Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Rok Viškovič

Četrtek,
13. 10. 2016,
6.00

Osveženo pred

6 let, 9 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 6,20

10

kolumna komentar nogomet kvalifikacije za SP 2018 Kevin Kampl slovenska nogometna reprezentanca Srečko Katanec

Natisni članek

Četrtek, 13. 10. 2016, 6.00

6 let, 9 mesecev

Komentar

Oprostite nam, imeli smo prav #komentar

Rok Viškovič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 6,20

10

Srečko Katanec si s štirimi točkami, ki jih je Slovenija osvojila na tekmah proti Angliji in Slovaški, ni samo rešil glave. Ob tem je poskrbel, da je zaprl usta kritikom, postal spet simpatičen in predvsem razbistril prihodnost slovenskega reprezentančnega nogometa.

"Zdaj se verjetno ne bom več jaz pogovarjal z njim," je o Srečku Katancu dejal Aleksander Čeferin septembra. Ob besedah, ki jih je izrekel po velikem zmagoslavju v lovu na najvišji stolček Uefe, se je zdelo, kot da je nekdanjemu prvemu možu slovenskega nogometa močno odleglo, ker se je končno znebil težkega bremena. Tega si je na hrbet naložil ob koncu leta 2012, nato pa odšel, ne da bi priznal napako. Tako je bilo takrat. Pred manj kot mesecem dni.

V torek zvečer, ko je Slovenija poskrbela, da so se Angleži sramovali milijonov, ki jih služijo, je lahko danes eden najvplivnejših ljudi v svetu nogometa iz zgornjih vrst štadiona ponosno gledal na zelenico v Stožicah. Medtem ko je stiskal roke pomembnežem, ki so ga obkrožali, je zaploskal fantom in verjetno tudi sebi. Danes njegov projekt, za katerim je tako odločno stal, uspeva. 

Selektor, ki je še pred kratkim iskal sovražnika v vsakem, ki ni odločno kimal, ko je govoril, in z nerodnim izražanjem skrbel, da so se polemike pojavljale tudi tam, kjer jih prej ni bilo, je kar naenkrat postal selektor, ki v času velike zmage nad številnimi nasprotniki govori s spravljivim tonom in je Slovenijo diplomatsko pustil lačno nove velike afere v slovenskem nogometu. Zaklenil je vrata garderobe in ključe vrgel daleč stran. "Ne, Južna Koreja in leto 2002 se ne bosta ponovila!" je sporočil.

Človek, ki je fante, ki so v sredo igrali v ligi prvakov, v nedeljo prepričeval, da se morajo bati ekipe, ki jo bo zbral njegov bratranec na sosedovem pikniku, je postal človek, čigar fantje so nogometaše, o katerih je vsak dan v tednu po svetu napisanih milijone besed, prisilil, da so tolažbo po zadnjem sodnikovem žvižgu lahko iskali le v objemu svojih lepotic.

Nekje v središču hudega viharja, ki ga je zajel prejšnji teden, je obrnil kompas in preživel. Po izjemni beri dveh hladnih oktobrskih večerov je Sloveniji spet odprl vrata do svetovnega prvenstva. Ne samo to.

Po tem, kar so soustvarjalci njegove zgodbe na igrišču pokazali v zadnjih 180 in nekaj več minutah, in ob spodbudnih napovedih odgovora na vprašanje, ali bo Slovenija v prihodnosti še boljša (Kevin Kampl!), so mnogi celo prepričani, da je praktično pred njimi. Verjetno ni malo slovenskih navijačev, ki v svoj priljubljen spletni brskalnik že danes vpisujejo gesli Moskva in Rusija.

Rezultat je v športu tisti, ki na koncu pove vse. Naš selektor, ki je spet bližje vlogi državnega boga kot državnega sovražnika številka ena, ga danes ima. Padli bog slovenskega nogometa je vstal na noge.

"Oprostite, prehitro smo vas odpisali!" lahko v opravičilo zapišemo vsi, ki smo ga prečrtali še pred igrivostjo Josipa Iličića, ranami Boštjana Cesarja, kapljami znoja Reneja Krhina, kilometri Romana Bezjaka, zlomljenim prstom Bojana Jokića, mehkim dotikom Roka Kronavetra in Kitajskim zidom, ki ga je pred svoj gol postavil Jan Oblak.

Ob tem lahko zadovoljno ugotovimo, da se nismo zmotili, ko smo že nekaj časa nenehno glasno opozarjali: Slovenija je sposobna veliko več, kot je kazala v zadnjem času!


Vse o tekmi med Slovenijo in Anglijo:

Ne spreglejte