Ponedeljek, 15. 4. 2019, 20.49
5 let, 7 mesecev
Tridesetletni sin še vedno živi doma. Ali ni že čas, da se odseli? #VeronikaSvetuje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,88
11
Kdaj je skrajni čas, da se otrok osamosvoji? Pisal nam je bralec, ki je prepričan, da bi se moral njegov 30-letni sin končno osamosvojiti, medtem ko njegova žena meni drugače.
pišem kot mož in oče. Z ženo se sicer dobro razumeva, a je v zadnjem času v najin odnos zarezalo veliko nestrinjanje, povezano z osamosvojitvijo najinega 30-letnega sina. Je samski, hodi v službo in še vedno živi doma.
Prav to, da se še ni odselil, pa je jabolko spora med mano in ženo. Prepričan sem, da je že skrajni čas, da se sin odseli in zaživi dokončno samostojno življenje odraslega človeka. Prepričan sem, da bi bilo to dobro zanj in bi s tem korakom stekle še druge stvari v njegovem življenju. Vendar pa sin ne kaže kakšne velike želje in motivacije, da bi se odselil.
Tudi moja žena ga ne spodbuja k temu, ampak celo pravi, da se nič ne mudi, da bo že prišel čas, ko bo začutil, kdaj je čas, da se odseli. Pravi, da je še mlad in da ni nič narobe, če še nekaj časa živi doma. Sam sem nasprotnega mnenja, sina spodbujam k osamosvojitvi, a brez kakršnegakoli uspeha.
Se motim, da je že pravi čas, da se odseli? Da je celo že pozno, da pri teh letih še živi doma? Kaj lahko storim? Kako naj se pogovorim z ženo o tem in kako s sinom?
Hvala za odgovor in vse dobro vam želim, Mirko iz Celja
Preberite še druge Veronikine nasvete:
- "Stara sem 37 let in še nikoli nisem imela spolnega odnosa"
- "Fant nič ne prispeva v najin skupni proračun"
- "Mož se je zaljubil v sodelavko"
Spoštovani g. Mirko.
Popolnoma se strinjam z vami, da sin ni le dovolj star, da bi šel svojo pot, ampak je pri tridesetih to že zelo pozno. Otroci začnejo svoj počasni odhod od staršev že v puberteti. In prav je, da jim starši pri tem pomagamo! Temelj dobre vzgoje namreč ni zatiranje, ampak sledenje razvojnim potrebam ter oblikovanje samostojne, avtonomne (da sam odloča in deluje brez opiranja na odobravanje staršev, da razvija lastno voljo) in odgovorne osebnosti.
Nekaj drugega je, če si mlada družina ustvari svoj dom znotraj ene hiše, vendar si pri vas skupno gospodinjstvo delite dva odrasla moška in odrasla ženska. To pa ne gre več skupaj. Tako on kot tudi vidva potrebujete svoj prostor in svoj čas. Leta, ko sta bila starša v obliki vzgajanja in nadzorovanja, so že zdavnaj mimo.
Ko otrok odide od doma, to ne pomeni, da je odnosov konec. So pa drugačni. Kar je prav. Družina pa je prostor, v katerega se otroci vedno znova vračajo po potrditev ali da preverijo zunanje izkušnje. Seveda, če so odnosi v redu. Lahko bi rekli tudi, da gre za neke vrste čustveni odhod od družine (emocionalna povezanost s starši ostaja) – kjer gre za preoblikovanje odnosa s starši v vzajemni odnos, kjer se vsi razvijajo in v življenju napredujejo.
V primerih, ko se mame preveč navežejo na svoje otroke (zlasti sinove), lahko govorimo o zlorabi materinske ljubezni, ki pa lahko hitro pripelje do čustvene odvisnosti od odnosov in se razvije v nerazvito psihološko avtonomijo posameznika, kar pomeni, da otrok za svoje odločitve pretirano išče odobritev starša.
O odraslem posamezniku lahko govorimo predvsem takrat, ko je sposoben sprejemanja in prevzemanja nadzora nad svojimi odločitvami in sprejemati odgovornost za nastale posledice. Pri tem gre za oblikovanje občutka lastne identitete (sistem prepričanj) in avtonomije (upravljanje lastnih želja, odločitev, finančna neodvisnost, prevzemanje nadzora nad svojim življenjem), oblikovanje intimnih odnosov in učinkovito spoprijemanje s stresom.
Med partnerjema je starševska vloga močno okrnjena, ko sta na različnih bregovih. To počasi začne negativno vplivati tudi na partnerski odnos. Vprašanje za vašo ženo je predvsem, zakaj sina potrebuje doma. Kaj s tem pridobiva ali čemu se izogiba? Kaj ji sinov odhod pomeni? Zakaj potrebuje, da jo/vaju sin potrebuje? Kje sta vidva in vajin odnos, čas, prostor? Kako želita živeti v tem starostnem obdobju in obdobju, ki prihaja? To so na primer vprašanja, ki jih morate zastaviti ženi.
Lahko se dogaja, da sin ne odide, ker čuti, da ga mama želi tam, čeprav si sam želi oditi. Morda se jo boji razočarati ali ga ona drži z občutki krivde. Skratka, tudi z njim se pogovorite, zakaj ostaja doma. Poskušajte vztrajati pri odgovoru na vaš zakaj! V notranjosti razlogi obstajajo, vprašanje pa je, ali jih bo po resnici povedal. Ne vem ni zadosten odgovor, ker nekaj pač ve.
Vseeno pa, če ali ko bosta z ženo sklepčna, se bodo stvari hitro uredile. Sicer pa bi bilo dobro, da se z ženo udeležita kakšnega skupnega pogovora pri strokovnjaku, kjer boste morda še lažje odkrili in naslovili dinamike in strahove znotraj družine. V nasprotnem primeru pa se lahko slej kot prej zgodi, da bo strokovno pomoč potreboval sin.
Preberite še:
11