SiolNET. Sportal Drugi športi
4,26

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (207.) – Andraž Lamut

Doktor farmacije, ki se bo težko poslovil od športa. Preveč mu je zlezel pod kožo.

4,26

termometer

Andraž Lamut
34-letni Andraž Lamut že vse življenje uspešno žonglira med gimnastiko in študijem. Na mednarodnem tekmovanju je nazadnje nastopil leta 2018, lani pa postal doktor farmacije. Foto: Grega Valančič/Sportida

So ljudje, pri katerih se zdi, da je vse tako zelo enostavno. Eden takih je prav gotovo telovadec Andraž Lamut, 207. gost Sportalove rubrike Druga kariera, v kateri predstavljamo karierne poti nekdanjih športnikov. Lamut je lani postal doktor farmacije. Zavidanja vreden dosežek sam po sebi in še toliko večji, ker je do naziva prišel z dolgoletnim usklajevanjem športa in študija. Recept za uspeh? "V usklajevanju obojega sem našel ravnovesje – na treningu sem se odpočil mentalno, na fakulteti pa fizično," pravi 34-letni v Ljubljani živeči Štajerec, ki se je pred kratkim odločil, da združi obe sferi svojega življenja in se poda na povsem novo pot.


Andraž Lamut iz Lovrenca na Pohorju ima 34 let. V tem času je nanizal cel kup dosežkov - postal je državni prvak v kemiji, bil je Zoisov štipendist, pa zlati maturant, Prešernov nagrajenec, mladi raziskovalec, doktor farmacevtske kemije, prejemnik velike Krkine nagrade za raziskovalno delo, vzporedno pa še večkratni državni prvak v gimnastiki. Kljub nenehnemu usklajevanju obeh sfer, športne in študijske, ničesar ne bi spreminjal. Lani se je v času karantene odločil, da si želi narediti povsem nov korak. Po eni strani v neznano, po drugi pa v svet, ki ga še kako dobro pozna.


Lamut izhaja iz zelo športne družine. Mati se je rekreativno ukvarjala z gimnastiko, oče pa je bil odbojkar. Z ekipo Stavbarja iz Maribora je igral celo v 1. jugoslovanski ligi. Lamut izhaja iz zelo športne družine. Mati se je rekreativno ukvarjala z gimnastiko, oče pa je bil odbojkar. Z ekipo Stavbarja iz Maribora je igral celo v 1. jugoslovanski ligi. Foto: Grega Valančič/Sportida

Kaj je bilo najprej, ljubezen do znanosti ali do športa?

Do športa, medtem ko se je do znanosti malo nakazovala že v otroštvu, a je nato za nekaj časa poniknila.

Izhajam iz športne družine. Mama je rekreativno trenirala gimnastiko, oče pa je bil zelo dober odbojkar. Igral je na položaju podajalca. Z ekipo Stavbar Maribor se je v sezoni 1979/1980 uvrstil celo v prvo jugoslovansko odbojkarsko ligo. Z mamo sta se spoznala prav na njegovi tekmi, ko je po nesreči vanjo nabil žogo in je padla po tleh (smeh, op. p.).

Kaj ste si želeli postati v vrtcu? Ko je bilo moderno biti pilot, policist, učitelj, zdravnik …

Ko sem bil majhen, mi je oče večkrat bral knjigo Človeško telo iz zbirke z naslovom Okno v svet, ki govori o ustroju in delovanju človeškega telesa. To me je tako pritegnilo, da sem očeta kar naprej spraševal, kaj je to in ono.

V knjigi je bila tudi ilustracija kemičarke, zraven pa je pisalo poklic: znanstvenik. Tega se še danes živo spominjam. Imela je belo haljo, prelivala je raztopino in – glej ga zlomka – ravno to sem pozneje tudi jaz počel za doktorat. Vem, da sem takrat razmišljal o otroštvu in si mislil, da je bil to znak, da je to nekaj, kar mi je bilo usojeno.

"Že kot zelo majhen sem kar naprej delal špage, bil sem zelo gibljiv in starša sta me pri šestih, sedmih letih vpisala na gimnastiko." "Že kot zelo majhen sem kar naprej delal špage, bil sem zelo gibljiv in starša sta me pri šestih, sedmih letih vpisala na gimnastiko." Foto: Grega Valančič/Sportida

Hkrati pa je vseskozi vzporedno s tem potekala še moja športna zgodba. Že kot zelo majhen sem kar naprej delal špage, bil sem zelo gibljiv in starša sta me pri šestih, sedmih letih vpisala na gimnastiko. Takoj mi je postala všeč. Na gimnastiki res lahko počneš vse mogoče.

Katerega znanstvenika ali znanstvenico bi najraje povabil na kavo in zakaj?

Koliko ste bili stari, ko so trenerji opazili vaš talent?

Težko rečem, kajti na začetku sem bil zelo dober na treningih, na tekmovanjih pa tega nisem znal pokazati. Ko sem dobil svojo prvo medaljo, ne spomnim se več, koliko sem bil star, sem bil neznansko vesel in ponosen. Še danes se spomnim, kako sem jo obesil nad posteljo in jo občudoval.

V vrhunski šport sem zajadral pri 15 letih, pri 16 pa sem bil že povabljen v slovensko člansko reprezentanco v gimnastiki, kar je bila zame velika prelomnica na moji športni poti. Leta 2003, takrat sem bil v 1. letniku, sem tako nastopil na svetovnem prvenstvu v Annaheimu, kjer sta tekmovala tudi Aljaž Pegan in Mitja Petkovšek, in tisto je bil zame res velik dogodek.

Mitja Petkovsek Sportal Gimnastični mojster, ki ne čuti nobenih obžalovanj #video

Takrat sem začel trenirati dvakrat na dan. K sreči sem obiskoval športni razred Druge gimnazije v Mariboru, kjer so profesorji imeli veliko posluha za naše obveznosti. Vstajal sem ob 4.30, da sem šel na trening, in zaradi šolskih obveznosti pozno hodil spat. Ničesar nisem hotel izpustiti in priznam, da sem se med srednjo šolo energetsko povsem izpraznil.

Stoja in ... Stoja in ... Foto: Grega Valančič/Sportida

Leta 2004 sem nastopil na evropskem mladinskem prvenstvu v Ljubljani, po tistem pa so me zaustavile poškodbe. Nekaj časa sploh nisem tekmoval. Imel sem operacijo leve rame – šlo je za natrgano tetivo oz. narastišče bicepsa –, a sem bil tako željan, da se čim prej spet vrnem na orodja, da se mi je poškodba ponovila.

Ko sem se vpisal na fakulteto za farmacijo in se preselil v Ljubljano, sem počasi začel sam raziskovati, kaj se dogaja v telesu, in sam načrtovati svoje treninge. V času študija nisem prav veliko tekmoval, razen na državni ravni, udeležil sem se treh univerzijad, evropskega prvenstva …

Kdaj ste prvič začeli razmišljati, da to, da se z enako intenzivnostjo posvečate študiju in športu, ni dobro ne za eno ne za drugo? Da vsaj nekaj začasno postavite na stranski tir.

Da, dobro ste rekli, začasno. Teh dogodkov je bilo v moji karieri kar precej, predvsem na fakulteti, ko sem se moral kar precej prilagajati. V času izpitov sem raven treningov zmanjšal in obratno, ko sem izpite opravil, sem več treniral, se udeležil večjih tekmovanj, na primer evropskega prvenstva in univerzijad – nisem pa nikoli razmišljal, da bi gimnastiko povsem opustil. Preveč mi je zlezla pod kožo.

In preprosto lahko rečem, da sem v usklajevanju obojega našel ravnovesje – na treningu sem se odpočil mentalno, na fakulteti pa fizično.

... salta še vedno kot za šalo. ... salta še vedno kot za šalo. Foto: Grega Valančič/Sportida

Zakaj ste tako dolgo vztrajali? Zaslužili s tem najbrž niste. Verjetno je bilo to res za vašo dušo.

Pri gimnastiki mora to dejansko res biti na prvem mestu in pri meni je prav gotovo bilo.

Vas je kdaj motilo, da gimnastika v Sloveniji nikoli ni bila na prvem mestu in da si za medijsko odmevnost moral osvojiti najmanj naslov svetovnega prvaka?

Moram reči, da se s tem nikoli nisem ukvarjal, saj sem gimnastiko vedno jemal kot nekaj, kar mi je v veselje, in me to ni ne prizadelo, niti to ni bil moj namen …

Mojca Rode Sportal Garaška pot do lažjega odpiranja vrat #intervju

Če bi bili nogometaš, bi vas vprašala, ali ste v karieri zaslužili dovolj za vsaj nekaj let brezskrbnosti. Tukaj je to vprašanje najbrž brezpredmetno?

Res je, sem se pa tega vedno zavedal, zato sem se tudi resno posvečal študiju.

Naš sogovornik z eno od obsežnih knjig, ki jo je pogosto listal v času študija. Naš sogovornik z eno od obsežnih knjig, ki jo je pogosto listal v času študija. Foto: Grega Valančič/Sportida

Od kod ljubezen do kemije? Domače okolje, geni?

Kemija je moja strast. Ko sem pogledal kemijske formule, mi je bilo takoj vse jasno. Še zdaj gledam na svet skozi kemijo. To je v genih, gotovo.

Moja mama je bila na šoli, ki sem jo obiskoval, učiteljica kemije in biologije in prav z njo je povezan moj razvoj zanimanja za kemijo in naravoslovne vede.

Prebrala sem, da ste se kot otrok spraševali, kako list na drevesu ve, da mora jeseni odpasti. Fascinantno vprašanje. Ste našli odgovor?

Ne boste verjeli, sem! Na fakulteti sem potešil to svojo raziskovalno žilico iz otroštva. Očitno sem se vpisal na pravo fakulteto (smeh, op. p.).

V bistvu gre za to, da se v listu nakopičijo določene snovi, gre za določene kristale, ki jih drevo ne potrebuje, zato jeseni liste odvrže.

Radovednost je bila vedno tista, ki me je gnala v globlji pomen stvari. Ni mi dalo miru, dokler nisem našel odgovorov.

"Radovednost me je vedno gnala v globlji pomen stvari. Ni mi dalo miru, dokler nisem našel odgovorov." "Radovednost me je vedno gnala v globlji pomen stvari. Ni mi dalo miru, dokler nisem našel odgovorov." Foto: Grega Valančič/Sportida

Ste kdaj opravili merjenje inteligenčnega kvocienta?

Ne in tudi ne bi šel, ker ljudi ocenjuje na samo en način. Če bi na primer umetniku dali nalogo, naj naredi kemični poskus, mu najbrž ne bi uspelo in bi ga na podlagi tega lahko označili za neumnega, kar pa nikakor ne drži.

Mislim, da je vsak človek pameten na svoj način in vsak ima svoje darove. Če jih znaš izkoristiti, je to odlično.

S čim se trenutno vi ukvarjate? V koronskem letu ste doktorirali na temo načrtovanja in sinteze novih protimikrobno delujočih zaviralcev, prejeli ste Krkino nagrado za mlade raziskovalce …

Lotil sem se priprave programov za zdrav življenjski slog. Verjetno vas to preseneča, ker ste pričakovali drugačen odgovor, povezan s kemijo, ampak po doktoratu sem se odločil, da se podam na povsem samostojno pot in ena od teh je tudi ta.

Vse znanje, ki sem ga pridobil na področju športa in študija, bi rad združil. To je prvi razlog. Drugi pa, da bi rad naredil nekaj uporabnega za ljudi. To je moj osnovni namen.

Počasi pripravljam spletno stran, kjer bodo ljudje našli določene poljudnoznanstvene vsebine s tega področja. Pisal bom na poljuden način, a utemeljeno s strokovnimi dognanji.

Na dan našega intervjuja je po letu in pol spet prestopil prag Gimnastičnega centra Ljubljana, kjer je treniral zadnja leta. Na dan našega intervjuja je po letu in pol spet prestopil prag Gimnastičnega centra Ljubljana, kjer je treniral zadnja leta. Foto: Grega Valančič/Sportida

Andraž Lamut Foto: Grega Valančič/Sportida

Andraž Lamut Foto: Grega Valančič/Sportida

Andraž Lamut Foto: Grega Valančič/Sportida

Andraž Lamut Foto: Grega Valančič/Sportida

Z ljudmi bom delal individualno, ker mislim, da je vsak človek drugačen in vsak vsaj na začetku potrebuje individualen pristop.

Predvsem gre za telesno vadbo, ki bo večinoma potekala v naravi, k temu spada tudi ustrezna prehrana, tu bom lahko povezal znanje s fakultete, in pa seveda miselna naravnanost, ki je še kako pomembna, ter regeneracija. Vse to bom združil v celostni program, glavna točka pa je skrb za imunski sistem. To se mi zdi najpomembnejše.

Trenutno sem s tem kar precej zaposlen, zato že dolgo nisem imel časa za telovadnico. Danes sem tukaj po letu in pol. Večinoma treniram v naravi in mislim, da sem v tem trenutku kar dobro telesno pripravljen.

Po več naslovih državnega prvaka v mnogoboju in na posameznih orodjih je v mednarodnem merilu najbolj ponosen na 10. mesto na bradlji, ki ga je pritelovadil na tekmi svetovnega pokala v Kopru leta 2018. Po več naslovih državnega prvaka v mnogoboju in na posameznih orodjih je v mednarodnem merilu najbolj ponosen na 10. mesto na bradlji, ki ga je pritelovadil na tekmi svetovnega pokala v Kopru leta 2018. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Torej vaša športa pot vendarle še ni povsem končana?

Povsem še ne, je pa res, da sem nazadnje zelo resno treniral leta 2018, ko sem imel resne namene, da bi se prek mnogoboja skušal uvrstiti na olimpijske igre v Tokiu.

Ko mi ni uspelo, sem se vrgel v pripravo doktorata, gimnastiko pa postavil na stranski tir …

Saša Golob Sportal Se je spomnite s telovadnega parterja? Pri 26 letih je že zdravnica, kmalu prvič tudi mama.

Kaj pa vaša zgodba v laboratoriju, je končana?

V okviru tega, kar sem delal do zdaj, gotovo. Mogoče se bodo mojemu delu pozneje priključile kakšne raziskave, ampak bolj v smeri tega, kar bom zdaj počel. Bom pa strokovne članke zagotovo še pisal. Sproti bom videl, kako bo.

"Lotil sem se priprave programov za zdrav življenjski slog. Verjetno vas to preseneča, ker ste pričakovali drugačen odgovor, povezan s kemijo, ampak po doktoratu sem se odločil, da se podam na povsem samostojno pot in ena od teh je tudi ta. Vse znanje, ki sem ga pridobil na področju športa in študija, bi rad združil. To je prvi razlog. Drugi pa, da bi rad naredil nekaj uporabnega za ljudi. To je moj osnovni namen." "Lotil sem se priprave programov za zdrav življenjski slog. Verjetno vas to preseneča, ker ste pričakovali drugačen odgovor, povezan s kemijo, ampak po doktoratu sem se odločil, da se podam na povsem samostojno pot in ena od teh je tudi ta. Vse znanje, ki sem ga pridobil na področju športa in študija, bi rad združil. To je prvi razlog. Drugi pa, da bi rad naredil nekaj uporabnega za ljudi. To je moj osnovni namen." Foto: Grega Valančič/Sportida

Štiri leta ste bili zaposleni kot mladi raziskovalec na katedri za farmacevtsko kemijo na fakulteti za farmacijo. Ste imeli možnost tam ostati, če bi želeli?

Lahko, a sem se odločil za samostojno pot.

Pogumno.

Da, ni bil lahek korak, a sem čutil, da to moram storiti.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 25
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin