Četrtek, 17. 7. 2025, 4.00
59 minut
30. obletnica genocida v Srebrenici
Bil je deček, ki je vstal od mrtvih #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,48
Fahrudina Muminovića so brez sojenja obsodili na smrt, skupaj z več sto moških in fantov, ki so 14. julija 1995 končali v množičnem grobišču v zaselku Orahovac v BiH. Čudežno je preživel, njegova usoda pa je ena najbolj pretresljivih zgodb genocida v Srebrenici.
Fahrudin. Deček, ki v tistih peklenskih julijskih dneh leta 1995 še ni dopolnil osem let. Njegova usoda je ena najbolj pretresljivih zgodb genocida v Srebrenici. Brez sojenja so ga obsodili na smrt, skupaj z več sto moških in fantov, ki so 14. julija 1995 končali v množičnem grobišču v zaselku Orahovac v BiH. Med žrtvami je bil tudi Mehmed, dečkov oče. A Fahrudin je po streljanju ranjen vstal in krenil nazaj proti strelskemu vodu. Vojaki so obnemeli. Dvanajst let pozneje je v Haagu pričal proti Ratku Mladiću, pred dnevi pa nam je Fahrudin Muminović povedal, kaj je želel na sojenju vprašati enega od arhitektov genocida. Kako danes živi mož, ki v tistih peklenskih julijskih dneh leta 1995 še ni dopolnil osem let?
Iz gomile mrtvih ljudi je vstal človek
14. julij 1995 zvečer. Orahovac, BiH. Prizorišče množičnih pobojev bošnjaških moških. "Potem se je zgodila strašna, nezaslišana stvar, ki jo še danes nosim v sebi in jo bom nosil vse življenje. Iz gomile mrtvih ljudi, ki niso bili več podobni ljudem, ampak gomili kosov mesa, je vstal človek. Deček, star pet ali šest let. Ljudje, to je bilo neverjetno! Vstalo je živo bitje, ki se je napotilo proti poti, kjer so bili fantje z avtomatskimi puškami, ki so počeli to, kar so pač počeli. Otrok se jim približal, spustili so puške, vsi, prav vsi, in zbegano gledali. Ta otrok … Že če bi šlo za starejšega moškega, starega 70 ali 80 let, bi bil to strašen prizor, kaj šele, ko gre za nedolžnega, srčkanega otroka."
"Imate pištolo, pa opravite vi"
Tako je februarja 2007 na haaškem sodišču pričala zaščitena priča z oznako PW-101, ki je bil med vojno voznik drinskega korpusa vojske Republike Srbske. Kljub osornemu ukazu oficirja vojaki niso želeli še enkrat streljati na Fahrudina, ampak so mu odgovorili: "Imate pištolo, pa opravite vi," je pričal voznik. A tudi oficir ni zbral "poguma", ampak je ukazal, da dečka, ki je ves čas v obupu klical očeta, vrnejo v tovornjak, kjer naj bi počakal na naslednjo serijo likvidacij. Dečkov oče je mrtev ležal v gomili trupel.
Vedel je, da ga tam ne sme pustiti
Nato je voznik s pogumno potezo rešil Fahrudina, ki se je tresel in se z vsemi silami upiral znova vstopiti v tovornjak. Javil se je, da ga bo sprejel v svoj kombi, prižgal je luč in glasbo, da bi otroka pomiril. "Vedel sem, da ga tu ne smem pustiti," je pričal voznik, ki je nato ranjenega dečka samoiniciativno odpeljal v bolnišnico v Zvornik.
10. julij 2025. Vas Urkovići, BiH.
30 let pozneje nam Fahrudin opisuje usodno noč v bolnišnici. "Bil sem ranjen v nogo in roko, rane so mi zašili brez narkoze." S svojim rešiteljem se je srečal v Haagu, saj je tudi sam pričal kot zaščitena priča. Uslužbenci sodišča so dovolili srečanje, a se zaradi statusa zaščitenih prič nista smela predstaviti z imeni. "Gledal me je in ni mogel verjeti, da sem jaz ta deček. Jokal je."
Maščevanje nad Turki
Fahrudin je v Haagu pod oznako RM-313 pričal proti enemu od arhitektov genocida v Srebrenici, poveljniku vojske bosanskih Srbov Ratku Mladiću, ki je v razvpitem videoposnetku ob padcu Srebrenice dejal, da je končno napočil trenutek za maščevanje nad Turki. Zlovešče besede z aluzijo na večstoletno turško vladavino nad Srbijo so dale slutiti, da se bo zgodilo nekaj strašnega.
Obrnil je kolo zgodovine
In se je. A kolo zgodovine se je obrnilo tako, da je tudi Fahrudin, torej tisti, ki mu ni bila namenjena smrt, s pričanjem proti nekdanjemu gospodarju vojne pripomogel k temu, da je bil Mladić zaradi zločinov proti človečnosti obsojen na dosmrtno ječo.
Načrti moškega, ki je zrasel iz dečka
A moški, ki je zrasel iz še ne osemletnega dečka, je imel v Haagu svoje načrte. "Zanj sem imel nekaj vprašanj, a mi jih sodniki niso pustili zastaviti. Vprašal bi ga, zakaj je to storil, zakaj je izvršil genocid. Ni mi jasno, zakaj je to naredil, kaj mu je bilo tega treba? Če se to ne bi zgodilo, bi bilo danes življenje mnogo boljše. Tu bi bilo več ljudi, vse bi bilo bolje. Zdaj pa odhajajo še ti, ki so do zdaj vztrajali. Odhajajo zaradi služb in da si ustvarijo boljše življenje."
Bolje bi bilo, da bi ga ubili
Če si je včasih želel le samote, je zdaj ravno obratno. Zaupal nam je, da ima tudi črne misli, včasih tudi obupa. "Nekako bi bilo bolje, to v sebi čutim, če me bog ne bi rešil. Bolje bi bilo, da bi me ubili, kot da živim takšno življenje in se tako živciram." Pravi, da bolj životari kot pa živi.
Konec skrivanja
Fahrudinova identiteta je ostala zakrita vse do leta 2018, ko se je odločil, da bo javno spregovoril o golgoti, ki jo je preživel. Čeprav mu je po tem zelo odleglo, bilo je nekako konec skrivanja, se z današnje perspektive sprašuje, ali je ravnal prav. "Če bi vedel, da me bo o tem spraševalo toliko ljudi, da bom opravil toliko intervjujev za televizije, da me bodo toliko zasliševali ... Po drugi strani pa – naj se ve, kakšna je moja zgodba in kako sem preživel."
Legli so na trebuh in začeli so streljati
V zadnjih letih zanimanja televizij ni več veliko. Tu in tam še dobi kakšno vprašanje okoli 11. julija, ob obletnici genocida, v katerem je izgubil tudi očeta Mehmeda. Tistega usodnega 14. julija sta videla proti njuni hiši prihajati vojake. Ni pomagalo, da se je Fahrudin na očetov predlog skril pod posteljo. Kmalu sta bila na tovornjaku s preostalimi nesrečniki. Vsi so imeli zavezane oči. V Orahovcu so jih postrojili v vrsto. "Morali smo se uleči na trebuh in začeli so streljati," se spominja Fahrudin. Bilo je že mračno in morda ga je ravno to rešilo. Nato se spominja, kako je po streljanju dvignil glavo in krenil nazaj proti vojakom.
Film, ki nariše njegovo zgodbo
Dan pred našim prihodom je Fahrudin podoživel travmo, ki ga spremlja vse življenje. Ob obletnici genocida so v spominskem centru v Potočarih organizirali zaprto projekcijo dokumentarnega filma Fahrudin, ki nariše njegovo zgodbo. Gre namreč za animirani film z elementi dokumentarca o dogajanju v Orahovcu, enem od največjih morišč srebreniškega genocida. 14. julija 1995 so tam pobili več kot 800 moških in dečkov.
"Vrnili so se mi spomini. Vrnila se je zgodba o tem, kako sem to doživel in preživel, zavrtela se mi je v glavi. Nisem zdržal do konca filma," nam je dejal Fahrudin.
Nespodobno ob svežih ranah?
Je po takšni zgodbi sploh spodobno spraševati o možnosti sprave? Vendarle sem ga vprašal, s podvprašanjem, ali so rane še preveč sveže za kaj takega. "Ne, nikoli. Tega se ne da oprostiti. Ne morem pozabiti, niti oprostiti. Tako razmišljam jaz, za druge ne vem."
Kaj bi Fahrudin sporočil tistim, ki ne vedo veliko o genocidu? "Poslušajo naj to zgodbo, ne samo mojo, tudi od drugih ljudi, ki so preživeli streljanje. Veliko jih je, na YouTubu je mogoče najti marsikaj, lahko se sami prepričajo."
Z ljudmi pride upanje
Kaj ga vendarle drži nad vodo? "Ne vem. Včasih pozabim, ko grem ven, ko se sprehodim z družbo. Bolje se tudi počutim, ko julija v Potočare pride veliko ljudi." Z ljudmi pride tudi upanje? "Da."
