Giro d'Italia
Nedelja, 11. 5. 2025, 4.00
8 minut
Skok v športno preteklost
Ena najbrutalnejših etap Gira ali "dan, ko so veliki možje jokali"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,07
Američan Andrew Hampsten se je 5. junija leta 1988 zapisal v zgodovino Gira.
V dneh, ko kolesarje na 108. Dirki po Italiji razvaja domala poletno albansko sonce, je prelahko pozabiti, da prav rožnata pentlja slovi po ekstremnem vremenu. Že čez dober teden dni lahko v visokih alpskih gorah Primož Roglič in njegovi tekmeci naletijo na povsem zimske razmere. Kot ena najbrutalnejših je v zgodovino italijanskega grant toura zapisana 14. etapa Gira leta 1988. Spominjamo se je v današnjem skoku v športno preteklost.
"Dan, ko so veliki možje jokali," je danes že zloglasno 14. etapo 71. Dirke po Italiji slikovito poimenoval italijanski športni časnik La Gazzetta dello Sport, ki tradicionalno izhaja na papirju rožnate barve in zaradi katerega tudi zmagovalec italijanske pentlje nosi rožnato majico. Leta 1988 jo je kot sploh prvi Neevropejec osvojil Američan Andrew Hampsten in se zapisal v zgodovino Gira.
Ena najbrutalnejših etap v zgodovini Gira
72. Giro in Hampsten pa sta se v zgodovino zapisala predvsem zaradi ene najbrutalnejših etap v moderni zgodovini in 14. etapa z vzponom na prelaz Gavia je bila takšna zaradi vremena. Američan je zablestel v dandanes domala nepredstavljivih razmerah, v pravem snežnem metežu, ko je na 2.621 metrov visokem ikoničnem prelazu Gavia zapadel meter novega pomladnega snega.
Prireditelji Gira so se 5. junija 1988 po najboljših močeh trudili, da bi kolesarjem v obupnem vremenu omogočili dirkanje na spektakularni gorski etapi od Chiesa do Bormia, a v boju s snežnim metežem večkrat skoraj obupali. Etapo so večkrat skrajšali, jo odpovedali in si nato spet premislili, vodstvo tekmovanja pa je trmasto vztrajalo, da naravi ne prepusti zmage.
Sadistični ultimat
Kolesarji so se na štartu dolgo "gnetli kot cesarski pingvini," piše Velo, pa negodovali, se pritoževali, vodilne prepričevali, naj zaradi hudega mraza vse skupaj odpovedo, a jih ni nihče poslušal. Kmalu po štartu 120-kilometrske etape so se ustavili v predoru in protestirali, a so jim vodilni prav pokroviteljsko postavili ultimat: "Hoteli vas čakajo na cilju etape, edini način, da pridete tja, pa je, da se pripeljete s kolesom, in prvi, ki pride čez ciljno črto, si lahko izbere hotel."
Ekipe so bile večinoma povsem nepripravljene na zimske razmere, tudi Andy Hampsten je štartal v kratkih rokavih in s sončnimi očali na glavi, prav tako tedaj vodilni v skupnem seštevku, Italijan Franco Chioccoli – spomnite se ga lahko iz naše zgodbe o šokantnih dogodkih z Gira –, pa tudi avstralski profesionalec Allan Peiper – da, tisti Allan Peiper, ki je kot športni direktor UAE Emirates leta 2020 Tadeju Pogačarju z izjemno taktiko tlakoval pot do prve zmage na Dirki po Franciji.
Greli so se z grapo
Športni direktor Hampstenove ekipe 7-eleven Mike Neel je le imel toliko zdrave pameti, da je pred štartom v bližnji športni trgovini za svoje varovance kupil nekaj toplejše opreme, česar drugi direktorji niso naredili. Tako je bil Hampsten na vzponih vsaj približno zaščiten pred mrazom in v vse močnejšem sneženju je iz spremljevalnega avtomobila dobil par neoprenskih potapljaških rokavic, grelnik za vrat in volneno kapo.
Američana z neoprenskimi rokavicami ni tako zeblo kot Italijana Franca Chioccolija za njim.
"Z roko sem pogladil lase in mislil, da bom le obrisal nekaj vode, ko se mi je z glave in po hrbtu skotalila velika snežna kepa," se je trenutka, ko si je želel nadeti volneno kapo, spominjal Hampsten. Ko so kolesarji opravili vzpona na Aprico in Tonale, je bila glavnina še strnjena, na 15-odstotnih naklonih Gavie pa se je hitro začela trgati. Tam so bili asfaltirani le serpentinasti odseki. V pelotonu je zavladal kaos in kolesarji so se ustavljali, da bi se s požirkom grape vsaj malo ogreli, se je spominjal Piper.
Nizozemec napadel, a obupal
Divje razmere je s silovitim napadom prvi poskušal izkoristiti Nizozemec Johan van der Velde, ki je zbežal v vodstvo in za seboj pustil Hampstena, Chioccolija in tudi rojaka Erika Breukinka (Panasonic - Isostar). Prvi je prispel na Gavio, nato pa moral sestopiti s kolesa in s platišč očistiti sneg, ki mu je onemogočal zaviranje. A imel je dovolj trpljenja, čakal je ekipni avtomobil, da bi dobil nekaj toplih oblačil, a najnevarnejše dele spusta je raje opravil peš. Na koncu je izgubil 47 minut.
Tudi vodilni kolesar Gira Chioccoli je trpel v hudem mrazu, za nameček pa ga je na cedilu pustila še ekipa Del Tongo, ki mu ni sledila s spremljevalnim vozilom, temveč je skrbela za Flavia Giupponija daleč v ozadju. Chioccoli je ostal sam, trepetajoč in zagrenjen, njegov Giro pa bolj ali manj izgubljen.
Etapna zmaga ga ni zanimala
V vodstvu se je tako zdaj že v popolnem snežnem metežu znašel Hampsten. Pod dres si je namestil izvod Gazzette in se po strmem in tehničnem spustu z otrplimi rokami na črnem ledu odpravil proti cilju v Borniu. Breukink ni bil daleč za njim, a ga v sodri in snegu ni mogel videti, zato je poganjal v svojem ritmu, čeprav je moral med nevarnim spustom nekajkrat z obema nogama na tleh loviti ravnotežje.
Nizozemec je Američana pred ciljno črto prehitel, Hampstenu je bilo vseeno za etapno zmago, zavedal se je, da ima pred favoriti za skupno zmago več minut prednosti in da je rožnata majica njegova. Chiocciolija je premagal skoraj za pet minut, prednosti pa do konca dirke ni več izpustil iz rok. Na 71. Giru je barve takratne Jugoslavije zastopal tudi Primož Čerin, ki pa se je izognil trpljenju v 14. etapi, saj je odstopil še dve etapi prej.
Hampsten je postal prvi Neevropejec z zmago na Giru.
Prvi zmagovalec Gira, ki ni bil Evropejec
Hampsten je postal prvi Neevropejec z zmago na Giru, na naslednjega z drugega kontinenta je bilo nato treba čakati vse do leta 2012, ko je rožnato pentljo osvojil Kanadčan Ryder Hesjedal. Od takrat so bili še štirje takšni, leta 2014 Kolumbijec Nairo Quintana, 2019 Ekvadorec Richard Carapaz, 2021 še en Kolumbijec Egan Bernal in nazadnje, leta 2022, Avstralec Jai Hindley.
Takšna sadistična trmoglavost prirediteljev dirk bi bila dandanes nemogoča, kolesarji imajo pri tem več besede, Mednarodna kolesarska zveza pa strožje standarde, a vreme utegne tudi letos povzročiti težave. Že pred začetkom letošnje izvedbe dirke so se pojavile skrbi glede kraljevske 20. etape, na trasi katere je ikonični prelaz Colle delle Finestre, ki bi moral z 2.178 metri nadmorske višine predstavljati najvišjo točko dirke, t. i. Cima Coppi. Tam je bilo nekaj dni pred začetkom Gira še dva metra snega. Za zdaj še ni jasno, ali bo spektakel sploh izvedljiv.
