Žan Serčič o samskem življenju v Ljubljani: Še nikoli nisem tako užival #video #foto

Kdo je Žan Serčič?

Žan Serčič se je rodil 13. maja leta 1995. Foto: Ana Kovač Sedemindvajsetletni pevec, glasbenik, pisec pesmi in producent iz Lenarta v Slovenskih goricah. Trenutno živi in ustvarja v Ljubljani, kamor se je preselil oktobra lani.

V osnovni šoli je obiskoval nižjo glasbeno šolo, šolanje pa je nadaljeval na Srednji šoli za oblikovanje Maribor. Po končani šoli je nekaj let poučeval kitaro. Slovensko občinstvo ga je spoznalo leta 2011 v drugi sezoni oddaje Slovenija ima talent. Že pred polfinalnim nastopom je podpisal pogodbo z Založbo Menart in kmalu po finalu izdal svoj prvi singel Dajem ti vse.

Izdal je že dva samostojna albuma: To sem jaz (2017) in Iz moje sobe (2020).

Z njim smo se pogovarjali o razhodu z dekletom, koncertni turneji z Janom Plestenjakom, prepoznavnosti, samskem življenju in novem slogu glasbe.

Pred kratkim ste izdali zelo zabaven videospot za novo pesem Naj me vzame. Od kod zamisel?

Verjetno izhaja iz samega pisanja pesmi, torej ko sem skladbo napisal, je takoj padla ideja, kje je mogoče najbolj dramatičen trenutek, ko lahko še zadnjič nekomu izkažeš ljubezen, preden ga za vedno pozabiš. In to je verjetno poroka. Potem sem padel v ta film in takoj dobil scenarij. Vedel sem, da hočem imeti v videospotu svoj band in da mi band pomaga priti na to poroko. In potem sva z Rokom Maverjem, ki je režiser tega videospota, razvila to idejo na raven, na kateri je videospot.

Ali ideja mogoče izhaja iz kakšne lastne izkušnje?

Ne, nikoli nisem hotel drugim hoditi v zelje.

"Ni se mi še zgodilo, da bi napisal pesem in ne bi imel pojma, kaj bo v videospotu," pravi Žan Serčič. Foto: Ana Kovač

Ali ideje za videospote dobite sami? 

Da, veliko spotov sem tudi sam zrežiral. Na primer videospote Tebe ne dam, Letim, Najina zgodba. Režija in scenarij sta popolnoma moja zamisel. Nikoli se nisem spraševal, ali jaz tega ne bi bil sposoben narediti, je pa seveda Rok Maver kot režiser veliko bolj sposoben in zna te stvari bolje razčistiti, ker se s tem ukvarja. Ali sam napišem scenarij, je zelo specifično od vsakega projekta. Ampak vsaj idejo dam ponavadi jaz.

Kje pa dobite navdih za scenarije?

Verjetno me pesem dovolj navdihne. Ni se mi še zgodilo, da bi napisal pesem in ne bi imel pojma, kaj bo v videospotu. Možgani takoj začnejo vizualizirati.

Kdaj ste začeli igrati kitaro in zakaj? Številni fantje jo začnejo igrati zaradi deklet. Je bilo tudi pri vas tako?

V letošnjem letu ste se skupaj z Janom Plestenjakom podali na koncertno turnejo. Kako sta se z Janom spoznala? Kdaj in kako vas je povabil, da ga spremljate na turneji?

Pred šestimi leti je stopil v stik z mano njegov menedžer Aleš Uranjek in me vprašal, ali bi bil predskupina na njegovi turneji s simfoniki. Sam s kitaro sem nastopil na štirih koncertih. Takrat sva se z Janom spoznala in se zelo ujela. To so bili prvi najini stiki. Jaz sem bil takrat star 20 let. Potem pa me je Jan povabil h koproduciranju svojega albuma, vmes je pomagal tudi meni pri nekaj komadih, spremenil nekaj besed, obrnil par stavkov, da so imeli isti pomen, ampak so bili predstavljeni na malo boljši način. Jan je namreč odličen tekstopisec. Tako je najino sodelovanje prišlo tako daleč, da sem zdaj v njegovem bendu.

Povabil pa me je pred približno letom. Najprej sem bil presenečen, da me sploh želi kot kitarista, ker že dolgo nisem stopil na oder kot "sideman", kot nekdo, ki ni vodja banda. Ampak glede na to, da jaz na vseh njegovih koncertih izvajam svoje pesmi, se mi zdi to super priložnost, da vidim, kako to deluje na najvišji ravni v Sloveniji.

Kako pa se počutite na koncertih, ko ste ob prihodu na oder deležni številnih vzklikov in aplavza, predvsem najstnic?

Pravzaprav sem tega občutka navajen že s svojih nastopov. Vesel sem za vse to, tudi da me na Janovih koncertih prepoznajo, da prepoznajo moje pesmi in jih pojejo z mano. Veliko mi pomeni, da mi je Jan dal, ne glede na to, kar se dogaja v mojem življenju, priložnost, da lahko nastopam in izvajam svoje pesmi.

Pravi, da je številnih vzklikov, predvsem najstnic, navajen že s svojih nastopov. Foto: Ana Kovač

Pred kratkim ste z Janom nastopili na razprodanem koncertu v Stožicah. Kako je igrati pred nabito polno dvorano?

Ne vem, ali veste, ampak moj tretji koncert v življenju je bil v Stožicah, ko sem bil star 16 let, v finalu Slovenija ima talent. Tisto leto, ko sem jaz bil na Talentih, je bilo edino leto, ko smo imeli finale v Stožicah. Pravzaprav je to najbolj nor občutek, ki ga lahko v Sloveniji doživiš, ker se zavedaš, da je to največje prizorišče in da več ljudi v zaprtem prostoru ni mogoče združiti nikjer drugje. Ampak če zdaj primerjam sebe pri 16 in pa zdaj, ko igram z Janom, takrat se nisem počutil, da sem si to zaslužil in da tja spadam, zdaj pa se.

Kaj pa v prihodnosti, si lahko predstavljate, da tudi vam uspe razprodati to dvorano?

Da, jaz mislim, da si lahko. Kaj pa vi? Skupaj z mogoče mojo mamo smo tako že trije (smeh, op. p.).

Kakšni pa so občutki, ko na odru igrate skupaj z Janom Plestenjakom?

Lahko bi rekli, da ste trenutno najbolj "vroč" glasbenik na slovenski glasbeni sceni, kar zadeva priljubljenost. Ste si kdaj predstavljali, da boste prišli tako daleč?

Iskreno sem imel vedno občutek, da prihaja ta čas zame. Pa ne, da bi si kakorkoli mislil, da si ga nujno zaslužim, ker se spoznam na to in poznam ljudi, ki so zelo nadarjeni, mogoče celo bolj nadarjeni od mene. Vedel sem, da s svojimi delovnimi navadami in željo, ki jo imam, lahko dosežem vse, kar si v življenju zastavim. Zagotovo je pri tem potreben dejavnik sreče, pravega trenutka. To, da sem pri Janu, je doprinos. Tudi Jan je moral mene nekako opaziti in imel sem srečo, da me je. Zase vem, da bi se, glede na to, kako ljubim glasbo in kako rad to delam, to prej ali slej zgodilo.

Imate na slovenskem glasbenem trgu kakšnega vzornika? Kdo je bil vaš idol, ko ste bili še mlajši?

V resnici sem precej idealiziral tuje glasbenike. Vseeno sem iz te generacije, ki je odraščala s tujo glasbo. Veliko je tuje glasbe po radiih, družbenih omrežjih. Mogoče se je prijela tudi določena stigma, da slovenska glasba ni tako kul kot tuja glasba, tako da sem precej idealiziral kakšnega Bruna Marsa, Eda Sheerana, Johna Mayerja, ki je kitarist, tekstopisec in pevec. Imel sem to srečo, da sem sodeloval tudi z Vladom Kreslinom, Janom Plestenjakom, seveda, in z ljudmi, s katerimi zdaj igram tudi v bendu. Na primer Anže Langus Petrović je človek, ki sem ga gledal po televiziji vse moje otroštvo in si mislil, kako pa ta tip dobro igra bas. In zdaj on igra pri meni, v moji skupini, in je eden izmed mojih najboljših prijateljev. To so moje uresničene sanje oziroma želje, za katere si niti nisem predstavljal, da se bodo kdaj uresničile. To mi pomeni več kot katerikoli idol oziroma idealiziranje nečesa, kar je mogoče nam tu v Sloveniji in meni, ki trenutno izvajam samo slovensko glasbo, nedosegljivo.

Kot najstnik je idealiziral predvsem tuje glasbenike, kot so Bruno Mars, Ed Sheeran in John Mayer. Foto: Ana Kovač

Ste na splošno zadovoljni s slovenskim glasbenim trgom ali bi se morda želeli kdaj preizkusiti tudi v tujini?

Zelo sem zadovoljen. Seveda se tu in tam pojavita želja in misel, kaj pa, če bi bilo to na večjem trgu. Če imam tu toliko in toliko ljudi ter toliko in toliko koncertov, je tam stokrat večji trg, stokrat več ljudi bi poslušalo mojo glasbo. S tem pa pride tudi stokrat več težav, denarja in ljudi, ki so vpleteni. Tako da moram reči, da sem zelo vesel, da lahko delam v Sloveniji in da imamo velik privilegij, da lahko tukaj ustvarjamo glasbo in živimo mirno življenje. Spoznal sem nekaj ljudi iz tujine in če tu mislimo, da se trudimo, da "hustlamo", kot rečemo med mladimi, je to tam pomnoženo s sto. Za preživetje in za to, da sploh dobiš priložnost, saj je trg toliko večji, da te res težko opazijo. V Londonu je verjetno tisoč Žanov Serčičev.

Bi si morda želeli kot producent delati za kakšnega tujega glasbenika?

Da, imel sem to srečo, da sem sodeloval z Miss Angel iz Belgije in Jeremyjem Liorjem iz Francije. Skupaj smo naredili himno za evropsko prvenstvo v odbojki leta 2019, jaz sem producent in to mi je zelo odprlo glavo. Oni so prileteli sem v Ljubljano, tukaj smo producirali v Metroju, jaz sem imel studio in sem odvodil "session". Bilo je odlično, vse skupaj je bila res dobra izkušnja. Mislim, da se bo v prihodnosti pojavila še kakšna priložnost, nimam pa specifičnih izvajalcev, za katere bi produciral. Takšni, kot je Bruno Mars, imajo tako dobre producente, da jih jaz jemljem za svoje vzornike. Ne bi sam sebe uvrščal v ta razred. Vsaj za zdaj še ne s svojimi izkušnjami in starostjo.

Selitev v Ljubljano je bila po Žanovem mnenju ena od najboljših odločitev v njegovem življenju. Foto: Ana Kovač

Vemo, da ste se pred časom razšli z dekletom. Je to na kakršenkoli način vplivalo na vaše življenje in glasbo?

Na vse. Razhod po štirih letih te tako ali tako spremeni kot osebo, malo ti odpre možgane za druge stvari, ki si jih mogoče v teh štirih letih zatrl oziroma na sebi spremenil in prilagodil temu, da je ta dvojina delovala. Ko si sam, imaš vseeno več prostora v glavi za lastne želje in cilje. Verjetno se ne bi, če se ne bi razšla, niti preselil v Ljubljano. Takrat pa je bil to super razlog, da se umaknem od vsega tistega v Lenartu in pridem sem, kar se je pozneje izkazalo za eno od najboljših odločitev v mojem življenju. Kar je po svoje tudi spremenilo mojo osebnost in značaj, ker tisti "isti Žan" (iz pesmi Zlomljena) v Lenartu ne bi mogel preživeti tukaj v Ljubljani. Vse bi se mu zdelo prehitro. Lahko se hitro prilagodiš, če želiš. Tako je to vplivalo na moje življenje in moje pesmi. Verjetno se to sliši v zadnjih pesmih, ki sem jih napisal.

Torej je navdih za pisanje pesmi predvsem razhod z dekletom?

Da, vedno moje življenje. Za vse moje pesmi, tudi s prejšnjega albuma, ko sem bil v zvezi, srečen, ko sem napisal pesem, kot so Čudeži, ki je popolnoma življenjski, vesel komad, sem črpal iz sebe, svojega življenja in svojih občutkov, ki sem jih imel takrat. 

Trenutno samski Žan Serčič v življenju še nikoli ni tako užival. Foto: Ana Kovač

Ste samski?

Sem.

Kakšno pa je življenje, ko ste samski, sploh v Ljubljani? Ali uživate?

V življenju še nikoli nisem tako užival. Prihajam v leta, ko sem na vrhuncu. Mislim, da bom še pri tridesetih na vrhuncu. Saj veš, bolj izkušen si, bolj poslušaš sebe, manj te je strah. Zelo uživam v življenjskem slogu, ki ga ima Ljubljana. Lahko te pa hitro potegne, da se oddaljiš od svojega cilja in svojih prioritet. Ljubljana je veliko mesto, s toliko lokali, ljudmi in družbami, kar bi se lahko hitro sprevrglo v posedanje ves dan. Ampak jaz na srečo nisem takšen človek. Več mi pomenijo moji lastni dosežki kot pa "cheap thrills" (dosežki brez vloženega truda).

Kako se življenje v Ljubljani razlikuje od življenja v Lenartu?

Res banalen primer. Prvič, parkirišča ne dobiš, drugič, smeti ne moreš odnesti pet metrov stran od svojega vhoda, sploh če si v doma v središču tako kot jaz. Tako da ja, to že veliko pove o nekem življenjskem slogu. Največja razlika pa je, da ko sem dva meseca samo tu in se pripeljem v Lenart, ne morem verjeti, kako drugačno ozračje je tam. Kako nenavadno je in kako hitro se tukaj navadim na hitrost, ki se mi tukaj dogaja, in na to, da ljudje ves čas samo hitijo. Ko pridem na primer v Maribor, ki je malce večje mesto od Lenarta in grem v nakupovalno središče, so vsi počasni, tu v BTC pa trobijo in priganjajo "gremo, gremo, gremo". To je popolna preslikava tega, kako se človek začne počutiti, ko se preseli v Ljubljano, sploh ta epicenter kulture, umetnosti, posla. Hitro sem začutil to in to te lahko dvigne na neko višjo raven kot uspešnega podjetnika ali umetnika. Hitro pa lahko od tega tempa tudi izgoriš, če se ne znaš umiriti in reči: "Ej, dovolj, potrebujem svoj prostor." Je pa tudi razlika, da se v takšnem mestu, kot je to, ne glede na to, koliko je ljudi in s koliko ljudmi si obdan, lahko hitro počutiš osamljenega. Bolj kot pa v Lenartu, kjer se ti zdi, da imaš vse prijatelje, s katerimi si odraščal, in vso družino na dosegu roke. To je razlika.

Življenje v Ljubljani te lahko dvigne na višjo raven kot uspešnega podjetnika ali glasbenika, meni Žan. Foto: Ana Kovač

Kako pa je s prepoznavnostjo? Vas v Ljubljani na ulicah veliko ustavljajo?

Veliko ne, vidim pa, da me zelo prepoznajo. Moram pa reči, da sem zelo vesel, da imam spoštljive oboževalce, spoštljive ljudi, ki me prepoznajo, in da če vidijo, da je pravi trenutek, lahko pridejo k meni. Kar zadeva to, sem zelo dostopen. Če jem pri mizi, ne bodo prišli do mene in rekli: "Ej, Žan, a bi lahko naredili eno fotko." To se je začelo kazati v zadnje pol leta, da me prepoznavajo, da ko grem mimo, slišim: "Žan Serčič, Žan Serčič, OMG."

Pa vam je to všeč?

Ne bom rekel, da me moti, saj sem se s tem nekako sprijaznil in vem, da je to del, ki spada k temu poslu in glasbeni industriji. In mi to toliko pomeni, da vem, da je to ena stvar, ki spada zraven.

"Ko hodim po ulici, večkrat slišim 'Žan Serčič, Žan Serčič, OMG'." Foto: Ana Kovač

Vaši zadnji dve pesmi imata precej drugačen slog kot prejšnje. Od kod navdih za ta prehod k latino glasbi? Ste jo poslušali že prej ali vas je navdihnilo kaj drugega? 

Verjetno je to tudi preskok v mojem temperamentu, značaju, tako kot sva prej govorila. Ti komadi so se rodili in sploh nisem natančno vedel, kaj to je. Ali je to neka nova smer, meni zveni kot latino. Jaz še sam, ko se je to začelo pojavljati, nisem vedel. Moja sestra je poslušala precej latino glasbe, imam namreč osem let starejšo sestro, in kot mlajši brat sem veliko tega črpal ter ugotovil, da mi je zelo blizu. A je do zdaj nikoli nisem razumel, niti je nisem znal izkazovati, ker sem bil pravzaprav tudi drugačen človek. Že zdaj, ko se je to spremenilo v mojem življenju, sem to glasbo preprosto začutil. In potem sva s Krešomirjem Tomcem, ki je moj producent in pravzaprav koproducent tega albuma, začela to razvijati in dobila neki specifični zvok, ki je zdaj moj. Neki mediteranski, balkanski, latino, pravzaprav slovenski "song writing". Veliko je kitar, ker sem kitarist, vse pa je dobilo moj podpis, tudi v živo, ko igramo. "Aha, to je Žan Serčič." To vidiš takoj.

Kako pa so ljudje sprejeli to glasbo? Kakšen občutek imate?

Preden sem izdal Zadnjo noč, sem se bal. Nikoli ne veš, kakšen bo odziv. Po drugi strani mi je bilo pa čisto vseeno. To je takšen zelo zanimiv občutek, ki ga imamo umetniki. Bojiš se, ampak hkrati ti je vseeno, ker veš, da bolj iskren ne moreš biti. In odziv občinstva je na srečo vrhunski. Tudi vse komade za nazaj so razumeli in preprosto rekli: "Aha, no, zdaj razumemo, Žan, bravo." Zelo vesel sem. Že ko sem začel te komade predstavljati na družbenih omrežjih, sem videl, da je odziv zelo dober. 

"Preden sem izdal Zadnjo noč, sem se bal. Nikoli ne veš, kaj bo," pravi. Foto: Ana Kovač

Številni ne vedo, da ste zaradi dela že večkrat izgoreli. Kaj se je zgodilo in kako se rešiš iz tega položaja?

To me sprašujete na veliko intervjujih in zdi se, da sem jaz nekakšen novi Alojša Bagola, ki je predstavnik izgorelosti, ampak daleč od tega. Nočem niti postati znak tega, ker sem vseeno star 27 in mi gre v življenju dobro. Predstavljam si, da nekateri ljudje prestajajo hujše stvari kot jaz. Sem pa bil v nekem obdobju predvsem čustveno in mentalno izžet, kar se je pozneje spreobrnilo v izgorelost, tudi do te stopnje, da sem haluciniral. To so kemijski procesi v telesu, ki pa v tebi sprožijo velik alarm. Takrat, v tistem obdobju, sem se največ naučil o sebi, kaj si želim in kako si postaviti prioritete in predvsem, kako najbolj poslušati sebe. Ker če se ne poslušaš, to dolgoročno ni dobro.

Verjetno je bila velik dejavnik moja mama, z njo sem takrat živel, ki mi je pomagala, takrat je bila edina ob moji strani. In tudi sam sem imel to željo, ker sem vedel, da nisem v redu. Veliko mi je pomagala meditacija. Zdaj je že sedmo leto, odkar dnevno meditiram, tako da verjamem, da je to razčistilo en kup težav, ki sem jih imel prej. Predvsem sem se naučil reči ne. Naučil sem se reči ne ljudem, s katerimi nisem želel sodelovati. Zelo sem zožil svoj krog ljudi, s katerimi delam glasbo, in delam predvsem stvari, ki so mi blizu. Ali je to produkcija, javno nastopanje, intervjuji. Tudi intervjujev ne delam z vsemi, ker z nekom, ki mi pač ni všeč, ne delam. Iztrošiš se, če delaš stvari, ki jih nočeš delati.

"Naučil sem se reči ne ljudem, s katerimi nisem želel sodelovati." Foto: Ana Kovač

Ali vas je mogoče najeti za rojstni dan ali poroko? 

Pri tem sem zelo omejen. Ampak še vedno, vsaj do jeseni, računamo z ekipo, da me je mogoče za posebne priložnosti najeti. Tako ali tako toliko igram z bendom, na turneji sem s svojim bendom in z Janovim bendom, da preprosto več ne zmorem. 

Ste že igrali kakšnemu znanemu Slovencu?

Da, pred dvema tednoma sem igral družini Avsenik. Poročil se je Aleš, brat Monike Avsenik, s katero sva tudi skupaj v Janovem bendu, ona poje back vokale. Oni so me najeli in ne znam opisati, v kakšno čast mi je, da Gregor Avsenik, sin Slavka Avsenika, reče, kako pa jaz igram kitaro, da to je pa ... On pa je sam kitarist, vrhunski. Skratka, oni so me najeli in to je po mojem zame trenutno najvišja mogoča potrditev. 

Bi kdaj igrali za kakšno politično stranko?

So me že povabili. Večkrat. Ampak sem vse zavrnil, ker moje politične opredelitve niso povezane s tem, da sem jaz glasbenik in profesionalni glasbenik, tega niti nočem javno izpostavljati. Moja politična opredelitev je namenjena samo meni in tistemu nekajkrat na leto, ko volim. In nič drugače. Nočem se predstavljati kot aktivist. Pa tudi, če to ne bi bil, če bi hotel pobrati samo denar na nekem izmed teh dogodkov, takoj ko bi se pred nekim panojem pojavil s kitaro, bi rekli "on je pa levičar ali on je pa desničar, zdaj ga bomo pa ovirali vsepovsod, kjer je naša stranka".

Pravi, da ima kar 14 kitar, njegova najljubša pa je zadnja. Foto: Ana Kovač

Imate mogoče najljubšo kitaro?

Da, trenutno je to moja nova kitara, ki sem si jo kupil pred petimi dnevi (smeh, op. p.). Ponavadi je to tista najnovejša (smeh, op. p.).

Katera kitara pa je najdražja?

Verjetno elektroakustična kitara. Ta je stala okrog tri tisoč evrov. Skupaj imam 14 kitar. 

V novembru v Cvetličarni pripravljate svoj prvi večji koncert, za katerega se karte prodajajo kar hitro. Kako se ob tem počutite?

Zelo hitro se prodajajo, smo med prvimi desetimi dogodki po prodajanosti. Jaz sem bil popolnoma presenečen nad tem glede na to, da so na tem seznamu koncerti, ki so v tem mesecu ali pa naslednjem, naš pa bo šele novembra. Res sem samo vesel, srečen.

"Zelo dobro je sodelovati z Anžetom Langus Petrovičem," poudarja. Foto: Ana Kovač

Kaj pa pripravljate?

Če bi povedal, potem ne bo presenečenje (smeh, op. p.). Lahko le rečem, da takšnega koncerta pri meni še ni bilo in mislim, da bodo vsi, ki so bili do zdaj oziroma bodo do tokrat na mojih koncertih, presenečeni nad tem, kar bodo videli. Zvok, vizualna podoba in gosti.

Vemo, da kot producent sodelujete tudi s številnimi slovenskimi glasbeniki. Lahko morda navedete koga, s katerim je pa res dobro sodelovati?

Verjetno je to Anže Langus Petrovič, moj prijatelj, z njim sva naredila že kar nekaj komadov. On je posnel bas zame in jaz zanj nekaj pesmi, tako da sva midva oba kot producenta, nama je obema v veselje sodelovati. Zelo dobro je bilo sodelovati z njim. Tudi Eva Boto, moja dolgoletna prijateljica, z njo so seanse v studiu vedno zanimive, ker je odlična vokalistka, poleg tega je pa "gajsna". Gajsna Korošica, ki (v koroškem narečju) "tut zna malo zakolnt, ko ji kaj ne gre, pa reče pi* mater, ko ji kaj ne gre", in potem jaz to posnamem in zmontiram v neko novo kompilacijo ter ustvarim beat z njenimi kletvicami (smeh, op. p.). Tako da: z Evo. Ariana Lucas je pevka, ki me je zelo premaknila, za zdaj sva naredila že dve, tri pesmi pravzaprav. Tudi Anabel, ki je pevka in avtorica skladb v angleščini, zanjo produciram album, me je res sezula s svojim vokalom in igranjem kitare.

Še vprašanje, ki zanima vse. Je med vami in Anabel kdaj kaj bilo? 

(smeh, op. p.) Kaj ti misliš? Zdelo se je tako, kot da. Tak je bil namen, da je bilo videti. Sicer pa ne, nikoli. Tako kot z Evo Boto nikoli. In Gajo Prestor tudi ne. Ampak z Gajo več ne delam. Mislim, da že tri leta ne več. Zdaj dela z Zalo in Gašperjem. Z njo sva bolj ali manj izgubila stik, nekako so šle najine percepcije in želje svojo pot. Zato sva nehala sodelovati. Čudno bi se mi zdelo kaj imeti s svojo sestro, ker Anabel res dojemam kot svojo sestro, ona pa mene kot svojega brata.

"Čudno bi se mi zdelo kaj imeti s svojo sestro, ker Anabel res dojemam kot svojo sestro, ona pa mene kot svojega brata," sklene Žan. Foto: Ana Kovač

Preberite še:

Trendi Žana Serčiča oboževalka prosila, da ji naredi otroka #video

Trendi Jan Plestenjak se vrača na oder, zdaj z njim igra tudi Žan Serčič

Trendi Ob Janu Plestenjaku v Stožicah zapel tudi znani športnik #video