Nedelja, 4. 2. 2018, 4.10
6 let, 10 mesecev
Goran Bregović: Samo mi na Balkanu se veselimo z žalostnimi pesmimi #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,58
4
Goran Bregović se je zapisal v svetovno glasbeno zavest. Pri svojih 67 letih je še vedno neustavljiv: piše glasbo in ima najmanj 120 koncertov na leto. Trenutno je na svetovni turneji s ponovno združeno skupino Bijelo dugme, ob tem pa še s svojim novim albumom Tri pisma iz Sarajeva.
Goran Bregović tudi novinarje sprejema v eni od svojih hiš na Senjaku v Beogradu, kjer ima tudi studio. V ozadju neumorno vadi Orkester za poroke in pogrebe, ustavijo se le za skupno kosilo, ki mine med pogovorom o glasbi.
Glasbenik in skladatelj pravi, da lahko ustvarja le tako, obkrožen z ljudmi. Vsak dan, kadar ni na koncertih po svetu ali na katerem izmed svojih drugih postajališč, kot na primer v Parizu ali Sarajevu, je hiša polna ljudi. To je ostalo še iz obdobja skupine Bijelo dugme, ki je nastala leta 1974 in se je na njegovo željo zdaj ponovno združila. Del njihove svetovne turneje je tudi koncert, ki bo 9. marca v ljubljanskih Stožicah. Bregović nastopa s pevcema Alenom Islamovićem in Mladenom Vojičićem - Tifo (prvi pevec skupine Željko Bebek ne nastopa) ter 30-članskim orkestrom.
Beograjska hiša Gorana Bregovića, v kateri ustvarja.
Vzporedno je še na turneji svojega novega albuma Tri pisma iz Sarajeva, za katerega so ga navdahnile tri religije; krščanska, islamska in judovska. Svoje novo delo avtor razume kot sporočilo o miru, strpnosti, vzajemnem razumevanju, sprejemanju kulturnih razlik in sobivanju v različnosti. Album je nastal v sodelovanju z glasbeniki z različnih delov sveta, kulturnih, religioznih pa tudi glasbenih ozadij. Tako je mogoče na njem slišati tudi različne jezike.
Po toliko projektih, sodelovanjih, naročilih, koncertih, priznanjih, nagradah, kaj si želite, da bi bilo še del vaše profesionalne biografije? Kakšne so še vaše ambicije?
Mislim, da bi bilo resnično arogantno, če bi človek še kaj želel. Že to, kar se je vse do zdaj zgodilo in se dogaja, je veliko čudo. Sem skladatelj iz majhne, neopazne kulture. Občinstvo imam v Sibiriji, Islandiji, Macau, Novi Zelandiji … To se ni nikoli zgodilo. V najbolj obsežni zgodovini glasbe nisi našel nikogar od nas.
Tako da če bi si še kaj želel ... Čeprav si želim, da bi imel še čas napisati kaj solidnega. Nekaj, česar se moji otroci ne bodo sramovali. To bi bilo dovolj. (smeh, op. p.)
Pravite, da ste v najboljšem ustvarjalnem obdobju.
Mislim, da zdaj dobro pišem, bolje kot prej. V obdobju, ko so drugi delali, sam nisem. V času stare Jugoslavije je bil namreč strašen 90-odstotni progresivni davek. Zato smo s skupino Bijelo dugme tako malo delali. Sam sicer že od svojega 24. leta plačujem maksimalni davek.
Ker sem začel delati pri 40 letih, sem ohranjen.
"Nikoli mi ni manjkalo uspehov, nekako se je vse skupaj obrnilo, da me ti spremljajo že od samega začetka."
Kako je na vaše delo vplivalo odraščanje v Sarajevu? Gre namreč za formativno obdobje posameznika. Kako to vidite danes?
Sarajevo je precej neozdravljiva bolezen, ne glede na to, koliko penicilina zaužijete, je ta še vedno tu. Če pogledate tri videe, ki jih je Universal Music naredil ob novem albumu Tri pisma, me boste na njih videli starega okoli 20 let. Še iz časa pred vojno, ko v prostoru soobstoja različnih religij govorim o tem, kako je to lepo, vendar kako se hkrati to hitro lahko tudi poruši.
Danes, leta pozneje, vidite človeka, starega 67 let, ki še vedno govori isto.
Govorite o bolezni, zakaj?
Ne vem, kako bi to drugače pojasnil. Običajno, ko ljudje odidejo iz majhnega mesta, to občutijo kot odrešitev. Drugače pa je pri Sarajevu, ki ima neko lepilo.
Razpeti ste med različnimi mesti: Beogradom, Sarajevom in Parizom. Zaradi koncertov pa pogosto na poti. Če bi pisali spomine, bi jih, kot pravite v neobstoječem jeziku: srbohrvaškem. Kako dojemate svoje življenje, ste v vmesnem prostoru?
Nekdo, ki ima izkušnjo z razpadom države, kot jo imamo mi, ve, da pri tem ne gre razkroj za političnega in geografskega, temveč emocionalnega teritorija. Vse, kar imam v spominu, vse, kar me veže kot človeka, je prav ta emocionalni teritorij, ki je bil prostor nekdanje Jugoslavije. Kar pa nikakor ni povezano s političnim.
Goran Bregović ima letno najmanj 120 koncertov.
Imate v Sarajevu še dobre in dolgoletne prijatelje?
Seveda imam. Obstaja čas, ko ustvarjaš prijateljstva. Če bi vas zdaj preganjala policija, h komu bi se zatekli? Pobegnili bi k nekomu, ki je vaš srednješolski prijatelj ali največ iz študentskih let. To je obdobje, ko se oblikujejo življenjska prijateljstva.
V mojem svetu redko srečate koga, s katerim bi se želeli spoprijateljiti. Lahko ste navdušeni nad nekom kot umetnikom, vendar to ne pomeni, da bi hoteli iti z njim na morje ali da bi to bila oseba, na katero se lahko zanesete, da vam bo krila hrbet. Zelo malo prijateljstev sem ustvaril na estradi, to ni okolje, kjer nastajajo tovrstne vezi. Tistih, s katerimi ne delaš, največkrat pozneje niti ne srečaš več.
"Pišem hitro in razmeroma brez težav, tako da lahko tudi zavržem. (...) Veliko selekcioniram, ker računam na to, da je tu še veliko, od koder lahko črpam, zato mi ni treba shranjevati."
Povod za ponovno združenje skupine Bijelo dugme leta 2005 je bila Coca-Cola, ki je bila sponzor koncertov. Zdaj je to bila vaša želja. Kaj je v ozadju?
Ste praznovali obletnico mature?
Sem, vendar mi ta srečanja niso blizu.
Potem ste ena od redkih, ki vam niso všeč. Obletnica mature je nekaj, kar vas razveseljuje, četudi vam morda ni všeč, saj srečate ljudi iz obdobja, v katerem ste odrasli in je bilo za vas pomembno. Da se lahko primerjate in vidite, kako ste odrasli vi, kako oni. Ali ste lepši od vrstnikov. (smeh, op. p.)
Tako je tudi s skupino Bijelo dugme. To je obletnica mature, slavje in radost, saj smo se spet srečali. Seveda ob tem nikomur ne pade na pamet, da bi si želel vrnitve v srednjo šolo.
Kakšna dinamika je med vami?
Tifa in Alen sta si zelo različna. Mislim pa, da sta zdaj v najboljšem obdobju, saj oba pojeta bolje kot kadarkoli. Tifa potrebuje starejšega brata, v vlogi katerega sem na odru jaz, medtem kot Alen ne potrebuje ne starejšega in ne mlajšega brata.
Mislim pa, da Tifa dinamizira vse skupaj. Ljudi impresionira, ko vidijo nekoga, kot je bila Edit Piaf, ko ne veš, ali bo umrla do refrena ali že pri drugem akordu. Tifa pa vam prinese prav to. (smeh, op. p.)
Kako vidite današnje mesto skupine Bijelo dugme? Spremenili ste se vi, svet in občinstvo, vendar glede na odzive po koncertih še vedno zažiga.
Bijelo dugme ni fenomen, kot je bil nekoč. Danes nihče nima več mojega plakata na zidu. Vendar pa je to, kar stoji, verjetno glasba, pesmi stojijo. V zgodovini umetnosti so na vseh področjih dela, ki se obdržijo.
"Zgodovina umetnosti je bolj ali manj zgodovina naročil. Brez tega resnično ne bi bilo Shakespearja, Michelangela, Mozarta, če ne bi bilo naročil."
Za zgodovino umetnosti pravite, da je zgodovina naročil. Sami radi delate po naročilu. Zakaj?
Svoboda v naročilih je podobna človeški svobodi, saj ta ni nikoli, karkoli si želiš. Vedno je nekoliko uokvirjena. Enako velja za naročila – vedno je okvir, znotraj katerega delaš, kar je zelo človeško. Kar je pri tem zelo pomembno, je, da gre za časovni rok, do katerega je treba končati, sicer bi umetniki lahko delali v nedogled. Ob tem pa ste za to tudi plačani.
Zato je zgodovina umetnosti bolj ali manj zgodovina naročil. Brez tega resnično ne bi bilo Shakespearja, Michelangela, Mozarta, če ne bi bilo naročil.
Trenutno ste med dvema turnejama, s skupino Bijelo dugme in albumom Tri pisma iz Sarajeva, kako se vam to preliva, preklaplja?
Pa vsi mi smo v glavi malo razcepljeni, dr. Jekyll in g. Hyde, ki se preklapljata. (smeh, op. p.)
Vendar me vse skupaj resnično veseli. Letno imam najmanj svojih 120 koncertov, s skupino Bijelo dugme pa približno 20. Vse skupaj se tako lepo preklaplja. To je zame tako, kot ko se potapljaš, prideš na vrh in potem se spet spustiš.
Španski ilustrator Ricardo Cavolo vas je v grafični noveli 101 Artist to listen to before you die, ki je po New York Timesu med najbolje prodajanimi knjigami, postavil ob bok Mozarta, Elvisa, Nirvane, Franka Sinatre in drugih.
V zadnjem času sem imel preveč tovrstnih novic. Upam, da ne gre za obdobje pred smrtjo. (smeh, op. p.)
Album Tri pesmi na Amazonu in iTunesu v ZDA zaseda prvo mesto. Malo preveč je že vsega za en teden.
Vas uspehi še vedno presenečajo?
Nikoli mi ni manjkalo uspehov, nekako se je vse skupaj obrnilo, da me ti spremljajo že od samega začetka. A ne glede na to so to vse čuda. Nisem nekdo, ki ima video za milijon dolarjev na YouTubu ali podobno. Postal sem starinski skladatelj. Nimam zveze z nikakršno in nikograjšnjo estrado, zelo malo sem nastopal na katerikoli televiziji. To bi lahko prešteli na prste ene roke.
Naivni ste, če mislite, da je vse na MTV ali danes na Youtubu. Ljudje so vedoželjni, skladatelje najdejo še bolj čudne od mene.
Del Bregovičevega Orkestra za poroke in pogrebe
Sarajevo v albumu Tri pisma iz Sarajeva je metafora za naš čas, kjer smo "danes sosedje, jutri pa streljamo drug po drugem, ker smo različnih ver", pravite sami. V zvezi s tem je mogoče slišati tudi določene kritike, ali se na tak način ne ustvarja in oži Sarajeva kot nekega nesrečnega arhetipa. Kaj pa je to mesto danes?
Ko pridete v Sarajevo, ugotovite, da čeprav so vojna leta najtežje obdobje v njegovi zgodovini, je to hkrati najpomembnejši del življenja vseh "Sarajlij". Življenje lahko preživite le med službo in domom, vendar ko se znajdete v določenih zgodovinskih okoliščinah, ne glede na to, kako so te težke, je to najpomembnejše obdobje.
V Sarajevu to vidite na vsakem koraku. Še če bi jih želeli pozabiti in zbrisati, so to najpomembnejša leta, ki so zaznamovala njihova življenja. Štiri leta so bili v središču sveta, ker se je v Evropi videlo to, kar vidimo danes, in to je, da je v Evropi mogoče, da sosed strelja v soseda samo zato, ker je druge vere.
Zgodovina se ponavlja.
Na žalost. Zato imam na albumu tudi pesem Made in Bosnia, ki je edina v našem jeziku. Ta temelji na hipotezi, da nas zgodovina neprestano udarja po glavi, ker mislimo na neumnosti. Ne pade pa nam na pamet, da ne mislimo z glavo, marveč s k****. Zgodovina nas zato udarja v napačno mesto. Zato besedilo, ki pravi "Udri Anta, udri Šima in Zaima po jajima, udri Miću po glaviću!".
"Simboli ne delujejo, če delo ni dobro. Tako je tudi z mojimi Tremi pismi iz Sarajeva, kjer vsa alegorija albuma ne bi bila vredna, če ne bi napisal dobre glasbe."
Kakšen je vaš proces dela, veliko zavržete?
Pišem hitro in relativno brez težav, tako da lahko tudi zavržem. Zelo malo objavljam, veliko selekcioniram, ker računam na to, da je tu še veliko, od koder lahko črpam, zato mi ni treba shranjevati.
V Sarajevu se dogovarjate za poletni koncert Tri pesmi iz Sarajeva?
Upam, da ga bom imel v Sarajevu. Pravzaprav je čudno, da ga nisem najprej izvedel tam.
Imel sem koncert s francoskim, belgijskim in madžarskim nacionalnim orkestrom, zagrebško filharmonijo, v Peterburgu z rusko filharmonijo. Verjetno pa bom ta koncert izvedel tudi v Ljubljani, Sarajevu in Beogradu.
To je napisano zaradi nas, zato mi je pomembneje, da to igram tu.
Bregović: "Glasbo potrebujem, da me razveseljuje. Ljudje morda tega ne vedo, vendar je lažje pisati žalostno kot veselo. Žalostno pesem lahko napiše skoraj vsak, radostne pa so redke."
Je tudi simbolno.
Simboli ne delujejo, če delo ni dobro. Munchova slika Krik: vsa njena alegorična vrednost ne bi delovala, če to najprej ne bi bila dobra umetnina. Tako je tudi z mojimi Tremi pismi iz Sarajeva, kjer vsa alegorija albuma ne bi bila vredna, če ne bi napisal dobre glasbe.
Tri pisma iz Sarajeva se delijo na dva dela. Opus 1 je izšel zdaj, na njem so pesmi in le tri skladbe iz violinskega koncerta, kar je bilo naročilo za koncert za tri violine in simfonični orkester. Na koncu leta bom izdal Opus 2, kar je koncert za klasično krščansko, orientalno in klezmersko violino ter simfonični orkester.
Sami ste najprej igrali violino. Se vam v življenju vračajo stvari v ciklih?
V teh letih se vračajo nekatere elipse. Pred kratkim sem imel koncert v Londonu, kjer me je z letališča peljal voznik, s katerim sva v angleščini začela pogovor o tem, katere ljudi pozna iz nekdanje Jugoslavije. Govorila sva o starih časih.
Pripovedoval sem mu, kako sem bil v gimnaziji strašno zaljubljen v dekle, ki je bilo zame kot najboljša in najlepša učenka nedosegljiva. Vendar sem jo vseeno nekako namamil, da sva šla na koncert skupine Silueta. Del te velike zasedbe iz tistega obdobja je bil tudi Dejan, basist, ki je igral bos na zajčjem krznu. Si morete misliti?
A ona je bila zaljubljena v tega Dejana. Ostal mi je občutek, kako me nervirajo ti tipi, ki igrajo kitare in dobre bejbe se zaljubijo vanje.
No, in ko sva se z voznikom pogovarjala o tem, je odvrnil, da je on ta basist iz Siluete. Dejan je bil moj voznik v Londonu.
Bregović za ustvarjanje potrebuje ljudi okoli sebe. V beograjski hiši, kjer ima studio, "je vsak dan na kosilu najmanj pet ljudi. To vam ostane iz rokenrola. Tako da je tukaj vedno gneča".
Se radi pogovarjate s taksisti? Z enim od sarajevskih voznikov ste govorili o sevdalinki.
Še posebej sarajevski taksisti so dobri sogovorniki. To, da me je pa taksist v Sarajevu iz čistega miru vprašal, kaj mislim o novi sevdalinki, pa je književnost.
Odgovoru sem se izogibal, saj je za ljudi to lahko občutljiva tema. Prav tako sem sevdalinke poslušal daleč nazaj. Zato sem molčal, on pa je odgovoril: "Zame je nova sevdalnika, kot če bi te jaz zdaj s tem taksijem do doma pripeljal vzvratno po pločniku."
Kaj pa menite o sevdalinki?
Nič, ker jih ne poslušam. Ko sem jo nazadnje, je bil aktualen par Behka in Ljuca. Sevdalinke, ki predstavljajo neki daljni odmev istanbulske mestne glasbe, so pesmi z narativno strukturo. Tako kot imajo Srbi in Črnogorci guslanje, kjer gre prav tako za pripovedovanje zgodb, največkrat ljubezenskih.
Vendar bolj temeljijo na harmoniji. A to, zaradi česar imam sam rad orientalsko glasbo, je ravno to, da nima harmonije, saj jo ta ustavi.
Sami tudi že dolgo niste napisali nič žalostnega. Gre za vaš odnos do življenja?
Nič žalostnega nisem napisal zagotovo že kakšnih 20 let. Ne vem, ne gre. Imel sem naročila za liturgije, ki so prav tako radostne. Nekako ne morem več napisati nečesa žalostnega. Ko sem bil mlad, so me zapuščale ženske, zdaj me ne več. (smeh, op. p.)
Glasbo potrebujem, da me razveseljuje. Ljudje morda tega ne vedo, vendar je lažje pisati žalostno kot veselo. Žalostno pesem lahko napiše skoraj vsak, radostne pa so redke. Zakaj ima Čolić veliko kariero? Ker ima radostne pesmi. Njegove kariere niso naredili žalostni komadi. Enako velja za Bijelo dugme. Je pa sicer zelo malo radostnih pesmi.
Mogoče imate Slovenci celo več radostnih pesmi, vendar tu (v Beogradu, op. a.), ko greš v lokal in naročaš pesmi, ne glede na to, koliko daš denarja, ne bo več kot deset veselih pesmi. Mi se veselimo z žalostnimi pesmimi. Tako je samo na Balkanu.
Argentinski pisatelj Erneste Sabata vam je napisal, da ga je vaša glasba pogosto reševala …
... pred depresijo. Enako mi je napisal tudi Cavolo.
Vendar pa sem na drugi strani dobil častni doktorat univerze v Shefieldu. Zanimalo me je, kako so ravno tam prišli do mene. Odgovorili so mi, da so nenadoma začeli njihove profesorje pokopavati z mojo glasbo. Zaradi česar se je njihov muzikološki oddelek začel zanimati za moje delo.
Kaj vas zanima od sodobne glasbe?
Rekel bi, da je to tudi moje občinstvo, ki je nekje med sodobno umetniško glasbo, kot na primer Gorecki in Arvo Pärt, in tradicionalno glasbo. Zelo redko me še kaj preseneti v pop glasbi, kar pa je verjetno normalno za moja leta.
Pišete svoje spomine?
To bom počel, ko bom starejši. Zdi se mi, da to počne nekdo, ki se počuti starejšega. Sam sem sicer ne samo star, imam tudi grozno kilometrino. Jaz sem kot avto, ki ga sploh ne morete več prodati.
Imate vizijo za naprej, kdaj boste morda prenehali koncertirati?
Predvidevam, da bom nekega jutra, ko bom imel letalo za ne vem kateri koncert in kje, samo rekel, da imam dovolj.
Koncerti so vam v užitek, čeprav ste nekoč mislili, da ne boste več igrali.
Zadnja turneja skupine Bijelo dugme pred razpadom je bila grozljiva. V zraku je bila že vojna, vzdušje je bilo strašno in turneja je bila prekinjena. Mislim sem si, da ne bom nikoli več igral na koncertih. Nato sem med vojno dobil naročilo, da napišem glasbo za Balanescu kvartet.
Izvedbo sem prvič slišal v Rimu, ko sem sedel med občinstvom. Gledal sem štiri ljudi, ki igrajo mojo glasbo brez kakršnihkoli učinkov ali česarkoli drugega. Takrat sem prvič pomislil, da bi si tako želel igrati tudi sam. Da ni ničesar drugega: sedim, moj orkester je tu, v pogodbi piše, da moram imeti ob sebi pijačo, in igramo glasbo.
Danes delam natanko tako. Okoli mene ni ničesar, kar bi bilo povezano z estrado ali podobnim. Samo pridete in poslušate glasbo. Ni vam treba ploskati, peti ali kaj drugega. Vi samo sedite, jaz ploskam in pojem. Ker sem videl, da je to mogoče, sem spet začel igrati. Z leti mi je bilo namreč vse težje biti Goran Bregović. Da se ne grem čednega kitarista.
Oder je prav tako lepilo?
Toliko je starčkov, ki še vedno igrajo. Nekaj fizičnega je biti na odru in igrati, oddajati neko nasilje. Rokenrol je v bistvu nasilje, vrača pa se vam toplina. To je neki salto mortale, fizični in kemijski, bogve kakšen.
Ljudje se težko temu odpovejo, nihče pred smrtjo ne zapusti odra. To je tako kot pri lepih ženskah, ki si ne urejajo pričeske vse do pogreba.
Imate posebne običaje pred koncertom?
Včasih smo s skupino Bijelo dugme imeli navado, da smo imeli v zakulisju trubače, ki so nam igrali, preden smo stopili na oder. Ti moji glasbeniki iz Orkestra za poroke in pogrebe, ki igrajo na koncertih po 150 dni na leto, še vedno neprekinjeno igrajo. V garderobi pred koncertom in po njem.
Med seboj so si zelo različni. Saksofonist je na primer profesor na dveh akademijah, drugi trubač je brez šole, prvi trubač je prvi Rom, ki bo imel magisterij iz trobente, drugi baritonist je brez šole … Eni so iz Makedonije, drugi z juga Srbije, tretji z meje z Bolgarijo … Zelo pisan svet, vendar drug drugega zanimajo, radovedni so ne samo v človeškem, temveč tudi v glasbenem smislu. In če ne bi bilo tako, bi verjetno vse skupaj bilo že rutina, v takem primeru pa bi se verjetno že davno prebudil in rekel, da ne bom več izvajal koncertov.
Delate v Beogradu, ker za ustvarjanje potrebujete gnečo.
Tukaj (v hiši v Beogradu, kjer ima studio, op. p.) je vsak dan na kosilu najmanj pet ljudi. To vam ostane iz rokenrola. Tako da je tukaj vedno gneča.
V Sarajevu ne bi mogli delati na tak način?
V Sarajevu plačujem davke in imam prijavljeno bivališče, vendar tam ne morem najti tega, kar potrebujem za delo. Nimam infrastrukture, ki jo potrebujem za ustvarjanje. Vse to, kar me zanima v glasbi, je tu v radiju 300 kilometrov.
V pogodbi za koncerte imate zapisano, da mora biti v garderobi steklenica jack danielsa, še kaj?
Ne, nimam nikakršnih posebnih estradnih zahtev.
Ko se vprašate, kako je mogoče, da je nekdo plačal tri tisoč evrov za steklenico vina. Mislite, da obstaja vino, ki je toliko vredno? Obstaja le trenutek, za katerega želite plačati tri tisoč evrov, da ga zaznamujete. Tako tudi jaz zaznamujem trenutek, ko stopim na oder. Oblečem belo obleko, kdo bi si sicer običajno to nadel, ob sebi imam kozarec pijače, za sabo dober orkester.
Tako je ta vedno po svoje svečan, ne rutina?
Res je. Ko stopim na oder, se želim počutiti, kot da sem prišel na neko poroko, veselje, radost, ne na delo. Zato vse spremenim, saj sicer ne pijem. Sem sin alkoholika.
4