Sobota, 25. 2. 2023, 23.11
1 leto, 1 mesec
Intervju
Jan Plestenjak odkrito: Brez ran je življenje brez okusa
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,56
46
Plestenjak pravi, da zanj 50 let ne predstavlja neka velike prelomnice, "bolj po 40. letu so se začela pojavljati neka samoizpraševanja".
S tem, da se bliža 50. rojstnemu dnevu, se Jan Plestenjak ne obremenjuje, ob ubijalskem tempu koncertov za to niti nima časa. Po drugi strani pa ima vedno čas za pogovor o glasbi, življenjskih vrednotah ter ne nazadnje o odnosih.
50 let zanj ni neka velika prelomnica, "bolj po 40. letu so se začela neka samoizpraševanja".
Najuspešnejši slovenski samostojni glasbenik, ki bo letos obeležil že 30. obletnico glasbene kariere. Konec marca bo dopolnil 50 let, v svoji bogati karieri pa je izdal 15 studijskih albumov in ustvaril več kot 30 hitov, ki jih poznajo tako starejši kot mlajši. Rodil se je v Ljubljani, otroštvo pa je preživel v Škofji Loki, kjer je obiskoval nižjo glasbeno šolo. Šolanje je nadaljeval na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, pri osemnajstih letih pa je bil sprejet na prestižno bostonsko glasbeno šolo Berklee. Študij je zaključil na celovškem konservatoriju. Trenutno živi na Primorskem, v Strunjanu.
O obletnicah, življenjskih prelomnicah in glasbi smo se pogovarjali v Škofji Loki, kjer je odraščal in kjer živi njegova mama, priznana slikarka Dora Plestenjak.
27. marca boste dopolnili 50 let. Kako se ob tem počutite?
Meni 50 let ne predstavlja neke velike prelomnice. Zdi se mi, da so se bolj po 40. letu začeli pojavljati neka samoizpraševanja, strahovi, ali si dovolj naredil ali nisi, ali si dovolj dober in ali imaš še čas nekaj doseči. 50 let zame ni prelomnica.
Se strinjate z rekom, da so to leta modrosti in izkušenj?
Predvsem ne razmetavam z energijo po nepotrebnem kot prej. Mogoče znam bolje oceniti bistvo. Ne izgubljam časa s stvarmi, ki na koncu ne podprejo bistva. Okraševanje vsebine se mi ne zdi tako pomembno kot to, da je kos mesa, ki je pesem, dobro odrezan, dobro uležan, da ima res dober okus. Katere omake so okoli, koliko je začimb, dekoracije na krožniku ... pa mi ni tako pomembno.
Naučil sem se tudi odpuščanja čustvenih izpadov nekaterih ljudi. Če se drugi dan opravičijo, se mi zdi, da je to treba sprejeti, čeprav včasih ne bi. Medtem pa racionalnih nategov še vedno ne odpuščam in jih verjetno nikoli ne bom.
Imate še vedno dovolj energije za nastope? Vas ti še vedno polnijo z dobrimi občutki?
Imam. Sem zelo intenziven človek. Intenzivnost uporabim pri vsaki stvari – ko bomo zdaj jedli tale pršut, ko se bom nato čez hribe odpeljal na servis po svoj avto, ko se bom tam poglobil, kaj je bilo treba narediti, ko bom šel naprej, bom v Ljubljani srečal neke ljudi. Vsak trenutek je zame takšen. Trpim, če sem v družbi ljudi, ki so zelo omledni, ki tega ne znajo doživljati tako kot jaz. In zdi se mi, da iz tega izhaja moja energija.
Je pa naporno biti takšen, sploh za nekoga, ki je ob tebi, ker toliko, kot so vrhovi visoki, je tudi dno nizko. Od nekdaj sem dal vse od sebe. Tudi po koncertih sem naslednji dan zelo uničen. Nekateri moji kolegi so čisto super, drug dan že tečejo, zvečer pojejo, mene pa to čustveno zelo izčrpa. Ker tudi če koncert traja dve uri, je čisto vsak trenutek na polno. V nastope vložim toliko energije, da lahko usnjeno jakno po koncu koncerta ožamem. In zdi se mi, da je dobro tako živeti. Saj si lahko večkrat tudi ranjen, ampak brez ran je življenje brez okusa.
Kako boste preživeli svoj rojstni dan?
Mogoče bom povabil svoj bend, bomo malce žurali, ker to je moja druga družina, in ni treba nikomur igrati, smo sproščeni.
V svoji bogati karieri je izdal 15 studijskih albumov in ustvaril več kot 30 hitov, ki jih poznajo tako starejši kot mlajši.
Kaj pa ob 30. obletnici glasbene kariere? Boste ob tej priliki pripravili kakšen poseben dogodek?
Razmišljali smo o tem, ampak imamo že toliko načrtovanih koncertov, da praktično ne moremo narediti še enega. Veliko dvoran že imamo, v Križankah bomo verjetno nastopali jeseni, zdaj bomo v dvorani Tabor, pa v Celju, Šenčurju, in vse je že tako polno, da velikega koncerta praktično nimam kam umestiti. Lahko bi mogoče naredil en zelo majhen koncert, ekskluziven, za 200 ljudi. Mogoče. Iz tega ne bom delal velikega teatra. Mogoče, če se bo mojemu menedžerju oziroma moji založbi s tem dalo ukvarjati, pa da jaz samo pridem in mi ni treba ničesar delati, potem naj naredijo.
Do konca leta bom imel po celi Sloveniji še dvajset koncertov. Klical me je tudi Tomaž Domicelj, ki bo kmalu praznoval 75. rojstni dan, in rekel, da bo v Celju ravno na dan, ko imam tam koncert. Ponudil je, da bi prišel z mano zapet na oder, in to se mi zdi zelo lepa ideja.
Nastopate na zelo raznolikih prizoriščih − od Stožic do majhnih klubov. Niste glasbenik, ki bi rekel, da je "prevelik" za nastop v nekem majhnem kraju?
Ne. Takoj, ko bi rekel, da sem prevelik, bi izpadel zelo majhen. Ker skromnost je stvar inteligence. Važno je, da sem kakovosten in da me ljudje začutijo. Saj mi velikokrat rečejo, da imam že vse rekorde dvoran, da sem vse že ne vem kolikokrat razprodal in da zato nimam več česa dokazati. Po številki verjetno res ne, po kakovosti pa si lahko vedno še boljši. Ta krivulja izboljšav je lahko neskončna, do smrti. Če bi mislil, da to pa je zdaj to, bi postalo dolgčas.
Lahko v kratkem pričakujemo nov album?
Ne vem, ali bom sploh še snemal cele albume. Prišel je čas, ko je CD mrtev medij, vse je digitalno, in mislim, da smo prišli v obdobje singlov, samostojnih pesmi. Za avtorje je mogoče dobro narediti nek zaključen izdelek, vendar ne vem, ali ima to še kakšen smisel.
Do konca leta bo imel po Sloveniji še dvajset koncertov.
Ali trenutno nastaja kakšna nova pesem?
Ne, letos bom imel koncerte, drugo leto pa si bom vzel prosto in pisal pesmi. Sredi aprila sicer izide nova pesem, ki sem jo napisal že lani, ampak trenutno sploh nisem ustvarjalen. Ogromno sem pomagal mladim z besedili, glasbo, recimo Žanu Serčiču in Maraayi, in ogromno svetujem pri besedilih.
Proces ustvarjanja pesmi mi poleg koncertov predstavlja izjemno velik užitek. To so moji viški zadovoljstva. Preostalo, kar še spada zraven, videospoti, slikanja, promocija, pa mi je, sploh sedaj, ko se bližam petdesetim, vedno težje in odveč. A vem, da moram to narediti, in se za to potrudim.
Kako gledate na mlade ustvarjalce na slovenski glasbeni sceni?
Upam, da se bo na slovenski pop sceni pojavilo čim več ustvarjalcev. Žanu Serčiču gre dobro in zdi se mi, da se mu kariera vzpenja, Nina Pušlar je končno začela nastopati v dvoranah, v kar sem jo nagovarjal že nekaj časa. Dvoranski koncerti so velik korak, saj moraš imeti veliko hitov in poguma.
Moram pa reči, da kar malo pogrešam, da bi bilo še več mladih, ki bi imeli malo manj bojazni, ali bodo vsem všeč. Nikoli ne boš všeč vsem. Družbena omrežja so pripeljala do tega, da se ne smeš zmotiti, vsi morajo biti zadovoljni, za vse moraš biti lep. To pa otopi ostrino noža, s katerim režeš. Ideje morajo biti ostre. Četudi je ljubezen, mora biti do konca, če je seks, do konca, če je žalost, do konca, če je sreča, do konca. Zdaj pa je vse tako, joj, da ne bo preveč, joj, da ne bo to koga zmotilo.
V zadnjem času z vami primerjajo recimo Žana Serčiča, ki je bil nekaj časa tudi v vaši spremljevalni skupini. Zakaj jo je med turnejo zapustil?
Zato, ker je tako prav, saj se mu je zdaj odprlo in mu dobro gre. S singli se je začelo tako dobro razvijati, da bi enostavno prišlo do preveč križanj terminov. Mogoče tudi zanj zdaj, ko postaja zvezdnik, ni najbolje, da pri meni igra kitaro in ga ljudje vidijo kot člana benda. Ustvariti si mora svoj frontmanovski imidž.
"Moram pa reči, da kar malo pogrešam, da bi bilo še več mladih, ki bi imeli malo manj bojazni, ali bodo vsem všeč."
Je bilo v ozadju mogoče kaj ljubosumja? Ob prihodu na oder je bil namreč pogosto deležen ovacij.
Ne, saj sem ga tudi tako najavil, da sem mu pravzaprav postlal posteljo za ljubljenje s publiko. Če bi bil ljubosumen, bi rekel le, da bo pa Žan zdaj nekaj zapel.
Je bilo med člani vaše spremljevalne skupine kaj trenja? Vemo, da je Žan "pobral" nekaj nekdanjih članov.
Urejeno imam tako, da se na začetku vsi dogovorimo, da imam jaz prioriteto. Če imam termin, morajo drugje najti zamenjave. In imamo pravilo, da več kot trije iz mojega benda ne igrajo drugje skupaj, ker je moj bend moja znamka. Bilo bi malo neokusno, če bi sedem ljudi igralo tudi z drugimi. Od njih ne zahtevam ničesar drugega, samo to.
Razmišljate, da bi se kdaj preizkusili v tujini?
Ne, ker pojem v slovenščini in me ne bi razumeli.
Številne slovenske glasbenike pot zanese na Balkan. Obstaja ta možnost?
Če bi pel na Balkanu, bi moral peti v srbščini, in čeprav sem po pokojnem očetu pol Srb, nisem prepričan, da sem toliko vešč v tem jeziku, da bi znal manifestirati vse nianse, finese v svojem besedilu. To je pa zelo pomembno, če hočeš v besedilih imeti vrhunskost.
Slovenski glasbeni trg je torej dovolj velik za vas?
Mi smo majhna država in globalne digitalne platforme, kot so Spotify, Apple Music, YouTube, nas enostavno iztisnejo iz vseh shem ter nam vsiljujejo anglosaško glasbo. S tem nimamo težav samo mi, imajo jih tudi Italijani, ki so velika država. Digitalno je težko delati posel.
Vse, kar je povezano s koncerti, se pravi dvorane, ozvočenja, varnost, ima višjo ceno od 30 do 50 odstotkov, le cene vstopnic se nekako ne dvignejo. Zato bodo imeli organizatorji po mojem mnenju hude težave, verjetno se bo zgodila velika čistka in mnogo mladih ljudi mogoče ravno zato ne bo moglo konkurirati, kar ni v redu.
V tem pogledu trg res ni najboljše urejen. Smo pa za to veliko krivi tudi sami, in to ne le v glasbi. Premalo smo namreč ponosni na svoje – od pršuta do pesmi in prelepih krajev, ki jih imamo. Tega pomanjkanja ponosa nekako ne moremo spraviti iz svojih žil, iz svoje krvi. In tega ne moreš spreminjati z nobenimi zakoni, to moraš čutiti.
Ne moti nas, da so meniji na telefonu in v avtomobilu v angleščini ali pa, da so slovenska navodila za nek kuhinjski mešalnik nekje čisto v kotu in jih moraš gledati s povečevalnim steklom. S tem se kar vsi sprijaznimo. Verjemite mi, da bi bili vsi meniji slovenski in vsa navodila pravilno natisnjena, če bi ljudje rekli, da tega sicer ne bodo kupili. To je torej odvisno od nas.
Po njegovem mnenju slovenski glasbeni trg "res ni najboljše urejen, smo pa za to veliko krivi tudi sami".
Kako ocenjujete odnos Slovencev do slovenske glasbe? Jo spoštujemo?
Če pogledamo objave na Instagramu, ga imajo Slovenci sicer za Slovence, 90 odstotkov objav pa je v angleščini. Zakaj? To je nesamozavest. Vsak misli, da izpade bolj svetovljanski. Nerodno mu je, da je iz neke vasi ali majhnega mesta.
Je kakovost slovenske glasbe na ravni, ki bi si jo želeli?
Mislim, da je. Sploh mladi zelo pazijo na to. Kakovostni so produkcijsko in pevsko, ampak dobijo premalo prostora, ker pride nek ameriški bend, ki ga vsiljujejo na vseh radiih. Ko pride nek mlad glasbenik iz Slovenije, pa ne dobi prostora. In spet smo pri navodilih v drobnem tisku. Saj je ista slika, vse je isto. Zakaj so zdaj oni boljši? Pri naših se sprašujejo, kaj vse je narobe, pri drugih pa se ne. Popolna nekritičnost do vsega, kar pride od zunaj.
Sami zelo radi poudarjate ljubezen do domovine. Kam najraje odpotujete?
Najljubšega kotička v Sloveniji nimam, grem pa rad na Goričko, v Brda, na Kras, Gorenjsko, Kozjansko. Vedno uživam. Meni je najlepše potovanje, ko se usedem v majhen športni avto, s sabo vzamem denar, dvoje spodnjic in dve majici, če bom slučajno kje prespal, in se kar peljem ter uživam. Ustavim se v kakšni gostilni, ki je še ne poznam, ali na kakšni kmetiji. To je meni top.
Znam uživati v Sloveniji. Nimam potrebe, da bi moral videti svet. Nikoli nisem razumel te obsesije s potovanji, da hočeš videti čim več sveta. Več kot pol ljudi gre na potovanje samo zato, da objavi fotografije. Saj greš lahko stokrat na isti sprehod in ob tem mogoče doživiš več, kot če greš na sto različnih sprehodov. A moraš biti pameten, moraš biti občutljiv, moraš znati opazovati. Tudi nekdo, ki se je stokrat ljubil s svojo žensko, je mogoče doživel več kot nekdo, ki je imel sto različnih.
V tujino torej potujete redko.
Ja, zelo redko. Če že potujem, grem z avtom. Ne maram letališč, ne maram letal. Kot otrok sem leta in leta presedel v kabini z očetom, ki je letel. Takrat je bilo to še dovoljeno, je bil še bolj rokenrol. In ne maram letališč, kovčkov, rezervacij, čakanja kovčkov, kam boš šel, ali so kaj izgubili ... Najraje imam, da sem neodvisen in da se peljem, kadar hočem, in če mi nekaj ni všeč, grem naprej.
Najljubšega kotička v Sloveniji nima, "grem pa rad na Goričko, v Brda, na Kras, Gorenjsko, Kozjansko".
Kakšna pa je bila vaša izkušnja študija v ZDA, na univerzi Berklee?
To je bil čisto drugi čas. Med nami in Ameriko je bila velika razlika. Bilo je ravno konec komunizma. Za nekega osemnajstletnega mulca je bilo potovanje v Ameriko kar podvig. Treba je bilo iti na drugi konec sveta, kjer nimaš interneta, telefona, da kam pokličeš, in si praktično odrezan.
Na študentska leta nimam lepih spominov, ker sem tako varčeval in hotel res izčrpati svoj čas tam. Ne spomnim se, da bi šli zvečer s prijatelji kdaj na kakšno pijačo. Prav ne spomnim se. To ni bilo zabavno, res ne. Po šest ali sedem ur sem samo vadil kitaro, delal fakulteto, kupoval sem tri dni star kruh, da sem privarčeval, enkrat tedensko sem jedel meso, ker sem si rekel, da ne bom toliko zapravljal. V sobi sem imel le kovinski stol in nič drugega. Bilo je prav smešno.
Pa bi zdaj komu priporočili ta študij?
Priporočal bi predvsem doživetje te discipline. Kjerkoli. Ni treba biti na fakulteti v Ameriki. To je kot vojska. Ne smeš se zabavati, ampak jo moraš narediti. Ta disciplina se mi zdi bolj koristna od vseh informacij, ki jih tam dobiš, ker ti to v življenju ogromno pomaga.
Na družbenih omrežjih večkrat spodbujate slovenske športnike. Ali spremljate šport?
Nisem nek navijač, a ko Slovenija pride na internacionalno sceno, seveda navijam za naše. Nisem pa še nikoli v življenju bil recimo na stadionu na neki nogometni tekmi. Jan Oblak me ves čas vabi, da mi bo uredil dostop do lige, ki bi si ga vsi želeli, a se kar ne premaknem (smeh, op. a.). Enkrat bom res sprejel to povabilo.
Z Janom (Oblakom) imava lep odnos. Ne druživa se, saj je on toliko mlajši, imava pa spoštovanje drug do drugega. Ko sem ga spoznal, sem mu rekel, da je vsa Slovenija ponosna nanj. On pa je rekel, da so oni ponosni name. Čeprav je sam svetovna klasa, je rekel: "Jaz bom moral enkrat nehati, ti boš pa star 65 in boš zapel Iz pekla do raja in boš isto užival." To je res kruto do vrhunskega športa, res krut moment. Ko je treba prerezati nekaj, v kar si vlagal dušo in telo. Mislim, da mora biti to grozljiva stiska. Ravno sem se pogovarjal s Tino Maze in ji rekel, da bom sam lahko še vedno pisal pesmi in imel koncerte, kako bo pa ona podoživela tisti trenutek, ko je prišla skozi cilj. Ker če si bo to zavrtela na televiziji, to ni to. Res neizprosno.
Bi vas torej prizadelo, če bi vam vzeli glasbo?
Seveda. Saj se lahko zgodi, da nisi več popularen, da ljudje ne hodijo na koncerte. Lahko doma igraš trem prijateljem. Človek ne sme misliti, da je večen. To bi bilo zelo prepotentno. Čeprav mislim, da pri toliko pesmih, hitih te bo imela neka publika vedno rada.
Na študentska leta nima lepih spominov, "ker sem tako zelo varčeval in hotel izčrpati svoj čas tam".
Kako pa bi komentirali letošnji izbor slovenskih predstavnikov za Evrovizijo?
Nisem sploh poslušal, ker me Evrovizija res ne zanima. Skupino Joker Out poznam, so lani poleti odprli dva moja koncerta. Mislim, da so dober bend. To, kar sem slišal, je bilo zelo dobro.
Ste pa v preteklosti tudi sami nastopili na nacionalnem evrovizijskem izboru.
Ja, ko sem bil še mulček, ki ni vedel, kaj bi še naredil, da bi dobil pozornost. Normalno.
Bi to še kdaj ponovili?
Ne, res ne. Ema me ne zanima, Evrovizija me ne zanima, ker se mi zdi, da se preveč poudarja oblika in premalo vsebina. Vse je preveč narejeno na podlagi ideologije. Tako kot moda. Zdaj je obdobje "hashtagov". Trenutno je moderno #FreeUkraine, čez en mesec pa se nihče več ne bo ukvarjal s tem, torej bodo vsi lažnivci. Potem je še #MeToo, pa ga bodo čez en teden vsi pozabili. Ali bodo pa vsi rekli, da naj končajo globalno segrevanje, doma pa ne bodo nič naredili za to in bodo še naprej na polno kurili ter se petkrat na teden namakali v banji. To pa ni problem. Samo, da je videti dobro. Evrovizija je točno to, zanima jih oblika. Sam imam pa rad, da moja vsebina narekuje obliko. Treba je biti iskren ali pa biti tiho.
Imate sicer lepe spomine na Emo?
Kje se pa spomnim! Res se ne spomnim. Zapel sem pesem Moja dežela in še nekaj, niti se ne spomnim komada. Saj še nisem bil zrel za to. Moja kariera je res šla od jahanja ponija do oslička, delovnega konja in nato do dirkalnega konja. In zato je bilo sicer težko, ampak sem hvaležen, da znam zdaj jahati dirkalnega konja. Marsikdaj koga postaviš na dirkalnega konja in ga takoj vrže dol, ker je pretežko.
Kaj bi počeli v življenju, če ne bi bili glasbenik?
Nekaj z naravo. Bil bi v gozdu, se ukvarjal z drevesi, morda gozdar ali pa vrtnar. Nekaj, da bi bil ves čas zunaj. Sicer pa imam svoje oljke in oljčno olje. Imam 130 oljk, olje je zelo dobro, ker oljk ne škropim. Če je kakšno leto olja malce manj, mi je vseeno, ker ga ne prodajam. Mogoče je to hobi, a ga jemljem kot življenje.
Pravi, da ga Evrovizija res ne zanima.
Ste dokončno izstopili iz gostinstva?
Zdaj sem vse prodal, saj sem ocenil, da vzame preveč mene, moje energije, glede na to, kakšen delež zaslužka je to v mojem poslu. Enostavno je to izsušilo mojo ustvarjalnost. Zato sem si rekel, da ne bom tvegal, ker sem v glasbi res lahko prepričljiv.
V kakšne druge vode, poleg gostinskih, se pa ne boste podali?
Ne vem, saj je ista resnica povsod − napisati pesem, narediti posel, narediti nek krožnik v gostilni ali pa narediti eno PR-kampanjo, to je vse ista resnica. Tudi vaš portal ima neko bistvo, mora biti prav postavljen. Če bi bilo vse nametano, bi bil kaos. Ko enkrat to razumeš, je vse enostavno, ker lahko takoj preideš na drugi tir in samo uporabljaš drugo tehniko. Tudi predsedniki uprav največjih podjetij so mi potihoma rekli: "Jan, če kdaj ne boš pel, imaš pri nas vodilni menedžerski položaj." Ker razumejo, da vem, kaj je bistvo.
Kaj pa politika?
V politiko so me tudi že vabili, a sem vse zavrnil. Leve in desne, vse. Pa imam veliko prijateljev na obeh straneh. To je tako kot korporacija. Preveč ljudi soodloča. Ti imaš neko idejo in zdaj moraš prepričati vse te ljudi, ki imajo svoje interese, eni so pametnejši, drugi manj, a vsi se morajo strinjati. To me ubija, jaz ne morem tako.
Pri glasbi ste pa lahko bolj svobodni?
Ja, homo sapiens je pod krinko skupnega dobrega sicer bil zelo uspešen in je neandertalca uničil, čeprav je bil neandertalec po vseh raziskavah pametnejši od homo sapiensa. A zakaj pod krinko skupnega dobrega? Ker so oni zelo individualno komunicirali, ti pa so nastopili skupaj, enotno. In to je mogoče tudi demokracija, skupno dobro. Zdaj pa, kaj je boljše? Če bi bil demokratičen pri pisanju pesmi, ne bi imel hitov.
Pred kratkim ste razkrili, da ste spet samski. Si še vedno želite otrok in poroke?
Seveda. Želim si družine.
Ste kdaj osamljeni?
Večkrat. Karkoli delaš, si vedno malce osamljen, ko prideš na vrh.
Kakšni so vaši hobiji? Kaj radi počnete, ko ne ustvarjate?
Zelo rad imam hitro hojo. Včasih sem se ogromno vozil z motorjem, a sem potem ocenil, da je mogoče malce prehiter in da bi rad še malo živel. Zelo rad se družim tudi s prijatelji, rad dobro jem, v bistvu nič posebnega. Toliko dam v to, kar delam, da nimam neke volje, da bi vlagal še v kaj drugega.
Ste pa velik ljubitelj vina?
Ja, zelo. Slovenci imamo tako dobra vina. Kakovost vin izjemno raste in naši vinarji so takšni profesionalci. Res jih občudujem. Vino je super, je pijača, a je tudi skoraj kot hrana.
"V politiko so me tudi že vabili, ampak sem vse zavrnil. Leve in desne, vse. Pa imam veliko prijateljev na obeh straneh," je povedal.
Katere vrednote vam v življenju pomenijo največ?
Največ mi pomeni spoštovanje. Ampak do spoštovanja ne moreš priti brez discipline, ker z njo razviješ odgovornost, zaradi odgovornosti pa razviješ spoštovanje. Rad bi le, da bi imeli v naši ljubi deželi poleg spoštovanja tudi ponos namesto ponižnosti. Mislim, da bomo potem svetovni prvaki. Samo to nas še muči.
Kako pa je s prepoznavnostjo? Vam je všeč, če vas na ulicah ustavljajo?
Da, moram reči, da mi to da neko potrditev, da bom verjetno še imel polne dvorane. Včasih bi človek rad imel malo miru, po drugi strani pa bi me že malo zaskrbelo, če nihče ne bi pogledal in se hotel slikati z mano. Ali ni, iskreno, bolj nečimrn nekdo, ki na družbenem omrežju objavlja svoje slike, pa iz tega ne dela posla kot nekdo, ki iz tega dela posel? Tudi vplivneži, ki jih vsi tako radi vlečejo po zobeh, so mogoče manj narcisoidni, ker je to njihov posel. Zakaj se želi slehernik, čigar posel sploh ni povezan z družbenimi omrežji, kazati? To je mogoče bolj neposredna nečimrnost.
Imate kakšno zanimivo ali bizarno izkušnjo s kakšno oboževalko ali oboževalcem, ki vam bo za vedno ostala v spominu?
Seveda, v karieri se zgodi ogromno. Dvakrat so, enkrat eno dekle, drugič pa en fant, se goli sprehajali okoli moje hiše, preplezali so ograjo, ko pa sem se prikazal, so zbežali. Hvala bogu (smeh, op. a.). Potem so hoteli paparaci slikati mojo hišo in mi polomili vso ograjo, ko so lezli čeznjo. Spomnim se tudi, ko sem se sredi Ljubljane ustavil pri semaforju, ob meni pa se je v avtomobilu ustavila neka ženska in me gledala. V nekem trenutku se je sklonila in k oknu dvignila svojega pudlja ter s prstom pokazala name in mu (pudlju) rekla: " Poglej, Jan!" (smeh, op. a.)
Zelo neprijetnih izkušenj torej ni bilo?
So bile, a zelo redko. Največkrat so se te nesramnosti pojavile na kakšnih VIP-dogodkih, kjer se imajo ljudje za več od preostalih, sicer pa ne. Razen na spletu, kjer so nesramni komentarji pod članki, dokler so lahko anonimni. Mislim, da bi se to enostavno rešilo, če bi komentirali s svojim imenom in priimkom.
Vas negativni komentarji prizadenejo?
Ne prizadene me vsebina, prizadene me, da je nekdo tako nespoštljiv. Tudi takrat, ko to vidim pod članki o kakšnem drugem človeku, ne o meni. Je pa treba vedeti, da je takšnih ljudi mogoče le za tri odstotke. So pa zelo glasni. In potem se ustvari občutek, da so vsi ljudje takšni. Ne, mogoče je tri odstotke ljudi takšnih, 97 odstotkov je pa spoštljivih.
V življenju mu največ pomeni spoštovanje.
Vas politične stranke kdaj vabijo, da bi nastopili zanje?
Me, a jih vse zavračam in zato izgubim tudi zelo veliko denarja. Vendar hočem biti čist. Imam svoja prepričanja in aktivno spremljam, kaj se dogaja, ne mislim pa se vključevati v te razprave, ker me zelo moti, da me ob vsaki izjavi označijo za desnega ali levega. Karkoli naredim, sem nekaj. Zakaj? Sem samo človek. Dober ali slab človek, priden ali len, sposoben ali nesposoben, z empatijo ali brez nje. To so zame stvari, ki označujejo človeka. Tudi domoljubje, ki ne more biti levo ali desno, označujejo za desno. Zakaj? Pa naj bo še levo, mogoče je pa tudi levo domoljubje. Ali se lahko prerekamo okoli tega, da imamo radi svojo deželo, običaje in jezik? Potem moramo biti pa res bedaki.
Ni skrivnost, da ste bili pred leti v zvezi s Tino Gaber. Ste bili ob naznanitvi novice, da je v zvezi s predsednikom vlade Robertom Golobom, presenečeni?
Ne, bil sem prav vesel. In upam, da se imata super. Prav privoščim jima, res. Vse najlepše. Ko sem videl, sem malce odprl usta, ker je zanimivo, a sem rekel, da je to pa res tako dobro (smeh, op. a). To je pa super. Upam, da se bosta imela res najboljše. Njega sicer ne poznam osebno, ne vem, kakšen značaj ima, a verjetno se bosta imela super. Tina je srčna in super punca. In prepričan sem, da je šla v razmerje iskreno.
Torej ste z dekleti, s katerimi ste bili v zvezi, večinoma v dobrih odnosih?
Da, ker sem nekako od doma naučen, da je treba ženske spoštovati. Vedno so me tako vzgajali in to je v meni.
Pravi, da ga zelo moti, da ga ob vsaki izjavi označijo za desnega ali pa za levega. "Karkoli naredim, sem nekaj. Zakaj? Sem samo človek."
46