Petek, 17. 3. 2023, 22.22
1 leto, 1 mesec
Lahko te volitve sprožijo hudo krizo na Balkanu?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,67
11
Milo Đukanović je na čelu Črne gore že od leta 1989, ko je kot mladi privrženec Miloševićeve protibirokratske revolucije skupaj s svojim takratnim zaveznikom Momirjem Bulatovićem zrušil tedanje črnogorsko partijsko in republiško vodstvo. Leta 1991 je postal črnogorski premier, star komaj 29 let.
V nedeljo bodo Črnogorci izbirali novega predsednika države. Po napovedih bo potreben tudi drugi krog - ta bo 2. aprila, v katerega se bo skoraj zagotovo uvrstil zdajšnji predsednik Milo Đukanović. Številni politični analitiki so prepričani, da so to zelo pomembne volitve, od katerih je odvisna stabilnost na Balkanu.
Črnogorci so zadnjič predsednika države izbirali leta 2018. Takrat je Milo Đukanović, ki v Črni gori škarje in platno v svojih rokah drži že od leta 1989, zmagal v prvem krogu z nekaj manj kot 54 odstotki. Đukanović, ki je bil v svojih mladih letih velik zaveznik srbskega voditelja Slobodana Miloševića in se je zavihtel na oblast s pomočjo njegove "protibirokratske revolucije", je od leta 1995 začel voditi prozahodno politiko. Črno goro je leta 2006 popeljal v neodvisnost in leta 2017 v Nato.
Kandidati na predsedniških volitvah v Črni gori:
- Milo Đukanović
- Andrija Mandić
- Aleksa Bečić
- Jakov Milatović
- Goran Danilović
- Draginja Vuksanović-Stanković
- Jovan Radulović
Kandidata pročrnogorskega tabora
Đukanović je voditelj t. i. pročrnogorskega bloka, torej zagovornikov od Srbije neodvisne Črne gore. Poleg Đukanovića, ki je kandidat do leta 2020 vladajoče Demokratične stranke socialistov (gre za preimenovano nekdanjo Zvezo komunistov Črne gore), barve pročrnogorskega bloka na letošnjih volitvah zastopa tudi socialdemokratka Draginja Vuksanović-Stanković.
Prosrbski tabor
Na drugi strani je prosrbski blok oziroma blok strank, ki ali zagovarjajo politiko tesnejšega povezovanja Srbijo ali pa poskušajo ubirati nekakšno srednjo pot. Najbolj vneti prosrbski politiki zagovarjajo tesno navezanost na Srbijo ter pogosto tudi simpatizirajo s Putinovo Rusijo in zagovarjajo izstop Črne gore iz Nata.
Andrija Mandić je vodja glavne vladne stranke Demokratska fronta. Je zagovornik Putinove Rusije in izstopa iz Nata, preklical bi črnogorsko priznanje Kosova in končal sankcije, ki jih je po zgledu EU uvedla Črna gora. Na fotografiji: Mandić na parlamentarnih volitvah leta 2016.
Velika razlika je tudi glede pogleda na Črnogorce: pročrnogorski politiki imajo Črnogorce za samostojen narod, prosrbski politiki pa za del srbskega naroda. Žgoča je tudi tema, ali obstaja poseben črnogorski jezik ali pa Črnogorci govorijo srbsko.
Četniški vojvoda, ki zagovarja Putinovo Rusijo
Četniški vojvoda Andrija Mandić, ki je kot vojak jugoslovanske vojske sodeloval v bojih na Kosovu leta 1999, je najbolj na desni in je prorusko usmerjen. Je kandidat Demokratske fronte, ki zagovarja izstop iz Nata, umik priznanja Kosova in ukinitev sankcij proti Rusiji. Če se bo Mandić uvrstil v drugi krog, ga bo po napovedih Đukanović prepričljivo premagal.
Trši oreh za Đukanovića v drugem krogu bi bil na programski ravni liberalno in proevropsko usmerjeni Aleksa Bečić, vodja Demokratov Črne gore. Bečić je bil po volitvah leta 2020 nekaj časa predsednik črnogorskega parlamenta. Sam pravi, da govori srbsko in ne črnogorsko, se pa izogiba jasnemu odgovoru na vprašanje, ali je Srb ali Črnogorec.
Dritan Abazović
Številne, zlasti na Zahodu, skrbi tudi morebitno vpletanje Rusije v črnogorske predsedniške volitve. To bojazen je v nedavnem intervjuju za črnogorsko tiskovno agencijo Mina izrazila tudi britanska veleposlanica v Črni gori Karen Maddox. Veleposlanica je tudi prepričana, da bi bile za črnogorsko notranjepolitično krizo (država že nekaj mesecev nima nove vlade) najboljša rešitev predčasne parlamentarne volitve. Po volitvah avgusta 2020 je namreč na črnogorskem političnem prizorišču zelo burno. Zmagovalna koalicija na volitvah avgusta 2020 je najprej decembra istega leta za predsednika vlade izvolila prosrbskega Zdravka Krivokapića. Temu so februarja lani izglasovali nezaupnico. Aprila lani je postal novi premier Dritan Abazović, ki je pripadnik albanske manjšine in je bil v Krivokapićevi vladi podpredsednik. Abazovićevo koalicijo sestavljajo tako proevropske kot prosrbske stranke. Avgusta lani so poslanci izglasovali nezaupnico tudi Abazoviću. Ta še najprej opravlja naloge predsednika vlade, saj parlament še ni izglasoval nove vlade.Decembra lani je na podlagi spornega zakona (tega predsednik Đukanović najprej ni hotel podpisati in ga izpodbija na ustavnem sodišču) novi mandatar postal prosrbsko usmerjeni Miodrag Lekić iz stranke Demos, ki ga je predlagala vladna koalicija. Lekiću v 90-dnevnem roku do 15. marca opolnoči ni uspelo oblikovati nove vlade, zaradi česar je Đukanović v četrtek razpustil parlament in v skladu z zakonodajo v petek razpisal predčasne parlamentarne volitve.
Zvezda črnogorskega TikToka
Podobno ideološko je usmerjen tudi lani izvoljeni župan Podgorice Jakov Milatović, vodja zunajparlamentarnega gibanja Evropa zdaj. Tako Milatović kot Bečić v nasprotju z Mandićem podpirata sankcije proti Rusiji. Manj možnosti za preboj v drug krog kot Mandić, Milatović ali Bečić ima Goran Danilović, predsednik Združene Črne gore, ene od strank, ki so na volitvah leta 2020 spravile z oblasti Đukanovićeve socialiste. Velika uganka je neodvisni, nestrankarski kandidat Jovan Radulović. Ta je znani črnogorski spletni vplivnež in zvezda TikToka med Črnogorci.
Televizijsko soočenje šestih predsedniških kandidatov:
Skorajda vsemogočni vladar, ki mu očitajo povezave z mafijo
Đukanović je imel od leta 1996, ko je v boju za prevlado premagal svojega nekdanjega zaveznika Momirja Bulatovića, do leta 2020 skoraj neomajno oblast v Črni gori. V putinovskem slogu se je dobesedno "prestavljal" s položaja predsednika države na položaj premierja in nazaj.
V preteklih letih so se nanj pogosto lepili očitki, da je avtokrat in kleptokrat ter da je tesno povezan s črnogorsko mafijo. Takšni očitki niso prihajali samo iz vrst opozicije, ampak so se pojavljali tudi v zahodnih medijih.
Črna gora je tudi kandidatka za članstvo v EU. Pogajanja za članstvo so se začela leta 2012. Njeno pot v EU je resno ogrozila kriza črnogorskega ustavnega sodišča. Stranke v parlamentu namreč nekaj mesecev niso izvolile novih članov, kar je blokiralo delovanje sodišča. Kriza je bila z izvolitvijo treh novih ustavnih sodnikov končana februarja letos. Decembra lani sta tudi zaradi krize z ustavnim sodiščem z mandatom visokega predstavnika EU za zunanje zadeve Josepa Borrella Črno goro obiskala slovenska zunanja ministrica Tanja Fajon in njen avstrijski kolega Alexander Schallenberg.Posjeta saveznog ministra za evropske i međunarodne poslove Austrije Aleksandera Šalenberga @a_schallenberg i ministarke vanjskih poslova Slovenije Tanje Fajon @tfajon poslednji alarm za buđenje 🇲🇪 ukoliko želi da sačuva svoju evropsku budućnost. @JosepBorrellF@eucopresident pic.twitter.com/zjOSbzavdF
— Milo Đukanović (@predsjednik_cg) December 21, 2022
Strah pred prorusko Črno goro
Letošnje predsedniške volitve v Črni gori so zanimive tudi zaradi vojne v Ukrajini. Đukanovićeva prozahodna in pronatovska politika seveda ni všeč Rusiji. Leta 2016, leto pred vstopom Črne gore v Nato, naj bi se nekateri Đukanovićevi črnogorski politični nasprotniki povezali z Rusijo, da bi z državnim udarom zrušili Đukanovića. Med zarotniki naj bi bil tudi letošnji predsedniški kandidat Mandić, zaradi česar je sedel na sodne klopi. Na prvi stopnji je bil obsojen na pet let zapora, a je višje sodišče sodbo razveljavilo in določilo novo sojenje.
Del Črnogorcev se ima za pripadnike črnogorskega naroda, del pa za pripadnike srbskega naroda. Prvi so goreči zagovorniki samostojne črnogorske države. Na referendumu leta 2006 so zagovorniki neodvisnosti tesno zmagali, saj so dobili nekaj več glasov od 55 odstotkov, kar je bil pogoj za razglasitev neodvisnosti. Neodvisne Črne gore ne bi bilo, če neodvisnosti ne bi podprli pripadniki albanske in bošnjaške oziroma muslimanske manjšine. Žgoča politična tema je tudi vprašanje delovanja Srbske pravoslavne cerkve v Črni gori. V Črni gori od leta 1993 deluje tudi Črnogorska pravoslavna cerkev. Septembra lani so protestniki, ki so nasprotovali ustoličenju črnogorskega metropolita Srbske pravoslavne cerkve Joanikija na Cetinju, z avtomobilskimi gumami, betonskimi blokadami in kamenjem blokirali cesto Podgorica-Cetinje (na fotografiji).
Nekatere je strah, da bi Đukanovićev poraz Črno goro pripeljal bližje Rusiji. Zagovornike črnogorske neodvisnosti od Srbije pa je strah, da bi novi predsednik državo tesneje naslonil na Vučićevo Srbijo. Dejstvo je, da so Črnogorci razdeljeni na tiste, ki se imajo za pripadnike posebnega črnogorskega naroda, in tiste, ki imajo Črnogorce za del srbskega naroda.
Črnogorci ali črnogorski Srbi?
Za Črnogorce kot poseben, od Srbov ločen narod se ima zlasti pravoslavno prebivalstvo na jugu Črne gore, zlasti okoli stare črnogorske prestolnice Cetinje. Za Srbe se imajo zlasti prebivalci na severu, v Sandžaku (ta meji na Srbijo), ob meji z BiH oziroma z Republiko Srbsko ter v Boki Kotorski.
Po zadnjem popisu iz leta 2011 se je za Črnogorce po narodnosti izreklo 45 odstotkov prebivalcev Črne gore (takrat je tam živelo nekaj več kot 620 tisoč prebivalcev), za Srbe pa 28,7 odstotka prebivalcev. Albancev je bilo 4,9 odstotka, Bošnjakov 8,6 odstotka, Muslimanov pa 3,3 odstotka (pri obeh zadnjih narodih gre za muslimane slovanskega izvora).
Črnogorščina ali srbščina
Po popisu iz leta 2011 je črnogorščino kot svoj materni jezik navedlo skoraj 37 odstotkov prebivalcev, srbščino pa nekaj manj kot 42 odstotkov. Črnogorščina je bila kot uradni jezik razglašena leta 2007. Pred tem je bil od leta 1992 v Črni gori uradni jezik srbski jezik ijekavskega izgovora, še pred tem pa od leta 1963 do leta 1992 srbohrvaški jezik.
11