Ponedeljek, 4. 2. 2019, 19.48
5 let, 2 meseca
"Odkar ima hčerka fanta, gre vse samo še navzdol" #VeronikaSvetuje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,52
4
Kaj storiti, ko začne najstniška hči zaradi fanta zanemarjati šolo in družino?
Sem mama 17-letnega dekleta, ki je bilo še pred dobrim letom zlat otrok. Bila je odlična učenka v eni izmed težjih gimnazij, aktivna športnica, dobra prijateljica in sestra. Lani je spoznala dve leti starejšega fanta in od takrat je šlo vse samo navzdol. Najprej je začela izostajati od pouka, da bi se dobivala z njim, popustila je pri učenju, kar naenkrat pa ni imela več časa niti za svoje prijateljice. Z družinskimi člani komajda komunicira, saj je ni nikoli doma.
Kot vsak starš ji želiva z možem pomagati, a naju sploh ne posluša. Vse bolj se zapira vase in laže, da si še sama ne sledi več. Ko se ji poskušava približati, se z njo pogovoriti, ji ponuditi starševsko ljubezen, ima čustvene izpade joka in verbalnega nasilja. Oba sva večkrat (na lep in grd način) izrazila željo, da bi tega fanta spoznala in se z njim pogovorila, ugotovila, v čem se skriva težava, vendar nama tega ne dovoli. Prav tako noče povedati, kaj je narobe in zakaj se tako obnaša.
Pred kratkim sva ji predlagala, da bi skupaj obiskali terapevta, da bi nam pomagal pri ponovni vzpostavitvi odnosa in komunikacije, njej pa pri čustvenih tegobah. Ob omembi tega je takoj začela kričati in naju obtoževati, da iz nje delava psihičnega bolnika. Zagrozila nama je, da bo, če jo bova skušala prisiliti k temu, pobegnila od doma in se nama nikoli več oglasila.
Zaradi njenih težav trpimo tudi preostali družinski člani. Vsi smo že utrujeni od te agonije, ki ji ni videti konca. Kaj nama svetujete, gospa Veronika? Naj jo pustim ali prisilim k terapiji?
Hvala za odgovor, Lili
Preberite še druge Veronikine nasvete:
- "Partner si nadvse želi še enega otroka, meni pa je eden dovolj"
- Kako se "znebiti" tašče, ki se je priselila k nam?
- "Postajam vse bolj depresivna, ker sem še vedno samska"
Spoštovana gospa Lili.
Mislim, da se vsi strinjamo, da je puberteta posebno obdobje v življenju vseh nas. Nikakor ni preprosto. Hormoni delajo svoje, posledica je hitro spreminjanje razpoloženja, imajo pa hormoni tudi močan vpliv na dojemanje sebe in sveta. Tudi sama lestvica pomembnosti se tako pri fantih kot pri dekletih močno spremeni in dejstvo je, da je pri dekletih glede na vse raziskave v tem obdobju najpomembnejše to, da so spolno zaželene, borijo se za neodvisnost in lastno identiteto.
Vprašanje pa je, kako se z nastalimi razmerami spopada mladostnik sam in družina kot celota. Hormoni niso vse, so pa pomemben vidik za dodatno biološko razumevanje.
Pogosto se ravno v obdobju mladostništva v največji polnosti pokažejo tudi različne pomanjkljivosti v vzgoji (preveč "trda" ali preveč permisivna – ena izmed posledic druge, s katerimi se danes srečujemo, je tudi fizično in psihično nasilje otrok nad lastnimi starši) ali težave iz družinske preteklosti oziroma težave v partnerskem odnosu in način komunikacije med odraslima, način reševanja težav … Lahko tudi sistem, ki se z leti ne spreminja. S tem imam v mislih to, da se morajo, ko otroci odraščajo in se razvijajo, skupaj z njimi spreminjati tudi odrasli. Nekaj, kar potrebuje pet- ali desetletnik, potrebuje najstnik na popolnoma drugačen način. Določenih stvari sploh ne potrebuje več, določene pa je treba vpeljati na novo. V nasprotnem primeru, če jih imamo še vedno za majhne otroke, jim sporočamo, da jim ne zaupamo, da niso zaupanja vredni, da niso sposobni. Ubijamo jim pogum in pomembne življenjske izkušnje. To je tako, kot da bi šli oni naprej, straši pa bi ostali ves čas enaki. Saj vsi poznamo primere, ko na primer mati petdesetletniku še vedno narekuje, kaj mora reči v službi svojemu šefu …
Iz napisanega bi skoraj lahko razbrali, da je ta fant kriv ali razlog za vse tegobe, ki jih imate. Sprašujem se, na kakšen način govorite znotraj družine o ljubezni, o spolnosti. Ji morda sporočate, da je imeti fanta nedovoljeno? Da je šola prva in najpomembnejša? Ampak pomembno je vse! Sprašujem se, ali ni razlog njenega izostajanja od pouka, da se lahko dobiva z njim, ravno v tem, da se sicer ne bi smela. Dejstvo namreč je, da najstnik povsem lahko uskladi tako šolo kot interesno dejavnost, ljubezen in še kakšno pomembno prijateljstvo. Še posebej dekleta morajo, biološko gledano, naravnost govoriti o stvareh, ki se jim dogajajo, druga z drugo. Komunikacija je za dekleta oziroma za ženske na splošno nekaj izredno pomembnega in vir ugodja. Seveda pa je tako takrat, ko je komunikacija sestavljena iz tega, da te poslušajo, slišijo in da iščeš skupne rešitve. V nasprotnem primeru je dekle hitro lahko, kot opisujete vi, napadalno, agresivno in objokano. Morda položaj kot tak občuti tudi ona. Morda od tod njene besede, da iz nje delata bolnika. Morda čuti, da je prav ona kriva za vse.
Napisali ste, da želite spoznati fanta, da bi videli, v čem je problem pri hčerki oziroma pri vas doma. To me spominja na pare, pri katerih se je zgodila afera. Prevarani želi govoriti s tretjo osebo, da bi izvedel, kje je problem v partnerstvu, vendar je treba pogledati v partnerstvo samo. To velja tudi pri vas doma, za vašo družino. Saj veste, da vedno človek kot posameznik daje nekomu drugemu moč ali dovoljenje, da se mu nekaj dogaja, razen ko gre za različne oblike nasilja. Če si hčerka fanta ne bo želela, ga torej v njenem življenju ne bo! Tretja oseba ne more priti do vas, če ji vi tega ne dovolite. Težava torej ni on, ampak ona oziroma vi kot sistem. Vsekakor se strinjam, da je dobro, da veste, s kom se hčerka druži, vendar menim, da se takih stvari večinoma, ko otrok nima česa skrivati, ne skriva. Če skriva, je vprašanje, zakaj mora skrivati. Zakaj ne zaupa?
Agresivna komunikacija, polna prepovedi ali zapovedi, v tem obdobju ne bo obrodila želenih sadov, tudi če prej v otroštvu morda je. Ljudje smo narejeni tako, da moramo razumeti. Zgolj odgovor "zato" na "zakaj" ni dovolj. In glede na to, da sta vidva že odrasli osebi - tako in drugače -, morata vidva nekako najti pot do nje. Vidva morata razumeti, kaj se dogaja doma in kaj z njo, glede na obdobje, v katerem je, torej na čustvenem področju. Ko bo razumela, bo lažje spreminjala pot. Kdaj bo seveda tudi morala občutiti lastne napake in se iz njih učiti. To, da mislijo, da so najpametnejši, je le del življenja, gre za zgoraj omenjeno neodvisnost in gradnjo lastne identitete.
Vsekakor vama svetujem, da si vzamete čas in jo poslušata, slišita in skušata razumeti njen pogled. Ob tem se bo počutila razumljeno. Potem povejta, razložita in podkrepita svoje vidike ali skrbi še vidva. Vsi morate govoriti, se poslušati in slišati na spoštljiv način. Pri tem je seveda treba najti skupno rešitev, ki bo sprejemljiva za vse. Ker ste predlagali terapijo zato, da se bo v "red spravilo njo", ker ima "ona probleme", jo je razumljivo odklonila. Če bi jo predlagali kot nekaj za skupno dobro in ji priznali, da se tudi vidva ne znajdeta ter da vama je hudo, ker se vsi skupaj izgubljate in oddaljujete, česar si ne želite, bi bilo morda drugače. Odnos je nekaj, kar dekletom pomeni največ, po drugi strani pa jih pomanjkanje dobrega odnosa najbolj boli, zato si tudi ona neskončno želi dobrega odnosa z vama. Res pa je, da manj ko ga bo imela doma, več ga bo iskala zunaj in drugje.
Preberite še:
4