Izjemne ženske
Petek, 17. 3. 2023, 22.17
1 leto, 7 mesecev
IZJEMNE ŽENSKE (6.) - NINA PUŠLAR
Nina Pušlar: Očitno je imelo življenje z mano drugačne namene
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,35
11
Ob skorajšnji polnoletnosti njene glasbene kariere smo s pevko Nino Pušlar spregovorili o njenem največjem projektu doslej, o njenih začetkih in glasbeni poti, ki se je iz hobija nenadejano razvila v kariero. Rada poudari, da je glasba v njenem življenju od majhnega zelo pomemben dejavnik, zato o obdobju najstništva, ko je prepevala različne glasbene zvrsti, pove, da ji je bilo takrat vseeno, katero zvrst glasbe poje, pomembno je bilo le, da poje. Želi si tudi ustvariti družino, kar je trenutno v njenem življenju na prvem mestu.
Najbolj predvajana in priljubljena slovenska pevka zadnjega obdobja se je rodila 25. oktobra 1988. Širši slovenski javnosti je postala znana leta 2005, ko je zmagala v 2. sezoni Bitke talentov. Že teden dni po zmagi je v oddaji Spet doma predstavila prvo samostojno pesem Ni ona. V skoraj 18-letni karieri, ki jo bo 16. decembra letos v ljubljanskih Stožicah kronala s svojim največjim koncertom doslej, je nanizala že sedem studijskih albumov ter posnela kar nekaj uspešnih duetov, njene najuspešnejše pesmi pa poznajo tako mladi kot občinstvo starejše generacije. Z Nino smo se pogovarjali v Ljubljani, kamor zaradi obveznosti pogosto zaide iz svoje domače Ivančne Gorice.
Vaša koncertna turneja je v polnem zamahu, ta konec tedna ste ravno nastopili v svojem rojstnem kraju, v Ivančni Gorici. Kako ste do zdaj zadovoljni s turnejo?
Vesela sem, da se je začela s koncertom v ljubljanski Hali Tivoli in z izdajo čisto novega, sedmega studijskega albuma. Zaradi res lepih odzivov na prvi koncert smo se odločili, da nadaljujemo še z dvema velikima koncertoma v Mariboru in Kranju, zatem pa so se stvari začele odvijati zelo spontano. Prejšnjo soboto sem nastopila v domači Ivančni Gorici, kar je zame poseben koncert, ker je vendarle v domačem kraju, letošnji je bil že enajsti po vrsti. Tradicija že kar traja in zelo sem vesela lepih odzivov. Hkrati pa sem si na domačem koncertu želela prvič napovedati tudi poseben projekt, ki me čaka ob koncu leta.
V Stožicah napoveduje "nekaj drugačnega, posebnega, česar tudi občinstvo pri meni še ni bilo navajeno".
Ravno na tem koncertu v Ivančni Gorici ste napovedali svoj največji projekt v karieri, 16. decembra letos se podajate na največji oder do zdaj, v Stožice.
Tako je, to je moj prvi samostojni koncert v veliki areni Stožice. Tudi to se je zgodilo zelo spontano, ko preprosto začutiš, da je pravi trenutek za to. Mislim, da je letošnje leto pravo. V sebi imam ogromno energije, da se pripravim na ta koncert in večer. Priprave bodo zelo dolge in so se že začele. Ker gre za velik projekt, je tudi prav, da se mu posvetimo, ker bo to vendarle prvič.
Poleg moje stalne spremljevalne zasedbe, ki me spremlja na vseh koncertih, bo v Stožicah še razširjena glasbena zasedba, tako da bo na odru najmanj 24 glasbenikov, ob tem pa še kar nekaj pevskih in plesnih gostov. Od začetka do konca si želim pripraviti nekaj drugačnega, posebnega, česar občinstvo pri meni še ni videlo, zato se tega izziva na svoji glasbeni poti zelo veselim.
Zadnji album ste izdali decembra lani, se je ta pri poslušalcih dobro prijel? Na njem je kar nekaj uspešnic.
Že leta 2021, ko je ob vpisu znakovnega jezika v slovensko ustavo izšla pesem Tople oči, je ta naznanila neko novo obdobje na moji glasbeni poti. Odzivi na prvo pesem so bili zelo lepi in potem je prišla Nina, Nina, Nina, ki je zaznamovala moje leto 2022. Tudi na to pesem je bil noro lep odziv. Nekako sem potihoma pričakovala, da bo pesem doživela dober odziv, a da bo tako dober, si nisem mislila.
Koncert v Tivoliju se mi je zdel pravi dogodek, da izdam nov album, in uspelo nam je, čeprav smo spet delali do zadnjega. Na album so zelo lepi odzivi, nastajati je začel ravno v koronskem času, ko smo koncertni premor izkoristili za ustvarjanje novih pesmi. Tako so med prvimi nastale pesmi Nina, Nina, Nina ter Prste stran in Na dolgi rok.
"Ne predstavljam si koncertiranja in ustvarjanja v studiu, če ne bi imela ob sebi ljudi, s katerimi se odlično ujamem."
Zadnja leta pri ustvarjanju sodelujete s preverjeno ekipo, prav tako tudi na odru. Kaj je recept za dobro in uspešno sodelovanje?
Glede na to, da smo toliko naokrog, da imamo toliko koncertov in da veliko ustvarjamo v studiu, je izjemno pomembno, da se z ekipo dobro ujameš. To je pogoj, da sploh narediš kaj dobrega. Ne predstavljam si koncertiranja in ustvarjanja v studiu, če ne bi imela ob sebi ljudi, s katerimi se odlično ujamem. Res so sami dobri glasbeniki, užitek mi je stati z njimi na odru in so mi tam tudi v veliko podporo. Občinstvo ti na koncertih da ogromno, a je tudi ekipa zelo pomemben člen. Oni so moja druga družina in ljudje, s katerimi preživim ogromno prostega časa.
Besedila vaših pesmi se, predvsem na zadnjem albumu, osredotočajo predvsem na žensko moč, svobodo in tudi na razmerja. Kako se s pisci besedil poenotite, da besedilo začutite, čeprav ga niste napisali sami?
Verjetno je to ena izmed najtežjih stvari glede na to, da sama v večini ne pišem svojih besedil. Se pa največkrat počutim tako, kot da bi jih. Urša Vlašič je napisala večino besedil na zadnjem albumu, razen pesmi Oprosti in Preden mineva, ki sta ju napisali Tina Muc Gorše in Katja Sever Kržič. Urša Vlašič je napisala tudi besedilo za mojo prvo pesem Ni ona. Z njo, njenim možem Matjažem Vlašičem in vso njuno družino smo zelo povezani že od samih začetkov, ne samo glasbeno, ampak tudi prijateljsko.
Ravno zaradi dobre kemije in izkušenj je snemanje vokalov v studiu zame z leti preprostejše, hkrati pa vedno večja odgovornost, ker želiš občinstvu dati celega sebe. Z leti veliko bolj veš, kaj hočeš, in si čedalje bolj zahtevnejši do sebe. Preprosto so pesmi prišle iz nas, nastajale so iskreno, zato je bilo ustvarjanje velik užitek. Tako jih je začutilo tudi občinstvo, česar smo seveda vsi neizmerno veseli.
O čem torej govorita pesmi Nina, Nina, Nina in Prste stran?
Besedilo pesmi Nina, Nina, Nina govori o tem, kako si dovolimo biti ponižani, vse dokler se ne postavimo na prvo mesto in se to zazna v naši energiji, ki jo začuti tudi okolica. Sebe moramo imeti radi in si biti eni in edini, kar vsak človek tudi je: edinstven. Prste stran pa govori o tem, da nas srce vleče v težave in kljub temu, da nam pamet govori drugače, je srce močnejše. Različnost med nami je včasih preveč mamljiva, da bi se ji uprli. Govorimo si, da naj se umaknemo, ampak se v globini ne zmoremo slišati.
"Rekla bi, da je Nina, ki je doma, precej podobna Nini, ki jo vidite na odru in doživite na koncertu."
Svojo zasebnost skrbno varujete. Kakšna pa je Nina, ko je doma in v krogu prijateljev?
Rekla bi, da je Nina, ki je doma, precej podobna Nini, ki jo vidite na odru in doživite na koncertu. Tisti, ki me spremljajo na koncertih, kjer v zadnjih letih tudi več govorim in so zato kar precej daljši (smeh, op. a.), lahko doživijo pesmi in mene na drugačen način, ker o njih tudi kaj povem. Ko te nekdo vidi samo na televiziji ali na fotografiji, je vtis verjetno drugačen.
Doma sem veliko bolj umirjena. Ko sem na odru, pride iz mene drugačna energija, a to je res stvar, ki se dopolnjuje skupaj z občinstvom in prizoriščem. Tudi jaz sem drugačna, kot sem bila pred petimi ali desetimi leti, tudi na odru, ker se z leti v svojem telesu počutim veliko bolj sproščeno. S tem sem se veliko ukvarjala in se še vedno, ker me je ta nesproščenost utesnjevala in mi ni bila ravno domača.
Nekoč ste omenili, da ste jutranji tip človeka. Kako se to sklada z življenjskim slogom glasbenice?
Rekla bi, da sicer nisem najbolj jutranji tip, čeprav sem vesela, če mi uspe vstati zgodaj. Ne bom trdila, da se zbudim spontano sama, skoraj vedno me zbudi budilka. Sploh s pomladjo pride obdobje, ko si preprosto želim doživeti lep jutranji sončni vzhod in lep začetek dneva. Občasno hodim tudi na plesne delavnice, meditacije, jutranje joge. To je zame najlepši začetek dneva in si tudi rada vzamem čas zase.
Sicer pa sem glede na to, da zaradi koncertov prihajamo domov ponoči, bolj večerni tip človeka, rada ustvarjam ponoči, ker je tišina. Spat hodim na primer okoli polnoči ali enih, prej zelo, zelo redko, ker imam preprosto še toliko energije, da sem budna in takšne trenutke rada izkoristim za ustvarjanje ali branje.
"Lep je občutek, ko z glasbeno ekipo rastemo in gremo z odra na oder ter se prepletajo vse te pesmi od prve do zadnje, ki so se zgodile v vseh teh letih."
Ženske doma in po svetu močno vplivajo na spremembe v družbi in v življenju svojih skupnosti. Njihovi dosežki, od povsem vsakdanjih, na prvi vtis nepomembnih, do nadvse izjemnih in širše prepoznavnih, puščajo vtis in spreminjajo našo družbo. Na tem mestu izpostavljamo ženske, ki so s svojim delom, dejanji, dosežki pustile pomemben pečat. Predstavljamo zgodbe Slovenk, ki so naredile vtis in pustile svoj odtis.
Vaš glasbeni kolega Plestenjak je v intervjuju za Siol.net dejal, da je vesel, da ste se odločili začeti koncerte v dvoranah. Zakaj ste se odločili za ta korak, to vendarle zahteva veliko poguma in tudi hitov?
Ravno domača Ivančna Gorica je bila vedno poseben koncert na moji poti, prav tam sem prvič izkusila občutek velike dvorane, ko gre na oder band, ko zaslišiš to množico, to je neverjetno lep občutek. Stvari v življenju preprosto ne moreš prehitevati, zgodijo se takrat, ko je čas zanje. Sem zelo potrpežljiva oseba, ne želim stvari na hitro, tako sem tudi postopoma začutila, kdaj je pravi čas, da gremo s klubskih koncertov v kulturne domove in pozneje na grajska prizorišča. Poletni ambienti s koncerti na prostem so res posebni.
Počasi smo dodajali tudi športne dvorane in letošnja turneja me prevzema z občutkom hvaležnosti, da lahko to počnem in da imajo ljudje radi moje pesmi, da radi pridejo na koncerte. Hkrati pa se spominjam svojih začetkov in vseh 18 let, ki sem jih preživela na različnih koncertnih prizoriščih. Zato si želim, da mi bo glas služil še naprej, in se trudim za to, da ga čuvam. Glasilke so res taka majhna, dragocena in občutljiva stvar. Tako kot glasbeniki pazijo na svoje inštrumente, moram sama paziti na tistega, ki se skriva v meni.
Ali vas kot najuspešnejšo in najbolj predvajano slovensko samostojno izvajalko kdaj zamika tujina?
Če sem čisto iskrena, imam za razmišljanje o tem malo časa, na srečo tudi zato, ker imamo veliko koncertov tudi v Sloveniji. Želela bi si kakšno glasbeno sodelovanje s tujim glasbenikom, verjamem, da se bo zgodilo, ko bo pravi čas. Ne delam na silo in se nič ne ponujam (smeh, op. a.). Verjamem, da bo prišla priložnost, če ne, pa tudi v redu.
Če pomislim, bi si želela odpeti duet v španščini, ker je to moja velika ljubezen. Kar nekaj časa sem se tudi aktivno učila tega jezika. Zelo spontano, prevajala sem tudi svoje pesmi v španščino, poznam tudi ogromno španske glasbe in doma tudi prepevam te pesmi. Ker se prek pesmi naučiš tudi veliko jezika. Nekaj najlepšega se mi zdi, ko ogromno tujcev skozi moje pesmi spoznava slovenski jezik, velikokrat mi to tudi napišejo.
V slovenskem glasbenem prostoru ste dejavni že 18 let, leta 2005 ste zmagali v 2. sezoni Bitke talentov. Kako je zmaga vplivala na potek vaše kariere in ali se je tu vse pravzaprav začelo? Že prej ste nastopali v več skupinah …
Da, a bila sem še tako mlada, da mi ni bilo o tem, kaj se dogaja v glasbenem svetu, popolnoma nič jasno. Zdi se mi, da sem imela močne temelje prav v tem, da sem zelo rada prepevala. Imela sem veliko željo prepevati, vsak dan, ko sem prišla iz šole, sem veliko časa preživela v svoji sobi, si nastavila glasbo, prilepila besedila na steno in prepevala. To je bil moj odmik od vsega, kar se je v tistem obdobju dogajalo. Bilo je tako težko, a hkrati lepo obdobje najstništva. Glasba je bila v mojem življenju od majhnega zelo pomemben dejavnik.
Še preden sem šla na Bitko talentov, sem prepevala v dveh skupinah. Ena je bila dekliška pop skupina, v kateri sem prepevala s svojimi tremi prijateljicami, kjer smo po valeti nastopale še po okoliških krajih. Hkrati pa so me takrat povabili v bolj rokersko zasedbo Silencia. Tako sem v tistem obdobju po eni strani prepevala pesmi skupine Bepop, na drugi strani pa v rock zasedbi prepevala vse od Evanescence do Rammsteinov. Velik kontrast, a obe zgodbi sta bili zame enako pomembni, saj sem lahko pela in to je bil moj užitek. Vseeno mi je bilo, katero zvrst glasbe pojem, pomembno je bilo, da pojem.
"Drugačna sem, kot sem bila pred petimi ali desetimi leti, tudi na odru, ker sem z leti veliko bolj sproščena v svojem telesu."
Leta 2004 pa so me moje prijateljice v soglasju z mojim bratom in brez moje vednosti prijavile na Bitko talentov. Brat me je med šolo poklical in porogljivo vprašal, ali sem se prijavila na kakšno avdicijo za oddajo, ter mi povedal, da sem dobila pošto z RTV Slovenija. Pripeljal mi je kuverto in povabljena sem bila v oddajo Spet doma in sprejeta na avdicijo.
Najprej se avdicije niti nisem želela udeležiti, a potem sem vendarle šla in tako se je vse skupaj začelo in še kar traja. Zato se tudi njim večkrat zahvalim, da so me takrat prijavili, ker nisem bila taka oseba, ki bi se želela izpostavljati. Bila sem zelo tiha, zadržana in sramežljiva. A očitno je imelo življenje z mano drugačne namene.
Ali spremljate mlade ustvarjalce v Sloveniji, menite, da so dovolj drzni in kakovostni ter si dovolj upajo?
Rekla bi, da so, vsako obdobje zahteva zorenje in učenje. Če pogledam sebe v preteklosti, nekaterih stvari preprosto ne moreš prehiteti. Pomembno je, da to predvsem rad počneš, da si rad med ljudmi in da imaš rad ljudi in oder. Je kot z vsako stvarjo v življenju. Če si želiš nekaj početi na kakovostni in visoki ravni, da to postane tvoj poklic, moraš v to vložiti celega sebe. Biti moraš vztrajen, ampak brez ljubezni in talenta ne gre. Če delaš nekaj na silo, se stvari težko zgodijo. To sem ugotovila tudi iz svojih izkušenj, ko sem želela narediti nekaj na silo, a se nikoli ni izkazalo za dobro.
Včasih je vredno počakati in v nekem obdobju morda tudi nič početi, zato je bilo obdobje korone v mojem življenju zelo dobrodošlo, ko se je vse ustavilo, tako koncertiranje kot ustvarjanje in načrtovanje. Nekaj, kar sem prej počela 15 let, načrtovanje in razmišljanje za naprej, kaj bo čez pet ali več mesecev.
Kar naenkrat sem imela prazno glavo, nisem razmišljala o ničemer in v takih trenutkih pridejo v življenje neke čisto druge stvari, o katerih nikoli nisi razmišljal, hkrati imaš čas pogledati v svojo preteklost in povzeti, kar se ti je dogajalo.
Zato sem vesela, da smo si na primer po lanskem koncertu v Hali Tivoli vzeli krajšo koncertno pavzo, da sem lahko vse podoživela in se v miru pripravila na prihajajoče koncerte. Če hodiš samo s koncerta na koncert, gre veliko stvari mimo tebe. Mogoče bo čez pet ali deset let drugače in bom razmišljala drugače, na plano pripeljala kakšno drugačno modrost. Izkušnje tudi naredijo svoje.
Spremljate Eurovizijo oziroma še prej Emo? Kaj pa mlada scena, na kateri trenutno prevladuje skupina Joker Out?
Zelo spremljam slovensko sceno, tudi mlade glasbenike in pevce. Lepo je videti uspešne mlade ljudi in to, kar se je zgodilo s skupino Joker Out, je nekaj neverjetnega. Lepo jih je gledati, kako se razvijajo, in všeč mi je, kar počnejo. Usedli so se mi v srce. Prav tako so se usedli tudi v srca slovenskega občinstva, verjamem, da se bodo zdaj, ko se bodo predstavili na Evroviziji, dotaknili tudi širše publike. Želim jim dobro uvrstitev, imajo dobro pesem in vsebino. Mislim, da si zaslužijo finale. Vesela sem, da nas bodo zastopali. Verjamem in jim želim, da bo to za njih lepa izkušnja. Vsi, ki so bili na Evroviziji, pravijo, da je to nekaj norega. Sama sicer tega še nisem okusila, tako da težko karkoli rečem.
"Pred koncertom je gneča, na sporedu so tonske vaje in druge stvari, a ko stopim na oder, se nekako znam umiriti in vem, zakaj sem tam. Ne glede na to, kaj se je pred tem zgodilo, želim svojemu občinstvu dati vse."
Bi si želeli Slovenijo zastopati na Evroviziji?
Da, zakaj pa ne. Če sem čisto iskrena, sem se letos prvič spogledovala s to mislijo. Do zdaj te želje nisem imela. Zdi se mi, da bi bila to lahko lepa izkušnja, s pogojem, da imaš dobro pesem. Če bi se zgodilo, da bi imela pesem, v katero bi res verjela in bi z njo lahko tudi Slovenijo predstavila v dobri luči, ne vidim razloga, zakaj se tekmovanja ne bi udeležila.
Leta 2010 sem na tekmovanju Ema s pesmijo Dež zasedla drugo mesto, ampak ko se danes ozrem nazaj, si rečem, da še dobro, ker takrat še nisem bila pripravljena na evrovizijski oder in na vse dogajanje okoli tega. Vseeno še danes mislim, da je bil ta nastop dober, pesem še vedno izvajam na svojih koncertih, zato mislim, da se je vse zgodilo z razlogom. Na Emi sem sodelovala tudi leta 2011, nastop na festivalu pa je bil tudi zame super izkušnja.
Leta 2010 sem s pesmijo Kdo še verjame s Stiškim kvartetom nastopila na Slovenski popevki, kjer sem tudi osvojila drugo mesto, tako da me druga mesta spremljajo že kar dolgo časa. Izjema je zmaga v Bitki talentov, tista zmaga pa je bila vsaj zame najpomembnejša in edinstvena.
Izguba matere vas je močno zaznamovala. Kako ste se spopadli s tem?
Zdaj mineva že 12. leto oziroma bo kmalu že 13. leto od te izkušnje. Verjamem, da je še mnogo takšnih, ki so doživeli podobno izkušnjo, in vsak bi si želel, da se ne bi zgodila. A tako pač je, bolezen je bila močnejša od vseh želja, volje in upanja. Če bi zdaj pogledala za nazaj, bi rekla, da mi je ta izkušnja v življenju dala neverjetno veliko. Vsem nam je dala drugačen pogled na življenje in tudi moč, nekaj dobrega v slabem.
Svoji mami sem posvetila več pesmi, omenila bi pesem Tvoja kri, ki je nastala za album Slečeno srce, ta je bil pravzaprav že končan, ko me je producent Martin Štibernik tik pred izdajo poklical, da je napisal še eno pesem, ki bi mi mogoče bila všeč, in da bi želel, da jo slišim. Ko mi jo je odigral v studiu, me je pesem res močno zadela. Ker mi je bilo težko, sem se na poti domov zjokala, saj je bilo tako, kot bi se mi odvalil kamen od srca. Tudi sama sem želela to povedati na glas, a v tistem trenutku nisem znala oziroma mi je bilo pretežko govoriti o tem. Zadnji trenutek smo pesem umestili na album.
Mami nikoli nisem povedala, da je to pesem, ki sem jo posvetila njej, a je verjetno čutila, tudi njej je bila pesem zelo pri srcu. Velikokrat mi je rekla, da je to po njenem mnenju ena izmed najlepših. Ko imamo ob sebi starše, čeprav včasih pridejo tudi težki trenutki in preizkušnje, je to še vedno nekaj dragocenega. Družina je steber in temelj. To z leti čedalje bolj čutim in cenim.
"Ko imamo ob sebi starše, čeprav včasih pridejo tudi težki trenutki in preizkušnje, je to še vedno nekaj dragocenega. Družina je steber in temelj. To z leti čedalje bolj čutim in cenim."
Izdali ste že sedem studijskih albumov. Kateri je vam pomenil največji izziv?
Vsak album je posebno poglavje zase. Na primer moj prejšnji album Nina, ki je nastajal v posebnem obdobju mojega življenja. Predvsem zato, ker smo imeli zelo malo časa, da ga ustvarimo. Na njem so pesmi, ki sem jih v tistem obdobju življenja nujno potrebovala. V resnici so na njem same pozitivne pesmi. Kakorkoli smo se jim želeli "izogniti", je šlo vse samo v to smer. Album je poseben biser na moji glasbeni poti, povzema pa tudi najdaljše obdobje mojega ustvarjanja od leta 2016 s skladbo To mi je všeč pa do leta 2019, ko smo posneli skladbo Svet na dlani. Res sem hvaležna ekipi, ki je bila del tega albuma, za vse, kar nam je uspelo narediti v tistem obdobju.
Kaj sem vam zdi največja prednost oziroma slabost tega, da ste znani?
Predvsem pri meni nikoli ni bilo želje po tem, da bi bila prepoznavna, prej obratno. Če bi lahko delala vse in ne bi bila prepoznavna, bi bilo to nekaj najboljšega, da me ljudje na ulici ali pa v trgovini ne bi prepoznali. A iskreno, s tem za zdaj nimam veliko slabih izkušenj. Zato ne bi rekla, da to občutim kot slabost, zame je sestavni del tega, kar počnem. V veselje mi je, da sem lahko na odru in lahko prepevam. O tem sem nekoč sanjala kot majhna deklica, čeprav si zares nisem nikoli predstavljala, da bom to počela. A sanjati je lepo.
Slabost pa je ta, da imaš kdaj tudi slabo izkušnjo. Včasih pač nimaš toliko zasebnosti, kot bi si je zaželel. Imela sem tudi nekaj bolj grenkih izkušenj, ki pa so se k sreči vse dobro iztekle.
Kako je videti vaš običajni dan?
Vsak dan je skoraj drugačen, raznolik. Rutine v mojem življenju ni veliko, razen dejstva, da se zavedam, da brez samodiscipline vseh koncertov in obveznosti ne bi mogla izpeljati tako, kot bi sama želela, če ne bi vsakodnevno vlagala svoje energije v to, da sem na odru pripravljena, da so moje glasilke zdrave in da sem v top formi, da se počutim dobro v svoji koži. Zato veliko časa posvečam svojemu dobremu počutju.
Sicer pa sem glede na to, da veliko časa preživim naokrog, zelo rada doma. Rada kaj dobrega skuham in si pripravljam zdrave obroke. Veliko dam na to, kaj vnesem v svoje telo. Grem tudi na meditacije, jogo, sprehod v naravi, rada hodim v savno. Trudim se za to, da nimam slabe vesti, ko si vzamem prosti čas in čas zase, ker po drugi strani vem, da ko delam, dam 100 odstotkov sebe. Tudi ko ne, se znam 100-odstotno odklopiti.
Kakšne načrte pa imate v zasebnem življenju?
Vsekakor si želim ustvariti družino, imam željo po tem, da bi imela otroke. Želim si in upam, da mi bo to dano, so pa to stvari, ki se zgodijo takrat, ko ti je namenjeno. Kdaj bo to, ne vem. Upam, da kmalu.
"Mogoče sem tudi zaradi izkušenj, ki sem jih imela v življenju, spoznala, da moraš svoje počutje postaviti na prvo mesto."
Zdi se, da ste vedno nasmejani, pozitivni in dobre volje. Kako vam to uspeva?
Mogoče sem tudi zaradi izkušenj, ki sem jih imela v življenju, spoznala, da je sreča v malih stvareh in da je velika sreča že to, da se zjutraj zbudiš zdrav in lahko vstaneš iz postelje. Sploh, ker veliko časa preživim med ljudmi. Na odru se mi zdi pomembno najti zadovoljstvo in notranji mir tudi takrat, ko je tišina, ko ni nikogar in ko ostanem sama. Da se te vse stvari ne dotaknejo preveč, sploh če si sočuten do okolice in empatičen. Včasih sem se na zgodbe drugih ljudi preveč navezala in so me bremenile, danes jih lahko razumem na drugačen način.
Uživam tako na odru kot v zasebnem življenju. Pred koncerti je vedno gneča, ogromno priprav, tonske vaje, intervjuji, včasih se tudi kaj zalomi in ne gre po načrtih, a preden stopim na oder, sem se z leti naučila umiriti. Vem, zakaj sem tam. Svojemu občinstvu, ne glede na to, kaj se je pred tem zgodilo, želim dati vse najlepše, kar si zaslužijo, ker so tam.
Kaj bi ocenili kot svojo najšibkejšo značajsko lastnost?
Mogoče slaba in dobra hkrati je, da si želim imeti veliko stvari pod nadzorom, kar zadeva moje življenje in glasbeni svet. Mislim, da je to dobra lastnost, a je včasih za tiste, ki z mano živijo in sodelujejo, težko, čeprav osebno nisem obsedena z nadzorom. To sem bolj takrat, ko gre za mojo kariero. Glede na to, da sem ženska, je to morda še malce težje, ker imate moški že v svoji naravi, da ste vodje.
To je sicer za nas, ženske, veliko olajšanje v marsikaterem položaju. A v svojem poklicu potrebujem tudi veliko moške energije. Ko stopim na oder, pride bolj do izraza moja ženska plat. Na koncertih me poleg krasnih fantov spremljata dve krasni dekleti, Ana Ferme in Katja Sever Kržič, z njima pa je ustvarjati in stati na odru še toliko lepše.
Imate v prihodnje namen sodelovati v kakšnem duetu?
Trenutno nimam pripravljenega nobenega dueta in za zdaj se nič ne obeta. To prepuščam toku življenja, ker imam iz preteklosti same lepe spomine na glasbena sodelovanja. Začelo se je z Zlatkom, pozneje z Galom Gjurinom, Janom Plestenjakom, Matjažem Robavsom, to so bila bolj odmevna glasbena sodelovanja.
Na domačem koncertu se mi je letošnje leto pridružila Nuša Derenda, s katero sva prvič v eni izmed oddaj zapeli njeno pesem, Ne kliči me. Prav tako se mi je na domačem koncertu pridružilo ogromno glasbenih kolegov, na primer Klemen Slakonja, Alenka Godec, Anika Horvat, Tinkara Kovač, Rudi Bučar, Martin Štibernik, Stiški kvartet, Bor Zuljan, Magnifico, pa leta 2012 na moji drugi "Ivanki" Petar Grašo in seveda vsi zgoraj našteti.
Katerega svetovno znanega glasbenika spremljate sami ali pa bi želeli z njim sodelovati?
Lahko rečem karkoli, čeprav nisem čisto prepričana, da je to mogoče, kajne? A če rečeš, da nekaj ni mogoče, se potem to res nikoli ne bo zgodilo!
Veliko jih je. Prva misel sta zagotovo Eric Clapton in John Mayer. Všeč so mi glasbeniki – kantavtorji, očitno pevci s kitaro v roki. Od vedno sem rada spremljala glasbenike, skupine z močno vsebino. Rada preberem njihove avtobiografije, ki njihovemu ustvarjanju dajo še večjo težo. Veliko sem jih že slišala v živo, na splošno rada hodim na domače in tuje koncerte, bila sem že na koncertih Rolling Stones, Stinga, Paula Simona, Paula McCartneyja, Phila Collinsa, Norah Jones … Večino sem jih že slišala v živo, za Johna Mayerja pa upam, da mi ga bo kdaj uspelo ujeti.
Zelo me zanimajo glasbena zgodovina, njihove zgodbe in to, kako ustvarjajo. Pred kratkim sem pogledala tudi dokumentarec o skupini Rolling Stones, zelo priporočam. Sploh si ne znam predstavljati tega načina življenja v naših časih.
"To je bila ena izmed najlepših izkušenj v mojem življenju. V tistem obdobju je zelo presekala mojo glasbeno pot. Spremenila je tudi pogled na mojo glasbeno pot in vse moje ustvarjanje. Samo sebe sem takrat doživela na čisto drugačen način," pove o muzikalu Cvetje v jeseni, kjer je nastopila v vlogi Presečnikove Mete.
Rada poslušam in gledam koncerte skupin in izvajalcev, ki imajo za sabo vrhunsko glasbeno ekipo. Koncerti v živo so zame vedno bili nekaj, kar človek mora doživeti. Še danes z vso družino radi hodimo na koncerte.
Tudi sama sem si vedno želela imeti skupino, vse od prve pesmi in svojih začetkov. Na zadnji turneji se nam je pridružil tudi vrhunski Bor Zuljan, ki je na odru kot poseben gost na dveh skladbah. Tudi to je bilo spontano sodelovanje, ki je zorelo celih 17 let. Z Borom sva se prvič v živo spoznala šele konec lanskega leta, čeprav najino prvo sodelovanje sega v leto 2005, ko je posnel kitare za mojo čisto prvo pesem, Ni ona. Ravno te kitare so bile ključnega pomena za moj glasbeni začetek, preprosto sem bila "rokerica" po duši, želela sem stati na odru samo v džinsu in preprostih oblačilih ter imeti ob sebi bend.
Koncerti v živo z bendom so zame nekaj najboljšega, ta energija me ohranja živo in je to, kar dela moje koncerte tudi zame posebne. In ne samo bend, vsi od lučkarjev do tonskega mojstra in drugih dajo delček v to celoto. Od majhnega sem sanjala o tem, kar danes živim na odru. Tudi zato bo koncert v Stožicah zame še en izziv, želim si pripraviti glasbeno-plesni šov, kar bo užitek tudi za vse obiskovalce.
Kako zaznamujete obletnice? Zdaj se bližate polnoletnosti glasbenega ustvarjanja.
Vsaka obletnica ponuja nekaj posebnega in priložnost, da pripraviš album, turnejo ali poseben koncert. Vsaka obletnica je velik dosežek in lepo se mi zdi, da jo zaznamuješ. Mislila sem, da bomo v Stožicah praznovali dvajsetletnico, a očitno so bili nameni drugačni in je treba tu praznovati polnoletnost. V veliko zadovoljstvo in veselje mi je, da sem se končno odločila za ta pomembni korak na svoji glasbeni poti.
Preberite še:
11