SiolNET. Sportal Drugi športi
6,29

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (230.): Rok Klavora

Odločitev o koncu kariere sprejel v neznosnih bolečinah v bolnišnici v Baslu

6,29

termometer

"Zdaj šele razumem upokojence, ki tarnajo, kako malo časa imajo," nam je v smehu povedal Rok Klavora, danes že nekdanji slovenski telovadec, ki je svojo 28-letno kariero telovadca zaključil aprila letos in to tako, kot si je najmanj želel, s poškodbo. Imel je načrt, da bi oddelal še poslovilno sezono, kot to v tem času počne njegov kolega Sašo Bertoncelj, a mu je telo sporočilo, naj s športno upokojitvijo pohiti.

Že na nedavni tekmi svetovnega pokala v gimnastiki v Kopru, ki bi moral biti za 33-letnega Ljubljančana zadnja domača tekma, se je mojster parterja Rok Klavora predstavil v novi vlogi, funkcionarja Gimnastične zveze Slovenije. Pomagal je pri organizaciji, in sicer prostovoljno, saj je trenutno še zaposlen v športni enoti Slovenske policije, a je že začel svojo "drugo kariero".

Klavora je bil del izvrstne generacije slovenskih telovadcev, ob neprekosljivima Aljažu Peganu, Mitji Petkovšku, pa tudi Alenu Dimicu in Sašu Bertonclju. Ko se konec sezone od tekmovanj poslovi še zadnji, bo resnično napočil čas za povsem nove obraze. A naslednikov ni v izobilju, nam je povedal Klavora, na naslednje šampione bo bržčas treba potrpežljivo čakati, pa čeprav ima današnja mladina, ki jo je zamikal ta lep, a izjemno naporen šport, imenitne pogoje za trening, takšne, o katerih so omenjeni, s Klavoro vred, nekoč lahko le sanjali.

Na največjih tekmovanjih, evropskih in svetovnih prvenstvih, Klavori ni uspelo zabeležiti kakšnega res odmevnega dosežka, zato pa je štirikrat zmagal v svetovnem pokalu, vselej na parterju, prvič leta 2011 v Mariboru, nato leta 2016 v Ljubljani, pa leto kasneje v Cottbusu v Nemčiji in nazadnje lani v Sombotelu na Madžarskem in to ravno na današnji dan. S kariero je zadovoljen, poslovil se je brez večjih obžalovanj. "Lahko bi bilo seveda boljše, pa tudi slabše," pove.


Pozdravljeni, kaj počnete te dni?

Torej, odločil sem se zaključiti svojo "prvo kariero". Nisem si je želel zaključiti tako, kot sem jo, s poškodbo, a telo je očitno reklo: Dovolj je. Do julija naslednjega leta imam še službo v policiji, dotlej sem torej tam, sem pa že začel pomagati na Gimnastični zvezi Slovenije, saj mislim, da lahko nekaj dodam z druge strani. Do zdaj so oni vedno pomagali meni, 27, 28 let, zdaj pa sem se odločil, da bom prostovoljno malo pomagal, da tudi vidim, kako zveza deluje z druge strani. Svetovni pokal v Kopru smo že dali skozi, imel sem določene naloge, s katerimi sem se spopadel prvič in zdaj vidim, da je tekmovalcu na tekmi zelo lahko, organizatorju pa zelo, zelo težko. Polovice tekme sploh nisem videl, pojma nisem imel, kdo je bil sploh v finalu na parterju, imel sem toliko dela v zakulisju. Skrbel sem za covidne protokole, bilo je ogromno nekih testov, ampak taka je bila situacija, izpeljali smo jo super in to je bil nekakšen ognjeni krst.

"Nisem človek, ki bi se lahko usedel na kavč in lenaril." "Nisem človek, ki bi se lahko usedel na kavč in lenaril." Foto: Bojan Puhek

Zdaj bom videl, kaj se bo zgodilo, ali bom ostal na Gimnastični zvezi ali se bom lotil česa drugega. Študiral sem namreč za varnostnega inženirja, tudi moj oče je bil dolga leta direktor uspešnega varnostnega podjetja, tako mi je tudi on nekako nakazal neko pot, v katero me lahko potencialno zanese. Je pa ta zanimiva, ker sem tudi sam tak tehničen tip, vem, da je vedno več teh naprav za varovanje, kamer, sistemov za varovanje in podobnih stvari, in to mi je zanimivo. Tudi moja sestra dela v podjetju za zasebno varovanje. To je torej tudi ena od možnosti, imam pa to srečo, da lahko izbiram. Kam pa me bo naposled zaneslo, pa v tem trenutku ne morem z gotovostjo trditi.

Andraž Lamut Sportal Doktor farmacije, ki se bo težko poslovil od športa. Preveč mu je zlezel pod kožo.

Omenili ste, da zdaj razumete upokojence, ki se pritožujejo, da jim zmanjkuje časa, kako je potekal ta prehod pri vas? Ali na policiji še kaj zahtevajo od vas?

Na policiji je bilo vedno tako, da smo mi, člani športne enote policije, vedno predstavljali policijo. Država je naš sponzor, dobivamo plačo in predstavljamo policijo na različnih dogodkih, To je še vedno enako, če je kakšen dogodek, se zmenimo, pridemo tja in predstavljamo policijo. Ni kakšnih večjih obveznosti, medtem ko je z Zvezo kar nekaj dela. Veliko klubov je, veliko ljudi, v informacijski sistem je treba vpisovati, urejati različne stvari. Nisem si mislil, da je toliko dela s tem, ampak je. Sem pa tudi sam tak, da rad delam in ko se nečesa lotim, se tega lotim zares. To je posledica športa.

Po svetovnem pokalu v Kopru, ko sem iz sebe resnično iztisnil sto odstotkov in se maksimalno angažiral od jutra do večera - vsi, tudi tujci, tako trenerji kot tekmovalci, ki so kaj potrebovali, so se tam obrnili name, saj se poznamo in jim je lažje pristopiti do mene, kot do koga, ki ga ne poznajo, zato sem se res angažiral 150-odstotno. Iskreno povem, da sem potreboval dva dni, da sem se prišel spet k sebi. Spal sem celo noč in še pol dneva, da sem se spočil. Ampak to je takšno delo, na to se bom moral navaditi, ni pa bilo tako, da bi si rekel, zdaj sem pa utrujen, tega se ne grem več. Nenazadnje sem bil mnogokrat utrujen tudi po treningih, tako da sem po njih samo padel dol, ampak sem naslednji dan spet v akciji. Ta adrenalin te poganja, zdaj ga le usmerjam drugam. Še vedno pa je to delo, ki ga opravljam rad. Nisem človek, ki bi se lahko usedel na kavč in lenaril.

Sašo Bertoncelj Sportal Sašo Bertoncelj nastopil še zadnjič v karieri pred domačim občinstvom

Pa tudi ostajate v stiku s tem cirkusom, če bi tako nenadno in popolnoma prekinili z gimnastiko, bi bil lahko morda celo šok.

Zagotovo, vsi smo mi govorili, zdaj si pa nehal, zdaj bo konec vsega, pa sem jim odgovarjal, ne, še vedno sem zraven, le da takšnih naporov ni več. Ostajam v gimnastiki, še vedno sem vidim z ljudmi, tudi v dvorano grem še kdaj malo pomigati, ni pa na polno. Lahko bi bil šok, če bi se čisto umaknil iz tega cirkusa, poznam ogromno ljudi, ki so imeli po koncu kariere kar velike težave.

Od gimnastike si jaz nisem ustvaril nekega premoženja, da bi lahko po karieri dvignil roke in bil vseeno priskrbljen do konca življenja. Rekel sem si kakšna štiri leta nazaj, da je pa zdaj res treba zaključiti študij, ki ga mimo grede še nisem, manjka mi namreč še diploma, ampak sem se nekako že takrat začel pripravljati na konec kariere, ravno zato, da tega šoka ne bi bilo. Tudi zdaj, ko sem res končal, ni panike, nisem imel kakšne psihološke stiske. Je pa res, da imam rad tudi druge športe, tenis, odbojko na mivki ... Veliko tega sem igral že med kariero, zdaj imam s tem možnost ostajati aktiven in uživati.

Zaključili ste zaradi poškodbe, se pravi nenadno, kako pa ste imeli sicer začrtan ta prehod?

Zamislil sem si, da bi bila letošnja sezona moja zadnja, da bi oddelal še te svetovne pokale, v Kopru bi bila načeloma moja zadnja domača tekma, nekakšna poslovilna, ampak prišla je pač ta poškodba, po kateri bi za vrnitev na najvišjo raven potreboval ogromno truda, tudi glava mi najbrž tega ne bi več pustila, nekako na pol pripravljen tekmovati, pa je nevarno za kakšno novo poškodbo. Ko sem ležal tam v bolnišnici v Baslu mi je ena stran govorila, zaključi, lepo je bilo, veliko si tekmoval, kariera ni bila slaba, lahko bi bila seveda boljša, lahko pa tudi slabša, veliko prijateljev si spoznal po celem svetu, kamorkoli greš, lahko pokličeš nekoga in greš na pijačo, druga stran pa mi je govorila, rad imaš ta šport, a ne bi še malo potegnil. Ampak ko sem ležal tam nemočen, saj tudi vstati nisem mogel in je res še dobro, da se mi je to zgodilo v Baslu, kjer je vse "porihtano", sem sprejel odločitev, da je konec in od tega nisem odstopil. Ni mi žal.

Kieran Behan Sportal Križev pot irskega telovadca, ki so ga zdravniki že zdavnaj odpisali #video

Kako je sploh prišlo do te usodne poškodbe na letošnjem evropskem prvenstvu v Baslu?

Pred ogrevanjem, tik preden smo šli v dvorano, sem naredil en skok, pa sploh ni bilo kakšnega napačnega giba ali česa podobnega, mogoče sem šel le pri doskoku malce nižje in ko sem pristal, je bila taka kompresija na hrbtenico, da me je "zategnilo" in sem se samo še ulegel na tla. Niti premakniti se nisem mogel 48 ur. Tudi ko so me premikali reševalci, je bila bolečina takšna, da sem mislil, da me bo pobralo. Pa sem precej trdoživ človek, lahko rečem, da prenesem precej bolečine, ampak tisto je bilo pa resnično neznosno.

Ko smo prišli v bolnišnico, je na urgentnem centru delal en Slovenec, ki nam je uredil vse, potem je prišel zdravnik in mi rekel, naj poskušam vstati. Rekel sem, uf, to bo pa težko, pa me je prepričeval, da vsaj poskusim. Že ko sem se ulegel na bok, sem ugotovil, da ni možnosti, da vstanem in takrat je tudi on nakazal, da to resnično ni najboljše. To me je prestrašilo, v glavi so se mi začela pojavljati vprašanja o družini, otrocih, invalidnosti ... Pač, najhujši scenariji. Rekli so mi, magnetno resonanco in preiskave lahko opravimo jutri zjutraj, vprašal sem jih, če grem v hotel in se vrnem naslednji dan, pa so mi dejali, ne, ne, ti moraš ostati v bolnišnici. Zvečer je prišel zdravnik in mi rekel, da od devetih ne smem več jesti, ostati sem moral tešč, da bi me ob morebitnih ugotovljenih težavah lahko takoj operirali, ampak naslednji dan so izvidi pokazali, da ni bilo poškodbe živcev, hernije ni bilo, v bistvu je bil res samo tako močan krč, da mi je telo sporočilo, da je konec. Ko sem to izvedel, sem bil tako vesel, da bom preživel brez posledic. To je bila zgodba mojega konca. Ko bi se vsaj "razbil", po domače povedano, ampak bil je res čisto običajen skok, ki sem jih v karieri naredil milijon. Ampak tokrat je telo sporočilo svoje.

"Bil je res čisto običajen skok, ki sem jih v karieri naredil milijon. Ampak tokrat je telo sporočilo svoje." "Bil je res čisto običajen skok, ki sem jih v karieri naredil milijon. Ampak tokrat je telo sporočilo svoje." Foto: Vid Ponikvar

V gimnastiki je trpinčenje telesa kar brutalno.

Gimnastika, sploh ta profesionalna, je specifična, resnično obremenjuje telo, ampak vsak profesionalni šport je trpinčenje telesa. Zato spoštujem čisto vsakega profesionalnega športnika in tisti, ki kariero konča cel, mu lahko samo čestitam.

Darko Đurić Sportal Z zaprtjem enih vrat so se mu odprla druga #video

Kako pa ste se sploh znašli v gimnastiki?

Kot otrok sem imel preprosto preveč energije. V vrtcu, ko je zunaj deževalo, smo si notri vedno postavili blazine in majhen trampolin in meni je bilo to vedno najljubše. Metal sem se po glavi, delal prevale, salte in nato je vzgojiteljica predlagala mojim staršem, da bi me lahko vpisali v kakšno društvo. Živeli smo za Bežigradom in tam je bilo telovadno društvo Sokol. Odpeljali so me torej tja, kjer sva se spoznala z Dejanom (trenerjem Jovanovič, op. p.) in nato ostala skupaj do danes, se pravi od mojega petega do 33. leta. Lahko bi rekel, da je on moj drugi oče. Z njim sem preživel skoraj več časa kot z očetom. No, tako se je torej to začelo, energije sem imel v izobilju, usmeril sem jo v gimnastiko, kar se je izkazalo za dobro, po treningih sem domov prišel izčrpan in sem samo padel v posteljo, s čimer sta bila zadovoljna tudi starša (smeh, op. p.). Bilo mi je tako všeč, da sem v tem vztrajal, nekateri so v meni videli potencial in stvari so se razvijale. 

Najbrž ste tudi precej tekmovalen človek.

"Ful!" Znam seveda ločiti, kdaj biti in kdaj ne. Saj sem kdaj vročekrven, ampak v rekreativnih športih znam potegniti ročno zavoro. Rečem lahko, da so rekreativci skoraj najhujši v tem (smeh, op. p.). V gimnastiki sem bil pa zelo tekmovalen. Znal sem prenesti poraz, seveda, saj če tega ne zmoreš, lahko kar takoj zaključiš, ampak ob porazih vsekakor nisem bil srečen. Vsakič ko sem naredil napako, me je ta gnala, da sem treniral več in bolje. Vsak neuspeh je motivacija za delo in napredek, vsak uspeh pa potrditev tega dobrega dela. Vsekakor sem tekmovalen človek, kar se kaže pri vsem, kar počnem, ampak mislim, da v neki zdravi meri. Ne bom šel zdaj na nož pri igrici štiri v vrsto, denimo.

"Saj sem kdaj vročekrven, ampak v rekreativnih športih znam potegniti ročno zavoro." "Saj sem kdaj vročekrven, ampak v rekreativnih športih znam potegniti ročno zavoro." Foto: Bojan Puhek

Ampak, če ste o tem očitno že razmišljali, najbrž pomeni, da ta tekmovalnost izven športnih aren, lahko postane kdaj tudi težava?

Ah, ne, mislim, da se znam kar dobro brzdati pa včasih kaj požreti in se spustiti na malo nižjo raven, zaradi tega, da je pač mir. Znam se prilagoditi, ne vztrajam pri tem, da je vse po moje. Neki kompromisi morajo biti, ne bom se zdaj čisto podredil, ne bom pa tudi vztrajal, da sem čisto glavni. Neka komunikacija mora biti, tudi s punco sva takšna, ni vse po moje in ni vse po njeno, nekje na sredi se najdeva in to je recept za dobro zvezo.

Jurij Tepeš Sportal Jurija Tepeša pritegnilo bolj, kot si je mislil

Tudi ona je športnica (nekdanja odlična odbojkarica na mivki Simona Fabjan), sta morali temu vprašanju pristopiti premišljeno, saj imate vrhunski športniki nenazadnje izrazit ego?

Res je, toda po drugi strani pa sva te stvari ven dajala na treningih in tekmah, ko pa sva bila skupaj, pa je bilo v resnici pogovora o športu bolj malo. Če ne bi imel športnice, ne vem, če bi lahko vztrajala tako dolgo. S Simono sva skupaj že 13 let in če ona ne bi bila športnica, ne vem, če bi še bila skupaj. Se razumeva, ona razume mene, jaz njo. Ona je šla za en mesec nekam, mene dolgo ni bilo doma zaradi tekem, ampak sva to razumela in se sporazumela. Kar se pa ega tiče, sva pa ga pustila na treningih in tekmah. Ločevala sva zasebnost od športa. No, saj si poveš, kaj se je kaj zgodilo na treningih, pa si tudi kdaj pomagala. O odbojki na mivki sva se pogovarjala malo več, saj jo zelo rad igram tudi sam in niti nisem čisto zanič, tekmoval sem tudi na državnem prvenstvu, o gimnastiki pa veliko manj. Njej sem lahko pomagal, ona pa meni malo manj. Če jaz njej povem, poglej, danes sem naredil "dvojno luno", me je samo čudno gledala. Redki si lahko predstavljajo, koliko dela in kakšen proces je, da ti to uspe. Jaz pa se z odbojko lažje poistovetim, vem, koliko moraš trenirati, da izpiliš en udarec.

Odbojka je nenazadnje igra, to pa je povsem druga športna filozofija, kot je denimo v individualnih športnih, kot je gimnastika.

Res je, odbojko je lažje razumeti, pa veliko več taktike je. V gimnastiki, ko eno vajo naštudiraš, od tega ne smeš odstopati, skoraj nobene taktike ni pri tem. Morda le s prilagajanjem težavnosti vaj. Ampak jaz sem največkrat zafrknil ravno takrat, ko sem taktiziral. Zaradi tega, ker sem si rekel, zdaj boš šel lažjo vajo, itak jo boš naredil in to je to. Eh, pa ni tako. Sem šel in sem takoj prvo ali drugo usekal in sem imel "štalo". Na tekmah, na katerih je bila zelo dobra konkurenca in sem si rekel, zdaj pa naredi to, kar znaš, to kar si treniral, takrat so bili največji uspehi. Takrat, ko pa sem nekaj taktiziral, se ni končalo dobro. Mislim, da je tako tudi v življenju, manj kot taktiziraš, bolj kot si iskren, delaš po začrtani poti in ostajaš zvest samemu sebi, bolje je. Poslušati moraš sebe. Taktiziranje namreč pomeni, da opazuješ druge in ne sebe. Če gledaš sebe in to, kar si treniral, je to to, če pa se oziraš na druge, pa se ponavadi ne zgodi nič dobrega. No, saj se je kdaj tudi taktiziranje izšlo, toda praviloma je osredotočenost nase boljši pristop.

V zadnjem času sem imel nekaj podobnih težav, kot jih je imela Simone Biles na olimpijskih igrah. Ne veš več, kako moraš določen element izvesti, ne predstavljaš si več in to je izjemno nevarno. Ko greš enkrat v skok, ni poti nazaj. V zraku nič ne vidiš, vse je megleno, zanašaš se lahko samo na svoje občutke, ko pa pride do blokade, elementa ne moreš več izvesti, pa če se ubiješ. Proti koncu sem imel nekaj teh težav, zato sem se pogosteje loteval pristopa z lažjo izhodiščno težavnostjo, pa sem vajo zato toliko lepše izvedel. To je mi je dostikrat izšlo, ampak potem pa pridejo mlajši, ki teh zadržkov nimajo in gredo vse "na polno" in takrat tudi moja lepa tehnika v lažjih vajah ni bila več dovolj. Potem sem začel počasi razmišljati o koncu.

Robert Ciglenečki Sportal Nekoč kapetan na ledu, danes kapetan ekipe, ki (malim) borcem pomaga pri gibalnem razvoju #video

Bi rekli, da je gimnastika šport mladih ljudi? Čeprav so ravno slovenski telovadci mogoče slab primer za to trditev, nenazadnje sta tako Mitja Petkovšek kot Aljaž Pegan, pa tudi vi in Sašo Bertoncelj ...

... pa Alen Dimic ...

... in Dimic kariere potegnili globoko v trideseta leta. Neznačilno stari telovadci.

Definitivno. Tudi sama regeneracija je z leti vse počasnejša. Včasih sem lahko na dan naredil po tri vaje, v zadnjem času pa sem moral razmišljati o tem, kdaj bom psihično in fizično dovolj pripravljen, da bom lahko naredil dve vaji in bil spet dober čez dva dni. To je taka ogromna razlika. Smo pa v Sloveniji kar mojstri tega podaljševanja karier. En razlog za to je, da ni podmladka. Mi smo res izkoristili vse, mladi nas niso priganjali in izrinjali. Nekaj fantov je bilo na parterju, a prave konkurence vendarle nisem imel. Sam sicer, ko sem bil mlajši, niti nisem izstopal na parterju, ampak sčasoma so me občutek, trening in garanje pripeljali do tega, da sem dobil toliko znanja, da sem lahko sestavil vajo, s katero sem bil konkurenčen.

"V Sloveniji smo kar mojstri tega podaljševanja karier." "V Sloveniji smo kar mojstri tega podaljševanja karier." Foto: Vid Ponikvar

S Šilcem (telovadec Žiga, op. p.) sva se veliko dajala, ampak, ko sem bil jaz dobro pripravljen, sem bil pač boljši. Malo torej pogrešam to, da bi nas mladi izrinili, kot se to dogaja v tujini, recimo Rusi in Američani, ampak oni imajo takšno bazo, da je samoumevno, pri nas pa tega ni. Upam, da se bodo zdaj kakšni mladinci prebili v člansko kategorijo, ampak ta prehod je izjemno zahteven. Nato pa tudi v članski kategoriji potrebuješ lep čas, da kaj narediš in dobiš nekaj zagona po kakšnem uspehu. V gimnastiki gre v finale samo osem telovadcev. Tudi, če je na tekmi 60 prijavljenih, je v finalu prostora le za osmerico. Tukaj štejejo stotinke, celo tisočinke točke. Ena tisočinka lahko pomeni osmo ali deveto mesto. Meja je tanka. Zelo težko je. Na vsakem svetovnem pokalu je vsaj dvajset takšnih, da se vprašaš, pa dobro, ali se mi bo sploh uspelo prebiti v finale?  Ampak je pa tak šport, da hitro kiksneš. Hitro si torej lahko v finalu, prav tako hitro pa si 50.

Rokometna simfonija, Uroš Zorman, Luka Žvižej Sportal Slovenski rekorder svoji ljubezni dodal plesne čevlje in mikrofon

Kakšno pa je stanje pri nas s prihajajočimi rodovi. Imamo potencial? Imamo razlog za optimizem?

Jaz sem vedno optimističen, ampak mislim, da je premalo treninga. Nočem šimfati, ampak če pogledam, kako smo trenirali mi in kako trenirajo danes, lahko ugotovim, da smo mi trenirali veliko bolje, kot trenirajo danes. Res nas je bilo več in smo drug drugega priganjali, zdaj pa je recimo Anže Hribar najboljši mladinec in na treningih nima nikogar, ki bi ga preganjal in s tem porival naprej. Tako nimaš motivacije za trening. To dobi le na tekmah, po njih pa mu spet upade. Če bo Anže prebrodil tudi to najstniško "krizo" in začel o gimnastiki razmišljati tudi doma, kaj in kako narediti, živeti z gimnastiko, mu bo uspelo. Kot športnik o tem ne smeš razmišljaš samo na treningu, pač pa ves čas, jaz denimo sem si po tem, ko je prišel nov pravilnik, vaje sestavljal sredi noči. Razmišljal sem, katero kombinacijo bom naredil, kako, na kakšen način jo trenirati, ves čas sem razmišljal o tem ... Mislim, da tega pri mladih trenutno ni, ne vidim tega žara v njih. To pogrešam.

Imamo pa potem še dva mlajša, Ilan (Lederer, op. p.) in Max (Bizjan, op. p.), ta dva pa že zdaj nakazujeta - tudi z njunim trenerjem Maticem Pečanom sva skupaj trenirala - da vesta kaj hočeta. En drugega bodrita na treningih in če bosta ta dva tako vztrajala še naprej, mislim, da bosta nekaj naredila v tem športu.

Bosta to nova Petkovšek & Pegan?

Jaz mislim, da ja.

"Mi smo trenirali v takšnih pogojih, ki se danes mnogim zdijo nepredstavljivi." "Mi smo trenirali v takšnih pogojih, ki se danes mnogim zdijo nepredstavljivi." Foto: Bojan Puhek

Je pa zanimivo, ker so pogoji  zdaj takšni, da so generacije prej lahko o čem podobnem le sanjale. Mislim predvsem na ta gimnastični center.

Ja, pogoji so dobri, kar se tiče dvorane, zelo dobri. Je pa težava v tem, da je dvorana ves čas nabito polna. Pogoji so zdaj torej super, ampak se je množica ljudi iz vseh klubov nabila v to dvorano. Ti pa kot profesionalno športnik potrebuješ mir. Na koncu, ko sem treniral na parterju, sem moral ves čas opazovati okoli sebe, kdaj mi bo kdo priletel. To te zmoti, ti pa potrebuješ mir, da se lahko osredotočiš na vaje, da preizkušaš nove elemente. Če se ne moreš popolnoma osredotočiti, potem je težko. Problem tega gimnastičnega centra s perspektive profesionalizma, je predvsem ta, da je v dvorani preveč ljudi. Od treh do sedmih zvečer, ko je najboljši termin za delo, je v dvorani toliko ljudi, da ne veš, kam stopiti.

Se pravi, da potrebujemo še eno dvorano?

Potrebujemo jih še kakšnih pet, ampak je to seveda utopija. Smo pa mi trenirali v takšnih pogojih, ki se danes mnogim zdijo nepredstavljivi. Na Viču je bila dvorana velika 200 kvadratnih metrov, če sploh. Pa smo se vseeno veliko naučili. Ker smo bili zadovoljni s tem, kar imamo. Potem smo trenirali v študijski telovadnici, ki je bila nekoliko večja, a ne prav veliko, pa rezultati niso izostajali. Zdaj pa je nova dvorana, pa ... No, dobro, saj do rezultatov je dolga pot. Tudi od mladinske do članske konkurence, pa da tam nekaj narediš, traja leta in leta. Ne gre z danes na jutri. Mislim, da se bodo rezultati tudi zaradi te dvorane prej ali slej poznali, ampak moramo biti potrpežljivi.

"Pogoji so danes dobri, kar se tiče dvorane, zelo dobri. Je pa težava v tem, da je dvorana ves čas nabito polna." "Pogoji so danes dobri, kar se tiče dvorane, zelo dobri. Je pa težava v tem, da je dvorana ves čas nabito polna." Foto: Vid Ponikvar

Kako ste sploh pristali na parterju, prejle ste dejali, da sprva niste blesteli v tej disciplini. Nekaj dobrih izidov ste zabeležili še v preskoku. Kaj pa druga orodja?

Leta 2014 je bilo moje zadnje mnogobojsko tekmovanje, nato pa sem imel poškodbo rame in poškodbo hrbta ...

... s tem so odpadli krogi in drog ...

... tako ja, pa vse to sem res rad počel, drog sploh, bolj kot sem letel, bolje je bilo, čeprav sem se velikokrat "razbil". Potem pa je bilo tako, vprašal sem se, ali naj vse bolj na pol, ali se osredotočim na eno disciplino in tisto zgrabim na polno. Na parterju sem dotlej že napredoval in mi je šlo dobro, preskok tudi, saj sem imel občutek in eksplozivnost, s trenerjem pa sva se odločila, da bova imela parter na polno, preskok pa samo še malo za zraven. Za svetovne pokale, da naštudiram tista dva skoka in poskušam priti v finale. Enkrat sem. Parter pa je bil glavni. Poškodba je bila torej razlog, da sem se specializiral za parter in preskok.

Željko Filipović Sportal Kaj počne nekdanji slovenski nogometni as?

Poškodba je torej tako na nek način zaznamovala začetek in nato tudi konec vaše kariere. Koliko pa je bilo teh poškodb? Vemo, da je gimnastika na vrhunski ravni neizprosna do telesa, Petkovšek ima kronične težave, za Pegana ne vemo, ampak predvidevamo, da je podobno ...

... Isto je pri njem. Ja, res je, nisem si sicer mislil, da me bodo poškodbe tako zaznamovale. Imel sem jih kar nekaj, k sreči ne takšnih, da bi moral pod nož. Bil je začetek hernije, pa mi je doktor rekel, poglej, ali boš shujšal in se okrepil ali pa greš pod nož. In sem sedem mesecev počel take vaje, za katere sem si rekel, da jih nikoli v življenju ne bom, ampak so pomagale, toliko se je popravilo, da sem lahko treniral naprej. Potem sem si oba gležnja naenkrat "razkantal". Bilo je tako, pri eni vaji sem se odrinil prezgodaj in sem namesto v jamo (nekakšen bazen, napolnjen s penastimi kockami, v katerem telovadke in telovadci mehko pristajajo na treningih, op. p.)  priletel na rob in mi je oba gležnja obrnilo kontra. Zaradi tega sem bil nekaj časa priklenjen na kavč, še dobro, da sem znal hoditi po rokah in sem šel lahko tako na stranišče (smeh, op. p.). Pa takrat sem stanoval v četrtem nadstropju stavbe, v kateri ni bilo dvigala in je bilo kar naporno. Bilo je še par poškodb, pa nič drastičnega. Mislim, da sem jo v tem pogledu odnesel kar dobro. Veliko jih poznam, celo mlajših, ki morajo na operacije hrbta, kolen, ramen, gležnjev ... Rekel sem si, pismo, jaz sem po tako dolgi karieri res še dobro odnesel.

"Ko vidiš, kaj vse skačejo danes, si rečeš, gimnastika je šla tri razrede višje. Tudi to je bil eden od razlogov, da sem začel razmišljati o koncu, ker preprosto nisem več mogel dohajati teh fantov." "Ko vidiš, kaj vse skačejo danes, si rečeš, gimnastika je šla tri razrede višje. Tudi to je bil eden od razlogov, da sem začel razmišljati o koncu, ker preprosto nisem več mogel dohajati teh fantov." Foto: Bojan Puhek

Kakšne kronične bolečine prenašate tudi v drugo kariero?

Ja, definitivno. Moji gležnji so tako tako, sploh levi, ki je bil nekoliko huje poškodovan. Če denimo predolgo stojim ali preveč hodim, mi zateče. Saj ni neka težava, pač zvečer dvignem noge ali gleženj obložim z ledom in je ok. Potem je hrbet, ki me še vedno muči. Ni pa zdaj tako, da ničesar ne bi mogel, ampak če se rekreiram, naslednji dan čutim malo bolečine. Ni pa nič takega, da bi moral ležati ali mirovati, tako drastično ni. Tudi veliko tekmovanj in treningov sem dal skozi z bolečinami, to je pač nekaj čisto normalnega. Če te malo boli, si rečem, super, vsaj vem, da sem živ. Če me ne bi bolelo nič, bi bilo nekaj narobe. V tem ne vidim nič slabega.

Kako pa poskrbeti, da se zdaj v "pokoju" ne razširite. Kolesarji denimo sploh so znani po tem, da se po koncu kariere zlahka zredijo.

Ja, oni se izčrpajo do kosti, imajo takšen kalorični deficit, da so med kariero suhi, ko pa enkrat prenehajo, pa je ta kalorično vnos šok za telo in metabolizem. Jaz pa že tako prisegam na zdravo prehrano, no, saj kdaj pojem kakšen burger, a se s tem vsekakor ne najedam vsak dan. Po tem se počutim slabo, saj veste, ko se najeste burgerja, se lahko samo še uležete. Po takšnem obroku sem izžet, tega pa nimam najraje. Pa tudi Simona je skrbna pri hrani, je nutricionistka in ne vem, če smo kdaj pri nas imeli kakšno praženje. Tudi otroka ... Kiara recimo do drugega leta čokolade niti poskusila ni, Noe je drugačen, saj Kiara zdaj je čokolado, zato jo mora tudi on. Ne morem namreč hčeri pustiti jesti čokolado, njemu pa ne (smeh, op. p.). Skratka, poskušam se držati zdrave prehrane in poleg tega nekaj delati. Zdaj sem si seveda kupil kolo, ker ...

.. ste Slovenec ...

... (smeh, op. p.) ja, ker sem Slovenec in ker na kolesu sklepi ne trpijo. Vsakič ko sem šel teči, so me bolela kolena, pa gležnji, pa hrbet. Pa pri teku nič nisem videl, ko pa se usedem na kolo in naredim tistih 70 kilometrov zjutraj, pa je užitek, ogledujem si okolico, uživam na soncu, svež zrak ... Res je super. Sem se moral kar nasmejati zaradi selektorja Sebastjana Piletiča. Sem mu rekel, jaz ne bom nikoli kolesa kupil, pa mi je odgovoril, boš ti že videl. No, en mesec kasneje sem si kupil kolo, da sem ujel sezono (smeh, op. p.). Kar precej časa preživim na kolesu, domov pridem izmučen, ampak me nič ne boli. Super je.

Luka Dončić Dragića Drobnjak Sportal Razmišljanja ne bo spremenil, držal se bo istega načela

Tudi plavanje je odlično za razbremenitev sklepov.

Plavanje je sploh odlično, tam ni gravitacije in obremenitev, ampak plavanje mi nekako ne potegne. Spet si namreč notri, gledaš v tiste ploščice pod vodo. Vsa čast plavalcem, da to zmorejo, mene pa kot športnika, ki je kariero preživel v dvoranah zdaj vleče ven, na zrak.

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Rok Klavora (@rklavora16)

Pa kolesarstvo spremljate? Je zaradi Rogliča in Pogačarja zasvojilo tudi vas?

Jaz od nekdaj spremljam vse športe, tako dogajanje v Sloveniji kot zunaj. Tudi moja družba je takšna, večinoma prihajamo iz gimnastike, teh sedem, osem, s katerimi se slišimo in družimo skoraj vsak dan, smo tako v športu, veliko se pogovarjamo o športu, hodimo na tekme. Spremlja se Tour, tudi po cel dan, če je treba, v času Wimlbedona se od enih naprej pri nas doma ne dotika televizije. Glede slovenske udeležbe pa mi je zadnje čase na prvem mestu odbojka. Poznam tudi nekaj teh fantov, zaradi Simone sem malce "insider", pa sama igra mi je resnično vrhunska. Odbojka je prva, v smislu tega, da so vpeti Slovenci, drugače pa mi je posebej ljub še tenis. Tega tudi sam precej igram, spremljam pa domala vse turnirje.

Se pa vsi športi razvijajo, napredujejo. Tudi v gimnastiki z vsako generacijo prihajajo vedno težje, vedno bolj nore prvine. Kako ste ta napredek športa občutili skozi kariero?

Jaz sem precej dobro pariral tem elementom, ki so se skakali. Kakšnih nisem skakal, ker mi niso ustrezali, ampak sem nekako lahko dohajal te težine. V zadnjih treh letih pa lahko rečem, da so prišli nekateri tekmovalci, ki so začeli skakati takšne elemente, da se lahko samo vprašaš, a je to sploh mogoče? Pred petimi leti si nihče ni mogel predstavljati, da bo to dejansko nekdo na parterju skočil. Ok, imaš tam "fast track", pa "air track", pa akrobatsko stezo, pa skoke v jamo ... Ampak da bi kdo na parterju na tekmi to skočil, je bilo pa nepredstavljivo. Ni šanse, smo si mislili. Ampak zdaj imaš ta družbena omrežja in nalagajo te videe, kaj počnejo na orodjih. Ko vidiš, kaj vse skačejo, si rečeš, gimnastika je šla tri razrede višje. Tudi to je bil eden od razlogov, da sem začel razmišljati o koncu, ker preprosto nisem več mogel dohajati teh fantov.

Mislim, da je v gimnastiki premalo šova, na trenutke je lahko skoraj dolgčas, ampak je tukaj Svetovna gimnastična zveza, ki zavira napredek na tem področju. Na Hrvaškem v Osjeku je imel direktor tekmovanja super zamisli, ideje, kako bi naredil stvari bolj spektakularne, pa vse bi se dalo realizirati, denarja je imel dovolj, sponzorji so bili pripravljeni, pa je Fig (Mednarodna gimnastična zveza, op. p.) rekla, ne, to mora biti tako in nič drugače. Saj tekmovanje je vedno zanimivo, ampak ko pa ti potem čakaš na oceno sodnikov, pa je tri minute, v katerih je dolgčas še meni, pa imam gimnastiko zelo rad, kaj šele zunanjim opazovalcem. Gimnastiko moramo narediti bolj zanimivo, upam, da se bo malo premaknilo v tej smeri, ampak v Svetovni zvezi so stari ljudje, tudi tam bi se morala zamenjati generacija, priti bi morali mlajši s svežimi idejami.

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Rok Klavora (@rklavora16)

No, saj prihajate mlajši.

(Smeh, op. p.) Jaz sem rekel, da se v gimnastiko na ta način ne bom vpletal, tudi trenersko ne. Predolg proces je, da prideš do uspeha, pa toliko dejavnikov se mora poklopiti. Pa ne vem, po cele dneve sem bil v dvorani, mogoče sem se malo nasičil, da bi bil še trener. Imam pa eno skupino rekreativcev, treninge imamo dvakrat na teden in jih je pravi užitek opazovati, kako napredujejo. Z bratrancem sva začela s tem na eni mansardi, malo vaj za moč, malo gimnastike, malo tega, malo onega. Pa se je priključila še njegova žena, pa nato še en kolega, pa drug kolega, kar naenkrat je postala mansarda premajhna. Rekel sem, pa dobro, najemimo dvorano in zdaj je skupina narasla na deset ljudi in delamo. Med korono smo morali prekiniti treninge, zdaj upam, da se bo nadaljevalo. Jih je pa res lepo opazovati. Ko so prišli, nekateri niso naredili niti stoje, zdaj pa delajo salte, nekateri dvojne, salte z obrati. Krasno napredujejo.

Tjaša Kysselef Sportal Nov uspeh slovenske gimnastike: Tjaša do srebra, Lucija do novega brona

Je pa gimnastika zaradi socialnih omrežij postala tekmovanje v atraktivnosti.

Če so dali trampoline nad Ljubljanico in naredili res imeniten spektakel - tam sem bil kot sodnik - zakaj tega ne bi mogli izvesti še v dvorani? Dovolj atraktivno je vse skupaj, le nekoga potrebuješ, da ti pove, kako in kaj. Direktor Extrema Simon Rožnik ima toliko norih dobrih idej, nad vsako, ki pride ven, sem bolj navdušen.

Gimnastika pa je domala povsod, imate Dunkin Devilse z njihovimi norimi akcijami, pa parkour, ki je tudi gimnastika, je obsedel svet ...

… Parkour je zdaj pod okriljem Svetovne gimnastične zveze in so že imeli svetovni pokal v Bolgariji. Simona Rožnika sem že spraševal, zakaj ne bi naredili svetovnega pokala v Sloveniji. Je rekel, da je že razmišljal, da bi poskusili nekaj narediti v Piranu. Zdaj, ko sem videl, kako se dogajajo stvari v organizaciji, sem dobil nekaj idej. In če imaš sposobne ljudi zraven, se da izvesti vse. In ker je to neka nova panoga, se jo lahko tudi dobro promovira in mislim, da bi bil to en super projekt.

Preberite še:

Lucija Hribar Sportal Padla z gredi, pa vseeno zasedla peto mesto

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin