Zaradi vojske je lahko disk metal kar tri desetletja

Nekdanji slovenski atlet Igor Primc je svoj največji uspeh v karieri dosegel z zmago v metu diska na Sredozemskih igrah v Italiji leta 1997. Primc je Slovenijo dvakrat zastopal na olimpijskih igrah. V Atlanti leta 1996 je osvojil 24. mesto, deset let pozneje je bil v Atenah 31.

Kar 33-krat je postal državni prvak, pred slabima dvema desetletjema pa je na mitingu v domačem Novem mestu postavil slovenski rekord in mejnik, ki ga še danes ni prekosil nihče, ko je disk zalučal 64,79 metra daleč. S 183 centimetri je bil med manjšimi metalci, zato se je pri metu moral prilagoditi s posebno tehniko.

Vsi Sportalovi gostje v rubriki Druga kariera.

"Nihče med metalci z mojo višino ne more vreči več kot 66 metrov. Ker sem bil manjši od preostalih, sem se moral prilagoditi, da sem nekako zapolnil vrzel v primerjavi z drugimi tekmovalci. Višji tekmovalci so z mesta metali 60 metrov, z zaletom pa okoli 70 metrov. Jaz pa sem iz mesta vrgel največ 51 metrov, z zaletom pa skoraj 65 metrov. Tako dober sem bil v obratu, da sem to razliko nekoliko zmanjšal," pripoveduje danes 52-letni Primc, ki je leta 2010 metanju diska pomahal v slovo.

Odkritje diska veliko naključje

Igor Primc se je z metom diska začel ukvarjati že v osnovni šoli. Foto: Vid Ponikvar Slovenski rekorder v metu diska se je z atletiko začel ukvarjati že v mladih letih. "Disk sem izbral čisto po naključju. Tisti, ki me je vpeljal v ta šport, je bil moj sosed Marijan Špilar, ki je bil v tistem času tudi državni prvak v metu kopja," se spominja.

Špilar je bil ravnatelj osnovne šole, ki jo je obiskoval Primc, zato ga je hitro povezal s pravimi ljudmi. "Takrat smo imeli dvoboj z eno izmed osnovnih šol iz Zagreba, kjer smo se lahko preizkusili v različnih športih. Najprej sem želel tekmovati v metu kopja, potem sem prvič vrgel disk in z dolžino meta presenetil vse," pripoveduje Primc, ki je v osnovni šoli žogico metal tako daleč, da je preletela vse igrišče in glavno cesto vse do kioska, ki je bil v bližini šole.

Primc je bil skozi obdobje osnovne šole pogosto v dilemi. "Imel sem rad glasbo, že kot majhen sem igral trobento, treniral sem tudi rokomet, na koncu pa je prevladala ljubezen do atletike," se spominja Dolenjec, ki je že med časom svojem kariere tudi študiral in delal.

Doštudiral je na fakulteti za šport v Ljubljani, nato je sedem let delal kot profesor športne vzgoje na eni izmed srednjih šol v Novem mestu. "To je bil najtežji del moje kariere, ker sem hkrati hodil v službo, zraven pa sem dvakrat na dan še treniral. Danes pravim, če smo z družino preživeli tisto obdobje, bomo še vse, kar prihaja. Zjutraj sem vstal, otroke odpeljal v vrtec, nato sem odšel na delo. Takoj po službi sem imel prvi trening, zvečer pa še drugega," se spominja težkega obdobja.

Sportal Od vrhunske plavalke do direktorice #intervju

Težki pogoji za trening

Primc je večino svoje kariere treniral v svojem rodnem mestu. Nekaj časa je preživel tudi v tujini, kalil se je v ZDA, med drugim pa tudi na Madžarskem. "V Novem mestu nisem imel dvorane, da bi treniral pozimi. Trenerjem v tujini je bil met diska bolj znan, v Novem mestu sem se mogel ves čas prepirati z nogometaši, da sem lahko treniral na štadionu," pravi.

Slovenski "metalci". Igor Primc v družbi Primoža Kozmusa in Mirana Vodovnika. Foto: Vid Ponikvar

"Manj težav imaš v procesu treninga, če treniraš na suhem, pod streho na toplejšem. Je pa res, da če na tekmi lije dež, moraš metati tudi v takšnem vremenu. Vedno sem treniral tudi v dežju," pravi Primc, ki se še posebej dobro spominja treniranja pozimi, ko je trening trajal tudi po pet ur.

"Najprej sva morala s trenerjem odmetati sneg iz izmetnega kroga ter štadiona, da smo disk ob metu sploh lahko našli. Zraven smo imeli posodo vroče vode, saj so diski železni in zelo mrzli, zato smo jih namakali v vodo. Trener je ob metu včasih moral iskati disk v snegu, saj se je ta ob pristanku lahko zapeljal tudi do 20 metrov daleč," se še danes spominja.

Služba v Slovenski vojski  Danes je zaposlen v športni enoti Slovenske vojske. Foto: Špela Lenart

Z metanjem diska se ni mogel preživljati, denarja je kdaj primanjkovalo tudi za kakovosten trening. "Imel sem srečo, da sem imel za sabo dobro marketinško ekipo, s katero smo dobro delali," pravi. Na tekmah je zaslužil bolj malo, največkrat toliko, da je imel za bencin. "Na koncu mi je ostalo kakšnih sto evrov. Je pa res, da nisem imel kolajne s svetovnih prvenstev, zato se je poznala razlika," meni.

Pozneje se mu je ponudila služba v Slovenski vojski, ki jo opravlja še danes. "Zaposlen sem v športni enoti Slovenske vojske, kjer skrbim za koordinacijo vseh vrhunskih športnikov, ki so zaposleni v športni enoti," pojasnjuje.

Novomeščan skrbi za enoto 70 športnikov. "Organiziram njihovo prisotnost na raznoraznih dogodkih, ki jih ima Slovenska vojska. V skladu s pogodbo o zaposlitvi imajo vrhunske športnice in športniki določene obveznosti, predvsem v zvezi s promocijo Slovenske vojske," o svojem delu razlaga Primc, ki se je v svoji drugi karieri želel preizkusiti tudi v trenerstvu, a pravih ponudb ni bilo.

Leta 2000 se mu je podrl svet

Olimpijske sanje leta 2000 mu je prekrižala poškodba. Foto: Vid Ponikvar Dvakrat je nastopil na olimpijskih igrah. Leta 2000, ko je bil najbolje pripravljen, se mu je zaradi poškodbe mečne mišice izmuznil nastop v Sydneyju. "Podrl se mi je svet. Dve leti sem garal za to tekmovanje, nato pa se ti v dveh mesecih poruši vse, kar si načrtoval. Od 13 sponzorjev sta ostala le dva, prav tako je tedanji trener izgubil voljo. Bil sem star že 34 let, a sem se takrat odločil, da na takšen način ne morem končati kariere," pripoveduje Primc, ki se je nato leto pozneje na svetovnem prvenstvu v Kanadi uvrstil v finale.

Kljub temu, da z olimpijskimi igrami ni imel ravno sreče, pa je bil to eden od vrhuncev njegove kariere. "Prvič je vedno težko, Sydney sem zaradi poškodbe izpustil, težave sem imel tudi v Atenah, a noben denar ni vreden tega, kar doživiš na olimpijskih igrah," pravi.

Primc se je odločil, da bo vztrajal do olimpijskih iger v Atenah, saj je tam doma njegova disciplina. "To tekmovanje je povsem na drugačni ravni od preostalih. Vsak športnik sanja o olimpijskih igrah. Do takrat sem metal na štadionih, kjer je bilo okoli 40 tisoč ljudi, potem pa jih je na olimpijskih igrah že v kvalifikacijah dvakrat več. Ko vidiš kaj takega, se ti res naježi koža, a pomembno je, da ostaneš zbran in opraviš svoj posel," meni nekdanji atlet.

Sportal Pri 21 letih ustvaril vizitko, ki mu še danes odpira vrata #intervju

Recept za dolgo kariero

Primc je bil več kot tri desetletja vpet v vrhunski šport, kariero je končal pri 44 letih. "Mogoče sem kakšno leto predolgo vztrajal in bi lahko morda že prej odnehal. Na srečo sem imel od začetka do konca kariere ob sebi prave ljudi. Ogromno pomeni tudi podpora družine. Hkrati je veliko pripomoglo tudi to, da sem bil že med kariero kot športnik zaposlen v Slovenski vojski, ravno to mi je omogočalo, da sem lahko tako dolgo vztrajal pri metanju diska," pripoveduje o svoji odločitvi.

Ko pogleda proti svoji dolgi karieri, ne obžaluje veliko stvari. Če bi se lahko vrnil na začetek, bi več časa preživel v tujini. "Trenerjev, ki bi vedeli, kako vreči 65 metrov, v Sloveniji takrat ni bilo. Žal mi je, da nisem več časa preživel v tujini, predvsem v ZDA, da bi dosegel rezultate, ki bi me popeljali na več pomembnejših tekem. Kljub temu, da sem bil 15. na svetu, nisem mogel tekmovati na tekmah Grand Prixa drugje kot v Zagrebu," pojasnjuje.

Igor Primc in olimpijski prvak v metu kladiva Primož Kozmus ob koncu kariere drugega. Foto: Vid Ponikvar

Danes verjame, da bi ob pravih pogojih in z malo več sreče disk lahko zalučal nekje do 66 metrov daleč. "Pri metu diska je zelo pomemben veter. Če piha v pravo smer, lahko pridobiš tudi dva metra. Tisto leto, ko sem bil najbolj pripravljen, je veter na vsaki tekmi pihal v drugo smer," se nekoliko z obžalovanjem spominja Novomeščan, ki današnje dogajanje v atletiki, tudi zaradi svojega poklica, spremlja z veliko pozornostjo.

"Konkurenca danes je zagotovo večja, zelo je napredovala tudi metoda treninga. Danes je še težje priti na tekmovanje, kot so olimpijske igre, saj so norme postavljene zelo visoko. Z mojim rezultatom bi se danes zelo težko uvrstil na kakšno veliko tekmovanje," pravi. "V Sloveniji je bilo zdaj nekaj let zatišje, se pa v ospredje čedalje bolj prebija mladi Kristjan Čeh, ki je res izjemen talent," se je proti prihodnosti meta diska v Sloveniji obrnil Primc.

Sportal V 90. "zanetil vojno" in razjezil Gorenjce, danes v zahtevnejši vlogi predaja znanje

Disk na stranskem tiru

Nekdanji atlet se danes v metanju diska ne preizkuša več. "Kdaj še pokažem tehniko meta na pripravah atletske zveze, vrgel pa ga že kar dolgo nisem. Pravzaprav tega niti ne pogrešam," pravi Primc, ki redko spremlja tudi tekme po televiziji.

"Metalci so v prenosih vedno manj pomembni, zato je zelo malo posnetkov in sem ob tem precej nervozen. Kar je večjih tekmovanj po Evropi, si jih raje ogledam v živo. Tam se največkrat srečam tudi z drugimi kolegi, ki so tekmovali v tistem času kot jaz, in ostajam v stiku z novimi tekmovalci," pripoveduje.

Po koncu kariere ima Dolenjec tudi več časa za glasbo, ki je bila njegova strast že v otroštvu. "Glasba me je spremljala ves čas kariere, saj sta pri metu diska zelo pomembna ritem in motorika, sploh pri obratu. Trobento sem zamenjal za bariton, že nekaj časa sem član godbe v Šmarjeških Toplicah," o svoji drugi strasti pravi Primc.

Danes se zaveda, da je imel ogromno srečo, da je pri športu, ki ga ima najraje, lahko vztrajal tako dolgo. "Met diska je tak šport, v katerem z zaslužkom vsaj v Sloveniji ne moreš preživeti. Vesel sem, da sem imel posluh trenerjev in pozneje uprave Slovenske vojske, da sem lahko do 44. leta treniral in metal disk. Res sem imel privilegij, da sem lahko tekmoval tako dolgo. Je pa res, da sem imel začrtano svojo pot, s katere se nisem želel odmakniti. Žena mi še danes pravi, da sem trmast," z nasmeškom pripoveduje nekdanji olimpijec.

Sportal Nikdar ne bo pozabil posebnega večera, v katerem se mu ni prikazala Marija

Sportal Intervju, za katerega smo potrebovali posebno dovoljenje

Sportal Nekdanji olimpijec po desetletju razkril resnico