Nedelja, 20. 7. 2025, 4.00
56 minut
30. obletnica genocida v Srebrenici
Nino, poslednji glas Srebrenice
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,16
Nihad Nino Ćatić je bil novinar iz Srebrenice. Njegove besede in glas ostajajo v spominu iz najbolj dramatičnih dni za Srebrenico ter Bosno in Hercegovino.
Nihad Nino Ćatić. Novinar. Pesnik. Kulturni delavec. Zadnji pričevalec Srebrenice. Njegov glas je za vedno utihnil 10. julija 1995, dan pred padcem njegovega rojstnega mesta. Takrat je Nino Ćatić poslal še poslednje poročilo, tako kot vsa prejšnja s pomočjo radioamaterjev. Tako so pot našla do medijev v BiH, med njimi tudi do Radia Svobodna Evropa. Novinar Marko Divković se jih živo spominja, danes pa je med tistimi, ki skrbijo za ohranitev spomina na Nina Ćatića. Da se spomin nanj ohrani tudi 30 let po genocidu, ki še vedno reže v življenja tiste manjšine, ki je ostala v tem ranjenem mestu, in velike večine, ki je morala oditi. Več kot osem tisoč Srebreničanov, tudi Nino, je bilo pobitih.
Klavnica
Bilo je njegovih zadnjih, dramatičnih 38 sekund. Čeprav tega izraza ni uporabil, je Nino Ćatić opisal genocid v živo: "Srebrenica se spreminja v največjo klavnico. V bolnišnico neprestano dovažajo mrtve in ranjene. Razmere je nemogoče opisati. Vsako sekundo na to mesto padejo trije smrtonosni projektili. V bolnico so pripeljali 17 mrtvih ter 57 težje in lažje ranjenih. Bi kdorkoli na svetu prišel pogledat tragedijo, ki se dogaja Srebrenici in njenim prebivalcem? Gre za nezaslišan zločin, ki ga izvajajo nad bošnjaškim prebivalstvom Srebrenice. Populacija tega mesta izginja. So v ozadju vsega dogajanja Akaši, Butros Gali ali nekdo drug? Bojim se, da za Srebrenico to ne bo več pomembno."
Butros Butros Gali je bil v tistem času generalni sekretar Združenih narodov, Jasuši Akaši pa njegov posebni odposlanec za nekdanjo Jugoslavijo. Spodaj poslušajte dramatično javljanje Nina Ćatića.
Genocid pač
Dramatičnost v glasu, za katero se zdi, da danes ni več v modi. Navajeni smo v živo spremljati genocid. Odvadili smo se, da bi imeli glasovi ob tem dramatičen prizvok.
Ni njegovih kosti
Dan po zadnjem javljanju takrat 25-letnega Ćatića, urednika lokalnega časopisa Glas Srebrenice in enega glavnih kulturnih animatorjev v mestu, se je za njim izgubila vsaka sled. 11. julija 1995 sta se poslovila z mamo Hajro, ki se je odpravila proti Potočarom.
Nino je materi Hajri rekel, da se bo skušal prebiti skozi gozdove proti Tuzli, kot je poskušalo še tisoče drugih moških in fantov. Nikoli več ga ni videla.
Rekel ji je, da se bo skušal prebiti skozi gozdove proti Tuzli, kot je poskušalo storiti še tisoče drugih moških in fantov. Številni so v naslednjih dneh končali v množičnih grobiščih. Nina tudi po 30 letih niso našli. Po nekaterih ocenah je po srebreniškem genocidu pogrešanih še okoli tisoč oseb.
Ukaz za genocid
Že leto pred padcem Srebrenice je takratni visoki častnik vojske bosanskih Srbov Slavko Ognjenović, kot je zapisano v dokumentu haaškega tožilstva, vsem vojakom poslal tole sporočilo: "Nadaljevati moramo oboroževanje, urjenje, discipliniranje in pripravo Vojske Republike Srbske za izvedbo te ključne naloge – izgona Muslimanov iz srebreniške enklave ... Življenje sovražnikov mora postati nevzdržno, njihov začasni obstoj v enklavi pa nemogoč, tako da bodo čim prej množično zapustili enklavo, ker jim bo jasno, da tam ne morejo preživeti."
Nedeljska maša
Novinar Marko Divković ni poslušal le tistega zadnjega poročila na usodni 10. julij 1995. Kot nam je povedal, je bilo spremljanje Ćatića podobno poslušanju nedeljske maše. "To je bila edina informacija iz tega mesta – in profesionalna, kolikor je pač bilo to mogoče v tistih razmerah. Gre za človeka, ki je bil tudi sam življenjsko ogrožen, hkrati pa je poročal," pravi upokojeni novinar, ki je član žirije za podelitev novinarske nagrade, poimenovane po Ćatiću.
Novinar Marko Divković nam je povedal, da je bil Ćatić človek, ki je bil izven časa in prostora. Spremljanje njegovih novinarskih poročil je bilo podobno poslušanju nedeljske maše.
To se ne bo dobro končalo
Divković je bil leta 1995 dopisnik Radia Svobodna Evropa iz Tuzle. Edini način, da so prišli do poročil o dogajanju na območjih, kot je bila Srebrenica, je bil prek radioamaterjev. V spomin so se mu vtisnile besede kolega, vojaka, ki je tudi poslušal Ćatićeva poročila: "V Ninovem glasu čutim, da se to ne bo dobro končalo."
Letos so novinarske nagrade, poimenovane po Ninu Ćatiću, podelili šestič. Podelijo jih v več kategorijah za zgodbe, povezane z genocidom v Srebrenici. V spominskem centru v Potočarih jih v okviru obeleževanj obletnice genocida vsako leto organizira društvo Biti novinar iz Tuzle. Pobudnika nagrade in ustanovitelja društva sta novinarja Federalne televizije Emina Hodžić in Dino Durmić.
Seveda so Ćatićeva poročila poslušali tudi v vojski bosanskih Srbov in ga poskušali ovirati na vse mogoče načine. A s pomočjo radioamaterjev so poročila prihajala do vseh medijev v državi. Zgodbo o tem si poglejte v spodnjem prispevku televizije Al Jazeera Balkans.
Izven časa in prostora
Ćatić je bil izven časa in prostora malega mesta, kot je Srebrenica, pravi Divković. Ob novinarskem delu je pisal poezijo in drame.
Slutnja tisočih bosih v kolonah
Septembra 1993, slabi dve leti pred padcem Srebrenice, je napisal pesem Jesen vstopa neovirano, ki se konča takole: "Tisoči bosih v kolonah, po ulicah bobni dež. Čemu vso to trpljenje? Seznami pogrešanih in žrtev nasilne smrti ... Jesen je svinčeno težka."
Nam pripada resnica, zločincem kazen
Marko Divković o Ninovi materi Hajri pravi, da je bila brezkompromisna borka za resnico o Srebrenici. Kot prva je združila ženske, ki so v Tuzli organizirale protest že 11. avgusta 1995. Bila je predsednica društva Ženske Srebrenice. Njihov slogan je bil "Nam pripada resnica, zločincem kazen", pravi Divković.
Hajra Ćatić je bila brezkompromisna borka za resnico o Srebrenici. Kot prva je združila ženske, ki so v Tuzli organizirale protest že 11. avgusta 1995.
Opozarja še na pomembno "stransko" zgodbo o Srebrenici, ki je povezana z apetiti politike. "Čeprav je bila Hajra pod pritiskom nemoči, da najde sina, jo je še bolj pritiskala politika s svojimi cilji – želeli so, da vstopi v kakšno stranko, govorili so tudi, da naj opusti jalovo delo, misleč na njen aktivizem. To reči materi, ki je izgubila sina, je zelo nizkotno."
Hajra Ćatić je umrla 9. novembra 2021. V genocidu je izgubila tudi moža Junuza. Vsakega 11. julija je upala, da bo lahko pokopala posmrtne ostanke svojega sina. Ta poslednja želja se ji ni uresničila. Kosti Nihada Nina Ćatića še danes niso pietetno pokopane. A njegov glas, še posebej tisti z 10. julija 1995, glasno odmeva še naprej.
Hajra Ćatić je umrla 9. novembra 2021. Vsakega 11. julija je upala, da bo lahko pokopala posmrtne ostanke svojega sina. Ta poslednja želja se ji ni uresničila.
