Janez Janša
Sreda, 9. 3. 2022, 17.34
2 leti, 7 mesecev
Od uporniškega mladeniča do velikega osamosvojitelja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,40
33
Te dni mineva 90 let od rojstva najbolj znanega slovenskega protikomunističnega oporečnika Jožeta Pučnika.
Jože Pučnik je bil v času komunizma najbolj znan slovenski politični oporečnik. Zaradi oblasti, ki mu je zagrenila življenje, je moral zapustiti svojo domovino in poiskati politično zavetje v Zahodni Nemčiji. Vrnil se je v času slovenske pomladi in odigral eno ključnih vlog pri osamosvajanju Slovenije.
Pučnik se je rodil 9. marca 1932 v vasi Črešnjevec pri Slovenski Bistrici v kmečki katoliški družini, ki je med drugo svetovno vojno podpirala Osvobodilno fronto. Bil je uporniškega in svobodoljubnega značaja, zaradi česar je kmalu prišel navzkriž s povojno komunistično oblastjo.
Uporniški dijak z razlogom
Ker je že kot dijak v svojih člankih grajal komunistično oblast, so mu na mariborski gimnaziji prepovedali opravljanje mature. Opravil jo je lahko šele kot zasebnik po koncu odslužene vojaške obveznosti. A Pučnik kljub temu ni klonil, še naprej je ostajal kritičen do komunističnih oblastnikov.
Leta 1958 so ga zaradi člankov v Reviji 57 obsodili na kar devet let zapora. Že takrat je Pučnik postal ikona uporništva v delu takratne slovenske družbe. Oder 57 je na primer uprizoril Dialoge Primoža Kozaka, dramo o stalinističnem procesu, ki pravzaprav govori o Pučnikovi usodi. Kozak je napisal tudi dramo Afera, ki prav tako govori o Pučniku, tudi Dominik Smole je zaprtemu oporečniku posvetil svojo Antigono.
Trda leta v ječi
V zaporu je Pučnik izkusil samico, tepež, mraz in mučenje z ledeno vodo. Leta 1963 so ga pogojno izpustili na prostost. Morda je oblast menila, da ga je pet let trde ječe zlomilo, a se je uštela. Že leta 1964 je Pučnik v reviji Perspektive objavil kritiko kmetijske politike. Znova so ga zaprli, tokrat za dve leti.
V 80. letih je Pučnik spadal v krog t. i. novorevijašev. Na fotografiji poleg Pučnika med drugim vidimo še Franceta Bučarja, Nika Grafenauerja ter zakonca Tineta in Spomenko Hribar.
Zaradi aretacije se ni mogel udeležiti svoje poroke s tržaško Slovenko Ireno Žerjal, zato se je v njegovem imenu z nosečim Jožetovim dekletom poročil njegov brat Ivan. Pučnik je bil znova na prostosti leta 1966.
Odhod v Zahodno Nemčijo
Ugotovil je, da bo moral oditi iz Slovenije, če bo hotel eksistenčno preživeti. Skupaj z ženo in sinom Gorazdom ter skromnimi 50 markami v žepu je avgusta 1966 odšel v Zahodno Nemčijo. A komunistična oblast v Sloveniji mu je še vedno grenila življenje, saj mu ni hotela izdati potrdila o diplomi.
Tako je moral v Zahodni Nemčiji poprijeti za težaško fizično delo, obenem pa znova študirati. Leta 1971 je tudi doktoriral in se nato preživljal s poučevanjem sociologije na univerzah v Hamburgu in Lüneburgu. V Zahodni Nemčiji je bil tudi politični podpornik stranke SPD.
Pučnikov simpozij
Inštitut dr. Jožeta Pučnika v sodelovanju s Konrad Adenauer Stiftung, Evropsko platformo spomina in vesti ter občino Slovenska Bistrica organizira 11. marca 13. Pučnikov simpozij, ki bo v Viteški dvorani v gradu v Slovenski Bistrici. Na simpoziju bo med drugim predstavljena dvojezična publikacija Andreje Valič Zver z naslovom Jože Pučnik – oče slovenske države/Father of the Slovenian State.
V Zahodni Nemčiji se je Pučnik tudi ločil od prve žene Irene (ta je leta 1969 s sinom Gorazdom odšla v Trst) in se znova poročil. Druga žena, Nemka Christel, mu je rodila hčerko Katharino.
Vrnitev v Slovenijo
Pučnik je znova postal politično dejaven v Sloveniji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V člankih, ki jih je pisal za Novo revijo, je zahteval uvedbo večstrankarskega parlamentarnega sistema.
Na volitvah za predsednika predsedstva Slovenije aprila 1990 je Pučnika v drugem krogu premagal Milan Kučan.
Leta 1989 je postal eden od soustanoviteljev socialdemokratske zveze, predhodnice zdajšnje SDS, od novembra 1989 do 1993 je bil tudi njen predsednik. Postal je tudi predsednik Demokratične opozicije Slovenije (Demos).
Poraz proti Kučanu
Pučnik je bil kandidat Demosa na volitvah predsednika predsedstva Slovenije leta 1990. V drugem krogu ga je premagal nekdanji predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije (ZKS) Milan Kučan. Pučnik je dobil v drugem krogu 464.435 glasov, zmagovalec Kučan pa 657.196 glasov. Kučan je pozneje še dvakrat zmagal na volitvah za predsednika Slovenije (leta 1992 in leta 1997).
Motor slovenskega osamosvajanja
Po porazu na volitvah za predsednika slovenskega predsedstva je Pučnik vse svoje sile napel v čimprejšnjo osamosvojitev Slovenije. Kot pravi zgodovinarka in novinarka Rosvita Pesek, je bil Pučnik kot predsednik Demosa "motor slovenskega osamosvajanja".
Po uspešnem plebiscitu za samostojnost Slovenije 23. decembra 1990 je ves navdušen izgovoril znane, zdaj že zgodovinske besede: "Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več. Gre za Slovenijo!" Pozneje je dobil tudi vzdevke, kot so oče slovenske države ali nestor slovenske države.
Razpad Demosa
Kmalu po uspešni osamosvojitvi je koalicija Demos razpadla. Spomladi 1992 je novo vlado, tudi z glasovi Pučnikovih socialdemokratov, oblikoval predsednik Liberalnodemokratske stranke (LDS) in nekdanji slovenski član jugoslovanskega zveznega predsedstva Janez Drnovšek.
Jože Pučnik je bil tudi predsednik Demosa. To je bila koalicija novoustanovljenih strank, ki so aprila 1990 zmagale na prvih demokratičnih in svobodnih volitvah po letu 1928. Demos je po volitvah sestavil vlado, ki jo je vodil krščanski demokrat Lojze Peterle.
V Drnovškovi prvi vladi, v kateri so bili poleg LDS in Pučnikovih socialdemokratov še Zeleni Slovenije, Socialistična stranka Slovenije in Demokratska stranka Slovenije Igorja Bavčarja, v parlamentu pa je imela podporo tudi SDP (nekdanja ZKS), je Pučnik postal podpredsednik vlade.
Poraz na volitvah leta 1992 in slovo od politike
Na parlamentarnih volitvah leta 1992 je Pučnikova socialdemokratska stranka doživela hud poraz, saj se je s 3,4 odstotka komajda uvrstila v državni zbor. Leta 1993 je zato Pučnik odstopil s čela socialdemokratske stranke in prepustil vodenje stranke Janezu Janši. Do leta 1996 je bil Pučnik poslanec v parlamentu, nato pa se je poslovil iz aktivne politike.
Leta 1999 je postal častni predsednik SDS. Umrl je v Nemčiji 11. januarja 2003. Pokopali so ga v njegovem domačem kraju Črešnjevec. Leta 2006 mu je Janez Drnovšek kot takratni predsednik države posthumno podelil najvišje odlikovanje Republike Slovenije, red za izredne zasluge, leta 2007 pa je prva Janševa vlada zaradi njegovih zaslug pri osamosvajanju sprejela sklep o preimenovanju brniškega letališča v Letališče Jožeta Pučnika Ljubljana.
33