SiolNET. Sportal Zimski športi
2,44

termometer

  • Messenger
  • Messenger
DRUGA KARIERA (228.): JURIJ TEPEŠ

Jurija Tepeša pritegnilo bolj, kot si je mislil

2,44

termometer

Smučarski skoki in avtomobilizem še vedno ostajajo zvesti spremljevalec Jurija Tepeša, ki je po skakalni karieri stopil v svet, za katerega je vedno govoril, da ga ne bo nikoli videl. Trenersko delo mu je zlezlo pod kožo. Ob pogledu na številko druge kariere v naši Sportalovi rubriki lahko vidimo, da bo moralo preteči še nekaj časa, da bomo prišli do številke 244, kot znaša njegov osebni rekord v poletih. In tudi sam se zaveda, da bo potreben čas, da se bo nadgradil na novi poti.

Jurij Tepeš je v času kariere smučarskega skakalca veljal za enega najboljših slovenskih letalcev vseh časov. Športno pot je zaključil junija 2020 pri vsega 31 letih, saj zaradi spremembe dresov ni mogel več najti priključka s svetovno elito, ki si ga je želel. Želel se je posloviti prav na Letalnici bratov Gorišek, a mu je pandemija koronavirusa prekrižala načrte. Hkrati pa je tudi stanje s covid-19 vplivalo na to, da se je poglobil v svoje misli in se odločil za nov skok. Ne na skakalnici, ampak ob njej. Pravi, da ima v Stenu Balohu odličnega mentorja in mu je hvaležen, da svoje znanje prenaša nanj. Skupaj sta zadolžena za smučarske skakalke med 15. in 20. letom v Državnem panožnem nordijskem centru v Kranju. A gleda tudi naprej …


Jurij Tepeš se je končani športni poti podal v trenerske vode. V svet, v katerega je v času kariere govoril, da vanj nikoli ne bo vstopil. Jurij Tepeš se je končani športni poti podal v trenerske vode. V svet, v katerega je v času kariere govoril, da vanj nikoli ne bo vstopil. Foto: Gregor Pavšič Jurij, ste se hitro navadili na novo službo?
Dva meseca sem potreboval, da sem "preklopil". Najprej sem bil dva meseca povsem prost, da sem se začel zavedati, da sem zaključil. Stanje s koronavirusom mi je pomagalo, da sem bil povsem izoliran. Za razliko od ostalih mi je to malce ustrezalo. Vedel sem, da bom zaključil kariero. Sicer me je oropalo za Planico, ker sem si želel skočiti še na Letalnici bratov Gorišek. Posvetil sem se sebi, uredil stvari okoli hiše ... Ko sem lani junija začel delati z mlajšimi, sem potreboval mesec, dva, da sem prenesel svoje videnje s skakalnice. Ni bilo čez noč.

Znan je bil, da je na letalnicah široko razprl krila in poletel daleč. Znan je bil, da je na letalnicah široko razprl krila in poletel daleč. Foto: Žiga Zupan/Sportida Ali ste se dogovorili že prej?
Sprva sem se dogovarjal za drugo službo, nato je prišlo do dela v skokih. Prek ministrstva sem zaposlen v razvoju kadra v športu. Izobražujem se za trenerja smučarskih skokov.

Potem preskok ni bil težak in se v vmesnem obdobju niste "iskali"?
Kar hitro sem moral "preklopiti". Lepo, da se je to zgodilo. Če ne drugega, me je prisililo, da sem nadaljeval. Da nisem bil mesec brez službe, kot se rado zgodi.

Koliko časa ste pri sebi potrebovali, da ste se začeli zavedati, da je kariere konec?
Ne veliko. Zaključiti sem jo želel leto prej. Planica se je nato premaknila zaradi teh stvari, ki so se zgodile. Rekel sem si, da bom še eno leto podaljšal, a na koncu ni bilo to to.

Njegov oče Miran Tepeš, nekdaj prav tako odlični skakalec, je že mnogo let vpet v smučarske skoke. Njegov oče Miran Tepeš, nekdaj prav tako odlični skakalec, je že mnogo let vpet v smučarske skoke. Foto: Vid Ponikvar Ali o tem, da bi šli morda po očetovih stopinjah in delali z vetrno izravnavo ter kot pomočnik direktorja smučarskih skokov, niste razmišljali?
Tudi to me zanima, vendar ne prideš kar tako zraven. Ne vem, če imam dovolj šole za to. Zagotovo pa potrebujem izpit delegata. Tega za zdaj nimam. Če bi bilo kdaj zelo resno in bi lahko razmišljal v tej smeri, bi zagotovo naredil tudi ta izpit.

Z očetom se vama zdaj verjetno ni treba veliko pogovarjati o skokih. Ali se še vedno?
Zelo redko. Že zadnjih nekaj let, ko sem skakal, sva prišla na tisto raven, da se o skokih izven skakalnice ne želim pogovarjati. V mlajših letih me je poskušal usmerjati. Vsi vemo, kako so otroci. Našel sem drugačne načine. Oče je videl, da je bolje, da včasih otroku pustiš tudi svojo pot. Kakorkoli, prav tako se je treba učiti na svojih napakah. Nisem naredil kakšne napake, ki bi jo res obžaloval.

Kako pa je z vašo ljubeznijo, ki sliši na ime avtomobilizem? Vidimo, da svoj avto na dirkališčih še vedno pridno priganjate. Kako je z morebitnim iskanjem zaposlitve v tem svetu? Ste zaprli to knjigo?
Nenehno sem govoril, da bi se preizkusil v avtomobilizmu. Nekaj sem se že dogovarjal, prišla je ponudba … Malce si še puščam odprta vrata. Vsake toliko časa zbodem kakšnega na policiji, če grem lahko na kakšno akcijo k avtocestni policiji (smeh, op. a.). Avtomobili me zelo veselijo.

Jurijeve izkušnje so zlata vredne za mlade skakakle, ki jih v tem trenutku uči. Jurijeve izkušnje so zlata vredne za mlade skakakle, ki jih v tem trenutku uči. Foto: Sportida

Ste se morda po koncu kariere še kdaj spustili po skakalnici?
Ne, nikoli. Zadnji skok sem naredil v Romuniji na 90-metrski skakalnici (smeh, op. a.). Nagovarjali so me, da se poslovim v Planici za konec svetovnega pokala, a sem jim dejal, da lahko, ampak pod enim pogojem. Da me kot predskakalca spustijo z desetih ramp višje in naj mi to povedo tri mesece prej, da se pripravim. Šteje samo svetovni rekord in dolg skok. To, da bi skakal na velikanki le 180 metrov, mi ne predstavlja užitka.

Kakšne so vaše naloge v novi službi v Državnem panožnem nordijskem centru, kjer delate z mlajšimi skakalkami med 15. in 20. letom starosti?
Delam kot pomočnik Stena Baloha. Vse naloge, ki so za pomočnika torej. Zraven hodim po tekmah, treningih, hkrati pa se izobražujem. V ponedeljek se nam je začelo šolanje za drugo stopnjo za trenerstvo. To je nekdanja A pro. Zdaj se tako imenuje. Ko to naredim, bom videl, kako naprej. Pogodbo imam do naslednjega leta.

Stane Baloh Foto: Vid Ponikvar Ste zdaj začutili, da bi to delali dalj časa?
V času skakalne kariere sem govoril, da nikoli ne bom trener. Mislim, da sem se kar našel. Potreboval sem nekaj mesecev in zdaj mi je dobro. Zanimivo je, veliko vem že iz svoje kariere. Marsikaj se bom še naučil.

Kaj vas je najbolj presenetilo v novi službi?
Najbolj me je presenetilo to, koliko je dela s papirji. Zdaj jih je zaradi covid-19 še več. Kljub temu sem mislil, da bo malce manj dela na računalniku. Sicer pa sem treniral od svojega šestega leta in mi je bilo nekako jasno, kaj počnejo trenerji. Ni bilo hudih neznank.

Kakšen je Stane Baloh kot mentor?
Sten je zame idealen mentor. Ujameva se. Všeč mi je, ker mi predaja znanje. Pušča mi proste roke. To so tiste stvari, ki jih cenim in mu bom za to večno hvaležen. Izkušenj ima ogromno. Hvaležen sem mu, da si želi znanje predajati. Vesel sem, da sem prišel k njemu. Zelo dobro komunikacijo imava. Povem mu, da mi to zelo veliko pomeni.

Od konca kariere se ni nikdar več podal na skakalnico. Od konca kariere se ni nikdar več podal na skakalnico. Foto: Vid Ponikvar Skoki se nenehno spreminjajo. Od načina skakanja do opreme. Vas je najbolj "teplo", ko so spremenili obseg dresov.
Moji tehniki se niso prilegali večji dresi. To se dogaja zadnje čase, ko je razkorak pomemben. Skakal sem bolj na smučeh. Drese sem imel manjše, da sem lahko bolj čutil smuči. Te spremembe so me teple. Najbolj všeč mi je bilo, ko so bili dresi najbolj ozki, na nič centimetrov. A so se pojavljale poškodbe, kar pa ni bilo dobro. Več hitrosti je bilo, jaz sem jo potreboval, ker nisem imel odriva. Nimam hitrih mišic, ampak močne.

Kaj novega ste se v tem kratkem času naučili? Verjetno ste izhajali iz sebe, povrhu vsega pa imate ob sebi Baloha, ki ima veliko znanja in izkušenj. Trenirati mlade in samega sebe je drugače.
Zagotovo je drugače. Če treniraš sebe, moraš gledati nase. Zdaj je treba gledati širše, ker je več deklet, ki jih trenirava. Kaj ugaja eni skakalki, kaj drugi. Ko skačeš, greš po treningu domov. Kot trener moraš poleg tega še razmišljati in zraven početi še druge stvari. Dela je več, vendar se tudi v času kariere 24 ur na dan ukvarjaš s športom. Razlika je v tem, da lahko grem zdaj malce večkrat na malico (smeh, op. a.).

Kranjska skakalnica je njegov drugi dom. Kranjska skakalnica je njegov drugi dom. Foto: Bojan Puhek Koliko je talentov za prihodnost?
S fanti ne delam prav veliko. Kar vidim, je na skakalnici. Pri dekletih imamo kar nekaj nadarjenih skakalk. O imenih ne bi govoril. Z vsemi je treba delati enako in ponuditi najbolje, kar lahko.

So zdajšnje generacije poslušne in pripravljene trdo delati, kot je bilo to v vaših časih? Ali morda iščejo tudi krivine?
Odvisno je od karakterja. Nekateri jih bodo vedno iskali, čeprav sem mnenja, da so dekleta malce bolj pridna kot fantje. Vsaj glede na izkušnje, ki jih imam. Določene stvari so boljše pri njih, določene pri fantih. Pri fantih je, denimo, lažje komunicirati, pri dekletih se je treba navaditi, pa je potem tudi lažje.

Ali so uspehi slovenskih skakalk Nike Križnar in Eme Klinec kaj spodbudili mlajše skakalke, da so še bolj zavzete na treningih?
Upam, da jih je. Videlo se bo čez pet, šest, sedem let. Upam, da jih je. Da jih bo vedno več. Ženski skoki imajo veliko prihodnost. Razvijajo se zelo hitro. Hitro lovijo fante. Morda ne bodo nikdar na isti ravni, ampak priklop je vedno manjši. Včasih so skakale le na 90-metrskih skakalnicah, zdaj na 120-metrskih. Govori se že o velikankah.

Avtomobili so bili vedno njegov hobi. In ne bo se obremenjeval, če bo tako ostalo, čeprav se je spogledoval tudi z morebitno službo v svetu avtomobilizma. Avtomobili so bili vedno njegov hobi. In ne bo se obremenjeval, če bo tako ostalo, čeprav se je spogledoval tudi z morebitno službo v svetu avtomobilizma. Foto: Gregor Pavšič

Za letalnice ste pravi naslov. Nekatere bi šle že zdaj, niso pa še vse za to, da bi šle na velike naprave.
Odgovorne instance se bodo odločile, kdaj je najbolj primeren čas. Kar lahko v tem primeru naredim, je to, da jih čim bolj pripravim, da bodo sposobne.

Kaj bi radi naredili v skokih? Verjetno imate pred seboj določen cilj.
Veliko bolj me je začelo zanimati, kot sem mislil. In to me zelo veseli. Načeloma so zelo zainteresirani, da bi ostal v skokih. V trenerstvu si jasno želiš imeti najboljšo reprezentanco, ali je to ženska ali moška. To je cilj vsakega trenerja. Vsaj mislim, da bi moral biti. Tudi moj je. Upam, da bom kdaj do tja prilezel. Bomo videli, do kam bom. Avtomobilizem je bil vedno moj hobi, morda bo tudi vedno ostal. Nikoli pa ne reci nikoli.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin