Jonas Vingegaard
Tadej Pogačar
Tour de France
Ponedeljek, 24. 7. 2023, 8.38
1 leto, 5 mesecev
Pogled strokovnjaka – Paco Wrolich
"Mislim, da je Pogačar že pred kronometrom vedel, da bo letos zelo težko zmagal"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,37
"Upam, da Tadej taktike glede dirkanja ne bo spreminjal. S tem in načinom, kako dirka, si je ustvaril ime," je v pogovoru za Sportal poudaril nekdanji profesionalni kolesar Paco Wrolich, ki ima v svoji statistiki tudi drugo mesto v etapi na Dirki po Franciji.
"Upam, da Tadej taktike glede dirkanja ne bo spreminjal. S tem in načinom, kako dirka, si je ustvaril ime," v pogovoru za Sportal poudarja 49-letni Paco Wrolich, nekdanji avstrijski kolesar, ki je leta 2005 v 3. etapi Dirke po Franciji osvojil 2. mesto. Sam vzroke za dva slabša dneva Pogačarja na letošnjem Touru vidi v bolezni. "Na ustnici je imel herpes, kar je bil zame znak, da v tistem trenutku ni bil stoodstotno zdrav in da mu je slabel imunski sistem. Žal so bile ravno takrat na sporedu odločilne etape, in če v takih trenutkih nisi stoodstotno zdrav, potem se ti ne piše dobro. To lahko prikriješ na kakšni lažji ali ravninski etapi, zagotovo pa ne na kronometru in v kraljevski etapi. Po moje ga je to tako oslabilo, da v dveh etapah, ki sta bili odločilni, ni mogel pokazati tistega, kar zmore."
49-letni zamejski Slovenec Peter (Paco) Wrolich je glavnino svojega življenja posvetil kolesarstvu, čeprav je njegov oče Joško Wrolich, ki je ogromno naredil za skupnost zamejskih Slovencev v Celovcu, navijal, da bi sin nekoč igral v napadu milanskega Interja. Svojo športno pot je začel kot smučarski tekač, a se je nato preselil na kolo, ki je bistveno zaznamovalo njegovo življenjsko pot. Do 36. leta je vztrajal v profesionalni kolesarski karavani, nato pa pri koroški turistični zvezi prevzel vlogo koordinatorja za kolesarstvo.
Kot kolesar se je navduševal nad Američanom Gregom LeMondom in Ircem Stephenom Rochem, ki je leta 1987, ko je svetovno prvenstvo v cestnem kolesarstvu gostil Celovec, postal svetovni prvak, sezono pa kronal še s skupno zmago na Giru in Touru.
Wrolich je kariero končal leta 2010, potem ko si je leto prej na svetovnem prvenstvu v Mendrisiu v Švici zlomil ramo, kar je razumel kot namig, da je bilo izpostavljanja na cesti dovolj. Z ženo in tremi sinovi (dva izmed njih sta prav tako strastna in uspešna kolesarja) živi v Celovcu.
Jonas Vingegaard bo nekaj več kot mesec dni po zmagi na Dirki po Franciji nastopil še na Dirki po Španiji, kjer bo sokapetan s Primožem Rogličem.
Kako komentirate najnovejšo novico, da bo Jonas Vingegaard po Touru nastopil še na Vuelti in da bosta s Primožem Rogličem kapetana ekipe Jumbo-Visma? Ko sva se med Girom pogovarjala o možnosti, da bi Roglič nastopil tudi na Touru, ste rekli, da če že, bo tam le kot pomočnik, saj ni možno, da bi v tako kratkem času nekdo zmagal na dveh tritedenskih dirkah zapored. Menite, da bo Vingegaard v Španiji bolj v vlogi pomočnika Rogliču ali mu lahko uspe celo zmagovalni dvojček?
Mislim, da kolesar lahko zmaga na dveh tritedenskih dirkah v sezoni, a ne na dveh zaporednih dirkah. Torej, da je mogoče zmagati na Giru in Vuelti, ne pa na Touru in Vuelti. Zame je to nekaj nepredstavljivega. Mislim, da je zelo težko držati formo v takem časovnem obdobju. Sicer smo se v zadnjih tednih naučili, da je vse mogoče, vendar vseeno mislim, da bo Vingegaard na Vuelti v vlogi pomočnika, tako da Rogliča vsaj malo prihranijo.
Vuelta se začenja z ekipnim kronometrom, ki je za ekipo Jumbo-Visma izjemno močna disciplina. Ali obstaja bojazen, da bi že po prvi etapi preveč odskočili?
Mislim, da ne. Jumbo-Visma bo seveda favorit, vendar mislim, da imajo tudi belgijske ekipe izjemno dobre kronometriste, tako da se bo Vuelta, kot vedno, odločila v tretjem tednu. Kar se profila tiče, bo Vuelta najtežja tritedenska dirka v tej sezoni.
Prestaviva se zdaj na letošnji Tour. Se strinjate, da je bil to Tour za kolesarske sladokusce, vsaj do kronometra ali 17. etape na Col de la Loze, po kateri je tudi vedno optimistični Tadej Pogačar moral priznati, da je Jonas Vingegaard letos enostavno premočan.
Se strinjam. To je bil eden najboljših Tourov. Tudi zato, ker je bil začetek v Baskiji drugačen, kot smo bili v zadnjih letih vajeni. Bil je bistveno težji. In že tu je Pogačar začel iskati sekunde prednosti, vse od prve etape naprej. Mislim, da je bila tudi to na neki način napaka, saj je tako precej iztrošil sebe in svojo ekipo. Na neki način so pri UAE odločitev iskali že v prvem tednu. Če zdaj pogledam nazaj, mislim, da bi bilo bolj pametno, če bi malo počakali in odločitev iskali morda v Alpah ali v tretjem tednu.
Vingegaard se s sekundami verjetno ni obremenjeval, vedel je, da so mu etape v Alpah pisane na kožo. Na te etape je bila tudi vezana taktika Jumbo-Visme, in uspelo jim je.
Kako bi ocenili taktične zamisli ekip Jumbo-Visma in UAE Emirates?
Mislim, da ekipi bistvenih napak nista zagrešili, morda bi, če bi sedel v avtu Jumbo-Visme, spremenil edino taktiko v etapi na Tourmalet (6. etapa), ko je Vingegaard po uspešni 5. etapi iskal končno odločitev glede Pogačarja in je napadal od La Mongieja naprej, na koncu pa je zmagal Pogačar. Ampak v redu, tu je šlo za sekunde, ki ga niso stale zmage na Touru. Kar zadeva UAE, bistvenih napak niso delali, razen tega, da so prvi teden dirkali bistveno preveč aktivno.
"Mislim, da je Pogačar že pred kronometrom vedel, da bo letos zelo težko zmagal."
Kaj je bil za vas ključni moment letošnjega Toura? Je bil to kronometer ali ste že prej opazili, da se tehtnica moči nagiba v smer Vingegaarda?
Meni se je to zdelo že bistveno prej, na gorskih etapah v Centralnem masivu. Vingegaard je bil po moji oceni že tam videti bolje. Spomnimo se, kako se ga je Pogačar poskušal otresti v etapi na Puy de Dôme, kjer sta res šla do konca, pa na koncu skupaj pripeljala v cilj. Vingegaard je sicer po 5. etapi izgubil nekaj sekund. In vedno, ko je prišlo do sprinta, je dvoboj izgubil, saj je Pogačar bistveno bolj eksploziven, ampak velike luknje pa mu ni nikoli uspelo narediti.
Pričakoval sem, da bo v Alpah svoj trenutek dočakal Vingegaard, in tako se je tudi zgodilo. Na zelo dolgih klancih, 15-, 17-kilometrskih, je izstopal, in to je bila popolna situacija za ekipo Jumbo-Visma. Mislim, da je Pogačar že pred kronometrom vedel, da bo letos zelo težko zmagal.
Se vam zdi, da je bil za Pogačarja precejšen zaostanek v kronometru, minuta in 38 sekund, tudi velik mentalni udarec, ki je vplival tudi na telo v kraljevski etapi dan pozneje?
Sam vidim razloge drugje. Že v etapi na Puy de Dôme je bil Pogačar videti slabo. Na ustnici je imel herpes, kar je bil zame znak, da v tistem trenutku ni bil stoodstotno zdrav in da mu je slabel imunski sistem.
Žal so bile ravno takrat na sporedu odločilne etape, in če v takih trenutkih nisi stoodstotno zdrav, potem se ti ne piše dobro. To lahko prikriješ na kakšni lažji ali ravninski etapi, zagotovo pa ne na kronometru in v kraljevski etapi. Po moje ga je to tako oslabilo, da v dveh etapah, ki sta bili odločilni, ni mogel pokazati tistega, kar zmore. Tako sem sam, od daleč, ocenil situacijo, če pa je to res, pa vedo le v ekipi.
Pogačar se je potem ob koncu tedna vrnil na najlepši možni način, z etapno zmago na Le Markstein, in to po sprintu z rumeno majico. Ste verjeli, da se lahko vrne na tak način?
To, da je v soboto spet lahko zmagal, potrjuje teorijo, da je bil vmes slabšega zdravja. Pred sobotno sta bili na sporedu še dve etapi, ki sicer nikakor nista bili lahki, sta pa bili taki, da Pogačarju ni bilo treba iti do limita. Očitno se mu je uspelo toliko odpočiti, da je bil v soboto spet pri polnih močeh. In to ne kar na eni etapi, ampak na pravi gorski etapi, in potem še poskusiti z napadom ter na koncu zmagati v sprintu, je dokaz, da je bil še kako pri močeh.
Etapna zmaga je bila zelo pomembna tudi za njegovi samozavest in motivacijo. Sebi in navijačem je dokazal, da lahko zmaguje in da lahko premaga tudi Vingegaarda.
Veselje po zmagi v 20. etapi. "Etapna zmaga je bila zelo pomembna tudi za njegovi samozavest in motivacijo. Sebi in navijačem je dokazal, da lahko zmaguje in da lahko premaga tudi Vingegaarda," pravi Wrolich.
Kako ste doživeli kraljevsko etapo? Pogačar se je zadnjih 15 kilometrov res mučil. Ste tudi sami kdaj doživeli kaj takega, ko telo enostavno več ne da ničesar, ste se lahko poistovetili z njim?
Sam sem se večkrat znašel v taki situaciji, bolj ali manj v vsaki gorski etapi v Pirenejih ali Alpah, tako da to zelo dobro poznam. Če telo več ničesar ne da, lahko narediš, kar hočeš, pa ne bo boljše, saj enostavno ne gre. Takrat ti seveda pade tudi motivacija, in če si enkrat res tako daleč, da je telo na limitu, da si tudi mentalno na meji, potem je zelo težko priti do cilja.
Da, natančno si lahko predstavljam, kaj se je v tistem trenutku dogajalo v Pogačarjevi glavi, ko je vedel, da ima še osem kilometrov do gorskega cilja in da ne more več. To so res hudi trenutki in jih kot športnik zelo težko preživiš.
Pogačarju je do cilja pomagal Marc Soler.
Verjetno je pri tem v zelo veliko oporo, če kdo vztraja ob tebi. Pri Pogačarju je bil to na primer moštveni tovariš Marc Soler. Pogačar je v eni od izjav nekoliko hudomušno pripomnil, da je bil zanj najbolj grozen trenutek na Touru, ko ga je Soler na vzponu na Col de la Loze gledal s svojimi strašnimi očmi. Verjetno je taka opora izjemnega pomena.
Da, to je bistvenega pomena, in to je bistvena prednost ekip, kot sta Jumbo-Visma ali UAE, da imajo v takih trenutkih kolesarja, ki lahko reagira in te spremlja do cilja.
Se vam zdi, da je za situacijo, v kakršni se je na vzponu na Col de la Loze znašel Pogačar, pet minut zaostanka dokaj majhna izguba časa? S poznejših posnetkov smo lahko videli, kako ga je skrbelo, ali je v skupnem seštevku sploh še med prvimi tremi.
Da, na podlagi tega je bilo dobro razvidno, da je pričakoval še večji zaostanek. Videli smo lahko, kako si je med vzponom iz ušesa snel slušalko, očitno je bilo tako hudo, da ga je tudi radijska zveza motila. Tudi dejstvo, da si je odpel dres, kar sicer nikoli ne počne, tudi če je 40 stopinj Celzija, je bil znak, da je povsem na limitu.
V tistem trenutku ga verjetno ni skrbelo, kakšen bo njegov zaostanek, ampak ali bo sploh prišel do cilja. Na koncu je bil lahko srečen, da je obdržal drugo mesto v skupnem seštevku.
V zadnjih dneh je bilo več polemik o tem, ali Pogačar dirka preveč ali ima preveč tekmovalnih dni pred začetkom Toura. Na katero stran se nagibate vi? K temu, da bi Pogačar ohranil tak program ali da se osredotoči samo na Tour, tako kot to počne Vingegaard in kot so počeli nekdanji zmagovalci Toura?
Upam, da Tadej taktike glede dirkanja ne bo spreminjal. S tem in načinom kako dirka, si je ustvaril ime. Tadej Pogačar je najboljši kolesar na svetu. Jasno, če bi se celo leto pripravljal samo na Tour, potem bi bil morda letos bližje Vingegaardu, vendar ne smemo pozabiti na to, da je aprila staknil zelo težko poškodbo zapestja, kar je močno spremenilo njegove priprave. Menim, da je bila poškodba bistveni primanjkljaj in tudi velika razlika v primerjavi z Vingegaardom, ki se je lahko povsem v miru, tudi na višini, pripravljal na Tour. Teh možnosti letos Pogačar ni imel.
Ravno v prej omenjeni kraljevski etapi je zmagal vaš rojak Felix Gall, po peti etapi je za en dan oblekel tudi pikčasto majico. Kako njegov dosežek odmeva v Avstriji?
Zadnji teden me ni bilo v Avstriji, vendar kolikor sem spremljal po televiziji in družbenih omrežjih, je bil to zelo odmeven rezultat. To so dosežki, ki jih v Avstriji nismo vajeni. Vem, da se v Sloveniji vsak drugi dan dogaja, da Slovenec zmaga etapo na Touru (smeh, op. p.), v Avstriji pa je to nekaj zelo posebnega.
Zmaga na kraljevski etapi Toura je za Avstrijce eden največjih športnih dosežkov. Sam bi to zmago postavil celo ob bok teniški zmagi Thomasa Mustra in Dominica Thiema na grand slamu. Avstrijci veljamo za smučarsko nacijo, v alpskem smučanju in skokih imamo seveda ogromno uspehov, ampak zame je bistvena razlika, ali zmagaš v zimskih športih, v katerih resno tekmuje nekaj držav na svetu, kot to velja za skoke in smučanje, ali pa uspeš v tako globalnem športu, kot sta tenis in kolesarstvo.
Preberite še:
