"Slovenci morate to izkoristiti do zadnje kapljice. Kaj takega se ne bo več ponovilo."

Paco Wrolich, Primož Roglič, Martin Koch in Franz Klammer med Dirko po Avstriji leta 2016. Foto: osebni arhiv Petra Wrolicha

O italijanskem Giru

S posamično vožnjo na čas se danes v marini Fossacesia začenja 106. izvedba Dirke po Italiji. Kakšen Giro pričakujete? Tudi vi menite, da bo prva tritedenska dirka sezone predvsem obračun med Primožem Rogličem in Remcom Evenepoelom, ali se moramo po favoritih vendarle ozreti tudi mimo tega dvojca?

V treh tednih se lahko zgodi ogromno, tako da so vsa predvidevanja glede razpleta povsem negotova, seveda pa si vsi želimo, vsaj če se na Giro ozrem skozi oči slovenskega ljubitelja kolesarstva, da bi se Roglič boril za zmago v skupnem seštevku dirke. Mislim, da je dobro pripravljen, verjetno celo bolje kot kadarkoli prej.

Zimsko obdobje je zelo kakovostno izkoristil za priprave na Giro. Že na Tirennu (Dirka od Tirenskega do Jadranskega morja v začetku marca, kjer je sezono začel z zmago) je bil bistveno bolje pripravljen, kot je sam mislil. 

Fossacesia gosti start 106. izvedbe Dirke po Italiji. Foto: Ana Kovač

Vas je presenetil njegov udaren začetek po lanskem padcu na Vuelti in oktobrski operaciji rame?

Verjamem, da tudi sam ni pričakoval tako uspešnega začetka. Več kot očitno je odlično pripravljen, zelo mu ustrezajo priprave na višini, s tem ogromno pridobi, in zdaj že dobro ve, kako se mora pripraviti. Mislim, da podobno pot zdaj zasledujejo tudi drugi. Vsak vse ali pa vsaj večino podatkov s treningov objavlja na Stravi, kjer vsak lahko vidi, kaj počnejo njegovi konkurenti. Presenečenj torej ni.

Mislite, da bo ekipa Rogliča po Giru poslala tudi na Tour?

Če bo res šel na Tour, bo šel tja zagotovo kot pomočnik. Mislim, da so časi, ko je kolesar lahko zmagal na Giru in Touru v isti sezoni, preteklost. Mesec med Girom in Tourom je zelo težko premostiti z dobrim treningom, hkrati pa si toliko oddahniti, da si spet svež. Mislim, da danes ni več mogoče, da v isti sezoni zmagaš na Giru in Touru.

Bo letošnji Giro v znamenju obračuna med Rogličem in Evenepoelom? Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Lekcije s tritedenskih dirk

Kakšni so vaši spomini na tritedenske dirke? Petkrat ste vozili na Touru, enkrat ste okusili tudi zahtevnost Gira, ki ga pogosto dodatno otežijo slabi vremenski pogoji. Kako človek prestane take napore iz dneva v dan, 21 dni, z le dvema dnevoma premora?

Morda nisem ravno najboljša oseba za to vprašanje, saj nikoli nisem bil v načrtih za visoke uvrstitve v skupnem seštevku. Na tritedenskih dirkah sem bil vedno kot pomočnik in kot cestni kapetan odgovoren za taktiko naših kapetanov, malo pa tudi za dobro vzdušje v ekipi, nikoli pa nisem bil tisti, ki bi tudi na klancih igral kakšno pomembno vlogo.

Je pa po drugi strani tudi res, da je za vsakega kolesarja, naj bo zadnji ali prvi v razvrstitvi, število kilometrov še vedno enako.

Sicer pa so prvi trije dnevi ali prvi teden na dirki za vse kolesarje dokaj ugodni, ko pa se etape enkrat preselijo na višino, se hitro pojavijo razlike, še posebej na višini nad 1.800 metrov. Tako je še danes, kdor je dobro pripravljen in je vzdržljivost treniral mesece in leta dolgo, ta ima potem tudi korist v zadnjem tednu.

Bistvena razlika pa je, ali se skozi vse tri tedne prebiješ brez padca in bolezni.

Zelo pomembna je tudi prehrana. Treba je vedeti, da morajo kolesarji na dirkah zaužiti res ogromno hrane. To se začne že zgodaj zjutraj in traja do poznega večera. Nenehno si postavljen pred dejstvo, da moraš zaužiti dovolj hrane za ustrezno količino energije. Velikokrat se pojavijo tudi težave z želodcem.

"Če na tritedenski dirki preživiš brez vsakega padca, če te ekipa uspešno drži stran od težav in množičnih padcev, potem je to že velik del končnega uspeha." Foto: osebni arhiv Petra Wrolicha

Ekipe imajo zdaj specialiste, ki se na to dobro spoznajo. Časi, ko smo po dirki vsi dobili svojo pašteto ali rižoto, so že zdavnaj mimo. Dandanes je prehranjevanje kolesarjev povsem individualna stvar, vsak se prehranjuje tako, kot je treba, kar pa samo po sebi ni zagotovilo, da na dirki ne bo imel težav z želodcem.

Še večja težava pa so padci. Padec, poškodbe in bolečine ti vzamejo ure in ure spanja, ki so na dirki življenjskega pomena in jih preprosto ne moreš nadoknaditi.

Skratka, če na tritedenski dirki preživiš brez vsakega padca, če te ekipa uspešno drži stran od težav in množičnih padcev, potem je to že velik del končnega uspeha.

Našteli ste skoraj vse težave, s katerimi se je Roglič spopadal na Giru leta 2019. Pestile so ga želodčne težave, večkrat je padel, za nameček so še športni direktorji v spremljevalnem avtu delali napake. Se vam zdi, da so se tudi oni iz napak veliko naučili? 

Jaz to vidim malo drugače, zato ker poznam ljudi, ki sedijo v avtu ekipe in ki imajo glavno besedo. Mislim, da še vedno delajo precej velike napake. Samo spomnite se etape na lanskem Touru, ko so njihovi kolesarji pred tlakovanim odsekom množično menjali kolesa, ko to nikakor ni bilo potrebno. Da so Jonasu Vingegaardu dali povsem napačno kolo, take stvari se v ekipi na taki stopnji ne smejo dogajati. V takih situacijah moraš ostati miren, ohraniti moraš mirne živce in počakati na pravo kolo. Tako ali tako bi ga potegnili z avtom, to ne bi bila nikakršna težava … Skratka, preveč so bili čustveni.

Tudi etapa, ko je bil Wout van Aert, ki je bil takrat v rumeni majici, ves dan v begu, ko bi prav gotovo lahko zmagal, če bi le počakal … To so etape, v katerih so drugim podarjali etapne zmage. Menim, da moraš poskušati zmagati v vsaki etapi, oni pa so takrat oddali rumeno majico in etapno zmago.

Po mojem mnenju je Roglič leta 2019 iz podobnega razloga izgubil na Giru. V trenutku, ko je v etapi nad jezerom Como nujno potreboval pomoč iz avta, tega avta ni bilo. To vidim kot amaterizem, ki še vedno vlada v velikih ekipah.

Vendar so lani na Touru potem vseeno popravili vtis. 

Da, ampak to lahko storiš samo, če imaš v ekipi kolesarja, kot je van Aert. Tudi v 11. etapi, ko so na vzponu na Galibier kolesarji Jumbo-Visme napadali Tadeja Pogačarja, se jim je dobro izšlo, celo perfektno, ampak če bi bil Pogačar močnejši, bi se na koncu etape spet spraševali, kaj so sploh počeli.

Tadej Pogačar po 11. etapi lanske Dirke po Franciji, v kateri je izgubil rumeno majico vodilnega na dirki. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Kaj je šlo po vaši oceni takrat narobe pri Pogačarju?

Tadeja ne poznam osebno, ne vem, kaj točno se je zgodilo, je pa bilo videti, kot da je naletel na neko oviro, kot da je tisti dan morda premalo jedel ali pil in izgubil tri minute. Tadej je ne glede na vse, kar je že dosegel, še vedno mlad in ni robot, ki nikoli ne dela napak. Lani na Touru ni imel tako močne ekipe, kot jo je imel Vingegaard, kar je pomenilo, da je v ključnih situacijah bolj ali manj ostal sam, medtem ko Vingegaard skoraj nikoli ni bil sam, že to je bistvena razlika. Če imaš vedno nekoga ob strani, ki te moralno podpre, ki ti prinese hrano in pijačo, je vse lažje. Takoj ko tega nimaš, je vse precej težje. Pot do avta je dolga in vzame ogromno energije, zato je dobro, da imaš za to pomoč.

O zlati dobi slovenskega kolesarstva

Se strinjate, da živimo v zlati dobi slovenskega kolesarstva in da se je tega treba zavedati zdaj, saj se bodo taki časi težko še kdaj ponovili?

Da, a v tem obdobju se ne sme samo uživati, to obdobje je treba tudi čim bolje izkoristiti. Slovenci morate to izkoristiti do zadnje kapljice, saj se kaj takega ne bo več ponovilo.

Lani ob tem času so bili trije slovenski kolesarji na lestvici Mednarodne kolesarske zveze uvrščeni med top 10 (Roglič, Pogačar in Mohorič, op. a.). Za tako majhno državo, kot je Slovenija, je to enkratno in neponovljivo. Tudi kar zadeva kolesarski podmladek, ekipe in kolesarske dirke, je zdaj čas za to, da se izčrpa vsak evro in da se poskuša kolesarstvo v Sloveniji postaviti na take temelje, da bodo od tega vsi skupaj imeli koristi.

Z Bernhardhom Eislom Wrolicha še danes veže prijateljska vez. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Kje vidite bistveno razliko med slovenskim in avstrijskim kolesarstvom?

Bistvena razlika med slovenskim in avstrijskim kolesarstvom je v tem, da so pri vas vsi nekdanji kolesarji, ki so na primer kolesarili v istem obdobju kot jaz, še danes vpeti v kolesarstvo, medtem ko v Avstriji tega ni. Samo jaz še vztrajam.

Slovenci so glede tega zelo dobro zastavili – začelo se je z Erženom, nadaljevalo s Štangljem, Finkom, Hauptmanom, to so vse kolesarji iz mojega obdobja, vsi so še vedno prisotni v kolesarstvu, medtem ko pri nas ni nikogar. To pomeni, da slovenski klubi nudijo dobro podlago za nadaljevanje kariere v klubu, medtem ko mi te strukture nimamo.

Kje vidite razlog?

Bistvena razlika je v dostopu do športa. Če si ogledate razplet poletnih olimpijskih iger – Slovenija ima vedno več olimpijskih medalj kot Avstrija, čeprav ima Avstrija bistveno več denarja in prebivalcev, tudi boljšo infrastrukturo imamo, ampak … To je zame dokaz, da ne dobimo tega, kar se za tak vložek pričakuje.

Verjetno je to, da ste Slovenci tako dobri v športu, tudi rezultat nekdanje komunistične strukture. Šport je bil v Jugoslaviji vedno bistvenega pomena. Pri nas pa so mladi ljudje, družine, morda tudi klubi na nek način vsega siti in tak je potem tudi rezultat.

Če na primer pogledamo imena nogometašev v avstrijski reprezentanci, vidimo, da je danes v ekipi bistveno več nogometašev s priimki na -ić, kar mislim v dobrem smislu, ker so to ljudje, ki prihajajo iz generacij, ki so pobegnile iz nekdanje Jugoslavije v Avstrijo, kjer so si zagotovili eksistenco. In ti mladi fantje in dekleta niso tako "siti" (v prenesenem pomenu) kot naši Avstrijci.

Naši imajo najboljše telefone, najboljše avtomobile, najboljše šole in potem se vprašajo, zakaj bi se trudili v športu. V primerjavi s tistimi, ki so zbežali v 80., 90. letih in se preselili v Avstrijo in v športu videli veliko priložnost. Ti ljudje so trdo delali, izkoristili priložnost in si zagotovili eksistenco, ki je bistveno boljša od tiste, kot so jo imeli njihovi starši.

Foto: osebni arhiv Petra Wrolicha

Imate pa Avstrijci olimpijsko prvakinjo v cestnem kolesarstvu.

Da, ampak bolj ali ne slučajno. Anna Kiesenhofer je na olimpijski dirki izkoristila priložnost. Nihče je ni poznal in nihče ni pričakoval, da bo vozila v ospredju. Poleg tega so Nizozemci naredili taktično napako, saj niso vedeli, da je v ospredju še ena tekmovalka. To so amaterske napake, ki se ne bi smele dogajati. To so stvari, ki se lahko zgodijo na dirkah naraščaja v Idriji, ne pa na olimpijskih igrah.

O radijskih povezavah na dirkah

Foto: osebni arhiv Petra Wrolicha Do zmešnjave je prišlo zaradi odsotnosti radijskih povezav na olimpijskih igrah, podobno kot to velja na svetovnih prvenstvih. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Moje mnenje je ravno obratno, kot je mnenje večine v profesionalnih kolesarskih krogih. Zame bi bilo bistvenega pomena, da bi na dirkah prepovedali radio.

Prvi korak so že naredili, ekipe kolesarjev so iz devet zmanjšali na osem, kar je bolje, saj z osmimi ne moreš več tako nadzirati dirke kot z devetimi. Jaz bi naredil še en korak nazaj in bi uvedel šest kolesarjev v ekipi, to je več kot dovolj. Potem bi ekipe precej drugače sestavljale svoja moštva za dirke.

Zanimivejše bi bilo, če bi ekipe popolnoma izgubile nadzor nad tritedenskimi dirkami. Če imaš danes tako močno ekipo, kot jo je lani na Touru imela ekipa Jumbo-Visma, potem z osmimi dobrimi kolesarji brez vsake težave lahko povsem nadziraš dirko. S šestimi kolesarji bi bilo to popolnoma drugače.

Brez radijskih povezav bi bilo vse skupaj še precej bolj napeto, saj so kolesarji dandanes samo še izvrševalci ukazov iz spremljevalnega avtomobila. Pilot je tisti, ki sedi zadaj v spremljevalnem avtu, on daje navodila, kdaj je trenutek za napad in podobno, to pa vodi do tega, da kolesarjem ni treba razmišljati. Preprosto sede na kolo, in če je dober, vse deluje, on samo posluša navodila in jih izvršuje. Ni več toliko človeških napak.

O Tadeju Pogačarju in primerjavah z Merckxom

Pogačar je glede tega vendarle drugačen. Zdi se, da dirka po instinktu.

Tadej Pogačar je eden redkih kolesarjev, morda še Mathieu van der Poel, ki ne razmišljata preveč in dirkata po instinktu. Ta instinktivna vožnja je zelo pomembna, naučiš se je kot otrok. To pomeni, da ne čakaš do zadnjega klanca, da napadeš, ampak greš v napad že tri klance pred koncem. To je način dirkanja, ki ga sam zelo rad spremljam. V primeru, da bi dirkali brez radijskih povezav, bi bilo tega še precej več.

Sam sem popolnoma proti stoodstotnemu nadzoru in zelo mi je všeč, če kolesarji napadajo, če so dirke nepredvidljive in tekmovalci izrabljajo svoje naravne danosti.

Ali za Pogačarja že zdaj lahko rečemo, da bo imel posebno mesto v kolesarski zgodovini?

Pogačar je že do 24. leta zmagal na skoraj vseh najpomembnejših dirkah na svetu. Dobro, ni zmagal Gira, a to zato, ker na njem še ni nastopal. Če bi se letos udeležil  Gira, bi ga verjetno tudi dobil (s Wrolichom smo se pogovarjali tik pred poškodbo Pogačarja, op.a.).

Kar zadeva rekorde in primerjave, je treba povedati, da so se časi v kolesarstvu bistveno spremenili. Ne moremo pričakovati, da bo zmagal toliko dirk kot Merckx ali Indurain, ker se je kolesarstvo toliko profesionaliziralo, da to preprosto ni več mogoče.

Sam sem se s kolesarstvom začel ukvarjati zaradi svetovnega prvenstva leta 1987 na Baškem jezeru, ko je Steven Roche dobil Giro, Tour in še svetovno prvenstvo v istem letu. To dandanes ni več mogoče. Ti časi so mimo. Kakovost konkurence je bistveno narasla in kolesarjev, kot je bil Merckx, verjetno ne bomo več imeli.

Je pa Pogačar po mojem mnenju edini v zadnjih 20, 30 letih, ki mu je zelo blizu, tudi po značaju. On nobene dirke ne podari, ne preda … Zame je kot mali Kanibal (Kanibal je bil vzdevek Merckxa, za mnoge najboljšega kolesarja v zgodovini, op. a.) Tam, kjer dirka, hoče tudi zmagati. To je v redu, zakaj bi podarjal zmage, navsezadnje dirka zase, za svojo plačo in svojo ekipo.

Razen moštvenemu kolegu Rafalu Majki lani na dirki Po Soveniji …

To je res, a to je bilo drugače, takrat je že vedel, da bosta skupaj dirkala na Touru.

Omenili ste, da je kot mali Kanibal, a tako brezkompromisen deluje samo na kolesu. Zasebno je menda precej drugačen, umirjen karakter.

Osebno ga ne poznam, poznam pa veliko ljudi, ki ga poznajo. Tadej je povsod priljubljen, zelo je simpatičen, daje zelo dobre intervjuje. Z njim se preprosto da pogovarjati, zato ga imajo povsod radi.

O kolesarski karieri

Kako ste sicer zadovoljni s svojo kolesarsko kariero? Ste odkljukali glavne cilje, ki ste si jih zamislili, ali ste imeli večje sanje?

Povsem odkrit bom – zelo hitro sem spoznal, da nikoli ne bom zmagal francoskega Toura. Danes je bistvena težava ta, da trenerji, starši in drugi mladim kolesarjem govorijo, da bodo enkrat zagotovo zmagali Tour. To seveda ni preprosto. Za zmago na Touru moraš imeti izredne predispozicije, že to, da sploh prideš v ekipo za Tour, je nekaj velikega, da pa potem še zmagaš, je nekaj izjemnega.

Sam sem vedno vedel, kaj znam, česa sem sposoben in kaj lahko od sebe pričakujem, kaj pričakujejo športni direktorji in moja ekipa. Po svoji oceni sem potenciale v tem pogledu 100-odstotno izčrpal.

Seveda bi danes lahko rekel, če bi malo bolj gledal na prehrano, če bi gledal na telo in bogve kaj, bi bilo lahko kaj drugače, a po drugi strani mislim, da sem zase skrbel bolje kot marsikateri drug kolesar.

Kariero sem končal s 36. leti, mislim, da sem imel dokaj dolgo kariero, in to je verjetno tudi rezultat tega, da sem od vsega začetka vedel, kam spadam, da sem torej na določenih dirkah pomočnik, na nekaterih pa lahko izkoristim tudi priložnost za svoj rezultat.

Leta 2005 je bil v 3. etapi Toura odličen drugi. Foto: osebni arhiv Petra Wrolicha Na primer, ko sem leta 2005 na Touru dobil priložnost, da sprintam za svoj rezultat in bil na koncu v 3. etapi Toura drugi, tik za Tomom Boonenom. Ločilo naju je pet centimetrov.

Lahko bi rekel, da sem takrat izgubil zmago, v resnici pa sem pridobil drugo mesto. Boonen je bil v tistih časih najboljši sprinter, če ne kar najboljši kolesar na svetu, in če te premaga takšen kolesar, to ni nobena sramota. V tem sem užival. 

Ali pa, ko sem istega leta v etapi na Dirki po Georgiji v ZDA premagal Lancea Armstronga … Nisem zmagal veliko dirk, a teh, na katerih sem zmagal, se še danes spominjam s ponosom. Vem, da sem bil takrat na skrajnih mejah svoje zmogljivosti.

Vam je Lance tisti poraz na domači dirki zelo zameril? Je bil to odmeven rezultat v Avstriji?

V Avstriji morda ne tako, je bil pa to velik rezultat za našo ekipo (Gerolsteiner, op.a.). Zmagal sem namreč v etapi s ciljem v mestu Rome v Georgiji, ki jo je Armstrong dobil že večkrat prej in je poznal vsak meter trase. Seveda je hotel zmagati tudi leta 2005. Z ekipo so nadzirali celotno etapo, na koncu nas je ostalo le še nekaj in naneslo je, da sva bila v prvi skupini dva iz iste ekipe, poleg mene še Levi Leipheimer, ki je tisoč metrov pred ciljem napadel, Armstrong je skočil za njim in ga dohitel približno 300 metrov pred ciljem, jaz sem bil v tistem trenutku najhitrejši, to sem izkoristil, zmagal in premagal Armstronga.

Zanj je bil to težek poraz, dva tedna sploh ni govoril z mano, šele na Touru me je nagovoril in priznal, da ga je ta poraz kar precej prizadel.

Dopinški madeži v kolesarstvu

Ko sva ravno pri Armstrongu. Vas moti, da se vedno, ko se v kolesarstvu pojavi nekdo, ki je superioren, takoj sproži debata o dopingu, kar se denimo v nekaterih drugih športih, kjer prav tako prihaja do dominance določenih športnikov, dogaja precej bolj redko?

Verjetno smo v zadnjih 50 letih tudi kolesarji veliko prispevali k temu madežu. Kolesarstvo je bilo v preteklosti povezano z dopingom, ker gre za napore, ki niso človeški, sem pa prepričan, da je danes kolesarstvo precej bolj čisto, kot je bilo pred 20 ali 25 leti, tudi kontrole so bistveno boljše in upam, da se je to spremenilo. To je tudi razlog, da sta oba moja sinova v kolesarstvu, ker če bi vedel, da je danes tako, kot je bilo pred 30 leti, tega zagotovo ne bi dovolil.

Foto: osebni arhiv Petra Wrolicha

Zanimivo je, da so danes vse dirke hitrejše, kar pa je verjetno povezano z drugimi dejavniki, od skrbi za prehrano, boljše opreme, specifičnega in individualiziranega načina treninga ipd.?

Da, že če si danes ogledamo "kozo" (kolo za kronometer), je v primerjavi s tem, kar smo mi vozili, ogromna razlika. Tudi oprema je precej drugačna, čelade prav tako, čevlji so drugi, povsod se veliko pozornosti namenja aerodinamiki. Tudi v mojih časih je bilo na tem veliko poudarka, ampak tehnika niti približno ni bila tako izpopolnjena kot danes. Tudi prehrana se je bistveno spremenila. V mojih časih smo po dirki vsi jedli isto, makarone in nekaj omake, nihče ni razmišljal o tem, ali je to pametno ali ne, preprosto smo jedli tako zato, ker je tako od nekdaj bilo in ker so nam Italijani ali Francozi ali ne vem kdo je že bil, rekli, da je to dobro. Če danes gledamo za nazaj, lahko rečemo, da niso imeli pojma. Mislili smo, da je to vrhunsko, v resnici pa je bilo popolnoma napačno.

O celovškem kolesarskem klubu KAC

Kolesarsko kariero ste končali pred 13 leti. Kako ste danes povezani s kolesarstvom? 

Sem vodja kolesarske ekipe RC KAC, v kateri imamo približno 55 mladih kolesarjev in kolesark, starih med 6 in 18 let. Imamo zelo dobro mladinsko ekipo tako fantov kot deklet. Zelo veliko se ukvarjam z dekleti, zanje v prihodnosti vidim veliko priložnosti. Kolesarstvo je bilo od nekdaj moški šport, zdaj – hvala bogu – ni več tako. Ženske imajo vedno več svojih dirk, ki so zelo atraktivne. Niso tako strukturirane kot moške in je vse bolj odprto. Zelo rad gledam ženske dirke in tudi zelo podpiram naše kolesarke v klubu. Kar dobro napredujemo.

Klub sem ustvaril skupaj z Bernhardom Eiselom (danes je športni direktor v ekipi BORA-hansgrohe in športni komentator na Eurosportu, op. a.), skupaj se trudiva izboljšati razmere za naše kolesarje. Vsi imajo iste čelade, ista kolesa, kar je kar nekaj posebnega v mladinski konkurenci. Počutijo se kot majhni "profiji".

Imate dobre sponzorje?

K sreči, da. Če dobro delaš, potem dobiš tudi sponzorje.

Foto: osebni arhiv Petra Wrolicha

Je Erazem Valjavec, sin nekdanjega kolesarja Tadeja Valjavca, še del vaše ekipe?

Ne, ko je dobil ponudbo iz Italije, blizu Verone, se je odločil, da zamenja klub. Erazem je star 16 let in je vrhunski kolesar. Izjemno dober je na pisti, na cesti, zna sprintati, dober je v kronometru, vsestranski je in ima po mojem mnenju kar dobre predispozicije za profesionalnega kolesarja. Lani smo zelo veliko delali z njim in mu pomagali, da je napredoval. V razvoju je najmanj eno leto pred vrstniki, kar mu je v zadnjih dveh letih zelo pomagalo.

Kdo se vam med profesionalci zdi najbolj vsestranski kolesar?

Ni težko, zagotovo so to Pogačar, van der Poel in van Aert, to so kolesarji, ki obvladajo vse. Kar me je zelo presenetilo – sam sem zelo rad dirkal v Belgiji – je bil lanski nastop Pogačarja na Dirki po Flandriji. V Belgiji namreč velja, da moraš najmanj petkrat, šestkrat nastopiti na Dirki po Flandriji, da sploh razumeš, za kaj gre. No, Tadej je lani tam dirkal prvič – nekaj dni prej je že bil odličen na dirki E3, ki gre po podobni trasi – in na koncu skoraj zmagal.

Že na lanski dirki je bil najmočnejši, a je na koncu storil napako in pristal na 4. mestu. To je bil že dokaz, da je vrhunski kolesar, ne glede na teren. Napade takrat, ko sam čuti, da je to prav. Ne posluša nekdanjih zvezdnikov, ki mu svetujejo, kako naj dirka, ne, on gre in napade tam, kjer sam misli, da je prav, in večinoma tudi je prav.

Prehod v drugo kariero

Kariero ste sklenili leta 2010, pri 36 letih. Je bil prehod v drugo kariero, drugo življenje za vas velik izziv?

Ne, po eni strani sploh ne, ker sem sam tako želel. Verjetno bi lahko vztrajal še kakšno leto ali dve, a preprosto nisem bil več pripravljen dirkati s številko na hrbtu. Kolesaril sem sicer še vedno rad, po drugi strani pa se, ko je bilo res konec, moja zadnja dirka je bilo svetovno prvenstvo v Avstraliji leta 2010, leto in pol sploh nisem gibal. Če grem danes v drugo nadstropje, grem vedno peš, no, takrat tega nisem storil niti pod razno.

Foto: osebni arhiv Petra Wrolicha

Imel sem toliko privarčevanega denarja, da sem si ta prosti čas lahko privoščil, čas pa sem izkoristil tudi za razmislek o tem, kam bova z ženo otroke vpisala v šolo. Sam sem takrat obiskal 20 šol v Celovcu, kar dosti časa sva vložila v to in sprejela prave odločitve. Otroci imajo od tega še danes koristi.

Leta 2012 sem začel delati na Koroški turistični zvezi, kjer sem odgovoren za vse kolesarske produkte, se pravi za Dravsko kolesarsko pot, Kolesarsko pot Alpe Adria, legalizacijo gorskokolesarskih stez, trailov, vse to je v moji pristojnosti.

O družini

Tudi vaša sinova Santiago in Manolo sta zagreta kolesarja. Menda ste ju učili, da sta se morala sama znajti v prometu …

Da, moj najstarejši sin Santiago (letnik 2006) in srednji sin Manolo (letnik 2008) sta oba zelo zagnana kolesarja. Santiago je zelo dobro začel tudi letošnjo sezono in je verjetno najboljši mladinec v Avstriji, tudi Manolo je zelo zagrizen. Oba fanta sta dobra na kolesu in zelo uspešna tudi v šoli, tako da sem zelo zadovoljen z njunim razvojem.

Kar zadeva samostojnost na cesti… To je bistvena razlika s strukturo v Sloveniji, kjer gredo, kot vem, kolesarji vsak dan skupaj na trening in imajo na treningu spremljevalno vozilo, medtem ko pri nas delamo drugače, saj nimamo toliko trenerjev, da bi temu lahko sledili.

Ko prideš k mlajšim mladincem, se mora vsak bolj ali manj sprijazniti s prometom. Jaz jim pokažem trase, potem pa vozijo sami. Ne želim, da trenirajo na prometnih cestah, ampak imamo šest, sedem krogov, kjer lahko vozijo sami. Del treninga opravijo skupaj, imajo pa že od 15. leta naprej individualiziran trening. Vsak dobi trening, ki ustreza njegovim zmogljivostim. Razlikujem tako glede treninga kot tudi dirk in pritiska. Čakamo tako dolgo, da je njihov razvoj na točki, ko lahko dirkajo z velikimi fanti.

Foto: osebni arhiv Petra Wrolicha

Sinovi imajo zelo zanimiva imena … s španskim pridihom. Kako to?

Z ženo nisva želela imeti še sedmega Maxa ali šestega Emila v razredu.

Ni pa žena Španka?

Ne, žena je Slovenka. Santiago je Santiago zato, ker je moja žena leta 2005, ko sem jaz dirkal na Touru, ona pa je bila noseča z njim, odšla na romanje iz Pirenejev do Santiago di Compostella. Ne iz verskih razlogov, ampak zato, ker si je mislila, če je že mož tri tedne na dirki, se bom pa tudi jaz lotila česa pametnega in takrat odšla na romanje.

Manolo pa je Manolo zato, ker sem zelo pogosto dirkal v Španiji in mi je bilo to ime od nekdaj všeč.

Tudi tretji sin ima špansko ime …

Da, najmlajši je Inigo, gre za baskovsko ime. Tudi v tem primeru je šlo za to, da nismo želeli, da ima tipično nemško ali slovensko ime, in smo poiskali ime, ki paše k Santiagu in Manolu. Doma govorimo izključno slovensko, vsi trije obiskujejo slovensko gimnazijo. Nemško so se naučili šele v vrtcu oz. med igro s prijatelji s tretjim, četrtim letom.

Paco Wrolich z družino. Foto: osebni arhiv Petra Wrolicha

O prijateljstvu z Janom Ullrichom

Sta z Janom Ullrichom še vedno v stiku?

Da, zelo pogosto. Z Janom sva skupaj odraščala v športu, poznava se še iz mladinskih kategorij. On je leto starejši. Za njim so težki časi in vesel sem, da je spet našel pot nazaj v življenje. Vedno sem vesel, ko se slišiva. Ko mu je bilo težko in mu nihče ni mogel pomagati, sem sam kot edino možnost videl to, da pokličem Armstronga in ga prosim, ali lahko pomaga.

Zakaj ravno on?

Ker se mi je zdelo, da mu samo on lahko pomaga. Armstrong je bil edini, ki je na kolesu premagal Ullricha, in zdelo se mi je, da je edini, ki bi mu Jan res prisluhnil. In res, Lance je bil tri dni po mojem klicu že v Frankfurtu na letališču, nato ga je obiskal na kliniki in mu res veliko pomagal. Bil je tudi tisti, ki mu je uredil zdravljenje v ZDA.

Wrolich v družbi nekdanjega kolesarskega zvezdnika Jana Ullricha in teniške legende Borisa Beckerja. Foto: osebni arhiv Petra Wrolicha

Ogromno mu je pomagal, čeprav mu ne bi bilo treba, saj z Ullrichom nista bila nikoli prijatelja, je pa med njima vedno vladalo izjemno spoštovanje. No, zdaj je to spoštovanje preraslo v prijateljstvo, lani sta bila tudi skupaj na Majorki.

To sicer ne pomeni, da je Ullrich zdaj rešen vseh težav, je pa bolje, kot je bil. Odraščal je v strukturi Vzhodne Nemčije, kjer mu ni bilo treba skrbeti za nič. Od vsega začetka je bil najboljši kolesar na svetu in zanj so vedno skrbeli drugi. Nikoli mu ni bilo treba razmišljati o tem, kje na primer dobiti avtomobil, kako kupiti stanovanje in podobno. Zanj so vse naredili drugi, tako se nikoli ni naučil skrbeti sam zase, to je bistvena težava nekaterih športnikov. Nikoli ni stal na svojih nogah in nikoli mu ni bilo treba samemu reševati težav.

O odraščanju v zamejski družini

Kako je bilo odraščati kot zamejski Slovenec? Vaš oče Jožko Wrolich je izjemno veliko naredil za slovensko skupnost v Avstriji.

Da, moj oče je bil tisti, ki mi je ljubezen do športa položil v zibelko. Oče – žal je umrl decembra lani, star je bil komaj 74 let – je bil dolga desetletja učitelj v Ločah in med drugim tudi ustanovitelj Slovenskega atletskega kluba – gre za nogometni klub v Celovcu, ki sta ga ustanovila skupaj z Zdravkom Inzkom. Oče je takrat imel komaj 20 let.

Morda v Sloveniji sploh nihče ne ve zato, kakšne so bile takrat razmere za nas, zamejce. Mi, pripadniki slovenske manjšine, smo bili za Avstrijce bolj ali manj "Jugoti", to je bila psovka, s katero so nas zmerjali na tekmah. Ljudje sploh niso vedeli, da obstaja slovenska manjšina v Avstriji, in bili so prepričani, da smo Jugoslovani in so se spravljali na nas.

Očetu in Zdravku je klub iz najnižjega razreda uspelo spraviti celo v drugo avstrijsko ligo. Klub zdaj igra v tretji ligi in vsi naši prijatelji in sorodniki so še danes dejavni v klubu in ga zelo uspešno vodijo. Z velikim ponosom lahko rečem, da ta klub še vedno obstaja.

Seveda ni ostalo zgolj pri nogometu, oče se je pozneje lotil še teka na smučeh, smučanja, od sredine 80. let pa tudi kolesarstva. Priredil je ogromno dirk, tudi čezmejnih.

Foto: osebni arhiv Petra Wrolicha

Kako to, da niste pristali v nogometu? Oče je menda sanjal o tem, da boste nekoč napadalec milanskega Interja.

Da, tega si je zelo želel. Oče je bil velik navijač Interja in skupaj sva hodila na tekme. Nekajkrat sva bila tudi v Italiji. Oče je izhajal iz nogometa in ta šport mu je bil najbolj pri srcu, a mene je bolj vleklo v drugo smer, v tek na smučeh oz. pozneje v kolesarstvo. Ampak ljubezen do italijanskega nogometa ostaja nekaj, kar si še vedno deliva.

Pogovarjava se v Celovcu, ste si tukaj ustvarili družinski dom?

Da, od leta 2004 živimo v Celovcu, sicer pa naša družina izvira iz Loč na Baškem jezeru. Pri nas doma se reče pri Pušniku, to je hišno ime, ki ga s ponosom nosimo naprej. Na Baškem jezeru smo še vedno znani kot Pušnikovi, ne Wrolichovi.

Sicer pa sem se po šoli preselil na Dunaj, kjer sem živel 12 let, nato pa sem se 2004 vrnil v Celovec. Razlog? Žena je iskala delovno mesto – po poklicu je zdravnica – in na Dunaju so takrat preferirali Dunajčane, zato v dunajski bolnišnici ni dobila pravega delovnega mesta, tako da nam ni preostalo drugega, kot da se vrnemo v Celovec. Tukaj se je zaposlila v bolnišnici, jaz pa sem se takrat spraševal, kako se bom navadil življenja v tako majhnem mestu, na podeželju, Celovec je res majhno mesto, a že od prvega dne naprej sem se bolj spraševal, kaj sem 12 let počel na Dunaju (smeh, op. a). Najlepše je še vedno doma. Tudi kar zadeva trening, če greš iz Celovca do Železne Kaple in v Kranj in potem čez Ljubelj nazaj, je že nekaj, kar ni vsakdanje. Vesel sem bil, da sem lahko spet treniral tukaj, na domačih cestah.

Hokej še vedno igrate?

Da, še vedno igram tri- do štirikrat tedensko.