Z zaprtjem enih vrat so se mu odprla druga #video

Darko Đurić je eden najbolj prepoznavnih slovenskih parašportnikov. Ne samo zaradi rezultatov, med katerimi sta tudi dva naslova svetovnega prvaka (2013), evropska krona (2018), dva svetovna rekorda in dve četrti mesti na paralimpijskih igrah v Riu de Janeiru (2016), ampak tudi zaradi njegove osebne zgodbe in vzora, ki ga predstavlja številnim invalidom, ki so se našli v športu.

Ko je med epidemijo novega koronavirusa izgubil motivacijo in spoznal, da so prestavljene paralimpijske igre v Tokiu, zanj bi bile že tretje, enostavno predaleč, da bi vztrajal v zahtevnem trenažnem procesu, se je odločil za konec kariere.

Ko je junija 2020 stopil pred novinarje, še ni vedel, kaj bo osrednja nit njegove druge kariere, a se je še enkrat več izkazalo, da pregovor "Ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo," resnično drži. 

Kaj po koncu športne kariere junija lani okupira vaše življenje?

Podjetništvo, kjer se ukvarjamo z digitalizacijo fizioterapevtskih storitev (FroomCare), še vedno pa tudi šport. Vključen sem v odbojko sede.

VIDEO: Katera spoznanja iz športne kariere je lahko prenesel v "drugo" kariero?

Zanimivo je, da ste se, preden ste se posvetili plavanju, že ukvarjali z odbojko sede.

Res je, 2005 sem celo igral na mladinskem svetovnem prvenstvu v sedeči odbojki. Z nami je bil tudi zdajšnji kapetan slovenske odbojkarske vrste Tine Urnaut, naš selektor pa je bil njegov oče Adi Urnaut. Zanimivo je, da je bila njegova žena Anita svoj čas najboljša igralka na svojem položaju v Evropi, če ne celo na svetu, in je legenda sedeče odbojke.

>>>Vsi prispevki iz rubrike Druga kariera na enem mestu.

Zakaj ste se potem odločili za drugačno pot? Ker ste ugotovili, da zaradi telesnega hendikepa v odbojki ne boste najboljši?

Že sama ekipa ni bila dovolj ambiciozna, pa tudi sam kot igralec z eno roko v tem športu nisem imel nekega hudega potenciala.

Ko sem se vrgel v plavanje, sem takoj videl, da mi to bolj ustreza. Tudi zato, ker gre za bolj individualen šport, kjer sem bil odvisen predvsem od sebe in svojega vložka. Ko so se dogodki razvijali, tako kot so se, in tudi moja kariera, sem vztrajal.

"Ko sem se vrgel v plavanje, sem takoj videl, da mi to bolj ustreza. Tudi zato, ker gre za bolj individualen šport , kjer sem bil odvisen predvsem od sebe in svojega vložka." Foto: Vid Ponikvar

Kako ste sploh prišli do odbojke?

Povabili so me, ko sem imel 15 let. Ena od fizioterapevtk, ki je sicer z nami hodila v kolonijo, me je predlagala. Pa so me poklicali, če jih pridem pogledat. Bilo je super, še bolj, ko sem bil izbran v reprezentanco. Noro. Spomnim se, da sem bil precej tekmovalen. Metal sem se za vsako žogo.

Na kakšen način ste danes vpleteni v odbojko?

Delno sem se vrnil kot igralec, vendar sem kmalu ugotovil, da z eno roko ne bom konkurenčen. Ekipa se nenormalno hitro razvija tako po kvaliteti igre kot po hitrosti.

Brane Mihorko me je potem prosil, če bi lahko prevzel fundacijo za odbojko invalidov, kjer zbiramo sredstva, in mesto vodje ekipe (team manager). Jutri (pogovor je potekal v sredo) gremo prvič na evropsko srebrno ligo narodov v Campobasso v Italijo, kjer nas čakajo štiri tekme.

Đurić je danes dejaven v sedeči odbojki.

Gre pri delu v odbojki za plačano funkcijo?

Ne, to je delo na prostovoljni bazi (smeh). Me pa delo veseli, ker smo dobra družba.

Vam manjka adrenalina, občutkov na štartu ali ste se tega prenajedli?

Sigurno pogrešam vse to. Priznam, da bi si bolj želel biti na igrišču kot pa zraven, a tako je. Zavedam se namreč, kaj vrhunski šport potegne za seboj, trenutno pa imam v življenju toliko obveznosti, da se športu enostavno ne bi mogel posvečati v zadostni meri, da bi to prinašalo optimalne rezultate.

Ko sem spremljal letošnje paralimpijske igre, sem imel mešane občutke, a sem se hkrati zavedal, da je to, kar se dogaja na tekmovanjih zgolj sladki del, kjer je vse lepo in romantično, a je to le vrh ledene gore. Pot do tja pa zahteva krvavi pot.

Leta 2018 je na evropskem prvenstvu v Dublinu na Irskem postal evropski prvak na 50 metrov prosto in tretji na 200 metrov prosto. Foto: Grega Valančič/Sportida

Ste med spremljanjem paralimpijskih iger opazili napredek, ne samo glede gledanosti, ampak profesionalizma?

V Sloveniji je bil v primerjavi s paralimpijskimi igrami v Riu leta 2016 glede medijskega pokrivanja storjen korak nazaj, z izjemo nacionalne televizije, kjer so se res trudili s poročanji. Ogromno ljudi me je vprašalo, če letos paralimpijske igre sploh so, iz medijev tega namreč niso razbrali.

Zadnjič sem se na Facebooku kar malo razjezil. Zapisal sem, da je naslov evropskih podprvakov naših odbojkarjev nadvrhunski rezultat glede na podporo, ki jo ima v Sloveniji odbojka. Res se jo tlači dol. Zapisal sem tudi, da tudi parašportniki ne moremo biti zadovoljni, ko nam mediji ponudijo nekoliko prostora v času kislih kumaric.

Dejansko je šport enakovreden. Zdaj ko se ukvarjam s sponzorstvi, se še bolj zavedam, da sponzorje zanima branost, klikanost in da ne moreš konkurirati s športnikom, ki se jih v medijih vsakodnevno omenja. Ne moreš. Odvisen si od dobre volje in zvez.

Kritika je usmerjena tudi v paralimpijske komite. Mislim, da se preveč izpostavlja invalidnost in premalo profesionalizem.

"Mislim, da se preveč izpostavlja invalidnost in premalo profesionalizem." Foto: Vid Ponikvar

Koliko se vam v parašportu zdi pomembna zgodba in koliko rezultat? Vemo, da so nekateri športniki bolj izpostavljeni zaradi njihove zgodbe kot pa zaradi njihovih rezultatov.

Da, tudi jaz sem bil denimo v času iger v Riu bolj izpostavljen kot Franček Tiršek, pa je on dobil medaljo, jaz pa ne. Preveč se izpostavlja invalidnost.

Ampak vi ste imeli tako vrhunske rezultate kot izjemno življenjsko zgodbo?

Ja, kombinacija obeh. Poleg tega nikoli nisem imel težav z nastopanjem pred kamero.

VIDEO: Je lažje v športu ali poslovnem svetu?

Je bilo covidno obdobje bolj krivec, da ste se odločili za konec športne kariere, ali dodatni zagon, da ste lažje rekli, konec je?

Dodatni zagon. Glede tega nimam slabe vesti. Tudi igre v Tokiu se mi zdi, da ne bi bile tako dobra izkušnja. Ne bi zelo pogrešal, da me ni bilo zraven.

Kdaj ste zadnjič tekmovali?

Še januarja 2020 v Splitu, tik pred epidemijo. Tam sem tudi potrdil normo za nastop na paralimpijskih igrah.

Plavalci običajno tarnajo, da opažajo velike spremembe po koncu kariere. Se vam je telo spremenilo po koncu športne poti?

Malo se je, ni pa take sile. Kakšen kilogram sem pridobil, kar je logično, ni pa take sile. Že dlje časa govorim, da bi spet začel migati, a zaenkrat nimam niti volje niti časa.

Foto: Vid Ponikvar

Se vam je plavanje zamerilo?

Ne, samo ne vzamem si časa za bazen. Nimam motivacije.

Kaj torej počnete danes?

Ukvarjam se s start upom DTs HUB, kjer sem skupaj z Gregom Nahtigalom soustanovitelj in zdaj uradno tudi direktor. Delo je zelo zanimivo in dinamično. Podobno kot prej v športu. Vsak dan prinaša nekaj novega.

Naše delo je razvoj platforme FroomCare, ki je zasnovana kot aplikacija za fizioterapijo na daljavo. Gre za to, da fizioterapijo prenašamo v domače okolje, kolikor je to pač mogoče.

Grega je fizioterapevt, jaz pa fizioterapevtske storitve uporabljam že vse življenje, tako da imava s tega področja ogromno izkušenj.

Digitalizacija hkrati pripomore k večji učinkovitosti rehabilitacije, saj omogoča vadbo v domačem okolju in hkrati zmanjšuje obremenjenost fizioterapevtov.

Dobili smo ogromno podpore tudi s strani strokovne javnosti, kar pomeni, da gre projekt v pravo smer. Smo pa šele v fazi razvoja …

S predsednikom Borutom Pahorjem na dobrodelnem plavalnem dogodku leta 2013, kjer so zbirali sredstva za nakup novih, sodobnejših protez. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Koliko vam pri sklepanju poslov lahko pomaga vaše ime? Predvidevam, da vas večina Slovencev pozna. Navsezadnje je bila tudi akcija zbiranja sredstev za nakup novih protez zelo odmevna. 

Da, večina me pozna, je pa tukaj še bolj pomembna kredibilnost, ki jo imaš kot človek. Poleg tega ne prodajam nekega produkta, ki bi ga prodajal, ker bi bil revež in bi potreboval denar, ampak resnično razvijamo nekaj, kar mi je v življenju dejansko pomagalo. Oba z Gregorjem imava, vsak na svoj način, reference s področja fizioterapije.

Delo nama ustreza in sva zelo zagnana. Kar pa se tiče zavrnitev, sva jih vajena že iz športa.

Je delo terensko?

Da, je pa tudi ogromno papirologije in pisarniškega dela. Prostore imava v Ljubljani, za Bežigradom. Testirava trg, ozaveščava javnost o tem, da storitev obstaja.

V enem od intervjujev ste izjavili, da poznate samo dve prestavi, mirovanje ali na 120 odstotkih. Je enako v poslu?

Ja, s tem, da sem v poslu aktiven 150-odstotno. Verjamem v najin projekt. Stvari, v katere ne verjamem, se sploh ne lotevam. Tudi v odbojki sem dejaven, ker verjamem, da je to šport, ki lahko pomaga številnim invalidom. Ki jim lahko vlije novega zagona. V naši reprezentanci je kar nekaj takih primerov. Profesionalizem v športu je pika na i, a v ozadju je še marsikaj drugega.

Ko ste se odločili za konec kariere, niste bili prav dolgo brez dela, kajne?

Kdor išče, ta najde, pravijo. Ko se ena vrata zaprejo, se ti odprejo druga. Tudi pri meni je bilo tako.

Z Dejanom Fabčičem sta se junija lani skupaj poslovila od vrhunskega športa, a je Fabčič hitro zajadral nazaj in kot paralokostrelec letos že nastopil na paralimpijskih igrah v Tokiu. Foto: Vid Ponikvar

Koliko vam pri delu pomaga znanje s fakultete za poslovne vede?

Nekaj znanja imam, letos sem tudi diplomiral.

Tema?

Raziskoval sem, koliko šport invalidov vpliva na zaposljivost oz. na položaj invalidov na trgu dela.

Kaj ste ugotovili?

Neposredne korelacije sicer ni, je pa veliko drugih dejavnikov, ki so pozitivni pri zaposlovanju. Na primer samodisciplina, socialna mreža, ki jo ustvariš, pa ne mislim mreže na FB-ju, ampak v resničnem življenju, tudi druge raziskave kažejo, da so to pozitivni vplivi športa.

Če se vrneva na vašo poslovilno novinarsko konferenco junija lani. Poslovili ste se hkrati z Dejanom Fabčičem, ki je zaključil svojo kariero v parakajakaštvu, pa se potem zelo hitro in zelo zares lotil lokostrelstva in je letos že nastopil na paralimpijskih igra v Tokiu. Bi lahko tudi vas premamil kak drug šport?

Mislim, da ne bi bi pripravljen dveh dejavnosti početi na tako visoki ravni. Zame je to preveč. Sicer pa mislim, da zdaj lahko več naredim na drugih področjih.

Da lahko znanja in izkušnje, ki sem jih dobil kot športnik, prenesem v organizacijo, v menedžment, pripeljem sponzorje, postavim zgodbe, ki jih morda tisti, ki nima izkušenj v športu, prej ni videl.

Trenutno mi je to zelo pomembno. Kot športnik sem svojo zgodbo že napisal. Prinesla mi je ogromno, mislim, da je bila dobra tudi za slovenski parašport, zdaj pa je čas, da še drugje pustim svoj pečat.

Paralimpijski medalji je bil najbližje v Riu de Janeiru leta 2014, kjer je osvojil 4. mesto. Za bronasto medaljo je zaostal za 27 stotink. Foto: Vid Ponikvar

Na kaj imate najlepše spomine?

S plavanjem sem se ukvarjal 13 let. Bili so vzponi in padci. Kdaj je bilo zelo težko, ampak zdaj, ko gledam z distance, vidim predvsem lepe stvari.

Zdaj vem, da sem takrat imel zelo ozko usmerjen pogled. Pred seboj sem videl zgolj rezultatske cilje.

Če mi je šlo po načrtih, sem bil vesel in obratno, če mi ni šlo, sem znorel. Ker sem precej čustven, sem lahko na stvari, ki mi niso šle po načrtu, zelo burno odreagiral. Zaradi čustvenega nihanja sem kakšen trening tudi pokvaril. Nisem bil sposoben iti korak za korakom, ampak sem videl samo tisti največji cilj pred menoj.

Foto: Vid Ponikvar

In če sem na neki točki začutil, da se mi ta velik cilj, na primer paralimpijska medalja odmika, sem povsem izgubil motivacijo in izgubil teden dni treningov. Vedno znova sem potreboval ogromno notranjega zagona, da sem spet začel trenirati in na dolgi rok te to izčrpa.

In potem so bile tekme, kot so bile paralimpijske igre v Riu, kjer je bil zame edini sprejemljiv cilj medalja in ker te ni bilo, se mi je podrl svet. Potreboval sem celo leto, da sem prišel k sebi, da sem sploh želel plavati.

K sreči sem se konec leta 2017 za leto dni preselil na Nizozemsko, kjer sem spet začutil željo. Njihov profesionalni odnos do športa me je zelo pritegnil in mi dal vnovičnega zagona, da sem se vrnil.

Žal sem se ob vrnitvi v Slovenijo znova vrnil v okolje, ki ni bilo stimulativno, kjer pa sem začel iskati razloge, s katerimi sem utemeljeval svojo slabo voljo. Da je kriv trener, da se ne upošteva mojega mnenja in takrat so se stvari začele rušiti.

Ste zadovoljni s tem, kar ste dosegli na svoji športni poti?

Da, mislim, da sem dosegel ogromno.

Svetovni rekordi še držijo?

Da, tisti iz leta 2012 v dolgih bazenih in 2017 še v kratkih še vedno držita. Oba sem dosegel v delfinu.

Na sprejemu v domačih Podbrezjah leta 2018 Foto: Grega Valančič Sportida

Vemo, da se parašport v marsičem ne more primerjati s klasičnim športom, pa vendar, ste uspeli kaj zaslužiti s plavanjem?

Neposredno ne. Zaposlen sem bil sicer na carini (Đurić je bil prvi športnik invalid, ki je dobil zaposlitev v javni upravi, op. a.), imel sem tudi štipendijo, kar mi je sicer omogočilo, da sem lahko treniral, ampak za življenje to seveda ni dovolj.

To je bil tudi eden od razlogov za konec kariere. Star sem bil 30 let in nekaj sem si želel ustvariti sam, da mi ni treba prositi, da se me kdo usmili.

V tujini so razmere precej drugačne. Leta 2016, ko sem na evropskem prvenstvu osvojil drugo in tretje mesto, sem bil deležen zgolj besed pohvale, medtem ko je hrvaški kolega za enaki uvrstitvi dobil 25 tisoč evrov nagrad.

V Sloveniji so paralimpijske medalje vrednotene enako kot olimpijske, a tukaj sem žal ostal praznih rok. Do bronaste medalje mi je v Riu zmanjkalo 27 stotink sekunde.

"Problem športa invalidov pri nas je, da smo najprej invalidi in šele potem športniki. Dejstvo je, da smo športniki, ne športniki invalidi. To je tudi razlog, da se zdaj uporablja izraz parašportniki. Gre za šport, ki je prilagojen." Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Kaj je danes trend v parašportu?

Profesionalizem. Treba je omejiti število športov, ki jih država podpira, Hrvati so to že naredili, sledijo tudi drugi … S financami, ki jih imamo na voljo, ne moreš podpirati 50 različnih športov.

Problem športa invalidov pri nas je, da smo najprej invalidi in šele potem športniki. Dejstvo je, da smo športniki, ne športniki invalidi. To je tudi razlog, da se zdaj uporablja izraz parašportniki. Gre za šport, ki je prilagojen.

Jaz sem moral z eno roko narediti maksimalno, tako kot nekdo maksimalno naredi z dvema.

Nizozemci so me glede tega takoj postavili na realna tla. Češ, to imaš, s tem delaj in ne jamraj.

VIDEO: Zahvala rejnikoma na sprejemu po osvojitvi naslova evropskega prvaka.

Tudi v Podbrezjah, kjer sta vam Milan in Veronika Debeljak, potem ko vaša biološka mati ni več mogla skrbeti za vas, ponudila dom in ste na hitro dobili še štiri brate in sestre, so vas menda hitro postavili na realna tla.

Đurić med intervjujem za Sportal leta 2013 Foto: Klemen Korenjak Da. Odraščal sem na kmetiji in tam nimajo časa kar naprej skakati za otrokom in ga zavijati v vato. So mi pa kljub temu nudili vse, kar sem potreboval.

Vozili so me v rehabilitacijski center Soča v Ljubljani, z mano vsak dan doma izvajali fizioterapijo, ko pa česa nisem mogel oz. sem mislil, da ne morem, so počakali, da sem to vendarle zmogel.

Starša sta mi kasneje rekla, da sta se včasih skoraj zjokala, ker se jima je zdelo, da sta kruta do mene … Morda sem tudi zaradi te izkušnje danes zelo neposreden in nediplomatski.

Ste tesno povezani z družino, ki vas je kot majhnega fanta vzela k sebi?

Da. Ugotovil sem, da ti na koncu tako ali tako ostane samo družina.

Ko si uspešen, si obkrožen z ogromno ljudmi, ko pa nisi več tako uspešen, je zgodba drugačna.

Ljudje, ki so me v času športne kariere najbolj podpirali, so mi najbolj zarili nož v hrbet. To je realnost, tako funkcioniramo. Medtem ko te družina vedno podpira.

Česa ste se naučili v prvi karieri, kar vam koristi v drugi?

Predvsem to, da si moraš vse izboriti. Šport je najhujša oblika kapitalizma. Samo malo popustiš, pa te takoj izločijo. Ne samo konkurenti, tudi ljudje na splošno, ki jih, če nisi več tako uspešen, ne zanimaš. Mislim, da so naši smučarski skakalci to najbolje občutili na svoji koži.

Je pa slovenska mentaliteta naravnana tako, da si lahko uspešen, se pa tega ne smeš zavedati. Če poveš, da si največji car na svetu, je to še okej, če pa zahtevaš nekaj zase in za druge, za položaj športnikov, te hitro odvržejo.