Druga kariera
Nedelja, 11. 11. 2018, 16.00
6 let
Druga kariera (80.) - Jure Rovan
Nekdanji olimpijec po desetletju razkril resnico
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
9
Jure Rovan je bil s 5,61 metra enajst let lastnik državnega rekorda v skoku s palico.
Dolgi svetli lasje, ljubeznivi ženski pogledi in skoki dobrih pet metrov v višino so bili še pred slabim desetletjem stalnica danes že nekdanjega skakalca s palico Jureta Rovana. Brežičan je bil 11 let nosilec državnega rekorda v skoku s palico, po koncu kariere pa svoje dneve posveča treniranju mlajših generacij.
Danes 43-letni Jure Rovan je junija leta 2004 postavil državni rekord v skoku s palico, ko je na tekmi v Zagrebu preskočil letvico na 5,61 metra. Dvakrat se je udeležil tudi olimpijskih iger, v Atenah leta 2004 je zasedel 25. mesto, štiri leta kasneje je v Pekingu osvojil 31. mesto. Nastopil je tudi na dveh svetovnih prvenstvih v Helsinkih in Berlinu.
Vsi Sportalovi gostje v rubriki Druga kariera
Aktivno je skakal vse do 36. leta, še pri 35 letih je bil blizu uvrstitvi v finale evropskega prvenstva. Že med kariero je vedel, da želi tudi po koncu profesionalne poti ostati v športu. "Danes še skačem, trenutno si želim podreti državni rekord pri veteranih, ki znaša dobre štiri metre. Poleg tega se aktivno ukvarjam z deskanjem na vodi, tekom, deskanjem na snegu in smučanjem. Želel sem se preizkusiti tudi kot igralec, lani sem nastopil tudi v dramski igri," pripoveduje neumorni Štajerec.
24 ur na dan v športu
Rovan je danes trener v Atletskem klubu Brežice.
Nekdanji skakalec s palico se je z atletiko ukvarjal že v otroških letih. Njegov oče Leopold Rovan, nekdanji športni funkcionar, ustanovitelj in častni član brežiškega atletskega kluba, je ves čas njegove športne poti bdel nad njegovo kariero, a zakaj se je odločil ravno za skok s palico, še danes ni povsem prepričan. "V nekem časopisu sem takrat prebral, da sta boks in skok s palico dva od najtežjih športov na svetu. Mogoče me je to pritegnilo," pripoveduje Rovan.
Danes deluje kot trener v Atletskem klubu Brežice, večino časa dela z otroki in skupino skakalcev. "Trenutno imamo odlično generacijo atletov," je prepričan. Poleg treniranja Brežičan v klubu opravlja še ogromno organizacijskih zadev. "Včasih mi tudi žena pravi, naj se umirim, saj 24 ur na dan posvetim športu. Vsak dan je poln izzivov, saj gre za delo z ljudmi," pravi 187 centimetrov visoki nekdanji atlet.
Po mnenju Rovana so danes za delo v atletiki veliko boljši pogoji kot so bili pred 20 leti, ko je treniral skupaj z olimpijskim prvakom v
Rovan je veliko časa preživel tudi z olimpijskim prvakom v metu kladiva Primožem Kozmusom.
metu kladiva in someščanom Primožem Kozmusom. "Takrat sva trenirala v neogrevani baraki. Kasneje smo si v enem od zapuščenih trgovskih centrov naredili dvorano, kjer smo imeli fitnes, mrežo za metanje kladiva in skakališče za skok s palico. Brez te dvorane se verjetno ne bi nikoli uvrstil na olimpijske igre v Atenah, tako pa sem lahko treniral čez zimo. Trenutno so pogoji za atletiko v Sloveniji fenomenalni in si veliko lažje ustvariš kariero kot v mojih tekmovalnih časih," opaža.
Trener v Savdski Arabiji
Kmalu po koncu aktivne kariere je nekdanji slovenski atlet prek svojega menedžerja dobil ponudbo za delo v Savdski Arabiji. "V Savdski Arabiji so iskali trenerja za skok s palico. To mi je predstavljajo velik izziv, vse se je zgodilo z danes na jutri," se kratkega obdobja v svoji trenerski karieri spominja Rovan.
Če primerja trenersko delo v Sloveniji in Savdski Arabiji, je razlika velika, saj so tam vse odločitve v rokah kralja. "Finančnih težav ni, se pa zaplete pri drugih stvareh, medtem ko se pri nas vsi pritožujemo glede denarja. Verjamem, da je pri nas denarja dovolj, žal pa ga ne znamo razporediti tako, da bi prišel tudi do športnikov. Pri nas moraš izpolniti na stotine papirjev, da prideš do kakšnega evra, v Savdski Arabiji to poteka veliko bolj gladko. Mogoče je v atletiki pri nas, kar zadeva finance, nekoliko lažje, saj ta šport ni tako drag." meni Rovan.
Ljubezen do letenja
"Nor občutek je, ko se odlepiš od tal in letiš," pravi Rovan.
Strahu pred višino kot skakalec s palico ni imel nikoli, ogromen izziv mu je predstavljalo letvico pomikati višje in višje.
"Skok s palico je neskončen proces, že pred odrivom obstaja ogromno stvari, na katere moraš biti pozoren. Veličasten občutek je, ko preskočiš letvico in letiš proti blazini. Mogoče imajo podoben občutek tudi smučarski skakalci, le da oni letijo dlje časa. Nor občutek je, ko se odlepiš od tal in letiš," o ljubezni do svojega športa pravi udeleženec dvakratnih olimpijskih iger.
Med aktivno kariero je imel pogosto logistične težave, večkrat se je moral spopasti tudi s poškodbami. "V tistem času smo imeli skoraj vsak dan tekmo, pogosto pa smo bili omejeni s prenosom opreme. S sabo smo namreč nosili palice, ki so dolge pet metrov, zato so se pri manjših letalih, sploh pa pri prevozu z avtom pogosto pojavile težave. Pogosto smo si zato palice izposojali tam, kjer je bila tekma," se spominja natrpanega urnika med kariero.
Atlet in maneken
Poleg skakanja s palico se je Brežičan ukvarjal tudi z manekenstvom. "Med kariero sem se moral udeleževati veliko tekem, da sem preživel. Manekenstvo mi je v tistih časih predstavljajo dodaten izziv, želel sem se preizkusiti tudi kot igralec. Kot maneken sem veliko delal v Atenah, kjer sem pogosto preživel tudi priprave na atletsko sezono," o svojem drugem poklicu pravi Rovan, ki se danes kot maneken ne preizkuša več.
Med kariero je bil zaradi svojega videza in dolgih bujnih las izjemno priljubljen med ženskami. "Lasje so bili nekakšen moj razpoznavni znak. V tistem času je prevladovala rock glasba, vse je bilo drugače kot danes, s tem je prišla tudi pričeska," se svojih dolgih las spominja 43-letnik, ki danes prisega na krajšo frizuro.
Olimpijske igre največji trenutek v karieri športnika
S solzami v očeh se Rovan spominja tudi udeležbe na dveh olimpijskih igrah. "Biti del olimpijskih iger je nepopisno. Za te stvari
Rovan je dvakrat tekmoval na olimpijskih igrah.
delaš od malega. To je največji trenutek v karieri športnika, uresničitev sanj. V karieri doživiš ogromno tekem, a so olimpijske igre poglavje zase," se svojega največjega uspeha v karieri spominja Rovan, ki je bil navdušen predvsem nad igrami v Atenah.
"V Atenah sta energija in vzdušje na takšni ravni kot nikjer drugje. Ko se spomnim tiste tekme, je še danes občutek nepopisen. Po koncu tekme sem se na štadionu usedel na travo, zraven pa sem opazoval dogajanje na tribunah. Noro navijanje približno sto tisoč ljudi, to je res nekaj neverjetnega. Mogoče to nogometaši v večjih ligah doživljajo skoraj vsak teden. Šport res združuje ljudi," meni Brežičan.
Afera z Andrejem Staretom
Štiri leta kasneje v Pekingu se je takrat 33-letni skakalec s palico zapletel v enega največjih škandalov v slovenski atletiki. Po koncu kvalifikacij na olimpijskih igrah je Rovan z vodo zalil komentatorja slovenske nacionalne televizije Andreja Stareta. Ta ga je pred tem v televizijskem prenosu označil za turista, poleg tega je dejal, da je Rovan olimpijsko normo dosegel na vaški tekmi, čeprav je slovenski atlet normo dosegel na IAAF grand prixu v Dakarju v Senegalu, na eni izmed takrat prestižnejših tekem na svetu.
Jure Rovan se je leta 2008 zapletel v enega izmed največjih škandalov v slovenski atletiki.
"Ko sem prišel v Peking, mi je na nogi počila mišica. Po olimpijski vasi sem se vozil s kolesom, saj nisem mogel hoditi. Po poškodbi mi je vse padlo dol. Vseeno mi je bilo, kaj se bo zgodilo v kvalifikacijah," se takratnega razočaranja danes spominja Rovan.
"Fizioterapevt Khalid Nasif me je zjutraj ob šestih začel pripravljati na tekmo in nogo spravil v takšno stanje, da sem nekako shodil. Med ogrevanjem sem pri teku jokal od bolečin. Pred tekmo je zraven mene sedel takratni ameriški rekorder Jeff Hartwig, ki mi je v trenutkih razočaranja zaradi poškodbe zelo pomagal. Rekel mi je, da sem svoj del opravil že s tem, da sem se sploh uspel uvrstiti na tak dogodek, kot so olimpijske igre. Za mano je bilo nešteto ur treningov, imam dva otroka, s katerima sem zaradi odrekanja in treningov takrat preživel zelo malo časa," se še danes spominja.
"Opravil nisem niti enega ogrevalnega skoka, v tretjem poskusu sem v kvalifikacijah preskočil 5,30 metra. S tem skokom sem bil zaradi poškodbe tako zadovoljen, kot bi prišel v finale. Čeprav je bil rezultat povsem pod povprečjem, sem premagal samega sebe. Po tekmi sem poklical ženo, ki je bila v solzah zaradi besed Stareta," se spominja Brežičan.
"Takrat sem splezal na tribuno, ga našel in polil z vodo. Želel sem mu dopovedati, naj neha govoriti bedarije o slovenskih športnikih, ki v šport vlagajo vse. Že leta pred mojim nastopom na olimpijskih igrah je v svojih komentarjih zaničeval slovenske športnike in tega ni počel na humoren način. Da sem dosegel mir, sem se mu opravičil, naslednji dan pa so me poslali domov v Slovenijo. Noben novinar ne bi smel grdo pisati o športnikih iz svoje države," še danes meni Rovan.
Štadion drugi dom
Približno sedem let po koncu profesionalne športne poti Rovan še vedno vsak dan hodi na štadion. "Razlika je le ta, da dajem
Rovan med obiskom Sergeja Bubke v Sloveniji
energijo drugim, prej sem jo dajal sebi. Pri mlajših opažam, da so bojeviti, Slovenci smo res bojevit in ponosen narod, ne vem, kje se to kasneje v življenju izgubi," se sprašuje.
Brežičan kljub vsem težavam v karieri z zadovoljstvom gleda na svojo športno pot. "Morda bi lahko kakšno tekmo ali dve odskakal bolje. Zelo sem zadovoljen s svojim osebnim rekordom, sploh ko pogledam nazaj in vidim, v kakšnih pogojih smo trenirali. V vsakem trenutku športne poti sem neizmerno užival. Želim si, da bi tudi vsi, ki jih zdaj treniram, imeli podobne občutke, saj je biti del športa nekaj posebnega. Rad moraš imeti tisto, kar počneš," je prepričan Rovan, ki je v atletiki našel svoje poslanstvo.
9