Četrtek, 2. 6. 2022, 22.13
1 leto, 8 mesecev
Putinova balkanska transverzala
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,90
35
Če bi ruski predsednik Vladimir Putin spravil na kolena Ukrajino, bi rusko vplivno območje seglo do Madžarske. Ta panonska država, ki meji na prorusko Srbijo, bi po najbolj črnem scenariju lahko predstavljala odskočno desko za širjenja ruskega vpliva na Balkan.
Območje Balkana je šibka točka Evrope. Tega se verjetno zaveda tudi ruski predsednik Vladimir Putin, ki bi lahko oslabil EU tudi z izkoriščanjem nesoglasij glede BiH in Kosova. Na območju Balkana in njegove panonske soseščine ima Kremelj dve prijateljski državi: Srbijo in Madžarsko.
Balkan je že stoletja eden od tistih delov Evrope, ki imajo pomembno vlogo v ruski zunanji politiki. V času carske Rusije, ko je bilo to območje še del Otomanskega cesarstva, so Rusi igrali vlogo pokroviteljev pravoslavnih, zlasti slovanskih pravoslavnih narodov.
Ruske zaveznice na Balkanu
V 19. stoletju, ko so se balkanski narodi osamosvojili od Istnabula, je bila glavna zaveznica Rusije na Balkanu Bolgarija, medtem ko je bila sosednja Srbija varovanka Avstrije oziroma Avstro-Ogrske. Na začetku 20. stoletja so se vloge zamenjale: Srbija je postala varovanka Rusije (in Francije), Bolgarija pa se je v prvi svetovni vojni bojevala na strani Centralnih sil.
Po oktobrski revoluciji se je veliko protiboljševiških Rusov umaknilo v Jugoslavijo oziroma Kraljevino SHS in Bolgarijo. Odnosi balkanskih držav s Sovjetsko zvezo pa so bili zelo hladni oziroma sovražni.
Informbirojevski spor
Po drugi svetovni vojni je Moskva razširila svoj vpliv na velik del vzhodne polovice Evrope. Titova Jugoslavija je po informbirojevskem sporu letu 1948 odšla s sovjetskega vplivnega območja, so pa bili trdni sovjetski sateliti njene sosede: Madžarska, Romunija (ta je bila od sovjetskih satelitskih držav še najbolj samosvoja), Bolgarija in do 60. let tudi Albanija. Zadnja se je začela namesto z Moskvo povezovati s Pekingom.
Viktorja Orbana in Vladimirja Putina povezuje tudi zavzemanje za iliberalno državo oziroma iliberalno demokracijo. Po svoje je politični oče sodobne iliberalne države prav Putin, to idejo pa je od njega pozneje prevzel Orban (leta 2014 je madžarski premier javno poudarjal, da je njegov vzor Putinova Rusija). Orbanizmu bi tako lahko rekli tudi madžarska različica putinizma.
V časi informbirojevskega spora je Stalin skušal strmoglaviti Josipa Broza - Tita tudi s pomočjo notranjega razkola med jugoslovanskimi komunisti. To mu ni uspelo, je bilo pa opazno, da so bili t. i. informbirojevci močni predvsem v pravoslavnem delu Jugoslavije, zlasti v tradicionalno proruski Črni gori.
Miloševićeva Srbija se povezuje z Rusijo
Po padcu berlinskega zidu, zlomu komunizma, razpadu Sovjetske zveze in samorazpustitvi Varšavskega pakta se je geopolitični vpliv Moskve precej skrčil. Na zavezništvo z Moskvo je v 90. letih preteklega stoletja še najbolj stavila Miloševićeva Srbija, ki je v Rusiji vidila zaveznico pri uresničitvi svojega načrta Velike Srbije.
A Rusija je bila v 90. letih precej slabotna država, ki v balkanskih vojnah ob koncu 20. stoletja ni mogla odigrati pomembne, kaj šele odločilne vloge. Hrvaška je tako leta 1995 vojaško uničila srbske krajine na svojem ozemlju. Leta 1998 se je v Hrvaško mirno reintegriral tudi ostanek Republike Srbske krajine v vzhodni Slavoniji.
Slabotna Rusija je nemočna na Balkanu
Leta 1995 so Srbi morali popustiti tudi v BiH in se po podpisu Daytonskega sporazuma sprijazniti, da bodo bosenski in vzhodnohercegovski Srbi še najprej mednarodnopravno del Bosne in Hercegovine. Šibkost Rusije je pokazala tudi širitev zveze Nato: leta 1997 so se včlanile Češka, Poljska in Madžarska.
Srbski predsednik Aleksandar Vučić malce po Orbanovem zgledu vijuga med EU in Rusijo. Uradno si Srbija želi postati članica EU, hkrati pa se spogleduje z Rusijo in Kitajsko.
Na vrhu Nata v Washingtonu aprila 1999 je bila v okviru akcijskega načrta pot v to vojaško povezavo odprta še za nekaj držav, med njimi tudi za Romunijo, Bolgarijo in Albanijo (prvi dve sta članici postali leta 2004, Albanija pa leta 2009). Mesec pred tem, marca 1999, je Nato zaradi kosovske krize (srbski množični izgoni kosovskih Albancev v Albanijo in Makedonijo) začel napadati cilje v Srbiji.
Šibka Jelcinova Rusija in dinamična Putinova Rusija
Rusija je bila seveda zaradi širitve Nata in letalskih napadov Nata na Srbijo nejevoljna, a kaj veliko razen javnega robantenja ni mogla storiti. Še zlasti, ker jo je leta 1998 pretresla huda finančna kriza.
A položaj je zdaj drugačen. Rusiji že dolga leta ne vlada več Boris Jelcin, ampak Vladimir Putin. Ta je načrtno gospodarsko in vojaško krepil državo za merjenje moči z Zahodom. V zadnjih letih je sosednjo Belorusijo med drugim spravil v še tesnejši ruski objem, letos februarja pa je zaukazal vojaški napad na Ukrajino, ki se je leta 2014 izvila iz ruskega objema.
Ozemeljski stik med Rusijo in Madžarsko?
Ne vemo točno, kakšni so bili Putinovi cilji na začetku vojne: ali je skušal prevzeti nadzor nad vso Ukrajino ali samo nad občrnomorskim jugom in vzhodnimi deli države. Trenutno prav tako še ni jasno, ali se bo Putin zadovoljil z ukrajinskim ozemljem, ki ga je ruska vojska zasedla do zdaj, ali bo skušal za vsako ceno spraviti na kolena vso Ukrajino.
Videoposnetek Deutsche Welle o Srbiji v času vojne v Ukrajini:
Če bi ali če bo Putinova Rusija v prihodnje po najbolj črnem scenariju prevzela nadzor nad vso Ukrajino, potem bo dosegla ozemeljski stik z Orbanovo Madžarsko. Ta panonska država, ki leži v bližnji soseščini Balkana, pa velja za največjo zaveznico Rusije v EU. Nekateri Madžarsko oziroma madžarskega premierja Viktorja Orbana celo označujejo za Putinovega trojanskega konja v Evropi.
Na prvi pogled presenetljivo madžarsko-rusko zavezništvo
Glede na madžarsko zgodovino je današnje rusko-madžarsko zavezništvo malce presenetljivo. Leta 1849 so namreč čete carske Rusije zatrle madžarsko revolucijo iz leta 1848 (dan izbruha te revolucije je na Madžarskem državni praznik), leta 1956 pa so čete Sovjetske zveze zadušile takratno madžarsko revolucijo oziroma madžarsko vstajo (tudi dan izbruha te revolucije je na Madžarskem državni praznik).
Po drugi strani pa imata Orbanova Madžarska in Putinova Rusija veliko stičnih točk in povezav. Poceni ruski energenti so poleg tujih (zlasti nemških) naložb ter denarja iz evropskih skladov glavni temelj madžarskega gospodarstva. Zato tudi takšno madžarsko trdovratno nasprotovanje uvedbi embarga na rusko nafto.
Rusko-madžarsko protiukrajinsko zavezništvo
Orbanovo Madžarsko in Putinovo Rusijo povezuje tudi nasprotovanje politiki Kijeva po zmagi majdanske revolucije leta 2014. Madžarska manjšina v podkarpatski Ukrajini in Budimpešta sta tudi podpirala strmoglavljenega proruskega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča.
Orbanova Madžarska in Vučićeva Srbija sta sosedi, ki imata dobre medsebojne odnose in tudi dobre odnose s Putinovo Rusijo. Prav tako ima Orbanova Madžarska dobre odnose z Dodikovo Republiko Srbsko v BiH. Vprašanje je, kakšno bi bilo novo geopolitično razmerje moči na območju Panonske nižine in Balkana, če bi Rusija spravila na kolena Ukrajino in bi dosegla ozemeljski stik z Madžarsko.
Orban je leta 2014 od Ukrajine zahteval decentralizacijo države in narodno avtonomijo za ukrajinske Madžare. Madžarska je tudi nasprotovala vključevanju Ukrajine v Nato.
Madžarska in podkarpatska Ukrajina
Tik pred izbruhom letošnje vojne v Ukrajini in po njem pa so iz Madžarske prihajala tudi dvoumna sporočila, ki so si jih nekateri najbolj črnogledi razlagali kot morebitno madžarsko vojaško zasedbo podkarpatske Ukrajine.
Pomenljivo je, da ruska vojska zelo poredko (menda je bilo to samo enkrat) napada ukrajinske cilje v podkarpatski Ukrajini, nekateri v Rusiji pa Poljsko in Madžarsko celo nagovarjajo, naj zasedeta dele Ukrajine, ki so bili nekdaj del Poljske ali Ogrske. Ti pozivi na Poljskem seveda ne padajo na plodna tla, Madžarska pa je oziroma bi bila morda druga zgodba.
Rusko-madžarska imperialna nostalgija
Orbanovo Madžarsko in Putinovo Rusijo povezuje tudi nostalgija za izgubljenim imperijem. Putin tako tarna zaradi razpada Sovjetske zveze (ne zaradi tega, ker bi bil komunistični nostalgik, ampak ker spodbuja ruski nacionalizem) in se zgleduje po ustanovitelju ruskega imperija, carju Petru Velikemu, Orban pa na Madžarskem krepi spomin na Trianon in žaluje nad "razkosanjem" Ogrske po prvi svetovni vojni.
Videoposnetek intervjuja Euronewsa s predsednikom Srbije Aleksandrom Vučićem iz leta 2020:
Putinova transverzala do Vučićeve Srbije
Če razvijemo naprej najbolj črni scenarij za Ukrajino, potem lahko črnogledo predvidevamo, da se bo po morebitnem zlomu Ukrajine Madžarska še tesneje povezala z Rusijo. S tem bi se Putinu odprla transverzala na Balkan, saj Madžarska meji na Srbijo. Ta država, ki ji vlada Aleksandar Vučić, v skladu s politiko negovanja rusko-srbskega prijateljstva ne podpira sankcij proti Rusiji.
Za Srbe je značilna močna proruska usmerjenost. Ne samo zaradi pravoslavno-slovanskega bratstva, ampak tudi zato, ker številni Srbi v Rusiji pragmatično vidijo geopolitičnega zaveznika, ki jim lahko pomaga glede Kosova in Republike Srbske. Za Kosovo vemo, da je že dolga leta jabolko spora, saj Srbija noče priznati njegove neodvisnosti, ampak trdi, da je to še vedno del Srbije. Tudi Moskva ne priznava kosovske neodvisnosti.
Naklonjenost med Moskvo in Banjaluko
Drugo morebitno krizno žarišče na Balkanu, ki bi ga morda lahko izkoristila Rusija, je BiH. Tu je lani Milorad Dodik, srbski član predsedstva BiH in vodja najmočnejše stranke bosenskohercegovskih Srbov Zveze neodvisnih socialnih demokratov (SNSD), začel resno groziti z odcepitvijo Republike Srbske od BiH.
V BiH je krvavo vojno vseh proti vsem leta 1995 končal Daytonski mirovni sporazum, sklenjen pod pritiskom ZDA. Srbi, Bošnjaki (še nekaj let prej so ti imeli v Jugoslaviji nacionalno ime Muslimani) in Hrvati so sklenili mir in se strinjali, da BiH ostane enotna država, sestavljena iz Republike Srbske in bošnjaško-hrvaške Federacije BiH. BiH je od takrat nekakšen mednarodni protektorat, ki ga drži skupaj zunanji pritisk. Velik zagovornik odcepitve Republike Srbske od BiH je zlasti srbski član predsedstva BiH Milorad Dodik. Ta ima dobre odnose z Moskvo.
Vprašanje je, ali je Dodik, ki je sicer že dolga leta zagovornik odhoda Republike Srbske iz BiH, zgolj po naključju ravno lani začel zaostrovati razmere v BiH za napovedovanjem odcepitve, ali pa so bila njegova dejanja časovno sinhronizirana z ruskimi pripravami na vojno proti Ukrajini.
Zahod žuga Dodiku, Rusija pa BiH
Januarja letos so ZDA proti Dodiku uvedle sankcije, in sicer zato ker naj bi spodbujal korupcijo, skušal uničiti Daytonski sporazum in ker naj bi ogrožal stabilnost BiH in celotne regije. Aprila letos je sankcije proti Dodiku in predsednici Republike Srbske Željki Cvijanović zaradi spodkopavanja miru v BiH uvedla tudi Velika Britanija.
Britanska zunanja ministrica Liz Truss je ob tem dejala, da Dodika in Cvijanovićevo za njuna dejanja opogumlja Putin. Na drugi strani Rusija žuga BiH oziroma osrednji oblasti v Sarajevu, ker se ta želi vključiti v Nato.
Putinova balkanska transverzala do Jadrana?
Del Putinove balkanske transverzale bi po najbolj črnem scenariju lahko postala tudi Črna gora. Ta država je sicer članica Nata od leta 2017, toda leta 2020 je na parlamentarnih volitvah tesno zmagal prosrbski blok strank, ki ni bil nikoli navdušen nad članstvom v Natu. Prosrbski vladi je bila februarja letos izglasovana nezaupnica, marca letos pa je Črna gora dobila novo vlado, ki jo sestavljajo tako prosrbske kot proevropske stranke.
Predsednik države je Milo Đukanović. Ta je velik zagovornik črnogorske neodvisnosti od Srbije in je prozahodno usmerjen. Đukanovića so leta 2016 domnevno skušali vreči z oblasti s poskusom državnega udara, v katerega naj bi bila vpletena tudi Rusija. Ta je vpletenost v domnevni poskus državnega udara zanikala. So pa iz Rusije že leta 2014 prihajala svarila Črni gori zaradi njenega včlanjevanja v Nato.
35