SiolNET. Sportal Hokej
1,52

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (83.) - toni tišlar

V 90. "zanetil vojno" in razjezil Gorenjce, danes v zahtevnejši vlogi predaja znanje

1,52

termometer

Toni Tišlar
Toni Tišlar, ki je igralska poglavja polnil tako v dresu Jesenic kot Olimpije ter v jugoslovanski in slovenski reprezentanci, danes znanje prenaša na člansko ekipo Bleda. Petkrat je bil državni prvak (večinoma z Jesenicami, enkrat z Olimpijo), igral je tudi za Bled, Kranjsko Goro in Feltre. Reprezentančni dres je nosil tako v času Jugoslavije, glavnino tekem pa odigral za Slovenijo. Foto: Grega Valančič/Sportida

Nekdanji hokejski napadalec Toni Tišlar je vsebino poglavij igralske kariere nabiral tako v dresu Jesenic kot sovražnika Olimpije, udarno reprezentančno noto pa dodajal kot član jugoslovanske in slovenske reprezentance. Že debelo desetletje knjigo druge kariere piše kot trener in priznava, da je ta vloga precej težja od igralske.

Toni Tišlar je v 51 letih življenja zbral nemalo anekdot z ledenih ploskev. Kako tudi ne, ko pa je drsal še v časih, ko so bili derbiji med večnima rivaloma Jesenicami in Olimpijo še tisti pravi, in stal na obeh bregovih. Jeseničan je leta 1991 kot prvi po dolgem času zbral pogum in s prestopom z Jesenic v Ljubljano "zanetil vojno". Z obema kluboma je osvojil naslov(e) državnega prvaka, igral pa še za Kranjsko Goro, Bled in Feltre. 

Nastopil je na desetih svetovnih prvenstvih, na treh je nosil jugoslovanski, na preostalih slovenski dres. Je strelec prvih dveh zadetkov slovenske reprezentance. Kot ris je začel pri dnu in bil v generaciji, ki se je prva prebila v elitno divizijo, v kateri je leta 2002 dočakal zadnje prvenstvo. Zadnjo tekmo je odigral v sezoni 2005/06. Vse od takrat znanje predaja na mlajše. Začel je na Jesenicah, deloval v mladi slovenski reprezentanci in Italiji, zdaj pa  trenira na Bledu, kjer tudi živi. 


Trinajst let mineva od konca vaše kariere, igrali ste do 38. leta. Vztrajali ste kar lep čas. Ste izpolnili vse ali vam je žal, da niste ostali še kakšno leto?
Mislim, da sem od svoje generacije kar najdlje vztrajal. Žal je prišla na začetku tiste sezone moja prva hujša poškodba. Prej sem se spoprijemal le z zlomljenimi nosovi in podobnim, kar za hokejista ni velika stvar, takrat pa sem si poškodoval koleno. Videl sem, da ne gre več, da nisem več konkurenčen. Odločil sem se za konec kariere. Ko gledam nazaj, mislim, da sem se pravilno odločil, doživel sem veliko.

"Vsak konec je težak, a treba se je sprijazniti in začeti živeti, kot si si zamislil. Velikih težav nisem imel,  po nekaj mesecih sem že navadil"," pravi o prehodu v drugo kariero. "Vsak konec je težak, a treba se je sprijazniti in začeti živeti, kot si si zamislil. Velikih težav nisem imel, po nekaj mesecih sem že navadil"," pravi o prehodu v drugo kariero. Foto: Grega Valančič/Sportida

Bi na igralski poti kaj spremenili, kje ostali dlje časa, kam odšli prej?
Če bi lahko obrnil čas nazaj, bi danes marsikaj naredil drugače. Morda sem celo premalo menjal okolje. Sploh kar zadeva tujino. Škoda, ker moja generacija ni imeli priložnosti, kot jo imajo fantje danes.

Ko sem bil star 19, 20 let, sem imel nekaj možnosti, da bi lahko odšel v tujino, a takrat je bila še Jugoslavija in veljala so posebna pravila, ko do 27. leta praktično nisi mogel kar tako v tujino. Naši letniki so bili glede tega prikrajšani. Mislim, da bi komu zagotovo uspelo. Ne govorim, da bi nam uspelo v ZDA, a v Evropi bi kdo zagotovo lahko igral.

Tako sem v tujini igral le dve sezoni v Italiji pri klubu Feltre, ki ni bil ne vem kako močan. Smo pa igrali v prvi ligi in uresničili cilj - obstanek v ligi.

Nekateri športniki pravijo, da pravo realnost življenja spoznajo šele po karieri, saj so prej lahko mislili le na šport. Kako je bilo pri vas? Ste imeli kaj težav? Toni Tišlar Foto: Grega Valančič/Sportida
Vsak konec je težek, a treba se je sprijazniti in začeti živeti, kot si si zamislil. Seveda se stvari spremenijo. Prva dva, tri mesece je bila morda prisotna nervoza. Življenje je le drugačno. Rituala, da si imel zjutraj trening, da je bilo toliko in toliko tekem, te intenzivnosti ni bilo več. Pogrešaš tekmovalni žar.

Nekaj časa je trajalo, da sem se navadil, a ne prav dolgo, v mesecu, dveh sem "padel notri". Nisem pogrešal hokeja, saj sem hitro začel delati z mladimi.

Tudi z vidika povsem življenjskih stvari mi ni bilo hudega, saj sem že prej sam opravljal določene stvari, ki jih morda nekateri športniki med kariero ne. Tudi kuhar sem doma tako še vedno jaz.

Koliko ste že med kariero razmišljali o tem, kaj boste delali po njej?
Vedno sem imel v glavi to, da bi bil po karieri trener. Na Jesenicah so mi omogočili, da sem šel po igralski karieri na Češko na seminar k Sparti iz Prage, na katerem sem se veliko naučil.

Takrat mi je šel močno na roko predsednik, pokojni Slavko Ažman. Takega predsednika si danes klubi lahko le želijo. Omogočil mi je, da sem začel delati z mladimi, pet let sem bil pri mladih na Jesenicah. Nato se je predsednik zamenjal, prišla je druga struja, rekli so mi "hvala lepa", češ da sem bil predrag. Nič me niso vprašali, ali bi delal za nižjo plačo, tako da sem moral oditi. 

Od letošnje sezone vodi člansko ekipo Bleda, ki sodeluje le v državnem prvenstvu. Lani je igrala tudi v ligi IHL, a se je letos zaradi financ nastopanju v njej odpovedala. Od letošnje sezone vodi člansko ekipo Bleda, ki sodeluje le v državnem prvenstvu. Lani je igrala tudi v ligi IHL, a se je letos zaradi financ nastopanju v njej odpovedala. Foto: Grega Valančič/Sportida

Prišla je ponudba iz Maribora. Vse je kazalo, da bom nadaljeval tam, a me je Franci Žbontar, ki je bil tisti čas v Bolzanu, vprašal, ali pridem gor. Na Štajerskem so bili zelo uvidevni, tako da sem namesto v Maribor odšel v Bolzano. Tam sem bil zadnjih šest let, zadnja tri leta sem deloval na njihovi akademiji, na kateri trenirajo šoloobvezni otroci. Sprva sem bil trener hokejistov od 14. do 16. leta, zadnji dve leti pa sem imel 19-ico.

Letos sta se kluba (članski in akademija, op. a.) združila, prišlo je novo vodstvo, nismo prišli skupaj, razšli smo se brez zamer. Poleti smo se nato dogovorili za sodelovanje s člani Bleda, tako da sem spet doma.

Kako sta organizirana kluba v primerjavi s slovenskimi?
Ne bom rekel, da je bila to ne vem kako boljša organizacija. Kar zadeva finance, je bolje urejeno. Imajo pa podobne težave kot mi v Sloveniji, glede urnikov, terminov za treninge. V celoti gledano je organizacija malo bolje urejena, a v Sloveniji se z mladimi bolje dela.

Je pa akademija v teh letih napredovala. Tja prihajajo otroci iz vse Italije, se tam šolajo, so v internatu, trenirajo ... Na podoben način, kot v Salzburgu, a seveda s to razliko, da je pri Salzburgu vse na precej višji ravni, predvsem finančno. Bi pa rekel, da gredo po pravi poti. Dobivajo material iz vse Italije, tako dobre kot slabe igralce. 

Zadnjih šest let je Tišlar deloval v Bolzanu, kjer je delal z mlajšimi selekcijami. Na fotografiji člani Bolzana, aktualni prvaki lige EBEL. Kolektiv je v petih letih sodelovanja v razširjenem avstrijskem prvenstvu dvakrat postal prvak. Zadnjih šest let je Tišlar deloval v Bolzanu, kjer je delal z mlajšimi selekcijami. Na fotografiji člani Bolzana, aktualni prvaki lige EBEL. Kolektiv je v petih letih sodelovanja v razširjenem avstrijskem prvenstvu dvakrat postal prvak. Foto: Sportida

Pa finance? Vodstvo članske ekipe Bolzana, ki igra v ligi EBEL, po skoraj vsaki sezoni okleva, ali bo še vztrajalo. Tik pred novo sezono se vedno najde denar, sestavijo dobro ekipo, so aktualni prvaki, dvakrat so že zmagali ...
S članskim moštvom je v Bolzanu tako, da vsako leto zamenjajo več kot polovico ekipe. Alfa in omega bolzanskega hokeja Dieter Knoll ve, kako se stvarem streže. Čaka do zadnjega, da dobi poceni dobre igralce, nato pa sestavijo dobro ekipo. Kot vidimo, mu dobro uspeva že več let.

Delo z mladimi je lahko v času, ko so za mnoge na prednostnem seznamu nove tehnologije in družbena omrežja, precej zahtevno. V Sloveniji znajo trenerji povedati, da le redko na treningu dočakajo popolno zasedbo.
Enaka zgodba je bila v Italiji. Saj so hodili na treninge, a nato so se našli najrazličnejši izgovori, veliko je bilo rojstnih dni babic in podobnega. 

Težko je, če skoraj nikoli nimaš celotne ekipe. Pride celo tekma, ko manjka vratar, prvi strelec. Vseskozi moraš improvizirati. Nikomur ne moreš reči, če te jutri ne bo, ti pa naslednjih deset dni ni treba priti. Vemo, da so klubi odvisni od prispevka staršev za vadnino.

Vemo, kaj se danes dogaja. Starši zahtevajo, da otrok igra, saj plačujejo. Vseskozi je neki boj, ali z otrokom ali s starši. V mojih časih ne pomnim, da bi starši hodili gledat treninge, včasih jih še na tekmo ni bilo. Imel si proste roke. To je bila tvoja zgodba, sam si se moral boriti. Danes pa je vse preveč komuniciranja s starši. Razumem, da se je treba tu in tam pogovoriti, a pretiravanje za nikogar ni dobro.

"Takrat na srečo ni bilo pametnih telefonov in podobnih stvari. Kolikor se spomnim, jaz in moji soigralci  nismo manjkali na enem treningu," meni o razlikah med zagnanostjo mladine nekoč in danes. "Takrat na srečo ni bilo pametnih telefonov in podobnih stvari. Kolikor se spomnim, jaz in moji soigralci nismo manjkali na enem treningu," meni o razlikah med zagnanostjo mladine nekoč in danes. Foto: Grega Valančič/Sportida

Je bil pa tudi v vaših časih pristop verjetno bolj resen.
Takrat na srečo ni bilo pametnih telefonov in podobnih stvari. Kolikor se spomnim, jaz in moji soigralci nismo manjkali na enem treningu. Tukaj se tudi vidi, koliko imaš rad ta šport, koliko želiš v njem doseči. Škoda je te tehnologije. Pred tekmo in po njej so takoj na telefonih. Jaz sem želel, da jih dve uri pred tekmo ugasnejo, a so jih nekateri tudi na skrivaj uporabljali tik pred tekmami. So pa tudi igralci, ki so resni in želijo nekaj doseči, a so žal v manjšini.

Na Bledu ste trener članske ekipe, v kateri so fantje, ki hodijo v šole, službe ... O igralskem profesionalizmu ne moremo govoriti, tako da je verjetno tudi vaš odnos drugačen, kot bi bil, če bi bili vaši varovanci lahko osredotočeni zgolj na hokej.
Da. Razmere v večini slovenskih hokejskih klubov so žal takšne, da denarja ni. Moja vloga, v kateri se iz dneva v dan učim, je precej drugačna od trenerja profesionalnega članskega moštva.

Na Bledu igralci ne dobijo finančne podpore, tako da jim ne moremo ukazovati, da je zdaj treba to narediti tako in tako, saj so prostovoljno tukaj in sem lahko le vesel, da v takem številu hodijo na treninge. Jih moram kar pohvaliti. Trudijo se. Povsem razumljivo mi je, da kakšen od fantov ne more priti na tekmo, ker je v službi. Ne nazadnje plačo dobi v službi, ne v klubu.

Kateri trener vam je dal največ?
Anatolij Kostrjukov. Pa čeprav me je imel le v reprezentanci. Ne z vidika tehničnega znanja in drsanja, to sem imel v sebi, to vsak hokejist nadgrajuje, ampak glede taktike, glede tega, kako je znal stvari povedati, jih prikazal, kje se je treba gibati, kako napadati, kako se braniti. "Vseskozi imaš v glavi, kako bi ti rešil kakšno situacijo. Povsem jasno ti je, kako bi morale stvari potekati, a ne moreš pomagati, čeprav bi včasih najraje skočil sam na led in odigral." "Vseskozi imaš v glavi, kako bi ti rešil kakšno situacijo. Povsem jasno ti je, kako bi morale stvari potekati, a ne moreš pomagati, čeprav bi včasih najraje skočil sam na led in odigral." Foto: Grega Valančič/Sportida

Večina nekdanjih športnikov, ki so zdaj trenerji, pravi, da je trenersko delo precej težje.
Se strinjam. Zagotovo je precej težje biti trener. Vseskozi imaš v glavi, kako bi ti rešil kakšno situacijo. Povsem jasno ti je, kako bi morale stvari potekati, a ne moreš pomagati. Kot trener le opazuješ dogajanje in bi včasih najraje skočil sam na led in odigral.

Na zadnjih lokalnih volitvah je bilo vaše ime na Listi prijateljev Bleda. Ste "posodili ime, obraz" ali vas utegnemo kdaj zaslediti v politiki?
Ne, v politiko me ne vleče, nisem za med politike (smeh, op. a.). Malo smo se pogovarjali, program se mi je zdel dober, vprašali so me, ali lahko moje ime dajo na listo, to je bilo vse.

Vsi prispevki iz rubrike Druga kariera

Leta 1991 je z Jesenic "pobegnil" v Ljubljano, na Gorenjskem sprožil grde poglede in v prestolnici vztrajal, dokler ni izpolnil cilja in leta 1995 z Olimpijo prvič postal državni prvak. Leta 1991 je z Jesenic "pobegnil" v Ljubljano, na Gorenjskem sprožil grde poglede in v prestolnici vztrajal, dokler ni izpolnil cilja in leta 1995 z Olimpijo prvič postal državni prvak. Foto: Grega Valančič/Sportida

V klubski in reprezentančni karieri ste prisostvovali številnim mejnikom, leta 1991 pa poskrbeli tudi za jezne obraze. Po dolgih letih in Rudiju Hitiju ste bili eden prvih, ki je z Jesenic pobegnil v Ljubljano.
Uf, to je bila vojna. Lahko si le predstavljate, kako zelo grdo so me gledali na Jesenicah. Ne, na Gorenjskem res niso bili veseli. Zaželel sem si drugega okolja potreboval sem nekaj novega. Bil sem nekakšen pionir v Sloveniji. Olimpija je bila takrat edini konkurent Jesenicam. Takrat je bila glede finančnega vložka pri Olimpiji kar lepa razlika, tako da se mi je tudi s tega vidika obrestovalo. 

A priznam, da mi je bilo težko. Ne samo zaradi izdajalstva, da sem šel v Olimpijo, ampak tudi zaradi samega okolja. Sem bil kar pogumen. Zagotovo sem se počutil kot izdajalec, a takrat se je pač začelo. Za menoj so šli tudi drugi, Tom Jug, pa Ivo Jan.

Kako težko je bilo ob gostovanjih v Podmežakli? V družbi nekdanjega klubskega in reprezentančnega soigralca Tomaža Vnuka V družbi nekdanjega klubskega in reprezentančnega soigralca Tomaža Vnuka Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida
Prvo leto, ko sem odaašel v Olimpijo, sem se še kar malo bal vrniti na Jesenice. Ni me bilo strah, da bi me kdo fizično napadel, ampak vseskozi sem poslušal zmerjanje, pljuvanje po sebi. Takrat sem se raje držal kar v Ljubljani.

Ko smo gostovali na Jesenicah, je seveda vse "padalo" po meni. Celotna navijaška tribuna se je osredotočila name, a me je to še bolj podžgalo. Ko sem stopil na led, sem vedno dal vse od sebe za klub, za katerega sem igral. Moj hokej zaradi prestopa ni trpel.

V Ljubljani ste vztrajali štiri sezone. Že prej ste bili blizu naslova državnega prvaka, a se ga razveselili šele v zadnjem letu.
To je bil moj cilj. Ko sem se pridružil Olimpiji, sem rekel, da bom tam toliko časa, dokler ne osvojimo naslova. Prvo leto smo izgubili po sedmih tekmah, pa po kazenskih strelih zadnjo tekmo. Katastrofa. Bolelo je. Zelo slabo sem se počutil. Jeseničani so nas nato spet premagali, a sem si rekel, da bom vztrajal, pa tudi če do konca kariere. No, ni mi bilo treba čakati do konca kariere (smeh, op. a.). Leta 1995 nam je le uspelo. "Uf, to je bila vojna. Lahko si le predstavljate, kako zelo grdo so me gledali na Jesenicah." "Uf, to je bila vojna. Lahko si le predstavljate, kako zelo grdo so me gledali na Jesenicah." Foto: Grega Valančič/Sportida

Takrat ste izgubljali z 0:2 v zmagah. Menda naj bi vam po drugem porazu Alain Côté povedal svoje o tem, kaj pomeni profesionalizem.
Tudi. A mislim, da je pomagalo tudi to, da smo se zbrali pri meni doma. Nik Zupančič, Dejan Kontrec, Andrej Brodnik, Tomaž Vnuk ... In smo se malo "pogovorili", si povedali nekaj stvari, nato pa štirikrat zapored zmagali in postali prvaki. Je pa res, da so se takrat med seboj pogovorili tudi tujci, tako da je šlo navzgor.

Ste močno občutili, da pri tujcih v državnem prvenstvu ni prave srčnosti?
Precej. Pri Olimpiji je bil edini tujec, ki je res igral s srcem, Neil Sheehy. Bil je eden redkih tujcev, ki so dali vse, kar so lahko. Za druge sem imel občutek, da so si mislili le, odigrati moram, kar bo, bo. Res je, da so bili finančno zagotovo podprti za zmage, a njim ni bilo toliko pomembno, ali zmagajo. Če jim ne bi uspelo tu, bi jim pa kje drugje, saj so se veliko selili.

O naslovih prvaka z Jesenicami in Olimpijo:

Precej dlje časa ste zgodbo pisali na rodnih Jesenicah, s katerimi ste dvakrat postali jugoslovanski in dvakrat slovenski prvak (če štejemo še zadnjo sezono, v kateri ste odigrali peščico tekem).
Ko sem z Jesenicami prvič osvojil naslov, je bilo še v Jugoslaviji, bil sem najstnik, star 17, 18 let. Lahko rečem le, da je bilo noro. Prišli smo iz Beograda, pred dvorano Podmežakla nas je pričakalo okoli 5.000 gledalcev. Vse je bilo zaprto, vsi so bili na cestah, šolarji, delavci iz tovarne. Bila je prava norišnica. Neponovljivo. Lepo je, če imaš srečo, da lahko doživiš kaj takega.

V samostojni Sloveniji je bila najbolj posebna sezona 2004/05, ko smo bili brez poraza, nanizali smo 50 zmag, osvojili ligo INL, postali slovenski prvaki. Tisto sezono smo začeli s precej povprečnim igralskim kadrom. Jeseni pa so se igralci, ki so srečo poskusili v avstrijskih in nemških klubih, začeli vračati. Tam jim ni uspelo, vrnili so se, sestavili smo res dobro ekipo, s katero smo dobro delovali in premagovali vse pred seboj.

Morate vedeti, da smo bili do te sezone kar zafrustrirani, saj je Olimpija deset zaporednih sezon do leta 2005 dobila prvenstvo. A vsake zgodbe je enkrat konec, tako da se je moralo malo obrniti.

"Ko smo z Markom Smolejem in Andrejem Razingerjem prvič prišli v člansko ekipo in se res ujeli, so mediji o nas pisali kot o ruski trojki," se spominja svojih dveh "kompanjonov" iz napada. "Ko smo z Markom Smolejem in Andrejem Razingerjem prvič prišli v člansko ekipo in se res ujeli, so mediji o nas pisali kot o ruski trojki," se spominja svojih dveh "kompanjonov" iz napada. Foto: Grega Valančič/Sportida

Jesenice so v preteklosti stavile na rusko šolo, vzhodni blok, Olimpija je odgovarjala s Severnoameričani. Kateri slog igre vam je bil bližje?
Še najbolj všeč mi je skandinavski, a od teh dveh mi je bil bolj pri srcu severnoameriški hokej, čeprav je za gledati zagotovo veliko lepši ruski hokej. Pa tudi ko smo bili mlajši, ko smo z Markom Smolejem in Andrejem Razingerjem prvič prišli v člansko ekipo in se res ujeli, so mediji o nas pisali kot o ruski trojki. Od malega smo skupaj igrali, kar nekako smo se "vohali", vedeli, kdo bo kje, kako podal. Imeli smo res dobre sezone.

Proti komu vam je bilo najtežje igrati v karieri?
Kar proti vsem. Skoraj v vsakem klubu je bil kdo, ki mi ni "ustrezal". V sebi sem nosil jezo do tega igralca. Ko sem igral pri Jesenicah, je bil pri Olimpiji morda to Sekelj, pa morda Lomovšek. Ko sem bil pri Olimpiji, pa mi je bil pogosto "zoprn" Cveto Pretnar, ker mu pogosto nisem mogel dati gola (smeh, op. a.). Pri Crveni zvezdi mi je bil najmanj "všeč" Nenad Ilić, za katerega sem vedno govoril, da ne zna igrati hokeja, da se zna le tepsti.

"Jesenice so hokej, sinonim za ta šport. Dokler je bila železarna sponzor, je to delovalo, stvari so se odvijale, kot so se morale. Na žalost je zdaj tako, da železarna ne da več toliko sponzorskega denarja, tako da je tudi upad pri članskem hokeju viden." "Jesenice so hokej, sinonim za ta šport. Dokler je bila železarna sponzor, je to delovalo, stvari so se odvijale, kot so se morale. Na žalost je zdaj tako, da železarna ne da več toliko sponzorskega denarja, tako da je tudi upad pri članskem hokeju viden." Foto: Urban Meglič/Sportida

Ob 70-letnici jeseniškega hokeja:

Jesenice so hokej, sinonim za ta šport. Hokej je tam vse. Vsak otrok ga je v mojih časih poskušal igrati, nekateri so vztrajali, nekateri so šli drugo pot. V Sloveniji ima dolgo tradicijo. Prenašala se je iz roda v rod, moji starši so ga igrali, stric je igral. Dela se v redu. Kar zadeva vse preostalo, pa je pa vse povezano s financami. Te odločajo, koliko bo klub lahko svojo prvo ekipo potegnil naprej. Dokler je bila železarna sponzor, je to delovalo, stvari so se odvijale, kot so se morale. Na žalost je zdaj tako, da železarna ne da več toliko sponzorskega denarja, tako da je tudi upad pri članskem hokeju viden.

Ob razpadu Jugoslavije je dosegel prvi zadetek za slovensko hokejsko reprezentanco oziroma kar dva - Slovenci so takrat z Avstrijci remizirali z 2:2. Ob razpadu Jugoslavije je dosegel prvi zadetek za slovensko hokejsko reprezentanco oziroma kar dva - Slovenci so takrat z Avstrijci remizirali z 2:2. Foto: Grega Valančič/Sportida

Tudi v reprezentanci ste bili skupaj. Igrali ste za Jugoslavijo in Slovenijo, s katero ste postavili številne mejnike, prehajali iz skupine C v B in v A, bili del domačega prvenstva, ko se je Slovenija prvič uvrstila med elito, zaigrali med smetano na SP, dosegli prva zadetka za Slovenijo ... Kaj bi sami izpostavili?
V jugoslovanskem hokeju smo bili bolj ali manj sami Slovenci, napredovali smo iz leta v leto. Na prvenstvo v Budimpešto smo odšli večinoma le Jeseničani, saj so ga Olimpijini igralci bojkotirali, nekaj igralcev iz Srbije in Zagreba, pa tudi Nik Zupančič je šel, saj je bil ravno v vojski. Takrat nihče od nas ni pričakoval, da bomo kaj naredili, ampak smo zmagali in se uvrstili v skupino B. Lepo se je spominjati tistih časov.

Zagotovo so v spominu ostale tekme samostojne Slovenije. Spomnim se prijateljske tekme z Avstrijo, ko smo remizirali z 2:2, zadel sem prva gola v zgodovini za Slovenijo. Prelomno je bilo zagotovo leto 2001, ko se nam je iz skupine B končno uspelo uvrstiti v skupino A. Tako sem proti Rusom, Švedom in preostalim spoznal, kako velika je bila razlika med skupinama. 

Nastopil je na desetih svetovnih prvenstvih, na treh je nosil jugoslovanski, na preostalih slovenski dres. Kot ris je začel pri dnu in bil v generaciji, ki se je leta 2001 prva prebila v elitno divizijo. Njegovo zadnje SP je bilo leto zatem med elito, ko je na lastni koži okusil takrat velike razlike med Slovenijo in velesilami. Nastopil je na desetih svetovnih prvenstvih, na treh je nosil jugoslovanski, na preostalih slovenski dres. Kot ris je začel pri dnu in bil v generaciji, ki se je leta 2001 prva prebila v elitno divizijo. Njegovo zadnje SP je bilo leto zatem med elito, ko je na lastni koži okusil takrat velike razlike med Slovenijo in velesilami. Foto: Vid Ponikvar

Omenili ste leto 2001. Veliko se je govorilo o spornih tekmah. Po visoki zmagi Velike Britanije nad Kazahstanom ste morali Estonce premagati za vsaj 12 zadetkov, na koncu ste jih za 16.
Spomnim se trenutkov, ko smo se odpravljali na zadnjo tekmo proti Estoniji. Pogledovali smo na rezultat druge tekme in kar nismo mogli verjeti, da Britanci tako visoko vodijo. Vedeli smo, da je to nemogoče, da tukaj nekaj ni v redu. Vsi smo bili zelo nervozni pred svojo tekmo. 

Tudi o vaši tekmi so krožile govorice ...
Vem. Govorili so, da je vse skupaj nameščeno. Osebno ne morem reči, da je bilo. Po prvi tretjini je bilo le 2:0, nato pa se nam je odprlo. Zavedam se, da je bilo na trenutke videti, kot da se nam umikajo. Bila je čudna tekma, priznam.

Ljubezen do hokeja se je pri Tišlarjevih prenašala iz roda v rod. "Tradicijo" nadaljuje tudi Tonijev sin Patrik. Ljubezen do hokeja se je pri Tišlarjevih prenašala iz roda v rod. "Tradicijo" nadaljuje tudi Tonijev sin Patrik. Foto: Vid Ponikvar

Po vaših stopinjah gre sin Patrik, ki je član Olimpije. Ste zadovoljni ali bi ga raje videli v katerem drugem športu?
Všeč mi je, da se ukvarja s športom. Kot vem, je priden, trenira, se trudi ... Morda še ni prišel njegov čas, si pa želim, da najprej konča šolo. Danes, če res nisi med najboljšimi, s hokejem ne moreš zaslužiti, tako da mu vedno govorim, da naj najprej šolo naredi do konca in zraven igra. Po tem se lahko posveti le hokeju. Če mu bo uspelo v hokeju, super, če mu ne bo, pa mu bo še vedno ostala izobrazba.
 

Preberite še: 

Gaber Glavič Sportal Odpuščeni Gaber Glavič s prstom pokazal na predsednika in laži HDD Jesenice Asiago Sportal Zupančičevi iz Podmežakle odpeljali poln plen, Olimpija se je igrala z vodstvom risi Slovenija Kanada Jan Muršak Sportal Muršak na prisilni počitek, Goličiča čaka dolgo okrevanje

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 37
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin