SiolNET. Novice Slovenija
1,21

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Bitke za naše demokratične vrednote in svobodno življenje se tokrat bijejo v Ukrajini"

1,21

termometer

Tomaž Kladnik | Polkovnik Tomaž Kladnik je velik poznavalec slovenske vojaška zgodovine. | Foto: Ana Kovač
Polkovnik Tomaž Kladnik je velik poznavalec slovenske vojaška zgodovine. Foto: Ana Kovač

Leta 1991 je Jugoslavija napadla demokratično in miroljubno državo Slovenijo. Njeni nedemokratični pritiski na Slovenijo so prerasli v vojaški napad. Slovenija je imela pravico, da se brani. Tokrat je agresor Rusija, ki je napadla demokratično in miroljubno državo Ukrajino. Njena dolgoletna agresija do Ukrajine je ob napadu prerasla v invazijo. Ukrajina ima pravico, da se brani, poudarja polkovnik Tomaž Kladnik.

Polkovnik dr. Tomaž Kladnik je izredni profesor za predmetno področje sodobne zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru ter nosilec predmetov Vojaška in Evropska zgodovina 19. stoletja ter zgodovine migracijskih procesov na Fakulteti za slovenske in mednarodne študije Nove univerze. Je avtor monografij Slovenska partizanska in domobranska vojska, Zadišalo je po slovenski vojski in Slovenska vojska v službi domovine, petih univerzitetnih učbenikov ter več sto znanstvenih in strokovnih člankov in gesel v enciklopedijah.

V Sloveniji 25. junija praznujemo dan državnosti v spomin na 25. junij 1991, ko je slovenski parlament v skladu s plebiscitno odločitvijo sprejel Temeljno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Takoj po razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti se je morala Slovenija soočiti z agresijo Jugoslovanske ljudske armade (JLA). O slovenskih pripravah za obrambo slovenske suverenosti in o vojni za Sloveniji smo se pogovarjali z zgodovinarjem in častnikom Slovenske vojske Tomažem Kladnikom.

Kakšni so vaši osebni spomini na vojno za Slovenijo?

Zame ter za mojo pot iz "civilista" in rezervnega častnika v poklicne vojaške vode je bilo "usodno" moje vodenje ožjega varovanja v učnem centru TO Pekre v maju 1991. V obdobju nastajanja samostojne in demokratične slovenske države sem bil zaposlen na Osnovni šoli Ivana Cankarja v Mariboru, kjer sem poučeval geografijo. Kot rezervni častnik, podporočnik Teritorialne obrambe (TO), pa sem bil na vojaški dolžnosti poveljnika čete 3. bataljona 44. brigade TO v Mariboru. Naše mobilizacijsko zbirališče je bilo ob zdaj že porušeni radvanjski opekarni. Enota pa je bila sestavljena iz domačinov, večinoma iz Limbuša, Peker in Radvanja, podpohorskih naselij v južnih predmestjih Maribora.

s Novice Slovenci, ki so dali svoja življenja za samostojno Slovenijo

Sredi aprila 1991 so nas iz občinskega štaba TO Maribor poveljnike enot sklicali v gasilski dom v Pekrah in nam na kratko obrazložili nalogo: straže v obrambnem domu v Pekrah, ki je bil last mariborske občine in kjer naj bi se usposabljali vojaki. Sam sem bil tako v Pekrah v času prihoda prvih nabornikov, 15. maja 1991. Preoblekli smo se v nove uniforme slovenske vojske, dobili nove oznake ter pričeli ožje varovanje centra, medtem ko so širše varovanje centra izvajali pripadniki drugih enot. 20. januarja naslednje leto sem se v tem učnem centru zaposlil kot pomočnik poveljnika za državljansko vzgojo in spomladi se je 710. učni center iz Peker preselil v obnovljeno vojašnico v Slovenski Bistrici.

Vojna za Slovenijo se pogosto označuje tudi kot desetdnevna vojna (malce po zgledu šestdnevne izraelsko-arabske vojne iz leta 1967). Je trajala res samo deset dni (med 27. junijem in 6. julijem 1991) ali je imelo morda značilnosti vojne tudi obdobje pred 27. junijem in po 6. juliju? Vemo, da je do prvega merjenja moči med slovensko TO in JLA prišlo v Pekrah 23. maja 1991, zadnji vojaki Jugoslovanske ljudske armade (JLA) pa so iz Slovenije odšli v noči s 25. na 26. oktober 1991.

Vojna kot nadaljevanje politike z drugimi sredstvi je v Sloveniji trajala od razorožitve TO na sam dan prevzema poslov prve slovenske demokratično izvoljene vlade v slovenski nacionalni zgodovini, 15. maja 1990, ter se zaključila z vzpostavitvijo popolne suverenosti na slovenskem državnem ozemlju, to je z odhodom zadnjega tujega vojaka z našega ozemlja, 25. oktobra 1991. Torej je ni mogoče poimenovati desetdnevna vojna, čeprav je vrhunec bojnega delovanja res dosegla v času, ki ga omenjate. Poimenujemo jo kot vojno za obrambo slovenske suverenosti.

Tomaž Kladnik je bil v učnem centru v Pekrah v času prihoda prvih nabornikov, 15. maja 1991. Kot pripadnik TO je sodeloval pri ožjem varovanju učnega centra. | Foto: Ana Kovač Tomaž Kladnik je bil v učnem centru v Pekrah v času prihoda prvih nabornikov, 15. maja 1991. Kot pripadnik TO je sodeloval pri ožjem varovanju učnega centra. Foto: Ana Kovač

Na državni, strateški ravni so se v tistem času obrambni sistem ter njegovi vodje, predvsem ministra Janez Janša in Igor Bavčar, pa tudi predsednik vlade Lojze Peterle, znašli pred težkimi odločitvami. JLA je s sklepi predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) dobila formalno možnost, da s silo poseže v proces demokratičnih sprememb v Sloveniji in Hrvaški, ter je 17. maja 1990 začela izvajati ukaz, da se orožje TO in upravnih organov za obrambo izvzame iz skladišč TO ter se ga prenese v skladišča JLA.

Starešine v štabih za TO so večinoma z odporom sprejeli ukaz za premeščanje orožja ter o tem pričeli obveščati novo republiško vodstvo, tako je predsedstvo Republike Slovenije (RS) 19. maja 1990 popoldne poslalo v občine zaupno brzojavko, s katero je ustavilo oddajo orožja. Orožja niso predali v 12 občinskih štabih TO ter del orožja in streliva 30. razvojne skupine oziroma Zaščitne brigade.

Branko Šalamun Novice "Vse dokler je bila JLA v našem vidnem polju, smo bili v bojni pripravljenosti"

Zaradi spora med RS in Republiškim štabom TO oziroma Zveznim sekretariatom za ljudsko obrambo (ZSLO), predvsem pa zaradi odvzema orožja TO Slovenije so bila s ciljem zavarovanja ukrepov nastajajoče slovenske države sprva ustanovljena jedra vojaškega odpora, nato vojska Slovenije, ki je dobila dokončno obliko v Manevrski strukturi narodne zaščite (MSNZ). Uradno je začela delovati 29. avgusta 1990, ko je Bavčar, ki je bil republiški sekretar za notranje zadeve, imenoval Toneta Krkoviča za načelnika (manevrske strukture) Narodne zaščite, dejansko pa takoj po razorožitvi.

S tem je bila ustanovljena posebna oborožena organizacija, ki je bila slabe tri mesece po razorožitvi slovenske TO sposobna ob tesni naslonitvi na specialno enoto in posebne enote slovenske milice zavarovati Slovenijo pred kakršnimkoli oboroženim presenečenjem. Sledilo je sprejetje ustavnih dopolnil jeseni 1990 in zakonov šele spomladi naslednje leto, ki so TO vzpostavile kot vojsko demokratične Slovenije.

Vojna za obrambo slovenske suverenosti je trajala od razorožitve TO 15. maja 1990 do odhoda zadnjega tujega vojaka z našega ozemlja, 25. oktobra 1991, pojasnjuje Kladnik. | Foto: Ana Kovač Vojna za obrambo slovenske suverenosti je trajala od razorožitve TO 15. maja 1990 do odhoda zadnjega tujega vojaka z našega ozemlja, 25. oktobra 1991, pojasnjuje Kladnik. Foto: Ana Kovač

Ob tem se moramo zavedati, da se je – tako kot celotna družba – tudi TO Socialistične republike Slovenije preobrazila v novo strukturo, in to zaradi novega namena. Staremu okviru se je dala nova vsebina. Zgodila se je bistvena in zgodovinska sprememba, saj je prišlo do enega od ključnih prelomov z nedemokratičnim redom, prišlo je torej do diskontinuitete. Namen stare teritorialne obrambe ni bil zavarovanje osamosvojitve in demokratizacije, ampak varovanje totalitarnega režima, ki smo se mu v Sloveniji s prvimi demokratičnimi volitvami in ustanovitvijo samostojne države odpovedali.

V celotnih pripravah in poteku bojnih spopadov do odhoda JLA iz Slovenije se je kot izredno dobra odločitev pokazala odločitev o ustanovitvi republiške koordinacije 18. marca 1991 kot štaba vrhovnega poveljnika in koordinacijskih skupin na pokrajinski ravni, ki so usklajevale bojne aktivnosti med TO, milico in civilno obrambo. Pekrski dogodki pa so nato pomenili uverturo v sam "vroči" del vojne, v kateri pa je nato nasprotnik kljub izraziti premoči v bojni tehniki doživel neuspeh in ni dosegel nobenega od načrtovanih ciljev.

Tone Jerovšek Novice "Ko je bilo jasno, da bo Demos vztrajal, se je levica ustrašila"

Vendar po premirju 7. julija 1991 nevarnosti za nadaljevanje spopada ni bilo konec. Ob prekinitvi ognja so se enote JLA umaknile v vojašnice, vendar so jo izgube in prebegi bojno onesposobile, njihova popolnitev ni bila več mogoča, bojna morala večine preostalih vojakov in starešin pa je bila izredno slaba.

Odločitev, ki jo je sprejelo predsedstvo SFRJ o umiku JLA, torej ni bila sprejeta zaradi naklonjenosti do Slovenije, temveč je bila nujni ukrep zaradi poslabšanja stanja v enotah JLA na območju Slovenije oziroma njihove bojne neuporabnosti in vojnih razmer na ozemlju Republike Hrvaške. Štab vrhovnega poveljstva, ostanka oboroženih sil SFRJ, pa je po umiku iz Slovenije načrtoval konsolidacijo svojih sil ter ponovno agresijo pod drugačnimi klasičnimi in veliko težjimi pogoji, saj je jugoslovanski vojaški vrh hotel ob podpori zvezne vlade za vsako ceno ohraniti enotno Jugoslavijo.

Kot pravi Kladnik, odločitev zveznega jugoslovanskega predsedstva o umiku JLA iz Slovenije ni bila sprejeta zaradi naklonjenosti do Slovenije, temveč je bila nujni ukrep zaradi poslabšanja stanja v enotah JLA na območju Slovenije oziroma njihove bojne neuporabnosti in vojnih razmer na ozemlju Hrvaške. | Foto: Ana Kovač Kot pravi Kladnik, odločitev zveznega jugoslovanskega predsedstva o umiku JLA iz Slovenije ni bila sprejeta zaradi naklonjenosti do Slovenije, temveč je bila nujni ukrep zaradi poslabšanja stanja v enotah JLA na območju Slovenije oziroma njihove bojne neuporabnosti in vojnih razmer na ozemlju Hrvaške. Foto: Ana Kovač

Tako je imela JLA ob pomoči srbske TO pripravljen poseben načrt za vojaško operacijo, s katero bi z uporabo koncentričnih prodorov po potrebi selektivno vzpostavili tudi frontno linijo, s katero bi Hrvaško prisilili k predaji. Nato pa bi v drugi fazi operacije izvršili agresijo na Slovenijo. Ob tem naj bi pomembno vlogo igrala iz Slovenije umaknjena korpusa JLA (14. v zahodno Bosno s poveljniškim mestom v Doboju in 31. v zahodno Srbijo s poveljniškim mestom v Šabcu).

Imela sta nalogo pokriti prazen prostor za tistimi enotami JLA, ki so bile namenjene za ofenzivne akcije na območju Hrvaške in Slovenije, ob tem pa sta imela velike težave s popolnitvijo moštva, čemur je sledila njuna reorganizacija in podreditev njunih enot korpusom JLA, ki so bili na tem območju. V bistvu so ju razpustili.

Zakaj se je JLA maja 1991 odločila za zaostrovanje pri učnem centru v Pekrah pri Mariboru in ne pri učnem centru na Igu? Je šlo zgolj za naključje ali načrtno taktiko JLA?

V spominih na tisti čas so posamezni dogodki, ki postanejo živi, ko o njih prebereš, kar je zapisano. Tako je v knjigi Vojna za Slovenijo, ki so je leta 2014 pripravili v Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve, v Biltenu za 14. maj 1991 mogoče zaslediti: v učnem centru v Pekrah sta dva oficirja varnostne službe JLA, načelnik vojaške obveščevalne službe in poveljnik vojaške policije 31. korpusa JLA s sedežem v Mariboru, v civilnih oblekah od stražarja TO zahtevala, da ju pusti v kantino centra, za kar pa nista dobila dovoljenja. In tako so se provokacije nadaljevale ves čas ter dosegle vrh 23. maja z obkolitvijo centra.

Jože Pučnik Novice Od uporniškega mladeniča do velikega osamosvojitelja

To je bil prvi odkrit napad JLA proti slovenskemu narodu, demokratični družbi in samostojni poti RS v prihodnost. Po zajetju podporočnika in vojaka JLA, ki sta oborožena z ostrim strelivom, radijsko postajo, topografskimi kartami in noži izvajala izvidovanje v okolici učnega centra, pogovoru z vodjo centra in njunem odhodu iz učnega centra, je pred vhod pripeljalo šest oklepnih transporterjev vojaške policije JLA, opremljenih za boj.

Poveljujoča častnika JLA sta nastopila zelo odločno ter zahtevala vrnitev obeh prijetih pripadnikov JLA, naborno dokumentacijo vojakov TO v učnem centru, vseh 120 vojakov ter varnostnega častnika centra. Vodja centra Andrej Kocbek je o zahtevah JLA obvestil republiškega sekretarja za obrambo Janšo. Ta je odločil, da se učni center ne sme ukloniti vojaškim grožnjam, temveč naj s svojimi silami in silami TO, ki so varovale center, organizira obrambo, naborniki pa naj se namestijo na najvarnejše mesto v centru. Hkrati pa so v TO pričeli krepiti lastne sile in posredovati pri JLA.

Polkovnik Kladnik je avtor monografij Slovenska partizanska in domobranska vojska, Zadišalo je po slovenski vojski in Slovenska vojska v službi domovine, petih univerzitetnih učbenikov ter več sto znanstvenih in strokovnih člankov in gesel v enciklopedijah. | Foto: Ana Kovač Polkovnik Kladnik je avtor monografij Slovenska partizanska in domobranska vojska, Zadišalo je po slovenski vojski in Slovenska vojska v službi domovine, petih univerzitetnih učbenikov ter več sto znanstvenih in strokovnih člankov in gesel v enciklopedijah. Foto: Ana Kovač

Tako so si v negotovem položaju ob trajajoči grožnji z izbruhom bojnega spopada več ur stali nasproti pripadniki JLA in TO, ki so imeli ukaz, da streljajo, če bo kateri pripadnik JLA stopil v center. Položaj se je bistveno spremenil, ko so na kraj dogajanja prišli novinarji in domačini iz Peker in Maribora, ki so bili pripadnikom centra v veliko moralno podporo. S tem se je začelo merjenje moči in živcev dogajati pred očmi domače in svetovne javnosti.

V zadnjem času je nekaj polemik o tem, kdaj je dan Slovenske vojske. Dan Slovenske vojske praznujemo 15. maja v spomin na sprejem prvih nabornikov v Slovenski vojski (takrat uradno še imenovani Teritorialna obramba Republike Slovenije) 15. maja 1991, po drugi strani pa nekateri zagovarjajo datum 17. maj 1990 kot pravi začetek slovenske vojske (v spomin na začetek upora proti razoroževanju TO, ki ga je izvedla JLA). Kakšno je vaše mnenje?

V slovenski vojaški zgodovini je kar nekaj prelomnih datumov, ki bi jih lahko določili za dan Slovenske vojske. Tudi 17. maj. 15. maja 1991 pa je bilo v učnih centrih TO Ig pri Ljubljani in Pekre pri Mariboru še posebej slovesno. Skozi vhodna vrata 510. UC Ljubljana (Ig) je vstopilo 180 nabornikov, skozi tistega v 710. UC Maribor (Pekre) pa 120. Slovenski fantje so tako prvič v zgodovini slovenskega naroda služili vojaški rok v slovenski vojski.

Slovenski teritorialec Novice Deset dni, ki so osupnili Evropo

V obeh centrih se je pričelo usposabljanje pripadnikov prve poskusne generacije slovenskih vojakov, kar je dokazoval znak na levem rokavu uniforme – velika rumena številka 1 na temni podlagi, obrobljena z barvami slovenske zastave. To je bil tako izjemen dan v vojaški zgodovini slovenskega naroda, da ga po mojem mnenju upravičeno obeležujemo kot dan Slovenske vojske.

Maja 1990 je JLA skorajda popolnoma razorožila slovensko TO. Pozneje nam je del orožja iz skladišč JLA uspelo skrivoma pridobiti nazaj, poleg tega je Slovenija del orožja, ki ga je potrebovala, uvozila iz tujine tik pred začetkom spopadov. Kako ključne so bile dobave orožja iz tujine za uspeh slovenskih sil v vojni za Slovenijo?

Sloveniji je realno grozila vojna. Zaradi nepodpore in tudi odkritega odpora večine članov vrhovnega poveljstva oziroma predsedstva Republike Slovenije do krepitve obrambne moči države, štirje med njimi so februarja 1991 podpisali deklaracijo, v kateri se je zagovarjala Slovenija brez vojske, ter zavlačevanja in nasprotovanja opozicije sprejetju obrambnega proračuna, so v obrambnem sistemu že tako pičla sredstva prejeli šele tik pred pričetkom vojaške agresije JLA.

To pa je že resno ogrozilo nabavo skromnih, a prepotrebnih količin protioklepnih sredstev in pehotnega orožja za delovanje operativnih enot vojske, usposabljanje rednih enot pa se je lahko pričelo šele 15. maja 1991 in še to samo dveh manjših enot v učnih centrih Ig in Pekre.

"Štab vrhovnega poveljstva, ostanka oboroženih sil SFRJ, je po umiku iz Slovenije načrtoval konsolidacijo svojih sil ter ponovno agresijo pod drugačnimi klasičnimi in veliko težjimi pogoji, saj je jugoslovanski vojaški vrh hotel ob podpori zvezne vlade za vsako ceno ohraniti enotno Jugoslavijo," pojasnjuje Kladnik. | Foto: Ana Kovač "Štab vrhovnega poveljstva, ostanka oboroženih sil SFRJ, je po umiku iz Slovenije načrtoval konsolidacijo svojih sil ter ponovno agresijo pod drugačnimi klasičnimi in veliko težjimi pogoji, saj je jugoslovanski vojaški vrh hotel ob podpori zvezne vlade za vsako ceno ohraniti enotno Jugoslavijo," pojasnjuje Kladnik. Foto: Ana Kovač

Pomemben vir oborožitve pred bojnimi spopadi so bili izvzemi orožja iz vojašnic JLA ter nabava orožja v tujini. Tako je v Kočevsko Reko 21. junija 1991, manj kot teden dni pred napovedano osamosvojitvijo, prispelo težko pričakovano orožje po načrtu Bor (pet tisoč avtomatskih pušk, pet milijonov kosov streliva, več kot tisoč protioklepnih sredstev, nekaj raketnih lanserjev fagot za srednje dolge razdalje in nekaj deset protiletalskih raket strela M2). V času vojne pa orožje, ki je bilo zaplenjeno v bojnih spopadih oziroma pridobljeno z zavzetjem večjih skladišč orožja JLA, kot sta bili na primer Ložnica in Borovnica.

Julija leta 1991 so Združene države Amerike in evropska skupnost vpeljale embargo na izvoz in uvoz orožja v Jugoslavijo. Temu se je s sprejetjem resolucije 713, 25. septembra 1991, pridružila tudi Organizacija združenih narodov ter z njo poskušala umiriti napetosti med akterji oboroženih spopadov. Embargo Slovenije ni zadeval, saj se je oboroženi konflikt na njenem ozemlju dokaj hitro končal, pa tudi enote JLA so Slovenijo zapustile. Ob oceni ogroženost državne suverenosti Slovenije, da se oboroženi konflikt iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine lahko ponovno kaj hitro prenese nazaj na slovensko ozemlje, se je Slovenija tudi po koncu vojne intenzivno oboroževala.

Slobodan Milošević sojenje Haag Novice Srbski rop stoletja, ki je osupnil Slovence

Leta 1993 je bil sprejet zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju, ki je v osmem členu določil, da se izvoz in uvoz orožja lahko opravlja na podlagi dovoljenj, hkrati pa se orožje, ki so ga slovenske oborožene sile izločile iz uporabe, lahko prodaja tudi preostalim republikam nekdanje Jugoslavije, v prvi vrsti Hrvaški ter Bosni in Hercegovini, saj je bilo to v strateškem obrambnem interesu države in ministrstvo za obrambo je v tem smislu tudi dovoljevalo prevoz orožja čez državno mejo.

Kateri so bili glavni razlogi, da je Sloveniji uspelo na vojaškem polju ubraniti neodvisnost pred napadom JLA?

Najpomembnejše razloge za zmago v vojni za Slovenijo je takratni minister za obrambo Janša v analizi vojnega dogajanja strnil v naslednjih točkah: jasen politični cilj, podprt z enotnostjo naroda in s plebiscitnim rezultatom; nasprotnika nismo podcenjevali, on pa nas je; naše enote so bile homogene in motivirane, nasprotnikove večinoma ne; večino nujnih in mogočih priprav na obrambo smo izvedli pravočasno; imeli smo dobre informacije o nasprotniku; premoč nasprotnika v orožju in številu smo nevtralizirali z omejitvijo njegovega manevra; human pristop z izogibanjem žrtvam na obeh straneh, nediskriminatorna obravnava ranjencev in uspešna propagandna aktivnost so motivirali nasprotnikove enote za predajo; številni posamični uspehi enot TO in policije od prvega dne vojne naprej so krepili moč TO ter dvigovali moralo vojaštva in civilnega prebivalstva; dobra organizacija civilne obrambe je z oviranjem nadomestila pomanjkanje težkega orožja; preskrba prebivalstva je kljub vojni delovala skoraj nemoteno, vse veje oblasti razen pravosodne so učinkovito delovale, nova država je zadovoljivo funkcionirala.

O JLA se veliko govori, da je bila takrat ena najmočnejših vojsk v Evropi. A to drži ali pa je bila bolj papirnati tiger?

Zadnje obdobje razvoja Oboroženih sil SFRJ (1981–1991) je bilo že od začetka v znamenju posledic smrti predsednika Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije (CK ZKJ), dosmrtnega predsednika SFRJ, trikratnega narodnega heroja, vrhovnega poveljnika oboroženih sil itd., maršala Josipa Broza Tita leta 1980.

Obkolitev učnega centra v Pekrah 23. maja 1991 je bil prvi odkrit napad JLA proti slovenskemu narodu, demokratični družbi in samostojni poti Slovenije v prihodnost, poudarja polkovnik Kladnik. | Foto: Ana Kovač Obkolitev učnega centra v Pekrah 23. maja 1991 je bil prvi odkrit napad JLA proti slovenskemu narodu, demokratični družbi in samostojni poti Slovenije v prihodnost, poudarja polkovnik Kladnik. Foto: Ana Kovač

Predsedstvo SFRJ kot skupinski organ ni imelo takega vpliva na popolnoma politično indoktrinirano armado kot njen umrli vrhovni poveljnik. JLA se je zato lahko razvijala kot velik avtonomen sistem, ne meneč se za spremembe, tako v geopolitičnem prostoru kot na notranjepolitičnem področju. Leta 1988, pred zadnjo veliko reorganizacijo, je bila JLA razdeljena na šest armad, po letu 1988 pa so uvedli bojevališča.

Postopno se je v JLA izoblikoval velikosrbski koncept, ki je nadomestil do tedaj uveljavljeni koncept splošnega ljudskega odpora. TO je postala v nekaterih delih države tako pomemben del Oboroženih sil (OS), da je ob njej JLA začela izgubljati svojo superiorno vlogo, kar je proti koncu osemdesetih let privedlo do opisane reorganizacije OS SFRJ.

Obkolitev učnega centra v Pekrah Novice "To je veleizdaja Slovenije"

Družbenopolitičnim skupnostim, republikam in občinam so odvzeli ves vpliv na vodenje in poveljevanje TO. Z reorganizacijo sistema poveljevanja OS so oblikovali bojevališča in korpuse ter podredili republiške sile TO bojevališčem oziroma korpusom v primeru vojne. TO je bila podrejena skupnemu Generalštabu oboroženih sil SFRJ, ki je bil preoblikovan iz prejšnjega Generalštaba JLA.

S tem so štabi, enote in ustanove TO postali praktično del JLA, tako kot do leta 1969 takratne partizanske brigade. Leta 1990 je v Generalštabu (GŠ) JLA nastal tudi Operativni načrt RAM s ciljem obrambe socializma in Jugoslavije. Cilj načrta je bil preprečiti zamenjavo oblasti v Sloveniji, predvsem pa na Hrvaškem, saj so predvidevali, da bodo komunisti izgubili oblast. V resnici je bil to načrt za oblikovanje novih zahodnih meja Srbije oziroma ustvarjanje okvirja za neko novo Jugoslavijo, v kateri bi Srbi na vseh ozemljih živeli v skupni državi.

"Pomemben vir oborožitve pred bojnimi spopadi so bili izvzemi orožja iz vojašnic JLA ter nabava orožja v tujini," pravi polkovnik Kladnik. | Foto: Ana Kovač "Pomemben vir oborožitve pred bojnimi spopadi so bili izvzemi orožja iz vojašnic JLA ter nabava orožja v tujini," pravi polkovnik Kladnik. Foto: Ana Kovač

Štab Vrhovnega poveljstva (združena Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo in Generalštab) je namreč menil, da je država na robu državljanske vojne, in je zato zahteval skupni sestanek štaba vrhovnega poveljstva in predsedstva SFRJ 12., 13. in 15. marca 1991.

Na teh sejah so predlagali uvedbo izrednih razmer, povečanje bojne pripravljenosti JLA ter nujne ukrepe, da sistem privedejo v zakonske okvire ter da se začnejo pogovori o prihodnji ureditvi Jugoslavije. Predsedstvo ni sprejelo tega predloga, zato se je JLA opredelila za koncept zaščite in obrambe srbskega naroda zunaj Srbije in zbiranje JLA v mejah prihodnje Jugoslavije. S to opredelitvijo se je JLA postavila v funkcijo Srbije in njene vojne politike.

Katere so bile najšibkejše točke JLA?

Vojaštvo v Jugoslaviji se je poskušalo iz orodja v rokah države spremeniti v gospodarja države, to pa bi pomenilo nekakšen tihi vojaški udar. Vendar so se dogodki razvili v drugo smer, saj se je z osamosvajanjem temu prva uprla Slovenija in nato še Hrvaška ter druge demokratično usmerjene republike. Tako je, kljub odločnemu nasprotovanju vojske, paradoksalno prav zaradi njene konservativne politične indoktrinacije in nenaklonjenosti demokratičnim spremembam v lastni državi in v svetu nekdanja skupna država razpadla in nastale so nove države.

ledene sveče ledena sveča Novice Odmrznjena Slovenija

JLA se tako ni bila zmožna prilagoditi novi politični stvarnosti in ohraniti svojo legitimnost kot vsejugoslovanska sila. Vodstvo JLA je predolgo poskušalo ohranjati tako komunizem kot (centralistično) Jugoslavijo. Ko se je molče odreklo prvemu cilju, je bilo že prepozno za dosego drugega. Tako je ustvarjalka in odsev druge, Titove Jugoslavije, kot naslednica tradicij Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije postala grobar te tvorbe. Z njo je JLA pristala na smetišču zgodovine.

Kakšna so bila razmerja moči pred izbruhom vojne za Slovenijo? Koliko vojakov je imela na ozemlju Slovenije in tik ob njeni meji na voljo JLA, koliko pa slovenske sile (Teritorialna obramba in slovenska policija)?

Napad na Slovenijo so enote in poveljstva JLA začeli 26. in 27. junija 1991 iz teh korpusnih območij, podrejenih 5. vojaškemu območju v Zagrebu: 13. korpusa s poveljstvom na Reki, 14. korpusa s poveljstvom v Ljubljani, 31. korpusa s poveljstvom v Mariboru, 32. korpusa s poveljstvom v Varaždinu, 10. korpusa s poveljstvom v Zagrebu in 5. korpusa vojaškega letalstva in protizračne obrambe s poveljstvom v Zagrebu.

Tako je imela JLA v Sloveniji od dvajset do petindvajset tisoč vojakov, približno 250 tankov stalne sestave in približno 100 tankov, ki so v Slovenijo prišli iz Hrvaške, ter 300 oklepnih vozil različne namenskosti (transporterji, protiletalski topovi, poveljniška vozila, izvidniška vozila idr.). Na štirih letališčih z betonskimi vzletno-pristajalnimi stezami (Cerklje, Maribor, Brnik in Portorož) pa je bilo na začetku spopadov približno 90 letal in 50 helikopterjev. JLA naj bi operacijo na Slovenijo izvedla sorazmerno hitro in brez prevelikih zapletov.  

Kot poudarja polkovnik Kladnik, se je v JLA postopno izoblikoval velikosrbski koncept, ki je nadomestil do tedaj uveljavljeni koncept splošnega ljudskega odpora. | Foto: Ana Kovač Kot poudarja polkovnik Kladnik, se je v JLA postopno izoblikoval velikosrbski koncept, ki je nadomestil do tedaj uveljavljeni koncept splošnega ljudskega odpora. Foto: Ana Kovač  

Njen napad ni bil posebno presenečenje, saj so ga pričakovali že nekaj časa. Mogoče je bilo presenečenje med taktičnim in operativnim, ker niso natančno vedeli, kdaj in kje bo napadla. Ukrepi v Sloveniji pred razglasitvijo samostojnosti in neodvisnosti pa so bili takšni, da so bile slovenske obrambne sile že praktično oblikovane, zato so lahko že v začetku vojne nastopile proti nasprotni strani povsem neobremenjeno in enakovredno.

TO je bila ustanovljena z nalogo organizirati, formirati in usposobiti se za namensko delo v vojnih razmerah. V zelo kratkem času je prešla v eno najtežjih oblik delovanja, to je delovanje na začasno zasedenem ozemlju, kjer je imel nasprotnik, JLA, premoč v tehnično-materialnih sredstvih, absolutno pa v oklepnomehanizirani in letalski komponenti. Pri tem je treba upoštevati tudi to, da je bil ta nasprotnik še do nedavnega sodelujoči v prostoru, in to z dominantno vlogo, ter da je spretno prikrival svojo organizacijsko formacijsko strukturo, kakor da je načrtoval, da bo postal nasprotnik.

Vdaja vojakov JLA Novice Še zadnji so odšli

Neposredno pred vojno je TO zagotavljala pripravljenost na vseh ravneh poveljevanja in aktiviranja štabov ter intervencijskih enot v času do dveh ur; operativno pripravljenost vseh štabov, 85 skupin za oviranje, 92 protioklepnih skupin, 59 oddelkov, 240 vodov, 142 čet, 33 odredov vodne sestave, 11 odredov četne sestave in šest bataljonov. Skupno je bilo to enakovredno 378 četam ali 94 bataljonom. Za 35 tisoč pripadnikov so imeli zagotovljeno orožje in pehotno strelivo, 1.024 protioklepnih orožij in še dodatnih 1.106 protioklepnih orožij za enkratno uporabo, 203 kose orožja za podporo, 99 protiletalskih orožij, 42 protiletalskih raket ter 33 tisoč kilogramov razstreliva.

V prvih dnevih po izbruhu vojne v Ukrajini, ko so se Ukrajinci s protioklepnim orožjem na več delih fronte uspešno upirali napadom ruskih tankov, so številni vlekli primerjave z napadom JLA na Slovenijo. So po vašem mogoče kakšne primerjave med vojno v Ukrajini in vojno za Slovenijo – gledano z vojaškega vidika?

Leta 1991 je Jugoslavija napadla demokratično in miroljubno državo Slovenijo. Njeni nedemokratični pritiski na Slovenijo so prerasli v vojaški napad. Slovenija je imela pravico, da se brani. Tokrat je agresor Rusija, ki je napadla demokratično in miroljubno državo Ukrajino. Njena dolgoletna agresija do Ukrajine je ob napadu prerasla v invazijo.

"Leta 1990 je v Generalštabu JLA nastal tudi Operativni načrt RAM s ciljem obrambe socializma in Jugoslavije. Cilj načrta je bil preprečiti zamenjavo oblasti v Sloveniji, predvsem pa na Hrvaškem, saj so predvidevali, da bodo komunisti izgubili oblast. V resnici je bil to načrt za oblikovanje novih zahodnih meja Srbije oziroma ustvarjanje okvira za neko novo Jugoslavijo, v kateri bi Srbi na vseh ozemljih živeli v skupni državi," pojasnjuje polkovnik Kladnik. | Foto: Ana Kovač "Leta 1990 je v Generalštabu JLA nastal tudi Operativni načrt RAM s ciljem obrambe socializma in Jugoslavije. Cilj načrta je bil preprečiti zamenjavo oblasti v Sloveniji, predvsem pa na Hrvaškem, saj so predvidevali, da bodo komunisti izgubili oblast. V resnici je bil to načrt za oblikovanje novih zahodnih meja Srbije oziroma ustvarjanje okvira za neko novo Jugoslavijo, v kateri bi Srbi na vseh ozemljih živeli v skupni državi," pojasnjuje polkovnik Kladnik. Foto: Ana Kovač

Ukrajina ima pravico, da se brani. Slovenci bi se lahko leta 1991, ob začetku neizzvanega jugoslovanskega napada, odločili, da bomo svojo državo, njeno prihodnost ter človeške in naravne vire najbolje zaščitili tako, da se premočni sili ne upremo in v zatišju počakamo na boljše čase, vendar se nismo. Odločili smo se za obrambo svoje domovine. Tako so se odločili tudi državljani Ukrajine. To mora spoštovati ves demokratični svet in pri tem moramo Ukrajincem – tako kot smo to od mednarodne skupnosti pričakovali in dobili leta 1991 mi – pomagati.

Gre za spopad največje in druge največje države v Evropi, ob tem, da je bila ruska vojska razvita za napadalno delovanje, ukrajinska pa za obrambno. Ruska vojska ni samo številčnejša, je tudi modernejša, bolj strateška. Ukrajina nima strateških jedrskih sil, Rusija jih ima.

Slovenski teritorialci razorožujejo vojake JLA Novice Od polkovnika JLA, ki je grozil s pobijanjem Slovencev, do uresničitve slovenskih sanj

Vendar se je ukrajinska vojska po letu 2014 reorganizirala, prečistila in dodatno opremila. Ob pomoči obveščevalnih podatkov zaveznikov so Rusiji onemogočili, da bi – tako kot je bilo to leta 1938 v primeru Sudetskih Nemcev na Češkem – zgradili zgodbo, kako je poseg v Ukrajini nujen zaradi zaščite rusko govorečega prebivalstva. Hkrati pa je stekla akcija usposabljanja in opremljanja ukrajinskih oboroženih sil.

Vendar pa, tako kot je leta 1991 to potrebovala Slovenija, Ukrajina potrebuje pomoč: 1.000 havbic, 500 tankov, 1.000 dronov ... Saj premoč v teh vrstah oborožitve daje Rusiji prednost v geografsko skoncentriranih spopadih. Žrtev in trpljenja ljudi v Ukrajini tako ne morejo v ničemer zmanjšati lepe želje in prazni pozivi k miru, temveč le hitra dobava orožja, vojaške opreme in humanitarne pomoči. In totalen vsestranski pritisk na Rusijo. Bitke za naše demokratične vrednote in svobodno življenje se tokrat namreč bijejo v Ukrajini.

Dunaj Novice Mračne skrivnosti, ki jih skrivajo naši očarljivi sosedje Jugoslovanska ljudska armada Novice Kako je Hrvaška jugoslovanski vojski omogočila napad na Slovenijo Rimljani Novice Trojica, ki ji je uspelo preživeti

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin