Nedelja, 23. 9. 2018, 4.04
5 let, 7 mesecev
"Ko na koncertu ne dam več dovolj, vem, da moram za nekaj časa nehati" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,23
3
Nekoč je bil žurer, zdaj ga navdušuje le še narava. Letos je dopolnil 45 let, ob tem pa še 25 let glasbene kariere. Praznoval bo v Stožicah in kaže, da jih bo z lahkoto razprodal, kar je zanj pravzaprav že stalnica.
Po enoletnem premoru se na glasbene odre vrača Jan Plestenjak. Posnel je nov album, zdaj se pripravlja na svoj prvi koncert v Stožicah, s katerim bo zaznamoval 25-letnico glasbene kariere. Je nedvomno eden najuspešnejših slovenskih glasbenikov, hkrati pa se o njem neprestano krešejo mnenja. Tudi zato, ker je neizmerno samozavesten, in tega ne skriva. "Vem, da sem zelo dober v tem, kar delam," pravi, "in ne grem se lažne skromnosti."
Zdi se, da imate zelo ustaljen ritem ustvarjanja: izdate album, sledijo koncerti, nato se umaknete s scene in "zaprete v studio". Zakaj?
Koncerti, ki jih ustvarjamo z bendom, so zelo veliki dogodki in zanje potrebujemo velik energijski naboj. Zaradi tega se morajo zgoditi premori.
Na dvomilijonskem trgu me v letu in pol pride poslušat 150 tisoč ljudi, to je povsem realna številka. Hkrati pa je to številka, ki je znanstvena fantastika, ne vem, ali kakšen ameriški izvajalec doseže takšen odstotek trga. Zato moraš vsake toliko časa ljudem dati mir, mir pa moraš dati tudi sebi, da se napolniš, da ne postaneš klišejski, da ne greš na koncert le, da bi iskal denar, ampak da nekaj daš.
V tem dajanju uživam, me pa tudi izčrpa. Pridejo trenutki ob koncu turneje, ko na koncertu ne dam več dovolj, takrat vem, da moram za nekaj časa nehati.
Potrebujete izolacijo, da lahko ustvarjate?
Ne, tudi med turnejo kaj napišem. Pesmi za novi album sem imel spisane še pred koncem prejšnje turneje. Veliko sem se ukvarjal s tem, kaj bo sploh šlo na album. Tokrat sem vrgel stran ogromno pesmi, na albumu jih bo samo osem, kar je zelo malo.
Od tod tudi naslov albuma Za vedno. Nanj nisem hotel dati mašil, ki le zagotavljajo minutažo, ampak le pesmi, za katere upam, da bodo ostale za vedno. Raje imam osem takih kot pa 14 pesmi, o katerih sem le napol prepričan. Tega se držim že nekaj časa, so pa bili zagotovo na začetku tudi albumi, pri katerih sem razmišljal, joj, mora imeti 12 pesmi. S tem se zdaj ne obremenjujem več.
Kakšen pa bo novi album?
Avtorsko je povsem moj, tekstovno zelo angažiran. Spet sem vpregel starega prijatelja Enesa Tvrtkovića, ki je bil producent na albumih Do raja in Soba 102. Vem, da je drzen, ko dela aranžmaje, res si upa, in rekel sem mu, da se lahko spusti z vajeti, da me ni strah, česar je bil res vesel. Nastalo je nekaj pesmi, ki res zvenijo odštekano.
Album je nastal brez kakršnega koli krča, posneli smo ga res hitro, miks in mastering pa smo delali v Londonu, z Arthurjem Indrikovsom, ki je med drugim delal s Calvinom Harrisom in One Direction.
V zadnjih letih ste se pojavili v precej raznolikih glasbenih kombinacijah - od narodnozabavnih bendov do Challeta Saleta. Pri studijskih albumih se medtem držite preverjene formule, ljubezenskih, izpovednih pop pesmi. Sodeč po prvem singlu bo takšen tudi novi album.
Pa saj je po svoje vsa glasba takšna. Tudi pank je ljubezensko-izpovedni. Obstajajo ustvarjalci, ki se ukvarjajo s socialnimi temami, toda na koncu so tudi socialne teme ljubezen, kajne?
Pri vsem se na koncu pojavi nekaj nerazložljivega. To nas pritegne, medtem ko je tisto, kar lahko razložimo, brez veze, tisto lahko preberemo v učbenikih. Nas, ki ustvarjamo, lahko privlači le nerazložljivo, impulz. Nekaj, v kar se razum ni vmešal.
O čem potem govori singl Povej mi, kaj bi rada? Na prvi vtis govorite o dekletu, ki naj bi bilo premlado za vas.
Da, seveda govori o tem, da sem bil z nekim mlajšim dekletom, to se mi je v življenju velikokrat zgodilo, a ne gre le za to. To je zelo avtobiografska pesem. Govori o tem, da sem v nekem trenutku ugotovil, da me vse te zabave, kjer mladi plešejo in pijejo šampanjec, pa debate, kdo je bil na jadranju, kdo je bil v Monte Carlu in kdo je koga srečal na VIP-dogodku, kdo je uspešen v karieri … Vse to me izčrpava in prazni.
Zato se v videospotu simbolično pojavi konj, h kateremu se umaknem iz vse te norosti. Moje sporočilo je, da ti na koncu ostane le pobeg k naravi, nazaj k začetku. Narava je edina prava resnica, edina stvar, ki me še lahko fascinira.
Torej niste žurer?
Nekoč sem bil. Zdaj pa je zame največji žur, da sem v dobri gostilni, kjer dobro jem in dobro pijem. Rad sem v družbi ljudi, s katerimi se lahko ali noro zabavam ali pa rastem. Nočem vljudnostnega pomenkovanja in brezveznih neumnosti. Potem sem raje tiho.
Marca ste dopolnili 45 let. Vas prihajajoča petdesetica straši?
Samo v enem pogledu. V tem, da še vedno nisem izpolnil edinega legitimnega poslanstva, kar je nadaljevanje vrste. To je verjetno moje edino razočaranje nad samim seboj. Imam več napak, ki se jih zavedam, a to je tisto, ob kar se pri teh letih najbolj spotaknem.
Žal mi je, da mi ni uspelo vzpostaviti doma, za dom pa potrebuješ družino. Še vedno zagovarjam tezo, da dom naredi ženska. Morda bo kdo rekel, da sem konzervativen kreten, a jaz tako mislim. Verjetno je mimo prišla že marsikatera "prava", pa sem bil v tistem trenutku v stanju, ko je bilo treba poskusiti popolnoma vse bombone, ki jih je življenje ponujalo. In sem zamočil.
Promoviranje novega albuma prinese s sabo nešteto intervjujev. Vas komuniciranje z mediji utruja?
Odvisno od novinarja. Če intervju teče tako, kot da se s prijatelji dobim na kozarcu vina in se pogovarjamo, je super. Če pa čutim, da je nekdo prišel ali nepripravljen ali se hoče boriti, kdo je močnejši, je vprašanje, ali se mi s tem sploh ljubi ukvarjati. Bili so intervjuji, sredi katerih sem preprosto vstal in šel domov.
Niste pa med tistimi, ki skrivajo svojo zasebnost. Pravzaprav ste v medijih o svojem življenju zelo odkriti.
Zagotovo, pa tudi politično korekten nisem. Zavedam se, da je ta "krvavost" zelo pomembna, ljudje nismo lep sadež, ki iz sebe da le tri kaplje, ko ga ožameš. Ko si enkrat zgradiš samozavest, pa ne lažno napihnjene, ti ni težko izpostavljati svojih slabosti. Jaz se svojih slabosti zavedam, a se zaradi tega ne počutim nič bolj ranljivega. Ranljiv je tisti, ki se pretvarja, da je superman.
Sam vem, da sem zelo dober v tem, kar delam, in da sem uspešen. Ne grem se lažne skromnosti. Vem pa tudi, da je veliko ljudi, ki so v marsičem boljši od mene, in s tem nimam nobenih težav. Ko to enkrat razčistiš sam s sabo, lahko rečeš, kar hočeš.
Kako pomemben dejavnik pri promociji skladbe je YouTube?
To je najbolj neposredna promocija. Radijske postaje so se zelo sformatirale, nekateri vrtijo le lastno korporativno glasbo, drugi alternativno, nekateri glasbo za veselice, zato ne moreš več imeti vseslovenskega radijskega hita. Ti časi so mimo. Zdaj imajo nekateri glasbeniki dogovore z določenimi postajami, drugi jih nimajo, eni so prijatelji z uredniki, drugi niso … Proti temu ni pomoči.
Zato smo se glasbeniki morali naučiti preživeti brez radijske podpore. Naša moč je, da lahko ljudem pesem ponudimo na YouTubu. In potem se na marsikaterem radiu grenko nasmehnejo, ko pesem, ki je niso hoteli vrteti, postane uspešnica. Denimo En poljub, ki smo jo naredili z Modrijani. Sliši se jo morda na dveh ali treh postajah v Sloveniji, pa je kljub temu postala megahit. V takih primerih se lahko na radijskih postajah vprašajo, ali so sploh še pomembni za uspeh pesmi.
Oktobra boste z velikim koncertom v Stožicah proslavili 25 let ustvarjanja. Kako gre prodaja vstopnic?
Ostalo jih je samo še tisoč. Od 11.500. Komaj čakam, ker vem, da bo vrhunsko, tudi band že komaj čaka. Vse pove dejstvo, da so imeli vsi člani skupine na zadnjem koncertu prejšnje turneje solzne oči. Temu se reče ljubezen, to zanje ni "gaža", oni niso prišli le po denar.
Imate ob sebi že ves čas iste glasbenike?
Zasedba spremljevalne skupine je že zadnje tri turneje skoraj ista. Poseben status pa ima seveda kitarist Zdenko Cotič - Coto, s katerim delam najdlje. On ima dosmrten staž v bendu. Včasih se šalimo, da če bom še popularen čez 16 let, ko jih bo Coto dopolnil 80, in če se mu bodo roke preveč tresle, da bi igral, bo imel na odru velik fotelj, zraven pa mizico s pršutom, sirom in kozarcem rdečega. In na vsem koncertu bo zaigral le tri tone, sicer pa bo jedel pršut.
So koncerti glavno merilo uspeha glasbenika v Sloveniji?
Število prodanih vstopnic je edino merilo, ki je realno in relevantno. Cedejev skoraj ni več, kliki na spletu so lahko iz radovednosti, navdušenja ali sovraštva, ne moreš vedeti. Pri koncertu pa se morajo ljudje odpraviti od doma, nekateri 300 metrov, nekateri 30 kilometrov, in iz žepa dati še 20, 30 ali pa 40 evrov za vstopnico. To pa je znak, da verjamejo vate.
Stožice so še zadnja trdnjava, ki je niste "osvojili", v preteklosti ste tudi večkrat izjavili, da vas niti ne zanimajo. Pa zdaj?
Stožice me niso zanimale, ker zaradi te lokacije in njene velikosti izgubiš nekaj koncertov. Jaz pa rad igram. Zdaj, ob 25-letnici, se mi je zdel pravi trenutek, sicer pa sem že imel koncert z 12 tisoč prodanimi vstopnicami na Kongresnem trgu, da ne govorim o dvoranah, ki sem jih že nekajkrat razprodal.
Seveda pa se zmeraj najdejo ljudje, ki me ne marajo in vedno znova iščejo, česa jaz še nisem storil. Ko zmanjka idej, izvlečejo še večnega jokerja – komad Naj stvari so tri. Na to se samo nasmehnem in rečem: "A imate tudi vi kakšno pesem, ki jo po 25 letih vsi poznajo?" Potem so vsi tiho.
Ne gre torej za to, da bi vam bilo ljubše nastopati pred manjšim občinstvom?
Ne, to rečejo le tisti, ki velikih dvoran ne morejo napolniti. Ne pravim, da je zahtevnejše ali pomembnejše igrati pred veliko dvorano kot pred majhno, je le druga vrsta energije. V majhni dvorani si lahko dovoliš finese, ljudje te tudi bolje vidijo, vidijo tvojo gestikulacijo, slišijo tvoj dih, ukvarjaš se lahko z mikročustvi. V veliki dvorani pa mora brizgati energija, vse mora biti afektirano.
Bo v Stožicah poudarek na novem albumu ali na preteklih uspešnicah?
Ne bom težil z novimi pesmimi, le ena bo neznana. Ljudje na koncert pridejo zaradi hitov, zakaj jim ne bi dal tega, kar si želijo? Jaz sem tam zato, da se imajo ljudje lepo, ne zato, da jih učim in silim. Glasbenik se ne more vesti, kot da je pomembnejši od občinstva. V politiki obstaja izraz, s katerim bi opisal svojo publiko – to je "tiha večina". Ljudje, ki se ne mečejo ven, ki živijo svoje življenje in jaz zanje nisem najpomembnejša stvar v življenju. Sem le del enega lepega trenutka v njihovem življenju.
Ljudje imajo svoje težave, plačati morajo položnice, iti v službo, peljati otroka k zdravniku. Kje smo v tej sliki glasbeniki? Mi smo pomembni le tiste tri ali štiri minute, kolikor traja pesem. Če jim je ta všeč, se imajo lepo.
Pravzaprav je moja edina težava pri koncertih izbor, katerih pesmi ne bom pel, ker bi bil sicer koncert predolg. To je sladka težava, ob tem se vedno znova spomnim svojih začetkov s tistim enim ali dvema "polkomadoma", ki nikogar nista zanimala. Sploh mi ni jasno, kako sem lahko takrat deloval, mogoče sem to prav namenoma izbrisal iz možganov, ker se resnično ne spomnim.
So koncertne turneje tudi kondicijsko zahtevne?
Zelo. K sreči imam dobro aerobno kondicijo, tudi gibam se. Vsi glasbeniki, ki naj bi živeli stereotipno zvezdniško življenje, so v resnici v dobri kondiciji. Po mojih izkušnjah so rokerji celo bolj disciplinirani, kot smo mi v pop glasbi ali pa narodnozabavni glasbeniki. Kdor si lakira nohte in liči oči, mora biti discipliniran, meni se tega ne bi ljubilo početi (smeh, op. a.).
Preberite še:
3