Nedelja, 25. 11. 2018, 14.04
6 let
DRUGA KARIERA (82.) - Roman Horvat
Nikdar ne bo pozabil posebnega večera, v katerem se mu ni prikazala Marija
"Drug svet je. Če bi zdaj komu vrgel žogo v glavo, bi bila tožba. Takrat si še doma nisem upal povedati, ker bi jih dobil še od očeta," poudarja nekdaj odlični košarkar Roman Horvat, ki je imel v karieri tudi resno poškodbo hrbta. Sicer pa je doživel izjemno hiter preskok iz aktivne športne poti v drugo kariero. Vpet je v delo pri košarkarskem klubu Šenčur, še vedno pa kdaj podoživi zase in za Olimpijo zgodovinsko tekmo iz leta 1994.
Doseči deset trojk v finalu kakšnega tekmovanja, ob tem se podpisati pod 36 točk in dvigniti pokal najboljšega visoko v zrak so sanje marsikoga. Roman Horvat se lahko pohvali s takšnim podvigom. Leta 1994 je v finalu v Lozani proti španski Vitorii pomagal Smeltu Olimpiji do zgodovinske zmage v evropskem pokalu.
Spomini na to tekmo so še zdaj sveži: "Te tekma je bila najboljša v karieri. Takšna se redko ponovi. Vso sezono smo igrali dobro, vendar takšnih predstav nismo imeli. V transu sem bil. V 17. minuti sem videl, da me bo zamenjal Razić. Hitro sem še vrgel še dve trojki in zadel ter ostal v igri. Takšno tekmo je težko ponoviti. Vsa ekipa je odlično delovala. Podoživim jo še kdaj, čeprav je daleč nazaj. Ko je kakšna obletnica in te ljudje vprašajo, se spomnim. Po eni strani imam grenak priokus, ker se nihče na Olimpiji ne spomni. Na cesti se ljudje spomnijo in te dvigne."
Roman Horvat se je spomnil zgodovinske tekme
Hauptman se je pošalil, da se mu je prikazala Marija
Takratni kapetan Dušan Hauptman je nekoč v intervjuju za Sportal v šali dejal, da se je Horvatu prikazala Marija: "To se bova pogovorila (smeh, op. a.). Z Duletom sva bila sostanovalca. Nenehno sva se šalila."
Z Dušanom Hauptmanom sta bila sostanovalca in sta se veliko šalila.
Pa današnja mladina ve, kdo je Roman Horvat? "Ne, ne vedo. Nekateri recimo poznajo le še Marka Milića. Raša Nesterovića na primer ne. Zdaj so Dončići, Dragići. Tega, žal, v Sloveniji ne znamo narediti, da bi se pri mladih obujala zgodovina. Naša generacija ve, kdo je bil Kićanović, kdo Ćosić …"
Lahko bi pristal tudi na vozičku
V dresu Olimpije je odigral številne dobre tekme. Zgodovinska zanj in za Olimpijo je bila tista v Lozani leta 1994, ko je natresel 36 točk, od tega 10 trojk za veliko veselje zeleno-belih. A bi se lahko njegova športna pot kmalu zasukala v povsem drugačno smer, potem ko je moral prestati operacijo hernije: "Ko sem bil še v Triglavu in smo igrali na plastiki, sem grdo padel na trtico. Takrat se je začelo. Ko sem šel slikati, sem imel dve tretjini živca natrganega. Doktor Slobodan Macura mi je rekel, naj grem takoj na operacijo, sicer bi lahko pristal celo na vozičku, če bi se strgal. V 24 urah sem bil že na operacijski mizi. Nekaj mesecev sem bil iz pogona, nato pa sem normalno igral."
Prav zdravje je tisto, kar zelo ceni. zato ni pomembno, da v karieri ni zaslužil milijonov, pa čeprav je bil v tujini. Nekaj smole je imel, ker je bil na primer v dveh klubih, ki sta bankrotirala, se pa zaveda, da so bili takrat drugačni časi: "Pomembno mi je, da sem zdrav. Hrbtenico sem operiral pri 24 letih in zdaj nimam nikakršnih težav. Vesel sem, da sem zdrav in milijoni ne bi odtehtali. Nisem pa toliko zaslužil, da bi si lahko privoščil, da ne bi delal."
V ligo NBA mu ni dovolil Sagadin, ki ga neizmerno ceni
V dolgi karieri je spoznal številne ljudi, s katerimi je navezal stike, zlasti prek socialnih omrežij. Lani je na primer srečal nekdanjega centra Olimpije Vitalija Nosova, kar je bilo zanj posebno snidenje: "Kot bi se srečala otroka. Objemala sva se. Super je bilo. Sicer pa se na veteranskih prvenstvih srečam z vrstniki iz mladinske jugoslovanske reprezentance."
Poudarja, da bi še enkrat izbral isto pot, kot jo je, čeprav bi spremenil kakšno stvar, če bi jo lahko. "Edina stvar, ki jih nisem izkusil, so bile olimpijske igre. Če bi leta 1992 prišli na olimpijske igre, bi igrali proti velikemu 'dream teamu'. Lahko bi dosegel več, lahko manj. Morda takrat, ko sem imel poškodovano hrbtenico, sploh ne več igral košarke. Morda sploh hodil ne bi več. Prav tako je bila leta 1992 v igri liga NBA. Houston Rockets so kazali zanimanje, vendar Zmago Sagadin ni dovolil nikomur zraven. Takrat so bili drugi časi. Pogovarjali so se, ali bi prišel na poletno ligo, vendar me Olimpija ni pustila. Je pa res, da je bila liga NBA takrat za nas na Luni. Za Evropejce je bila skoraj nedostopna," se spominja Horvat.
Čeprav je dobil Zmagov ne pri odhodu čez lužo, pa se je od njega veliko naučil. Trdo delo je bilo sinonim pod vodstvom Sagadina in pod njegovo taktirko so nastali številni odlični evropski kakor tudi NBA-igralci. "Pri njem so bili treningi fantastični, strogi. Ko smo prišli po tekmi s poti, nas je takoj poklical v dvorano. Po navadi je bilo to po zmagah. Zakaj? Da nismo mislili, da smo dobri, in se ne bi sprostili. Nenehno smo bili pod napetostjo," pravi Horvat.
"Če bi zdaj komu vrgel žogo v glavo, bi sledila tožba"
Tudi po končani karieri je košarkarsko aktiven in zastopa barve Slovenije na veteranskih evropskih in svetovnih prvenstvih, na katerih osvajajo tudi zlate medalje. Hkrati dodaja, da bi današnja mladina takšne prijeme težko sprejela: "Tu je daljša zgodba. Sami smo bili drugače vzgojeni. Ni bilo telefonov, 300 programov na televiziji .. Veliko smo bili zunaj. Danes otroci nimajo delovnih navad. Starši jih ujčkajo. Nam ni bilo težko iti na igrišče. Pa ne, da jim je težko, ampak nimajo časa. Že v osnovni šoli morajo delati seminarske naloge. Tu je razlika. Trening je bil drugačen, a je bil pristop drugačen. Kar zadeva trening, mislim, da tri četrtine fantov ne bi zdržalo, fizično in psihično."
Pri vsem opozarja na starše, ki se preveč vtikajo v delo trenerjev in jim ne dovolijo, da bi opravili svoje: "Če bi zdaj komu vrgel žogo v glavo, bi sledila tožba. Takrat si še doma nisem upal povedati, ker bi jih dobil še od očeta. Zdaj je nenehno kaj. Vsakega otroka mora pripeljati starš, četudi živi samo 500 metrov živi od telovadnice."
Pred tremi leti, ko se je približeval 44. letu starosti, je dokončno sklenil športno pot, ki je na profesionalno raven prešla daljnega leta 1991. Zadnja leta je igral za Šenčur, kjer je tudi zdaj polno aktiven. V klubu je zaposlen že deseto leto – prej je bil igralec, zdaj opravlja številne funkcije: "Preskok se je zgodil spotoma. Z igrišča sem šel na klop. Ostal sem v košarki. Na vseh treningih sem prisoten. Nisem v dresu, ampak v trenirki. V klubu sem zaposlen 24 ur na dan. Delam z mladimi, starimi, upravo, sponzorji. Karkoli je potrebno. Vse sem, le trener nisem. Neuradno sem pri članih pomočnik trenerja. Tudi nisem več vodja mladinskega pogona. Pripeljali smo Vlada Velikonjo."
"Zdaj prosijo igralce, da igrajo za Olimpijo"
V življenju se je preizkusil tudi kot strokovni komentator. Pravi, da to pogreša. Preizkusil se je tudi kot strokovni komentator na nacionalni televiziji, na kateri je sodeloval z Miho Žibratom, in to delo pogreša: "Tisto je prišlo z neba. Miha me je poklical. Prej sem dvakrat v življenju govoril po pet minut. Poskusili smo in je nekako šlo. Pošteno povedano, to mi manjka. To mi je izziv. Pripraviti se moraš na vsako tekmo. Zanimiv dinamični del. Morda pa še pride kdaj."
Kot glavni trener se v košarki ne vidi, morda kot svetovalec. Zanimajo ga menedžerske vode, morda vloga športnega direktorja.
Čeprav deluje v konkurenčnem klubu, mu ni vseeno, kaj se dogaja pri Olimpiji, za katero je igral med letoma 1991 in 1997 ter se veselil dveh zgodovinskih dosežkov – zmaga v evropskem pokalu in tretje mesto na zaključnem turnirju Evrolige.
"Starejši imamo drugačen pogled. V naših časih ni mogel vsak igrati za Olimpijo. Zdaj prosijo igralce, da igrajo zanjo. Olimpija nima več statusa, ki bi ga morala imeti. Politika je povezana s tem. Vsi vemo, kaj je Olimpija. Dokler Olimpija ne bo vodilni košarkarski kolektiv, bomo nazadovali," poudarja Horvat, ki je moral pri prestopu v Olimpijo celo na preizkušnjo. Za konec o dvigu košarke pri nas dodaja: "Vse je odvisno od financ. Velika težava je, ker je preveč občin. Kranj je bil nekoč center, Šenčurja ni bilo. Zdaj, ko je občina, je lahko več klubov. Mi smo trenutno močnejši od Triglava. Če bi bilo tako kot prej, bi bil marsikdo v Triglavu. Pa bi bilo Celje močnejše, Maribor … Ne moreš združiti, ker ima vsak svojo blagajno."
2