Rok Možič
Torek, 21. 9. 2021, 18.30
3 leta, 1 mesec
izkušnje in mladost slovenske reprezentance
"Dokler bo telo dalo in bo žena 'dovolila', sem pripravljen pomagati"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,90
"Redkokateri športnik v karieri dobi priložnost igrati v treh finalih, upati na to, da boš še v četrtem … Lahko se zgodi, da tega četrtega še 20 let ne bo," neuresničene zlate odbojkarske sanje obžaluje Dejan Vinčić, ki voljo pomagati reprezentanci še ima, a priznava, da je z leti vse težje poletja preživljati ločen od družine.
Eden od tistih, ki so po vrnitvi srebrne odbojkarske reprezentance v domovino tudi javno pokazali največje razočaranje, je bil dolgoletni član izbrane vrste Dejan Vinčić. "Občutek je po vsakem srebru slabši," je na sprejemu na Kongresnem trgu dejal izkušeni sprejemalec, ki je v zadnjih šestih letih sodeloval v vseh treh finalih evropskih prvenstev.
Dejan Vinčić se je z reprezentančnimi "brati" v ponedeljek vrnil domov, danes so ga čakali zdravniški pregledi, v četrtek njegov Friedrichshafen že čaka turnir v Novem Sadu.
"Ne vem, kako so te besede sploh prišle iz mene, danes nisem najboljši, a tako pač je, zame je vsako srebrno odličje težje sprejeti. Bili smo zelo blizu, videli ste, da so odločale malenkosti, da so bili Italijani v finalu boljši. Težava je ta, pa nekako sploh ni težava, a naši cilji so res visoki. Visoko si jih postavimo in ko si enkrat tako blizu, je razočaranje toliko večje. Vem, da je vsa javnost presrečna ob srebru in tem, kako je tekla naša sezona, a mi sami osebno vemo, na kaj smo merili. Redkokateri športnik v karieri dobi priložnost igrati v treh finalih, upati na to, da boš še v četrtem … Lahko se zgodi, da tega četrtega še 20 let ne bo," nam je v pogovoru razočarano razlagal podajalec, ki je med prvenstvom dopolnil 35 let.
"Zelo pomembno pri vsem tem je, kako imaš stvari urejene doma, kako te podpira žena, družina. To podporo imam, a ni lahko biti vsako poletje ločen od družine."
Potem ko je po Ligi narodov reprezentančno poglavje zaprl njegov nekdanji "cimer" Mitja Gasparini, je Vinčić drugi najstarejši v izbrani vrsti, nekaj mesecev več šteje Alen Pajenk. Koliko elana je še ostalo za nadaljevanje reprezentančne pravljice? "Dokler bo telo dalo in bom lahko pomagal 'bratom' v reprezentanci, bom tukaj, pripravljen pomagati. Pa tudi, dokler mi bo žena dovolila (smeh, op. a.)," je načel temo, o kateri se (pre)malo govori. Slovenski odbojkarski reprezentanti so del pomladi in večino poletja, kar je naneslo tretjino leta, preživeli skupaj, ločeni od družin. Najprej dolga in naporna, a tako želena Liga narodov v italijanskem mehurčku, po nekaj tednih odmora pa skoraj dva meseca misije Ostrava in Katovice.
Pomembna je podpora družine, za zdaj so bili za vztrajnost poplačani
"Zelo pomembno pri vsem tem je, kako imaš stvari urejene doma, kako te podpira žena, družina. Jaz to podporo imam, zato mi je lažje. A je tako, da je težko vsa poletja posvetiti reprezentanci, ne družini. Tudi med sezono sem v tujini bolj ali manj sam, saj so otroci šoloobvezni, tako da … Stvari se nabirajo in nabirajo. Letos je najstarejši sin začel obiskovati še srednjo šolo v Ljubljani, tako da je bilo treba prebroditi še to začetno krizo," pravi oče treh otrok, na vprašanje, ali se kdaj nabere toliko, da se vprašaš, do kdaj še, ali je še vredno, pa dodaja: "Da, tudi. A za zdaj je bilo vredno. Na koncu se ti z uspehi vse povrne. Ko vidiš radost ljudi, si na koncu rečeš, da se še vedno splača vztrajati."
"Redkokateri športnik v karieri dobi priložnost igrati v treh finalih, upati na to, da boš še v četrtem … Lahko se zgodi, da tega četrtega še 20 let ne bo," razmišlja 35-letnik.
Poškodba se je vrnila, Katovice v znamenju bandaž, injekcij, tablet ...
Ob koncu prvenstva ga je znova zaustavila poškodba, ki ga spremlja že dlje časa.
Zaradi (obnovitve) poškodbe mečne mišice, ki je na sprejemu ni mogel skriti, svoji odbojkarski družini na igrišču v Katovicah ni mogel pomagati toliko, kot si je želel.
"Ultrazvok na Poljskem pred tekmo je pokazal na staro poškodbo, ki se mi je vlekla že v Ligi narodov in v klubu, že v preteklosti sem imel večkrat isto težavo. Ne vemo, ali je mečna mišica natrgana ali samo nategnjena, ampak smo za finale poskušali z bandažo, injekcijo, tabletami … Po tekmi je pa bila prisotna močnejša bolečina kot pred tem. Pregled v torek bo pokazal več. Upam, da poškodba ni hujša in da ne bom potreboval preveč časa, da se vrnem na igrišče. Načrt je, da bom že v četrtek v Novem Sadu, kjer imamo s klubom mednarodni turnir. Potem se z njimi odpravim v Nemčijo. Počitka ne bo veliko, sezona se bo začela 3. oktobra, tako da samo s polno močjo naprej," je član nemškega VfB Friedrichshafen opisal pestre dneve, ki so pred njim.
Izkušnje in mladost slovenske reprezentance si po novem na reprezentančnih akcijah delijo sobo.
Možič: Zadovoljen, da sem bil zraven in pokazal, da lahko igram na tej ravni
Ko bo Vinčić na poti v Nemčijo, kjer se mu bo, načrtuje, družina pridružila čez mesec dni, pa bo njegov novi reprezentančni sostanovalec Rok Možič že v deželi novih evropskih prvakov. Po novem bo namreč igral za Verono. "Še kakšna dva prosta dneva, nato pa se selim v Italijo, kjer se bo liga začela sredi oktobra. Časa ni veliko, a menim, da sem kar dobro pripravljen," pravi najstnik, ki se že na začetku članske reprezentančne kariere lahko pohvali s srebrnim odličjem.
"Morda bi si v kakšnih trenutkih želel še več možnosti za igro, da bi morda pomagal kje kaj spremeniti, a zadovoljen sem, da sem pokazal, da lahko igram na tej ravni."
"Če bi mi kdo pred prvenstvom dejal, da bom domov prišel s srebrom, bi takoj podpisal, a ko si enkrat v finalu, si vedno želiš zmagati. Razočaranje je bilo tako seveda prisotno, nekateri fantje imajo že tri srebrne medalje, nekateri dve, zame je prva. Ponosen sem na to kolajno, smo druga reprezentanca v Evropi," razmišlja 19-letnik. In kako je zadovoljen s svojimi prihodi na igrišče? "Vedno rečem, da si želim, da zmaguje ekipa. Tudi če nisem na igrišču, dam vse od sebe ob igrišču, spodbujam fante, navijam zanje. Ko pridem v igro, pa poskušam pokazati, zakaj sem tu, zakaj mi trener zaupa, zakaj mi je dal priložnost. Tako da sem kar zadovoljen s svojimi igrami. Morda bi si v nekaterih trenutkih želel še več možnosti za igro, da bi morda pomagal kaj spremeniti. Morda bi bilo tudi v finalu mogoče, a trener se je odločil, kot se je. Zadovoljen sem, da sem bil sploh zraven, da sem stopil na igrišče, pokazal svojo igro, da sem svetu pokazal, da lahko tudi jaz igram na takšni reprezentančni ravni."
