Peking 2022
Urša Bogataj
Sobota, 19. 2. 2022, 4.00
2 meseca, 1 teden
Sobotni intervju: Urša Bogataj
Slovenska zlata junakinja od pekla do raja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,39
4
Urša Bogataj je na zimskih olimpijskih igrah v Pekingu spisala posebno poezijo in se veselila dveh zlatih medalj.
Trnova je bila pot slovenske skakalke Urše Bogataj do nepopisnega zadoščenja na zimskih olimpijskih igrah v Pekingu, kjer se je z osvojenima zlatima odličjema zapisala med nesmrtne. V karieri je morala prestati veliko težkih trenutkov, od tega, da je bila tudi prezrta, vse do poškodbe kolena. Iz slabih izkušenj je potegnila največ, kar je lahko, in bila na zimskih olimpijskih igrah poplačana za vložen trud in vztrajnost. Ni mogla verjeti, da se ji je vse sestavilo na najbolj odmevnem tekmovanju, kjer je na tekmi mešanih ekip doživljala tudi dramo z diskvalifikacijami zaradi dresov. Izjavila je sicer, da so bile to njene zadnje olimpijske igre, a …
Čeprav je Urša Bogataj stara šele 26 let, je že več kot desetletje na članskem prizorišču. Leta 2011 je v krstni sezoni svetovnega pokala pri dekletih debitirala pri zgolj 16 letih, tri leta prej pa je doživela debi v celinskem pokalu.
Nekako je bila vseskozi v senci naših prvih violin. Videti je bilo, da je bila kdaj tudi prezrta, zato pa je preživljala težke trenutke. Najtežji je bil zagotovo tisti v Planici. Konec decembra 2019 ji je na slovenskem pokalu uspelo doseči daljavo dneva, 98,5 metra, a ji ta ni bila v uteho, saj koleno ob doskoku ni zdržalo pritiska. Diagnoza? Strgana križna kolenska vez. Na misel ji je prišla tudi odločitev o koncu kariere. A je imela ob sebi prave ljudi, da je po operaciji vztrajala in prestala težko več kot polletno rehabilitacijsko obdobje.
Prva sezona po vrnitvi je bila še prehodna, saj je bil v glavi velikokrat prisoten strah zaradi doskoka. Slaba izkušnja se ji je zasidrala v glavo, a je iz skoka v skok postajala bolj samozavestna. Ključen trenutek je bil lansko nordijsko svetovno prvenstvo v Oberstdorfu. Na vrhu skakalnice na ekipni tekmi se je ob svojem nastopu vidno tresla. Kljub pritisku je zdržala, premagala vse skupaj in pomagala ekipi do srebra.
Lani poleti je sledila nadgradnja. Osvojila je grand prix in se samozavestno podala v novo zimo. Skupno deveto mesto je bila njena najboljša uvrstitev v svetovnem pokalu do letošnje sezone. V tej smo videli njeno eksplozijo. Na 11 tekmah svetovnega pokala je bila najslabša uvrstitev sedmo mesto. Petkrat je stala na odru za zmagovalke – dvakrat druga, trikrat tretja.
Tako kot Ema Klinec lani na nordijskem svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu pa je prvo zmago dočakala na velikem tekmovanju. Največjem. Olimpijskih igrah v Pekingu. Na posamični tekmi je skočila pred vse in se z zlatimi črkami zapisala v zgodovino skakanja in olimpijskih iger. Novo zlato si je priborila še na tekmi mešanih ekip skupaj z veliko prijateljico Niko Križnar, ki jo vselej spravi v dobro voljo, Timijem Zajcem in kapetanom Petrom Prevcem.
Vstopila je v zlati svet Tine Maze, ki ima v vitrini prav tako dve zlati odličji. Za zdaj sta edini slovenski športnici, ki se lahko pohvalita z najžlahtnejšo kovino na olimpijskih igrah. Čez štiri leta, ko bodo igre pod petimi krogi v Cortini d'Ampezzo, bo stara 30 let in bi lahko nadgradila ter obogatila svojo bero, vendar se poigrava z mislijo, da bi morda kariero sklenila že pred tem.
Urša, ali ste po tem uspehu in vsej evforiji doma sploh že lahko kaj zadihali?
Ni bilo še časa. Morda je bil en dan malce prost. Zavedam se, da vse obveznosti spadajo zraven, ker sem osvojila dve zlati medalji.
Veselje skupaj z Niko Križnar in Emo Klinec
Koliko prostega časa vam je dal glavni trener Zoran Zupančič?
Do ponedeljka treningov nismo imeli, a so bile obveznosti. Teh nisem navajena. Sprejela sem jih. Navadila se bom.
Pred nekaj tedni sem se pogovarjal s finskim košarkarjem Teemujem Rannikkom, ki je nekoč igral za ljubljansko Olimpijo. Končal je kariero in že ob koncu začel pisati knjigo. Ta se začne z veliko poškodbo dve leti pred koncem športne poti, konča pa z velikim zmagoslavjem. Tudi vas je pred dobrima dvema letoma doletela huda poškodba, zdaj pa ste na Olimpu. Kako gledate na svojo pot v zadnjih dveh letih? Verjetno je bila velika kalvarija?
Najprej sem se morala pri sebi odločiti, da grem na polno. Odločila sem si, da si želim zmago. Zanjo sem delala. Vse sem podredila temu. Po eni strani se mi je zdelo zanimivo, ko sem gledala, kaj se dogaja s telesom. Spremljala sem ves proces, ki sem ga morala opraviti. Na začetku je bila katastrofa. Nisem mogla hoditi. Hitro sem se utrudila, noga se je tresla, ko sem šla na sprehod. Po svoje je bila zanimiva izkušnja.
Kolikokrat ste podoživljali to zgodbo od pekla do raja, ko ste bili v Pekingu? Težke trenutke, ki ste jih morali prestati.
Podoživiš vse skupaj in ugotoviš, da je imela vsak stvar smisel. Morda mi je dala prav ta poškodba zagon. Pol leta sem bila prepuščena sami sebi. Veliko sem razmišljala o rezervah v skokih. Tudi ta poškodba je torej pripomogla k temu, da sem pri sebi razčistila nekatere stvari.
Ali je bila takrat v glavi misel, da bi končali kariero?
Takoj po padcu se je pojavila ta misel. Verjetno nisem edina, ki je ob tovrstnih poškodbah razmišljala o takšnem scenariju. Večja težava je bila, da sama pri sebi nisem vedela, kako bom to premagala. Drugi okoli mene so vedeli, kako vse deluje. Zoran (trener Zoran Zupančič, op. a.) mi je takrat dejal, da se cilji prestavijo za eno leto. Tudi to mi je dalo dodatnega zagona. Poleg tega je v ekipi še Ema Klinec z isto težavo. Vrnila se je, kot da ji ni bilo nič. Nato vidiš, da je mogoče.
Kaj bi rekli tistemu, ki bi vam po operaciji decembra 2019 rekel: Urša, verjamem, da ti je hudo, ampak ne skrbi. Na zimskih olimpijskih igrah v Pekingu boš prvakinja, poleg tega pa se boš veselila še zlate medalje na tekmi mešanih ekip.
Ne bi mu verjela.
Kateri filmi so se vam po osvojenih zlatih medaljah vrteli v glavah?
Nisem mogla verjeti, da se mi je ravno tu sestavilo, če se mi do odhoda ni in sem bila nekajkrat zelo blizu. Zdržala sem pritisk, ki ga morda Nemka ni. Čeprav ne bom trdila, imela je tudi slabše pogoje. Ko pogledaš vso pot, dobi ta smisel. Zavedaš se, zakaj je imela kakšna stvar v preteklosti tudi slabšo plat.
Kakšni so bili večeri s sostanovalko Niko Križnar, s katero sta obe skočili do medalje?
Obe sva bili povsem iz sebe. Super je bilo, da sva bili sostanovalki. Obe sva imeli zelo podobne težave. Pod vplivom adrenalina sva bili. Ker sva bili dve, je bilo še toliko lažje. Nekaj veselja sva si privoščili.
Veliko veselje, ko je vedela, da je medalja njena.
V kakšno pomoč vam je ona?
Nika je brez dvomov videti neustrašna. Občudujem jo. Že lani na začetku zime, ko je bila druga, je rekla, da gre po globus. Pogledala sem jo in rekla: "Fajn." V resnici ji je do zdaj uspelo še vse, kar si je zastavila. Verjamem, da na ekipnih tekmah ravno takšna oseba, kot je Nika, potegne za seboj preostale.
Kakšno kalvarijo ste doživljali na tekmi mešanih ekip, ko so kot po tekočem traku diskvalificirali vaše tekmice? Tudi vas so temeljito pregledovali.
Napetost je bila grozna. Predvsem me je malce skrbelo, ker sem imela za seboj neprespani noči. Zavedala sem se, da sem morala izvesti dva dobra skoka, da bom pomagala ekipi, nato pa so se začele še stvari z dresi. Upala sem, da bom prestala kontrolo. Vem, da imamo urejene drese, kar zadeva obseg. Če bi hotela, bi lahko vsakega našli. Mi res načrtno ne goljufamo. Vesela sem, da smo dobili medaljo na pošten način.
Koliko so jokali domači?
Ne vem, nisem jih vprašala, so pa bili zelo veseli kot jaz.
Kakšno vlogo ima trener Zoran Zupančič? Kaj vam je rekel takoj v izteku skakalnice?
Že nekaj časa mi je govoril, da sem zelo močna, zlasti, kar zadeva mizo. Tu so še doskok in druge stvari. Morda je bil tudi on malce presenečen, da se mi je na olimpijskih igrah vse sestavilo, ker sem brez zmage prišla na olimpijski vrh.
Ali ste dobili kakšno posebno čestitko vrhunskih športnikov?
Simon Ammann nama je z Niko čestital, ko smo bili v fitnesu. Roglič (Primož Roglič, op. a.) me je na Instagramu označil v zgodbi in sem bila vesela.
Kolikokrat ste si po podelitvi zlate medalje ogledali svoje skoke v Pekingu na posnetku?
Nekajkrat sem, prav velikokrat ne.
Ali ste težo uspeha dojeli šele ob vrnitvi v domovino? Kako je bilo, ko ste bili v središču pozornosti?
Dojemala sem že prej. Tekma je bila svoj svet. Ko smo se vrnili in se je vse skupaj umirilo, sem dojela. Ko vidiš domače, je nekaj dodatno prijetnega.
Če izvzamemo poškodbo, ste imeli kljub vsemu težko pot v karieri. Včasih je bilo mogoče slutiti, da ste v senci, morda ste bili tudi kdaj prezrti, ker niste dobili mesta. Ali ste kdaj slutili, da so vas nepravično pustili ob strani?
Vedno sem bila tista četrta, peta skakalka, med katero so izbirali. Vedno sem čutila pritisk. Morda zelo podobnega, kot ga zdaj čuti Katra Komar. Še vedno verjamem, da te takšne stvari naredijo močnejšo. Pa ne le za skoke, ampak tudi za normalno življenje. To so izkušnje, iz katerih se lahko veliko naučiš.
Prvič v karieri je sama poslušala Zdravljico.
Kaj se je zgodilo, da je prišel takšen razcvet? Da ste začeli verjeti. Da ste se zavedali, da ste zmožni.
Poskušala sem se zavedati, kaj počnem. Tudi na treningih. Zoran in klubski trenerji, ki mi stojijo ob strani in mi pomagajo, so veliko pristavili. Poskušala sem se čim bolj zavedati in nadgrajevati s tistih temeljev, ki jih imam. Da nisem poskušala nekaj povsem novega. Postopoma sem sestavljala skok. Do zdaj mi je nekako teklo.
Urša, pred enim letom ste se na nordijskem svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu tresli na vrhu skakalnice, leto dni pozneje pa ste tako suvereni in z zlatima olimpijskima medaljama. Kako se spomnite tistih težkih trenutkov?
Pritisk na ekipni tekmi je bil zelo velik. Malce sem se bala, da bi morda slabše skočila. Na srečo sem opravila dobro in dobile smo medaljo.
Ali ste se v Pekingu kaj tresli? Zakaj v enem letu takšna preobrazba?
Na isti način delam že nekaj let. Letos je bilo drugače, saj sem se zavedala, da ob morebitnem slabšem skoku ne bo katastrofe. Moji skoki so bili na visoki ravni. Morda sem bila zaradi tega bolj mirna.
Kako se sproščate?
V resnici se ne sproščam prav posebej. S sostanovalko se malce pošaliva, poslušam glasbo. Poskušam čim bolj uživati.
Imate kakšen poseben ritual?
Sama ga nimam. Ga pa imamo kot ekipa, da zjutraj naredimo aktivacijo. Preden grem na skakalnico, poslušam glasbo za sprostitev. Česa posebnega nimam.
Urša se na zunaj zdi videti zelo zadržana. Kakšna je sicer?
Doma nisem bila nikoli zadržana. Kar živahna sem bila. Domače okolje je druga zgodba. Ko se nekje dobro počutiš, si bolj odprt. Nika je pri nas povsem drugačna. Povsem sproščena je ne glede na to, kje je. Sama nimam ravno toliko pozornosti. Morda je ne potrebujem.
Kaj vas najbolj veseli poleg skokov? Kaj radi počnete?
Rada hodim v hribe, ko imam čas. Moj hobi je risanje. Sicer ne rišem pogosto. Kakšne igre z žogo so dobrodošle. Rada imam živali.
Prav vse pa ste presenetili z izjavo že pred odhodom na igre in tudi po vrnitvi z dvema zlatima medaljama, da so bile to vaše zadnje zimske olimpijske igre. Da vas ne žene proti novim medaljam. Ali je to posledica težav s kolenom ali česa drugega?
Sploh ne zaradi kolena. Kar pred veliko leti sem razmišljala. Prav tako medalje niso posledica. Preprosto se vidim še kje drugje. Pojma nimam, koliko časa še. Morda se mi zdi štiriletno obdobje res malce dolgo. Ne bom pa rekla, kdaj. Tudi za naslednje olimpijske igre ne bom povsem stoodstotno rekla, da ne bodo aktualne.
To pa je lepo slišati, da si morda le premislite.
(smeh, op. a.)
Družbo na zmagovalnem odru sta ji delali srebrna Katharina Althaus in bronasta prijateljica Nika.
Če boste dobro skakali, zakaj bi sploh odnehali? Poleg tega ste tudi finančno nagrajeni, če ste med boljšimi. Kako to, da vas ne premami, da bi osvojili še kakšno olimpijsko medaljo glede na to, da ste ta občutek, kako je biti na vrhu, doživeli?
Nekako imam občutek, da sem morda s temi olimpijskimi igrami eno stvar v življenju že dosegla. Verjamem, da me bodo tekme potegnile in bo v nadaljevanju ista zgodba. Bomo videli, kako me bo vodilo življenje. Videla bom sproti.
Kakšne težave še imate s kolenom? So res tako velike?
Čutim ga. Kadar je kakšna težava, mi pomaga fizioterapevt. Nekako vem, kaj je primerna bolečina. Vem, kdaj ni nič narobe. Če bi začutila drugače, bi bilo treba za mnenje vprašati še koga drugega.
V karieri je prebrodila veliko težkih trenutkov.
Kako je pri navadni hoji?
Kadar je koleno razdraženo in preveč obremenjeno, me tudi pri hoji boli. Upam, da se bo z leti izboljšalo. Lansko leto je bilo na primer veliko slabše kot letošnje.
Kakšen izziv vam pomeni nordijsko svetovno prvenstvo v Planici prihodnje leto?
Velik izziv je. Želimo si, da bi koronavirus vendarle izginil, ker je predolgo tukaj. Da bi imeli gledalce. Žal se je morala ravno za Ljubno v tej sezoni prižgati rdeča luč za navijače.
Dejali ste, da poleg skokov obstajajo še druge stvari. Na kaj ste to mislili? Morda tudi materinstvo?
Vse … Dokončati moram še študij (na fakulteti za šport, op. a.). Nisem si izbrala ravno lahkega. Ne vem, ali mi bo do konca kariere uspelo opraviti vse vaje in drugo. Verjamem, da je tudi še kakšna druga stvar, ne le skoki. Morda, da bi se umirila, sprostila in šla v normalno življenje.
Ko imate otroke, ni miru.
(smeh, op. a.).
Zasledili smo, da bi bili radi trenerka v smučarskih skokih ali vzgojiteljica. Ali je to res?
Hodila sem v vzgojiteljsko srednjo šolo. Zdaj ko sem v skokih, me je potegnila fakulteta za šport. Snov me zelo zanima. Zato tudi vztrajam. Kaj bo za tem, ne vem. Če pomislim, imam rada otroke in bi rada z njimi delila kakšne izkušnje ali jih morda trenirala.
Za konec povejte še, kaj si želite od preostanka letošnje sezone?
Rada bi zadržala visoko raven skokov do konca. Če bi delovala tako, kot sem do zdaj, bi bilo veliko. Če bi zmagala še na kakšni tekmi za svetovni pokal, se ne bi branila (smeh, op. a.). Želim si, da bi bila v skupnem seštevku med najboljšimi tremi.
4