Nedelja, 3. 7. 2022, 22.23
1 leto, 9 mesecev
Se lahko srhljivi ukrajinski scenarij ponovi še kje v Evropi?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,65
35
Črna gora je država, v kateri se ima del pravoslavnega slovanskega prebivalstva za Črnogorce, del pa za Srbe. Nekateri zato svarijo, da je Črna gora le pomanjšana različica konflikta, ki je izbruhnil v Ukrajini.
Vojna v Ukrajini, ki je zatresla Evropo, je v veliki meri izbruhnila tudi zato, ker ruski nacionalisti zanikajo ukrajinsko narodno identiteto. Podobni zgodbi lahko spremljamo tudi na Balkanu – med Bolgari in Makedonci ter Srbi in Črnogorci.
Etnične oziroma narodne identitete so bile pri marsikaterem slovanskem narodu pogosto nestalne in spremenljive. Poglejmo primer makedonskega jezikoslovca in novinarja Krsta Petkova Misirkova (1874–1926). Ta se je rodil v egejsko-makedonskem kraju Postol, ki je zdaj del Grčije in se uradno imenuje Pella.
Spremenljive identitete
Med letoma 1903 in 1905 se je javno zavzemal za makedonsko narodno identiteto, ki je ločena od bolgarske. Med letoma 1905 in 1919 se je imel za Bolgara, nato se je za krajši čas spet zavzemal za makedonsko narodno identiteto, v letih pred smrtjo pa se je spet štel za Bolgara.
Pesnik in črnogorski vladika Petar II. Petrović - Njegoš (1813–1851) iz Cetinja se je imel za Srba. Na drugi strani je pravoslavni menih Kiril Živkovič iz Pirota leta 1786 napisal rokopis v domačem narečju, ki ga je poimenoval za preprosti bolgarski jezik.
Makedonci, Črnogorci in Srbi
Zdaj se imajo Makedonci že desetletja zatrdno za poseben narod, ki se razlikuje od Bolgarov. Cetinje, v katerem je vladal Njegoš, je zdaj žarišče črnogorske narodne identitete, ločene od srbske. Pri tem se ima velik del Črnogorcev, zlasti na severu države, za del srbskega naroda.
Ukrajinci in Rusi so oboji pravoslavni, kar je skupna dediščina vzhodnoslovanske Kijevske Rusije. Toda že v času Kijevske Rusije so obstajale narečne razlike, ki so temelj treh različnih etnogenez: ruske, ukrajinske in beloruske. Zaradi dveh ločenih etnogenez sta zdaj ukrajinski in ruski jezik dva različna slovanska jezika, ki sta v veliki meri medsebojno nerazumljiva.
V Pirotu in drugih krajih južne Srbije, kjer se govori torlaško narečje (prehodno narečje med srbsko štokavščino in bolgarščino), pa se za razliko od meniha Živkoviča iz 18. stoletja nimajo več za Bolgare oziroma za bolgarsko govoreče, ampak za Srbe.
Pisatelj, ki si ga lastijo tako Ukrajinci kot Rusi
Omahovanje med različnima identitetama je bilo značilno tudi za ukrajinskega pisatelja Mikola Hoholja (Mykola Hoholj po ukrajinsko), ki je živel v 19. stoletju. Rodil se je v vasi Veliki Soročinci pri Poltavi. Gre za t. i. Levobrežno Ukrajino, to je Ukrajino vzhodno od Dnepra. Na drugi strani Dnepra je bila Desnobrežna Ukrajina, južneje Zaporožje, vzhodno od Levobrežne Ukrajine pa je bila Svobodna Ukrajina (Slobožanščina).
V Levobrežni Ukrajini je v 19. stoletju ukrajinsko podeželsko plemstvo, ki mu je pripadal Hoholj, govorilo tako ukrajinsko kot rusko. Hoholj je zaslovel kot rusko pišoči avtor in je znan po ruski različici svojega imena in priimka: Nikolaj Gogolj. Avtorja romana Taras Bulba o zaporoških kozakih si lastijo tako Ukrajinci kot Rusi.
Putinovo zanikanje Ukrajincev
Ko je ruski predsednik Vladimir Putin upravičeval svoj napad na Ukrajino, se je skliceval na preteklost in jo razlagal tako, da je zanikal ukrajinsko narodno identiteto. Zanj so Ukrajinci tako kot Belorusi skupaj z Rusi del enega naroda.
Videoposnetek BBC iz leta 2014 o Ukrajini:
A dejstvo je, da se lahko identitete sčasoma spreminjajo. Kijevska Rusija, na katero se lahko sklicujejo vsi vzhodnoslovanski narodi, je obstajala več stoletij, a z njenim dokončnim propadom po mongolskem uničenju Kijeva leta 1240 se je začel razvoj treh ločenih etnogenez. Te imajo jezikovne temelje v narečnih razlikah, ki so obstajale že v času Kijevske Rusije.
Ukrajinci, Rusini, Moskovčani in Rusi
Stoletja so se tako Ukrajinci kot Rusi šteli za dediče Kijevske Rusije. Ukrajinci so si tako vse do 19. stoletja pravili Rusini, prebivalstvo Velike moskovske kneževine pa imeli le za Moskovčane oziroma Moskale (ta zadnji izraz je zdaj ukrajinska zmerljivka za Ruse). Na drugi strani so se prebivalci Velike moskovske kneževine imeli za Ruse oziroma Velikoruse, Ukrajince pa so pozneje poimenovali za Maloruse, Ukrajino pa za Malo Rusijo.
Če bi bilo razmerje v številu obratno, torej da bi bilo Ukrajincev oziroma Rusinov več od Rusov iz Velike moskovske kneževine, bi bila zgodba verjetno ravno obratna: Ukrajinci bi se še vedno imenovali Rusini, Rusi iz Velike moskovske kneževine pa bi verjetno morali najti drugo ime, da bi se jasno ločili od Rusinov.
Ukrajinci kot Škoti ruskega imperija
Od padca Kijeva leta 1240 pa vse tja do 17. stoletja (leta 1654 je bil med ukrajinskimi kozaki in carsko Rusijo sklenjen Perejeslavski sporazum) so Ukrajinci in Rusi živeli ozemeljsko ločeni. Oboji so bili pravoslavni, a njuna jezika, ko so se na stepskem območju Divjih polj pojavili prvi stiki med takrat etnično že izoblikovanimi Ukrajinci in Rusi, sta bila precej drugačna in medsebojno nerazumljiva.
Eno od glavnih jeder ukrajinske narodne identitete so zaporoški kozaki. Ti ukrajinsko govoreči kozaki so se včasih bojevali za poljskega kralja, včasih za ruskega carja, včasih pa tudi za lastno neodvisnost. Na fotografiji je znana slika ruskega slikarja Ilje Repina. Ta se je rodil v bližini Harkova, v vasi, ki leži na ozemlju današnje Ukrajine. Slika, naslikana med letoma 1880–1891, se imenuje Zaporoški kozaki pišejo pismo turškemu sultanu oziroma Odgovor zaporoških kozakov. Sliko hranijo v Sankt Peterburgu v Rusiji, kopija, ki jo je prav tako naslikal Repin, pa je v Ukrajini v Harkovu.
Ukrajinci kot manjši narod so v okviru carske Rusije morali znati ruščino, Rusom kot pripadnikom največjega in glavnega naroda pa seveda ni bilo treba znati ukrajinsko. Po svoje so bili Ukrajinci znotraj ruskega imperija to, kar so bili Škoti znotraj britanskega.
Ukrajinski kozaki pomagajo širiti carsko Rusijo
Imeli so – zaradi vojaške kozaške tradicije – dokaj pomembno vlogo pri širjenju in branjenju ruskega imperija, tako kot so imeli Škoti pomembno vlogo pri graditvi in upravljanju britanskega imperija. Po drugi strani Rusi na Ukrajince, ki so jim po kozaškem čopu las na večinoma obriti glavi nadeli porogljivi vzdevek hoholi, gledajo zviška, tako kot marsikateri Anglež gleda zviška na v kilte oblečene Škote.
Tako kot so Škoti, Irci in deloma tudi Valižani v veliki meri prevzeli angleški jezik, pa kljub temu ostali Škoti, Irci in Valižani, so tudi številni Ukrajinci prevzeli ruščino kot svoj glavni jezik, pa kljub temu ostali Ukrajinci.
Antirusija in Antibolgarija
Rusi, ki živijo v Ukrajini, predvsem na njenem vzhodu in deloma jugu, so deloma potomci priseljenih Rusov, deloma pa tudi rusificirani Ukrajinci. Torej Ukrajinci, ki niso samo prevzeli ruščine, ampak so se sčasoma tudi narodnostno opredelili za Ruse.
Makedonce in njihovo ozemlje so si v zgodovini lastili tako Bolgari kot Srbi. Za Makedonijo so se tudi spopadli med drugo balkansko vojno. Po balkanskih vojnah je bilo makedonsko ozemlje razdeljeno med Srbijo, Bolgarijo in Grčijo. Ozemlje, ki ga je dobila Srbija, je dobilo ime Južna Srbija, srbske oblasti pa so tudi skušale posrbiti tamkajšnje slovansko prebivalstvo. Po vzpostavitvi Titove socialistične Jugoslavije je bila na ozemlju nekdanje Južne Srbije ustanovljena republika, ki je dobila ime Makedonija. V Titovi Jugoslaviji so Makedonci dobili tudi lastni knjižni jezik.
Za Putina je Ukrajina zgolj nekakšna Antirusija, protirusko orodje v rokah zahodnih sovražnikov Rusije, ki ga mora Rusija uničiti. Podobno je za številne bolgarske nacionaliste Makedonija (uradno Severna Makedonija) zgolj nekakšna Antibolgarija.
Bolgarsko izsiljevanje Makedonije
Tako kot Putin pravi, da je avtor ukrajinske države vodja boljševikov Vladimir Lenin, je za bolgarske zanikovalce makedonskega naroda avtor makedonskega naroda jugoslovanski komunistični voditelj Josip Broz - Tito. Ta naj bi Makedoncem vsilil lažno makedonsko narodno zavest.
Bolgarija tako ovira Makedonijo na poti v EU, če Makedonci ne bodo ponižno pokleknili pred Bolgari in priznali, da imata makedonska identiteta in makedonski jezik bolgarske korenine, ter zapisali obstoj bolgarske manjšine v makedonsko ustavo.
Napoved novih izsiljevanj
Pred tedni je sicer bolgarski parlament podprl umik veta na začetek makedonskih pogajanj za vstop v EU, toda iz izjav bolgarskih protimakedonskih politikov lahko izluščimo, da bo Bolgarija skušala svoje zahteve izsiliti v času pogajanj o vstopu Makedonije v EU.
Videoposnetek iz leta 2021 o bolgarsko-makedonskem sporu:
Pri tem bolgarski nacionalisti ne upoštevajo tega, da je makedonska narodna identiteta že dolga desetletja neizpodbitno dejstvo. Glede makedonskega jezika: ta je soroden bolgarščini, saj sta oba del vzhodne južne slovanščine.
Razlike med bolgarščino in makedonščino
Razlika med bolgarščino in makedonščino je morda manjša kot med ruščino in ukrajinščino, a zagotovo precej večja kot med hrvaškim in srbskim knjižnim jezikom.
Srbski, hrvaški, bosenski (tudi bošnjaški) in črnogorski knjižni jezik namreč temeljijo na skupni narečni podlagi: vzhodnohercegovsko-dubrovniški štokavščini. Na drugi strani bolgarski in makedonski knjižni jezik temeljita na narečnih podlagah, ki sta ozemeljsko zelo oddaljeni: knjižna bolgarščina temelji na vzhodnobolgarskih narečjih, knjižna makedonščina pa na narečjih, ki se govorijo na zahodu Makedonije. Precej bolj so si blizu vzhodnomakedonska in zahodnobolgarska narečja.
"Srbogorci" in "Milogorci"
Podobna zgodba kot z Ukrajino je tudi s Črno goro. Del Črnogorcev se ima za pripadnike črnogorskega naroda, del pa za pripadnike srbskega naroda. To se odraža tudi v notranji politiki, kjer je politični prostor v glavnem razdeljen na pročrnogorske in prosrbske stranke.
Videoposnetek Euronewsa iz leta 2020 o Črni gori:
Prvi druge zmerjajo za Srbogorce, drugi pa prvim vračajo z oznako Milogorci (glavni zagovornik črnogorske suverenosti in črnogorske narodnosti je predsednik države Milo Đukanović).
Črna gora kot mala Ukrajina?
Na severu pa ima Črna gora za sosedo Srbijo, ki si seveda želi, da bi v Črni gori vladale prosrbske stranke. Marca letos je precej razburjenja povzročila izjava metropolita črnogorsko-primorske Srbske pravoslavne cerkve Joanikija Mićovića, da je Črna gora "projektirana, da bo mala Ukrajina".
Njegov brat Milutin Mićović, ki zanika obstoj črnogorskega naroda, pa je aprila letos na svojem računu na Facebooku namignil, da bo padec črnogorske prosrbske vlade in oblikovanje manjšinske vlade v Črni gori sprožil konflikt, podoben konfliktu v Ukrajini.
35