Čebelarka Nika Pengal: Čebelnjak je zame eden najintimnejših prostorov #video

Kdo je Nika Pengal?  Foto: Bojan Puhek

37-letna Nika Pengal je diplomirana dediščinarka, ki se je pred več kot desetimi leti navdušila nad čebelarstvom. Danes je poklicna čebelarka in apiterapevtka, ki deluje pod imenom Gospodična Medična. Leta 2017 je zmagala na natečaju Štartaj Domžale, kjer je predstavila naravni medeni žvečilni gumi, lani pa je izdala knjigo z naslovom Skrivnosti Gospodične Medične. Sama skrbi za okoli 50 panjev in poleg medu pridobiva tudi druge medene izdelke. Apiterapijo izvaja v čebelnjaku Čebelarskega društva Domžale, katerega članica je.

Ste poklicna čebelarka in apiterapevtka. Od kod vaša ljubezen do čebel in kako to, da ste pristali v čebelarstvu?

Po spletu okoliščin, ko sem iskala zaposlitev in je nisem našla, po izobrazbi sem namreč diplomirana dediščinarka, sem prišla v stik s starejšim čebelarjem na pivškem Krasu. Začela sem mu pomagati, pozimi smo obnavljali, barvali in pripravljali panje za novo sezono, spomladi pa je bil čas, da se gre v čebelnjak. Vztrajala sem pri tem, da mi dajo čebelarski klobuk in rokavice. Na začetku sem čebele gledala s strahospoštovanjem, vse me je zanimalo in začela sem pomagati v velikem družinskem čebelarstvu.

Po nekaj letih sem prek Čebelarske zveze Slovenije opravila tečaj za čebelarja začetnika, kmalu zatem pa še izobraževanje za apiterapevtko. To je bilo po tem, ko sem šla nekega dne na tržnico in čebelarja vprašala, zakaj je propolis pomemben za človeka. Takrat sem že vedela, kaj pomeni čebelam in zakaj ga sploh prinašajo, a zanimalo me je, kaj lahko z njim naredim. Ker me čebelarjev odgovor ni prepričal, sem se začela izobraževati še na tem področju. Sem druga generacija apiterapevtov v Sloveniji, to leto pa se izobražuje že deveta.

Za naziv poklicni čebelar je po opravljenem začetnem tečaju treba narediti še nacionalno poklicno kvalifikacijo za čebelarja in enako za apiterapevta. Gre za izpit, ki ga opraviš pred državno izpitno komisijo.

"Čebelnjak je zame eden najintimnejših prostorov, kot tempelj, kjer so samo čebelar in čebele." Foto: Bojan Puhek
Kaj vas pri čebelah tako očara?

Ko prideš do čebel, ko zašumijo, ko jih vonjaš, ko si v stiku z njimi, pravzaprav meditiraš. Bolj, kot si pomirjen z njimi, po mojem mnenju ne moreš biti, vsaj jaz ne. Čebelnjak je zame eden najintimnejših prostorov, kot tempelj, kjer so samo čebelar in čebele. Tudi vibracija, ki jo oddajajo, je blagodejna za naše telo. Pri čebelah ne moreš biti hiter, niti ne smeš biti, saj začutijo, da se ti mudi, da si v stresu, in postanejo razdražene, burno odreagirajo in se branijo s piki. Naša kranjska čebela je sicer znana po tem, da je mirna, da je z njo lepo delati in da zaščitna obleka skoraj ni potrebna.

Ko si s čebelami, si umirjen in osredotočen, vsak sat, ki ga držiš v rokah, je poln čebel, zato ga držiš z veliko občutljivosti, natančnosti, ker se trudiš, da bi čim manj čebelic pomendral oziroma jih poškodoval. Počasi in previdno delaš z njimi, pregleduješ, ali je vse v redu z družino, ali imajo dovolj hrane, se dobro razvijajo … To je res najintimnejši prostor, v katerem si osredotočen na ta trenutek, in v resnici gre za meditacijo. To te zasvoji, komaj čakaš, da greš k njim, kjer vse drugo odpade iz misli.

Čebele so mi spremenile življenje oziroma so mi dale smisel. Preden sem se udeležila izobraževanja za apiterapijo, sem imela operacijo na rodilih. Da bi se mi v telesu ponovno vzpostavilo hormonsko ravnovesje, so mi hoteli predpisati hormonsko terapijo. Ker tega nisem hotela, sem poskusila z matičnim mlečkom. Nekje sem namreč prebrala, da ta pomaga pri hormonskem neravnovesju, in meni je pomagal. Poleg tega sem bila vse življenje slabokrvna, imela sem težave s prebavo in vse to se je nekako uredilo, ko sem začela piti medeno vodo. Vse to se uporablja v apiterapiji.

V Sloveniji je več kot deset tisoč čebelarjev, vi pa ste ena izmed redkih čebelark. Kako se počutite v tem, lahko bi rekli, moškem svetu?

Jaz se počutim zelo dobro (smeh, op. a.). Vedno več je čebelark, mogoče sem jaz med prvimi, ki so se medijsko izpostavile. Čebele so me poklicale in začutila sem, da moram biti njihov glas, da moram to ponesti med ljudi. Moj prvi intervju je bil prav za Siol.net.

Med čebelarji je bilo včasih znano, da so informacije o dobri praksi obdržali zase. Precej nenavadno je bilo, da so jih bili z mano pripravljeni deliti. Najverjetneje zato, ker so vedeli, da nimam čebelarske tradicije v družini, in so si rekli, bolje, da ji pomagamo, kot da ga lomi in bodo trpele še naše čebele. Tudi čebele imajo bolezni, in če z njimi ne ravnaš pravilno, če ne saniraš določenih stvari sproti, to jasno vpliva tudi na druge čebelnjake v okolici, saj se čebele med seboj obiskujejo. Tako čebelarjem ni preostalo drugega, kot da mi pomagajo.

Tukaj bi izpostavila naše Čebelarsko društvo Domžale, ki šteje nekaj čez 130 članov in velja za enega največjih v Sloveniji. Naš predsednik Andrej Jus resnično lepo vodi društvo in vsem da možnost, da stvari povemo na glas na debatnih druženjih. Tudi mene je spodbudil k temu, za kar sem mu zelo hvaležna. Še vedno marsikateri čebelar ne ve, kaj je apiterapija, ne ve, kaj se z medom, razen tega, da se ga namaže na kruh in da v čaj, še lahko počne. Jaz govorim ravno o tem, o uporabi čebeljih pridelkov, in kmalu so me začeli bolj poslušati naši člani, saj so izvedeli veliko novega. Uporabniki tako zdaj prihajajo k njim po čebelje pridelke, za katere jim znajo pravilno svetovati o uporabi in jih bolj ceniti.  

"Vedno več je čebelark, mogoče sem jaz med prvimi, ki so se medijsko izpostavile. Čebele so me poklicale in jaz sem začutila, da moram biti njihov glas, da moram to ponesti med ljudi." Foto: Bojan Puhek

Svojo strast ste spremenili v uspešen posel. Ste na svoji poti imeli kakšne težave, vam je bilo kdaj težko? Ste kdaj dvomili o svoji odločitvi, da se podate na to pot?

Na neki točki res nisem vedela, kako mi bo finančno zneslo. Vse svoje prihranke sem namenila za nakup čebelarske opreme. To je bilo takrat, ko sem še iskala zaposlitev, in danes ne vem, ali bi še toliko tvegala.

Ko sem se odločila za življenje s čebelami, nisem več razmišljala o tem, ali bom s tem preživela ali ne bom. Preprosto sem se prepustila temu načinu življenja in peljalo me je svojo pot. O svoji odločitvi nikoli nisem podvomila. Mislila sem si, če s čebelami ne morem preživeti, potem je bolje, da ne preživim. Brez čebel ni življenja. Pri vsem, kar sem v življenju počela, mi je v ozadju vedno odzvanjalo, da to ni povsem tisto, kar hočem. Pri čebelah pa se tega nikoli nisem spraševala, preprosto je kar naenkrat postalo to to.

Čebelarstva nikoli ne jemljem kot službe, pa danes od tega živim. A to je zdaj, po 13 letih dela, ko lahko rečem, da imam od tega mesečni prihodek. Skozi vsa ta leta sem preprosto vztrajala, druge službe nisem sprejela, saj sem vedela, da potem ne bom mogla biti tako predana čebelam in apiterapiji.

Čebele, še bolj pa apiterapija, me vodijo in temu sledim. Marsikaj gre sicer mimo mene, ker ne zmorem vedno vsega. V preteklosti bi se precej vznemirjala, zdaj pa vem, da če se ne odzovem takoj, potem to že ni to. Naučila sem se popuščati nadzor, ki sem ga prej vedno imela. Pri čebelah si rečeš, da boš doma ob štirih, pa se potem to nikoli ne zgodi, saj nikoli ne veš, kaj te čaka, kaj ti čebele "pripravljajo". In to je tudi tisti adrenalin, vznemirjenje pri vsem skupaj.

Marsikdo si ne predstavlja, kaj vse počnete čebelarji. Kako poteka vaš dan?

Vstanem precej zgodaj, saj je s čebelami najbolje delati med 7. in 11. uro dopoldne in zvečer med 18. in 21. uro v sezoni. Jaz imam okoli 50 čebeljih družin in nekako delam v tem urniku, sicer pa te vedno kaj preseneti in skoraj nikoli se moje delo ne konča ob 11. uri. Vedno je kje kakšen roj, ki ga je treba ogrebsti in spraviti na svoje mesto, in se zadeve zavlečejo. V poletnem času sem s čebelami cele dneve, razen tistih, ko izvajam apiterapije, tako da poletno morje odpade.

Kot apiterapevtka delam tri dni v tednu, v ponedeljek, sredo in petek. Takrat izvajam svetovanja o uporabi čebeljih pridelkov, zdravim s čebelami, izvajam razstrupljevalne masaže z medom. Preostale dni pa namenim izključno čebelam. Tako je od konca marca oziroma aprila pa vse do septembra.

"Pri vsem, kar sem v življenju počela, mi je v ozadju vedno odzvanjalo, da to ni povsem tisto, kar hočem. Pri čebelah pa se tega nikoli nisem spraševala, preprosto je kar naenkrat postalo to to." Foto: Bojan Puhek

Ukvarjate se tudi z apiterapijo. Lahko na kratko razložite, kaj to sploh je in kako pomagate ljudem.

Kot sem že povedala, sem v Sloveniji opravila tečaj apiterapije, ki traja več kot leto dni. Sestavljen je iz predavanj, na katerih podrobno spoznamo čebelje pridelke, njihovo sestavo, kako se pravilno pridobivajo in shranjujejo, ter iz delavnic, kjer izdelujemo različne pripravke, mazila, obloge in se naučimo, kako jih uporabljati, da izboljšamo svoje zdravje. Apiterapija je način naravnega zdravljenja s pomočjo čebel in njihovih pridelkov.

Sama sem majhen čebelar, s svojimi 50 panji nimam izdelkov na pretek. Tisti, ki pridejo k meni, vedo, kaj bodo dobili in kaj bodo s tem počeli. Pridelke imam pakirane v embalaži, ki običajno zadostuje za eno osebo za en mesec. Tako lažje sledim napredku oziroma izboljšanju zdravstvenega stanja pri svojih odjemalcih. Čebelje pridelke je treba uživati sistematično, v časovnih tretmajih in določenih količinah. Ko uživamo čebelje pridelke, podpiramo imunski sistem, kasneje zbolimo, ko se to vseeno zgodi, pa veliko prej ozdravimo. Dobro je tudi to, da človek od čebeljih izdelkov ne postane odvisen. Ko govorimo o apiterapiji, je govora samo o naravnih, ekološko pridobljenih čebeljih pridelkih, zato se za zatiranje zajedavcev in za nadzorovanje čebeljih bolezni uporabljajo samo organske kisline in nič drugega. Pomembno je tudi, da uživamo čebelje izdelke, ki so naši, slovenski, in za precej višjo ceno ne kupujemo izdelkov iz tujine.  Foto: Bojan Puhek

Do mene tako pridejo ljudje z neko zdravstveno težavo, ki bi jo radi rešili. Velika večina se jih vsako leto vrača in komaj čakajo, da začnemo zdravljenje. Veliko je primerov respiratornih težav, prihajajo mamice z majhnimi otroki, ljudje s prebavnimi težavami, z artritisom, na žalost je vedno več primerov multiple skleroze. Ko meni nečesa zmanjka, stranke pošljem k drugemu čebelarju, ki mu sama zaupam. Tako tudi koga izgubim, a običajno se jeseni stranke vrnejo, saj ponovno predebatiramo, kakšno je počutje in kako ga še izboljšati.

Spomnim se primera mamice, ki je za otroka kupila medeni zaklad (mešanica strjenega medu, svežega cvetnega prahu, propolisa in svežega matičnega mlečka) in ga tudi sama jemala za odpornost. Čez mesec dni mi je sporočila, da po 15 letih nima več refluksa, edina stvar, ki jo je spremenila v vsakdanu, pa je ta žlička medenega zaklada. To je mogoče, saj čebelji pridelki spodbujajo relativizacijo celic v telesu, spodbujajo njihovo delovanje in delitev ter tako obnavljajo tkiva.

Kaj bi odgovorili vsem dvomljivcem, ki ne verjamejo v zdravilno moč čebel?

Med je bil zdravilo, še preden je bilo zdravilo izumljeno. Pred vsemi sintetiziranimi farmacevtskimi pripravki so ljudje uporabljali zelišča in čebelje pridelke, tisto, kar so našli v naravi.

Ko govorimo o apiterapiji, bi lahko rekli, da se vračamo k naravi. To so koncentrirane, biološko aktivne snovi, funkcionalna živila. Matični mleček je hormonsko zelo močan, uravnava hormonalna nihanja, umsko delo, med se nesegret uporablja za rane in opekline, spodbuja delovanje srčne mišice, cvetni prah vsebuje veliko vitaminov in mineralov ter beljakovin, propolis se uporablja za dezinfekcijo ustne votline, deluje protibolečinsko po ruvanju zob, iz voska izdelujemo mazila in še bi lahko naštevali. Vsemu temu sicer ne smemo reči zdravilo, ker se je tako odločila peščica ljudi, a če pogledamo v preteklost, so bili čebelji pridelki vedno nekaj zdravilnega. Nikoli se med ni dajal na kruh, ampak je bilo to zdravilo. Ko je nekoga zvilo, so šli do čebelarja in prosili za strjen, kristaliziran med - strd. To še danes počnejo, predvsem v državah, kjer za socialno zdravstvo ni dobro poskrbljeno. V Indiji recimo novorojenček najprej dobi med, šele potem materino mleko.

Slovenski med je cenjen po vsej Evropi. Zakaj je tako?

Mi imamo nekoliko bolj stroga pravila kot drugod po svetu. Zahteve glede kakovosti medu, namenjenega prodaji, so precej stroge. Med je opredeljen kot kompleksna mešanica več kot 300 različnih kemijskih spojin, največji delež pa pripada sladkorjem in vodi, ki je ne sme vsebovati več kot od 14 do 20 odstotkov. Poleg tega so v medu še organske kisline, beljakovine, elementi, vitamini, aminokisline, encimi, fenolne spojine, flavonoidi. Kaj točno je med, je opredeljeno v Pravilniku o medu. V ZDA imajo med opredeljen kot sladko, viskozno snov čebel in sploh ni govora o tem, da gre za proizvod medonosnih čebel. To pomeni, da je med lahko tudi kaj drugega kot proizvod medonosnih čebel.

Slovenski čebelarji s Čebelarsko zvezo Slovenije na čelu si prizadevamo za jasnejšo določitev izvora medu na evropski ravni, ne samo v Sloveniji. Čebelarska zveza Slovenije je zato dala pobudo za še bolj strogo označevanje medu v Evropi.

Slovenski čebelarji s Čebelarsko zvezo Slovenije na čelu si prizadevajo za jasnejšo določitev izvora medu na evropski ravni. Foto: Bojan Puhek
Se od čebelarjenja v Sloveniji da dobro živeti? Kdo določa cene izdelkov in kakšne so?

Ceno vseh čebeljih pridelkov za vsako leto posebej določi Čebelarska zveza Slovenije. Pri tem upoštevajo, kakšna je bila pašna sezona, katero vrsto medu je bilo sploh mogoče pridobiti. Spremljajo več parametrov in na podlagi tega določijo priporočljivo ceno posamezne vrste medu. Jaz temu sledim in dam vedno sredino vseh priporočenih cen. Letos je to 15 evrov.

Veliko je povpraševanja tudi iz tujine. Naš med je v svetovnem merilu eden izmed najbolj kakovostnih. Tudi sama sem že dobila povpraševanje, da bi izvažala med v Kanado, ZDA, Afganistan, Francijo, seveda tudi na Kitajsko. Zelo radi bi imeli naš med. 

V Sloveniji proizvedemo veliko medu, še več ga pojemo in zato tudi uvozimo. Kako vemo, da smo kupili dober med, ne sladkorne mešanice z dodanimi aromami? 

S kakšnimi težavami se spoprijemate slovenski čebelarke in čebelarji?

Zagotovo so to podnebne razmere, saj iz sezone v sezono ne vemo, kaj nas čaka. To ne vpliva na posamezno čebelo, vpliva pa na sestoje drevesnih vrst. Smreka izginja, napada jo lubadar, pa je, ko medi, ena najbolj donosnih paš. Kostanj nam je nekako uspelo rešiti, čeprav je bila vmes že velika kriza.

Kot že rečeno, imamo težave z vplivom podnebnih sprememb, s pozebami, sušami, požari, pa tudi s preintenzivnim kmetijstvom. Tukaj govorim o monokulturah, ki prihajajo v ospredje in izpodrivajo cvetoče travnike. Sejejo samo travo, polivajo gnojnico ter preintenzivno in prevečkrat kosijo. Zdaj je moderna zelena puščava tudi pred hišami, ko ni nobene cvetnice na trati. Ljudje se ne zavedajo, da čebele privabijo na njihove sadne in zelenjavne vrtove ravno cvetlice, ponavadi pleveli. Ko oprašujejo njih, oprašijo tudi našo hrano – sadje in zelenjavo.  

Za čebele lahko poskrbimo tako, da sadimo medovite rastline. Vsak izmed nas lahko na vrtu ali pa na balkonu posadi medovito drevo ali kakšno drugo medovito rastlino.

Strokovnjaki in čebelarji že leta opozarjajo, da je čebel vse manj. Kaj se bo zgodilo, če se bo ta trend nadaljeval?

Čebel je za zdaj še dovolj, sploh v Sloveniji je čebeljih družin zelo veliko, lahko bi rekli celo preveč. Ko to rečem, mislim na pašo, ker izginja njihova hrana. Vse je povezano. Če ni dovolj hrane zanje, potem kmalu ne bo dovolj hrane za nas, to pa vodi do katastrofe za človeštvo in naš planet. Če bi se zgodilo to, na kar je opozoril že Albert Einstein, da bi izginili vse čebele in še preostali opraševalci, bi odšli za njimi tudi mi.  Foto: Bojan Puhek

Lani 20. maja, na svetovni dan čebel, ste izdali knjigo Skrivnosti Gospodične Medične. Od kod ideja za knjigo?

Ideja za knjigo je nastajala od leta 2017, ko sem z medenim čigumijem zmagala na podjetniškem inkubatorju Štartaj Domžale. Takrat smo si skupaj z mentorji izmislili tudi ime Gospodična Medična, pod katerim delujem kot čebelarka in apiterapevtka. Zdelo se mi je, da je to pravljična podoba čebelarke in da iz tega mora nastati zgodba oziroma pravljica. Ideja je rasla, moja apiterapija se je razvijala, me peljala po svetu in potem nazaj domov. V začetku lanskega leta sem govorila s predsednikom Čebelarske zveze Slovenije, ki je omenil, da razmišlja o tem, da bi napisal priročnik o apiterapiji, namenjen izobraževanju otrok. Ne, to pišem jaz, je bil moj odgovor, knjiga pa izide 20. maja, na svetovni dan čebel. Seveda knjige takrat še nisem pisala, a je res izšla na ta dan. Bil je pravi čas, da idejo uresničim. Knjiga je nastala v soavtorstvu z Anžetom Gallusom Petelinom. On je diplomirani slikar, sicer vsestranski umetnik, ki je poskrbel za bolj doživljajski jezik, zgodbo pa sem si izmislila jaz.

Ko sem potovala po svetu in raziskovala svet apiterapije, sem ugotovila, da knjiga o apiterapiji, ki bi bila zasnovana medgeneracijsko, še ne obstaja. Skrivnosti Gospodične Medične, Uporaba čebeljih pridelkov skozi zgodbo iz vsakdanjega življenja je torej prva takšna knjiga na svetu, namenjena vsem generacijam. Lahko jo berejo otroci, starši, stari starši, v pomoč je učiteljskemu kadru, hkrati pa je to zgodba iz vsakdanjega življenja, o čebelarki, o apiterapevtki in z njo se vsakdo lahko poistoveti. V knjigi je razloženo, kako vsi čebelji pridelki najbolje delujejo za naše telo. Knjiga je napisana tako, da se skozi zgodbo učimo o pomenu sajenja medovitih rastlin, da je treba čebelam nekaj dati, zato da nam v zameno s svojimi pridelki pomagajo do izboljšanja našega zdravja in počutja. V knjigi omenim tudi, da se da določena obolenja zdraviti s čebeljimi piki. To je še vedno tabu tema, za čebelje pike se ne sme trditi da zdravijo, da pomagajo, a jaz sem si v knjigi to vseeno upala.  

Skrivnosti Gospodične Medične je prva knjiga o apiterapiji, namenjena vsem generacijam. V intervjuju za Siol.net je Nika Pengal razkrila, da bo zagotovo sledilo še nadaljevanje. Foto: Bojan Puhek
Nam lahko zaupate kakšno skrivnost Gospodične Medične?

Seveda. V medenem zakladu so zmešane skrivnostne sestavine, in sicer kristaliziran med, svež cvetni prah in matični mleček ter propolis. To je skrivnostna mešanica, s katero si pomagamo do izboljšanja zdravja.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Načrtujete izdajo še kakšne knjige, boste ustvarili še kakšen medeni izdelek?

Trenutno pišem še eno knjigo, in sicer o čebelarjenju v slovenskih panjih, saj sem dobila povpraševanje ameriških prijateljev, ki čebelarijo s slovenskimi panji. Vedno več ljudi si želi delati z njimi, a za to potrebujejo tudi praktično literaturo.

Vsekakor bo izšla tudi knjiga Skrivnosti Gospodične Medične 2. Prva knjiga je osredotočena na čebelje pridelke v apiterapiji, a knjiga se konča tako, da nastopajoča otroka prideta na tečaj čebelarjenja h Gospodični Medični, ki bo prihodnje leto.

Sem zelo aktivna, a nekega poslovnega načrta nimam. Rada imam to, kar delam, več kot toliko čebeljih družin, kot jih imam zdaj, sama ob terapevtski dejavnosti ne morem obvladati. Še naprej bom vztrajala pri butičnem čebelarstvu, saj se mi zdi, da ko enkrat presežeš meje tistega, kar zmoreš sam, to ni več to. Še naprej se bom izobraževala na področju apiterapije. Skratka, ne nameravam se širiti, ampak želim to, kar delam, delati čim bolj kakovostno.

Trendi Primorka, ki je obnorela Slovenijo: Pri 30 letih imam, kar sem si vedno želela

Trendi Navdihujoča Slovenka: nekdanja balerina, ki pri 82 letih vsak dan obišče fitnes #video

Trendi Gorenjka, ki je s svojo kozmetiko postala zvezda družbenih omrežij