Pariz 2024
Sreda, 7. 8. 2024, 15.15
3 mesece, 3 tedne
Intervju z olimpijsko judoistično prvakinjo Andrejo Leški
Andreja Leški: Ne skrivam emocij, sem taka, kot sem, in ni se mi težko pokazati v taki luči
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,90
Z Andrejo Leški smo se pogovarjali o intenziteti življenja, ki ga prinaša naslov olimpijske prvakinje.
Z olimpijsko prvakinjo v judu Andrejo Leški o intenzivnih dneh po velikem olimpijskem zmagoslavju, prelomnici pri 15 letih, ki ji je spremenila življenje, načrtih glede kariere, negativnih komentarjih, usmerjenih zoper njeno klubsko kolegico, in še marsičem.
Z judoistko Andrejo Leški smo se pogovarjali natanko teden dni po njeni veličastni zmagi na olimpijskih igrah v Parizu. Dnevi so intenzivni, a poskuša v njih vseeno uživati. Vsi bi jo radi imeli v gosteh, vsi si želijo njene izjave ali vsaj koščka njene pozornosti. Na našo prošnjo je na intervju prinesla olimpijsko medaljo, - ta je v zadnjih dneh doživela že nešteto poziranj, tudi na tleh se je že znaškla - , ki je hitro pritegnila tudi pozornost starejšega turista iz Nove Zelandije, ki ga je seveda zanimalo vse o njej. Tako kot je nas zanimalo, kako 27-letna Koprčanka, ki že od 15. leta živi in trenira v Ljubljani, doživlja vse, kar se ji dogaja kot svežepečeni slovenski olimpijski junakinji, kdaj si bo vzela predah od vsega in kaj je tisto, kar si v tem trenutku najbolj želi.
Andreja, najprej čestitke za naslov olimpijske prvakinje. Kako doživljate zadnji teden dni, ko je vaše življenje skrajno intenzivno, a v povsem drugačnem smislu kot pred zmago na olimpijskih igrah?
"Moram priznati, da je kar divje. Težko je biti prisoten v vsakem trenutku in zadihati, vse skupaj doživeti, ker bolj ali manj samo tečem od ene do druge točke, se javljam na telefon in hodim na intervjuje."
Moram priznati, da je kar divje. Težko je biti prisoten v vsakem trenutku in zadihati, vse skupaj doživeti, ker bolj ali manj samo tečem od ene do druge točke, se javljam na telefon in hodim na intervjuje. Zdaj so se sicer stvari že malo umirile, tako da so se tudi pri meni vibracije že nekoliko znižale in lahko začenjam dojemati, kaj se je pravzaprav zgodilo in kaj se dogaja.
Kako boste izkoristili trenutni judo "vibe"?
Najprej moram povedati, da takega zanimanja nisem vajena. Na začetku mi je pri koordinaciji vseh obveznosti pomagala Alja Pahor, atašejka Olimpijskega komiteja Slovenije, tako se je vse skupaj dogajalo po uradni poti, zdaj pa je precej intenzivno, velik naval je na mojo telefonsko številko in instagram, in prav lepo bi bilo imeti nekoga, ki bi me nekoliko obvaroval pred tem pompom. Ne bi rada, da me raztrgajo z vseh strani, da olimpijske medalje ne bom znala doživeti na nek prijeten način in se potem vrniti nazaj v ritem.
Navsezadnje je moja služba judo, ne pa snemanja in intervjuji. Seveda je to super, če je priložnostno, nisem pa na tem področju izkušena, tako da se bom zagotovo poskusila obrniti na nekoga, ki bi mi lahko pri tem pomagal in mi svetoval, kako naj vse skupaj čim bolje izpeljem. To je zame povsem nova vloga, navsezadnje še nisem bila olimpijska prvakinja (smeh, op. p.).
Koliko časa si boste pustili uživati v tem, kar se vam dogaja?
Avgust bo še divji, septembra pa si bom vzela nekaj časa zase. Že oktobra me čaka svetovno vojaško prvenstvo, ki se ga moram kot pripadnica Slovenske vojske udeležiti. To bodo prve judoistične obveznosti, potem pa bomo videli …
Zmaga na olimpijskih igrah je za športnika največ, kar lahko doseže. Ali upate in verjamete, da ta dosežek predstavlja pomemben korak v vaši karieri in vašem življenju tudi glede eksistence?
Vsekakor sem tudi pred tem zgodovinskim uspehom verjela, da se bom v vsaki situaciji znašla, da bom našla svojo pot in zasedla svoj prostor pod soncem. Da si bom nekako vzela ta prostor, ker taka pač sem. Zelo sem odprta in komunikativna, kar mi odpira priložnosti, zdaj pa se mi zdi, da bodo mogoče to tudi drugi imeli priložnost spoznati. Da, upam na pozitivno nadaljevanje.
Vaša osebnost je v zadnjih dneh, ko ste še posebej izpostavljeni, res prišla do izraza.
To imam po svoji mami (smeh, op. p.). Ne skrivam emocij, sem taka, kot sem, in ni se mi težko pokazati v taki luči. Sem človek, ki ima razdelana mnenja in pogled na svet, in z veseljem ta svoj pogled delim z drugimi. Zdaj, ko imam to priložnost, mi ni nič težko. Niti hoditi na intervjuje niti se pokazati na televiziji, ker taka sem. Enaka v zasebnem življenju kot na intervjuju.
Vaša mama mi je zadnjič dejala, da je bila vaša odločitev, da se pri 15 letih preselite iz Kopra v Ljubljano, dokaz, da ste svojo pot v judu vzeli zelo zares. Kako odločilen se vam zdi danes ta korak oz. zakaj ste se odločili za selitev v Ljubljano in za menjavo kluba?
Takrat se mi je ponudila priložnost, da se pridružim Judo klubu Bežigrad, kjer treniram še danes. Klub je imel že takrat izhojeno pot, v svoji vrstah so imeli tudi olimpijce, imeli so medalje z velikih tekmovanj v članski konkurenci, navsezadnje pa tudi finance in zdi se mi, da sem se takrat znašla na razpotju, češ vzemi ali pusti. Ali judo ali nekaj, s čimer se bom lahko ukvarjala v Kopru. Takrat sem v judu že tako uživala in tudi sama čutila svoj potencial in talent, ki sem ga imela, da sem si rekla, zakaj pa ne. Odločitev je bila pravilna. V Ljubljani sem bila deležna ogromne podpore, lahko sem se udeležila več tekem in nabirala izkušnje, skratka, to je bil moj odskok v vrhunski šport.
S staršema na sprejemu v Slovenski olimpijski hiši v Parizu.
Ko razmišljam, da 15-letnica sama sprejme tako odločitev … Verjetno ni bilo enostavno? Kako ste se sploh lotili tega? Preselili ste se v Ljubljano, zamenjali šolo, klub.
Že po osnovni šoli sem se spogledovala z vpisom na Gimnazijo Bežigrad.
Predvidevam, da ste bili odličnjakinja?
Bila sem kar pridna, ja. V osnovni šoli Koper sem bila ob koncu šolanja izbrana za učenko leta. Ne za športnico šole, čeprav sem tudi to bila, ampak celo za učenko šole, kar je bila velika čast. Skratka, za Bežigrad potem ni bilo prave volje, nakar sem v istem letu spoznala Mitjo Železnikarja, trenerja Judo kluba Bežigrad. Opazil me je na tekmah, videl je moj potencial in me povabil v klub, kjer bi trenirala v njegovi skupini.
Zato je bila odločitev za menjavo okolja lažja. Tako smo skupaj z njim in starši razmislili, kako in kaj, ampak na koncu je bila odločitev še vedno samo moja. In tako je padla odločitev, da se preselim v Ljubljano.
Priznam, da je bilo na začetku precej grozno. Danes mi sicer ni težko pristopiti do novih ljudi, se spoznavati, ampak pri 15 letih je bila to zame na nek način menjava življenja. Seveda sem se veliko prejokala, oče mi je v Ljubljano pošiljal razglednice in čokoladice in nekje po dveh, treh mesecih sem se navadila na spremembo in končno zadihala.
V šoli so me takoj sprejeli, v klubu počasneje, ampak ko sem začela dosegati rezultate, sem na nek način tudi napredovala po lestvici v klubu in tako je nekako šlo.
Obiskovali ste Vegovo gimnazijo v Ljubljani. Mimogrede, koliko sošolk ste imeli?
V vsej generaciji sem bila edino dekle. Pozneje sem izvedela, da sta se A in B razred prepirala, kam bodo vpisali edino punco v letniku (smeh, op. p.). S sošolci sem še vedno v zelo lepih odnosih in rednih stikih. Sicer pa mislim, da nas takrat ni bilo več kot pet deklet na celi šoli, zato smo imele športno vzgojo vse skupaj. Torej vse punce iz cele šole, kar je pet.
Janja Garnbret je po olimpijski zmagi v Tokiu priznala, da se je znašla v čudni situaciji, na katero te nihče ne pripravi, in sicer da kar ne veš, kaj bi sam s seboj. Ali se bojite, da se vam zgodi kaj podobnega?
Trenutno sem zasuta s pozornostjo, kar pa zadeva prihodnost, sem o tem razmišljala že pred olimpijskimi igrami. V vsakem primeru sem imela v načrtu nekaj premora, ko bi nekoliko odmislila judo, vendar si za vsak slučaj nisem želela preveč natančno načrtovati počitnic, kupiti letalskih kart in tako naprej, ker nikoli ne veš (smeh, op. p.) ...
Kaj bi trenutno najbolj potrebovali?
Morda se bo slišalo čudno, pa vendar to, kar trenutno najbolj potrebujem, pa še nisem dobila, je to, da imam čas. Da sedim brez obveznosti in se odločim, kaj bom zdaj, ali grem spat, ali grem v Koper na plažo, ali bom poklicala xy osebo, ki je nisem videla že sto let … Skratka, to potrebujem in to bo prvo, ko evforija nekoliko popusti, potem pa naprej. Sicer pa uživam v teh igrah, vse je bolj pozitivno naravnano, no, čeprav ne vedno.
Ob prihodu na Brnik je srečala Janjo Garnbret, ki je ravno potovala proti Parizu.
To je izkusila tudi vaša kolegica Kaja Kajzer, ki se je prav zaradi negativnih komentarjev začasno umaknila z družbenih omrežij. Kakšno je vaše sporočilo ljudem, ki na družbenih omrežjih širijo sovražna in negativna sporočila?
Ljudje očitno ne pomisljo na to, da smo tudi športniki samo ljudje. Ne vem, ali bi ljudje, ki na spletu pišejo takšna sporočila, tej osebi tudi na ulici povedali stvari, ki jih pišejo na internetu. Zagotovo ne. Mislim, da bi se tudi ljudje, ki pišejo grde komentarje, morali zavedati, da to pusti sled na internetu, da je mogoče preveriti, kdo je kaj napisal … Sicer pa, kot da nekateri ljudje ne razumejo, koliko trdega dela je vloženega v šport. Seveda se je tudi Kaja intenzivno pripravljala na olimpijske igre in si želela odmevnega rezultata.
Omenili ste, da si želite nekaj predaha, a tega ne bo najmanj do torka. V ponedeljek ob 20.00 bo na Kongresnem trgu v Ljubljani sprejem olimpijcev, v torek pa vas in vaše olimpijske prijatelje iz Kopra čaka še sprejem doma. Upamo, da se vam bo v Kopru pridružil še kdo z medaljo, v mislih imamo seveda vašega someščana Tonija Vodiška.
Tudi jaz! To bi bilo res krasno. Ravno zadnjič so v enem časopisu objavili najino fotografijo, posneto med predstavitvijo olimpijcev v Kopru. Ali ne bi bilo lepo, če bi lahko poustvarili to fotografijo? Z dvema zlatima olimpijskima medaljama, prvima dvema za Koper. Tega si tudi sama zelo želim. Nič ne pritiskam, tebe gledam Toni (smeh, op. p.).
Leškijeva si želi, da bi s Tonijem Vodiškom ponovila fotografiranje v Kopru, s to razliko, da bi zdaj oba nosila zlato medaljo okrog vratu.
Po zmagi ste precej hitro pripotovali domov. Ali vam je sploh uspelo doživeti olimpijsko vas, ste iskali znane športnike in se fotografirali ali je bilo ravno obratno in so se vsi želeli fotografirati z vami?
Že med pripravami sem si govorila – seveda nisem vedela, kakšen bo rezultat, čeprav sem imela visoke cilje –, da se želim domov vrniti z lepo olimpijsko izkušnjo. Tako da sem se družila s Slovenci, šla sem tudi na nekaj tekem slovenskih športnikov, kadar sem le lahko. Imela sem še več načrtov, vendar potem enostavno ni bilo več časa.
Mislim, da sem zares v polnosti izživela svoje olimpijske sanje, nisem se sicer udeležila odprtja iger in še česa, ker sem še vedno pazila, da sem dovolj spočita in da pazim na težo, skratka, nastop je bil v prvem planu, vendar sem bila še vedno prisotna.
Kar pa zadeva slovenske olimpijce, lahko rečem, da so vsi po vrsti svetovne "face". Nekaj jih poznam že iz Slovenske vojske, nekaj sem jih spoznala zdaj. Krasni ljudje.
In da se vrnem k fotografiranju, tokrat je bilo tako, da so se vsi želeli fotografirati z menoj, in šele ko je bilo to mimo, sem pomislila, da se nismo fotografirali z mojim telefonom in zdaj nimam teh fotografij. Pa take zvezde sem imela ob sebi! Uroša Zormana, odbojkarje, rokometašice, na letališču sem srečala Janjo … No, zaradi tega mi je malo žal, sicer pa je res, tokrat sem bila kar jaz v središču pozornosti.
Ali nam za konec zaupate še, kaj ste prejeli v škatli, ki spominja na škatle z birmansko svečo?
V škatli je bil plakat Pariza z vsemi podrobnostmi glede dogajanja na olimpijskih igrah. Menda je bilo vanj vloženih nešteto ur dela (plakat je delo francoskega umetnika Uga Gattonija, zanj je porabil štiri mesece in vanj vložil 2000 ur dela, op. a.). Če sem povsem iskrena, sem škatlo odprla šele doma v Kopru, tako da je bil zvitek zaprt vse do prihoda domov.
Najboljši na olimpijskih igrah v Parizu poleg medalje prejmejo tudi uradni plakat olimpijskega Pariza.
Preberite še:
