Goran Dragić
Luka Dončić
Ponedeljek, 17. 9. 2018, 4.20
5 let, 7 mesecev
PRVA OBLETNICA ZLATEGA ISTANBULA
Ne, niso bile le sanje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,90
3
Pred natančno enim letom je Slovenijo povezoval močan skupni imenovalec: košarkarska reprezentanca se je z zmago nad Srbijo v Carigradu zavihtela na evropski košarkarski prestol. Obudimo spomin na zlati EuroBasket in evropske prvake …
Prišli so …
Začnimo na začetku. Pisal se je 19. julij. Vroč poletni dan, še daleč od kakršnekoli košarkarske evforije v Sloveniji. A pred prostori Košarkarske zveze Slovenije, kjer je selektor Igor Kokoškov zbral kandidate za nastop na evropskem prvenstvu, je bilo vendarle čutiti nekaj več. Medtem ko je bilo jasno, da Gorana Dragića zaradi znanih pravil lige NBA na pripravah ne bo vse do prvega avgusta, je bila večina pozornosti namenjena Luki Dončiću, 18-letnemu dragulju evropske košarke, ki je prvič napovedal prihod v reprezentančno gnezdo.
"Vedno Slovenija. Pri meni nikoli ni bilo dvomov. Zdaj je napočil pravi trenutek. Že vse od začetka poletja sem razmišljal o tem zboru. Zdaj sem tu. Vesel sem. To je zame nov korak v karieri. Veselim se naslednjih dveh mesecev, predvsem pa si štejem v čast, da bom nastopal za Slovenijo," so bile prve Dončićeve besede, ko je stopil pred sedmo silo, ki na zboru še nikoli ni bila tako številčna. Kmalu zatem je brez ovinkarjenja povedal, po kaj je prišel. Po kolajno. Generalni sekretar KZS Rašo Nesterović je podprl njegovo odločnost. Selektor Kokoškov se je delal, da tega ni slišal, pozneje pa priznal, da je bil prepričan, "da 'mali' zaradi neizkušenosti in mladosti ne ve, o čem govori".
Foto: zbor reprezentance
Uvoženi ameriški adut
Že nekaj ur po ljubljanskem zboru so se selektorjevi "naborniki", med katerimi so bili tudi Erazem Lorbek, Gregor Horvat, Jan Kosi, Miha Lapornik in Blaž Mahkovic, ki podobno kot mladi reprezentant Žan Marko Šiško niso potovali na EuroBasket, opravili prvi skupni trening v Zrečah. Ekipi se je tedaj pridružil tudi Američan Anthony Randolph, ki je pozneje prejel slovenski potni list in na prvenstvu odigral vidno vlogo.
"Od prvega trenutka se fantje v slovenski reprezentanci, pri čemer mislim tako na igralce kot tudi celotno spremljevalno osebje, trudijo, da bi se počutil domače. Vesel sem, da sem tukaj. O Sloveniji sicer, roko na srce, nisem vedel prav veliko. Pravzaprav nič. Google mi je bil v veliko pomoč. Nekaj sem si prebral, pogledal … Zdaj pa se učim iz dneva v dan. Spoznavam vašo državo," nam je po slabem tednu povedal uvoženi košarkar.
Tekme in Gogijeva vrnitev
Prvič skupaj: Goran Dragić in Luka Dončić
Že enajst dni po zboru je Slovenijo čakala prva pripravljalna tekma. V Rogaški Slatini so tedaj še bodoči prvaki ugnali univerzitetno ekipo Rusije. Igralsko sta tedaj izstopala Randolph in Dončić. Oba sta bila sicer nosilca tudi v preostalem delu pripravljalnega obdobja.
V njem je Slovenija odigrala devet pripravljalnih tekem, na katerih je zbrala šest zmag (dvakrat Hrvaška, po enkrat pa Rusija, Češka, Madžarska in Ukrajina) ter doživela tri poraze (Hrvaška, Izrael in Turčija).
Že na drugi tekmi se je ekipi priključil tudi kapetan Goran Dragić, ki je bil med vsemi najbolj odločen pri pogledovanju proti kolajni. "To je kot legokocke. Sestaviti jih je treba, da na koncu dobiš igračo. Tako je v ekipnih športih. Najprej je treba postaviti sistem igre, kar je Igor že naredil. Igralci moramo vedeti, kaj kdo dela. Dihati bomo morali kot eno," je opozarjal kapetan Dragić, ki je pogosto poudaril, da je to njegova zadnja reprezentančna akcija.
Odlična ljubljanska popotnica
Pred odhodom na EuroBasket je bila Slovenija deležna še močne energijske injekcije. V razprodanih Stožicah je na prijateljski tekmi ugnala Hrvaško in začutila močno navijaško podporo. Ob tem ni mogel ravnodušen ostati niti Dragić.
"Želel bi si, da bi bilo evropsko prvenstvo doma. Rad bi se zahvalil navijačem. To je bila moja zadnja tekma tukaj. Ko smo se ogrevali, sem dobil solzne oči. Videl sem, da je tudi moj klubski trener iz Miamija Spoelstra užival. Vprašati ga moram, zakaj ni skakal, ko so navijači vzklikali 'kdor ne skače, ni Slovenc'," se je zasmejal Gogi, ki je dan pozneje Hrvate ugnal še za zaprtimi vrati.
EuroBasket 2017
31. avgusta se je začelo zares. 40. evropsko prvenstvo, trinajsto zaporedno s slovensko udeležbo, a vendarle nekaj posebnega. Jaka Blažič, Vlatko Čančar, Žiga Dimec, Luka Dončić , Edo Murić, Aleksej Nikolić, Klemen Prepelič, Matic Rebec, Gašper Vidmar, Saša Zagorac, Anthony Randolph in kapetan Goran Dragić so bili pripravljeni na nekaj več. To je postajalo vse bolj jasno iz tekme v tekmo, iz dneva v dan. Obudimo spomin na skupinski del v Helsinkih ...
Strateg Igor Kokoškov
Nalezljivi optimizem
Slovenska odločnost je postajala vse večja, optimizem pa nalezljiv. Ekipa je letela na krilih kapetana Dragića, svoje so dodali Dončić, Prepelič, Vidmar, Randolph … Vse skupaj je mirno vodil strateg Kokoškov. Evropa se je že spraševala, kje so slovenske meje.
"Ekipa se dviguje, vsak dan smo boljši. Najpomembneje je to, kakšni smo v obrambi. Tam se vse skupaj začne. Proti Franciji smo pokazali, da jo znamo igrati, in tako mora biti tudi v prihodnje. Vseskozi smo igrali kot ekipa. Ponosen sem na vse: soigralce, trenerje, zdravnike, fizioterapevte, navijače ... Vsi nam stojijo ob strani. Pokazali smo, kaj lahko naredimo," je ob slovesu od Helsinkov in pred potjo v Istanbul dejal mladi Dončić.
Ukrajina za skok med osem
"Na nobeni tekmi nismo mogli kalkulirati. Od začetka do konca smo morali igrati s pravo miselnostjo. Držali smo kontinuiteto energije in bili osredotočeni. Kemija se ustvarja z zmagami. Imamo mlado ekipo. Vse je lažje, če zmaguješ. Tudi v nadaljevanju nimamo kaj kalkulirati. Pristop mora biti enak. Boriti se moramo kot levi," je poudarjal Igor Kokoškov, prepričan o tem, da bo v osmini finala padla tudi Ukrajina, sicer četrta ekipa iz skupine B.
Ukrajina je bila brez možnosti za presenečenje.
Ni se zmotil. Slovenija odločnosti ni pustila v Helsinkih. Še več, v Turčiji je prestavila še v višjo prestavo. Zmaga nad Ukrajino v osmini finala ni bila niti za trenutek vprašljiva. Dovolj pove končni rezultat - Slovenija - Ukrajina 79:55. "Fantje so bili pravi. Osredotočeni so bili. Govorili smo o pomembnosti tekme, začetku. Morali smo igrati pametno. Izgubili smo četrto četrtino. Vesel sem za zmago, gremo naprej. Bomo videli, s kom bomo igrali potem," je predstavo svojih izbrancev pohvalil Kokoškov, kapetan Dragić pa:
Visoka latvijska ovira
V četrtfinalu je Slovenijo čakala ena najvišjih ovir - Latvija. Izjemno neugodna baltska reprezentanta z enim izrazitim zvezdnikom Porzingisom. Ta je sicer v pravi drami Slovencem natresel kar 34 točk, a na drugi strani jih je Dončić prispeval 27, eno manj Dragić, predvsem pa je bila Slovenija boljša kot ekipa. Na koncu revolveraškega obračuna: Slovenija - Latvija 103:97.
Trd boj z Latvijo
"Velik uspeh za Slovenijo, igralce, trenerje. Če se dotaknem tekme, moramo pohvaliti Latvijo. Pokazala je, da se zna vrniti. Tekma je bila fizično zelo naporna. Opravili smo izjemen posel. To je bil ekipni uspeh. Zdaj imamo dva dneva prosto. Proti Španiji ne bo lahko, a če želiš dobiti medaljo, moraš premagati najboljše," je bil po tekmi presrečen Dragić, a vidno utrujen, saj je imel zadnja dva dneva nekaj težav z zdravjem: "Sem izmučen, a zdaj ni časa za jokanje. Gremo na glavo in po kolajno."
Gogi je dosanjal sanje.
Trenutek resnice, trenutek za zgodovino
Mnogi navijači so sicer v zmagi nad Latvijo videli tudi slovenski zenit. Polfinalni tekmec Slovenije je bila mogočna Španija. A strokovnjaki so poudarjali: "Brata Gasol in rojaki so premagljivi!" Kar pa je najpomembneje - v to je verjela tudi četa Igorja Kokoškova. Od prvega do zadnjega. To je nazadnje pokazalo fantastičnih 40 minut, v katerih so Slovenci evropskim prvakom dali pravo lekcijo in jih ugnali z visoko razliko.
Se še spominjate? Slovenija - Španija 92:72. Da, na tisti zgodovinski 14. september je bilo jasno, da bo Slovenija prvič v zgodovini osvojila člansko košarkarsko kolajno. Splet je pregorel. Navijači so iskali poti do Turčije. Kokoškov in druščina pa ... "Ni še konec," so poudarjali.
Še posebej vesel je bil Gašper Vidmar. Na ta dan je dopolnil 30 let: "Igramo drug za drugega. Pomagamo si. Žoga lepo kroži. To je največja zmaga v karieri, ampak do nedelje. Ključ je bil to, da smo si zmage želeli bolj kot oni. Vse smo pustili na parketu. Borili smo se in pomagali drug drugemu. Fenomenalno je bilo, da so nas prišli navijači v Istanbul obiskat v takšnem številu. Upam, da jih bo v nedeljo še več."
Navijaški utrip v velikem finalu
Zgodovinski 17. september
Čeprav je že z uvrstitvijo v veliki finale Slovenija presegla pričakovanja in vse predhodne dosežke, pa Kokoškov in dvanajsterica vendarle nista razmišljala o sproščenem finalnem plesu.
"Finale se ne igra. Finale se zmaguje," so pred soočenjem s Srbijo poudarjali košarkarji. Ne le slovenski, tudi Srbi so se videli na vrhu. Ne zgolj trener Aleksandar Đorđević in košarkarji, temveč tudi mimoidoči na srbskih ulicah. Tam je bilo slišati kar nekaj zbadljivk na račun srbsko obarvane reprezentance Slovenije.
Toda provokacije niso zalegle. Goran Dragić, Luka Dončić in soigralci so ostali v svojih tirnicah. Tudi v finalu so pred več kot 5.000 navijači iz Slovenije pokazali to, kar so kazali na predhodnih tekmah. Hitro, raznoliko in domiselno igro, v kateri sta do izraza prišla tako ekipni duh kot tudi individualna kakovost.
Še celo takrat, ko sta v zadnji četrtini obsedela Dragić in Dončić, slovenska igra ni razpadla. Še več, na sceno so stopili novi obrazi in po Poljski, Finski, Islandiji, Grčiji, Franciji, Ukrajini, Latviji in Španiji je morala premoč priznati še Srbija. Zgodovinski rezultat: Slovenija - Srbija 93:85. Slovenija je evropski prvak!
"V domovino se vračamo kot evropski prvaki," je iz Turčije sporočil Goran Dragić, ki je bil izbran za najkoristnejšega igralca turnirja, v najboljši peterki prvenstva pa mu je družbo delal Dončić.
Slovenija je dihala s košarkarji
Pravljica se na tej točki še ni končala. Že dan po zgodovinski nedelji se je zlata odprava vrnila v Slovenijo. Prva skupina navijačev je dvanajsterico s pokalom prestregla že na brniškem letališču, pravi sprejem pa so navijači kljub močnemu deževju junakom pripravili na Kongresnem trgu v Ljubljani. Zbralo naj bi se jih okrog 20 tisoč.
Za konec še zgodba, ki seže do srca
In nato še zgodba, ki je izjemno odmevala v našem mediju. Ob robu prvenstva je Planet TV obiskal muzej Dražena Petrovića v Zagrebu. Mama pokojnega košarkarskega virtuoza Biserka Petrovića je ob tej priložnosti podarila dres in prosila: "Predajte ga Goranu Dragiću."
Ko je Gogi prejel dres, ni mogel krotiti čustev. Posnetek je obšel svet, zato je sledilo nadaljevanje. Dan pozneje je Biserka Petrović gostovala v studiu Planet TV. Z obiskom jo je presenetil tudi Dragić in ji poklonil svoj dres.
Bi imela lahko pravljica še lepši konec?
3