Nedelja, 13. 7. 2025, 14.21
4 ure, 55 minut
30. obletnica genocida v Srebrenici
Reportaža iz Srebrenice: "Bog se je od tukaj že zdavnaj poslovil!" #video #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,38
Od naših poročevalcev iz Srebrenice
Bila je med prvimi povratniki v Srebrenico. 11. julija 1995 je v Potočarih slišala vpitje haaškega obsojenca Ratka Mladića. Po vojni so ji dvakrat požgali hišo, a pravi, da je ne bo zapustila za nobeno ceno. Osemdesetletna Hatidža Habibović nam pove, da v tem delu Srebrenice, kjer so pred vojno živeli Bošnjaki, bivajo le še trije ali štirje ljudje. Več jih je v središču mesta, kjer prevladujejo Srbi. Tu smo srečali 60-letnega Radojico Milinkovića, ki pa ga vsi v mestu poznajo pod nadimkom Čenga. Kot vojak je komaj preživel ostrostrelski napad. Želi si, da ne bi toliko govorili o genocidu nad Bošnjaki in da bi se obrnili v prihodnost. Igral je v lokalnem nogometnem klubu Guber s stoletno tradicijo, ki daje žarek upanja za sobivanje v tem ranjenem mestu.
Maršal Tito in Republika Srbska
Še lani bi se v Srebrenico pripeljali po ulici maršala Tita, ki jo je srbska večina v občinski skupščini ob protestih Bošnjakov preimenovala v ulico Republike Srbske. Ko sva se s fotoreporterko Ano ustavila ob propadajoči stavbi, je tako potekal moj prvi pogovor z domačini:
"Oprostite, vas lahko nekaj vprašam?" "Ne," mi odgovori gospa, ki je opazila službeni avtomobil z oznako "press". "Samo zanima me, ali avtobusna postaja deluje." "Ne dela. Bog se je od tukaj že zdavnaj poslovil!"
Edina lepa stvar
Le nekaj deset metrov naprej izstopa lepa zgradba pred nekaj leti zgrajenega vrtca. Še ena ne preveč zgovorna gospa mi z značilno balkansko ironijo in vdanostjo v usodo pove: "To je edina lepa stvar v Srebrenici."
Genocid napolni mesto
Mesto je polno ljudi le v času obeležitve genocida, ki tudi po 30 letih še vedno zaznamuje življenje obeh skupnosti v nekdaj četrti najrazvitejši občini v Bosni in Hercegovini. Pred vojno je v občini Srebrenica živelo 30 tisoč ljudi, zdaj jih je desetkrat manj.
Priznana že v rimskih časih
V času rimskega cesarstva je bilo s srebrom bogato območje središče za kovanje denarja, danes je mesto velikih kontrastov. Spomeniki in plakati, ki opozarjajo na genocid nad Bošnjaki na eni strani, obcestni plakati z opozorilom o zločinih nad Srbi brez kazni na drugi.
Fotografije, tudi brez imen, domnevno ubitih Srbov ob cesti od večinsko srbskega Bratunca do nekaj kilometrov oddaljenega spominskega središča v Potočarih, nasproti katerega so množično ubijali Bošnjake. Ceste, natrpane z avtomobili vsako leto okoli 11. julija, in prometnice, ki samevajo v preostalem delu leta. Prazne ulice in polna pravoslavna ter muslimanska pokopališča.
Hatidžo zalijejo solze
Hatidža Habibović je v genocidu med drugimi izgubila dva brata. Kot tisoče drugih so ju našli v množični grobnici. Ob tem ji solze zalijejo oči, tudi ob spominih na izgon iz Srebrenice 11. julija 1995.
Njena Učina Bašča z dvakrat požgano hišo
To njeno ranljivost je vsa ta leta vendarle preglasila odločenost, da se iz Sarajeva vrne v Srebrenico, v svojo ulico Učina Bašča. Dvakrat so ji požgali hišo, enkrat je za to izvedela v televizijskem prispevku, ko je bila v izgnanstvu.
Vsi so odšli, koza je preživela
Ko se je prvič vrnila, v njeni hiši ni bilo ne vode ne elektrike, vse so obnovili. Brez razmišljanja je vedno kljubovala pritiskom, naj odide, kot so storili skoraj vsi v ulici Učina Bašča. "Nikamor ne grem, če me hoče kdo ubiti, naj to stori. Ne premaknem se s svojega dvorišča, iz svoje hiše! Vztrajala sem in ostala." Zdaj pravi, da nima več nobenih težav, nihče je ne vznemirja. Šali se, da je njena koza tudi njena najboljša prijateljica.
Ratko Mladić čisto blizu nje
Hatidža pravi, da je bila 11. julija v večtisočglavi množici, ki se je gnetla v Potočarih. Bila je v neposredni bližini takratnega poveljnika vojske bosanskih Srbov Ratka Mladića, ki je bil med odgovornimi za genocid in na haaškem sodišču obsojen zaradi zločinov proti človečnosti. "Vse jih premlatite," pravi, da ga je slišala vpiti. "Tega ne bom nikoli pozabila."
Kaos peklenskega dne
V kaosu tistega peklenskega julijskega dne ji je uspelo vstopiti na enega od avtobusov, ki so sprejemali zgolj ženske z majhnimi otroki in starce. Odpeljali so se proti Tuzli, ki so jo nadzorovale bošnjaške sile. Hatidža ne more pozabiti niti žaljivk žensk srbske narodnosti, ki so jo ob cesti v Bratuncu obkladale z žaljivkami. Nekatere je poznala. Na potovanju proti Tuzli je videla vse, bedo z ropanjem potnikov in tudi redko usmiljenje vojakov.
Hčerka Mirsada
Hatidžina hčerka, 59-letna Mirsada Habibović Kahriman, ki živi v Tuzli, pravi, da je življenje pred vojno potekalo v znamenju sožitja med narodoma. Da mora zapustiti Srebrenico, je spoznala tik pred začetkom oboroženih konfliktov oz. po prizoru, ki ga ne bo nikoli pozabila.
Zoran v uniformi z mitraljezom
"Prišla sem pred zdajšnji spominski center v Potočarih. Ko sem zagledala sošolca iz srednje šola Zorana v uniformi z mitraljezom, mi je zaledenela kri. Nisem mogla verjeti. Do včeraj smo se vsi družili in bili skupaj. Nismo pričakovali, da bi lahko naši prijatelji postali zlikovci."
Zoran taksist v miru
Znova je onemela čez nekaj let, po koncu vojne, ko je skupaj s prijateljico naročila taksi. Vozil ju je isti Zoran, tokrat prijazen in ustrežljiv, kot da se pred leti ni zgodilo nič. Mirsada je samo čakala, da bo te vožnje čim prej konec.
Brki Radojice Milinkovića Čenge
Radojica Milinković je nadimek Čenga dobil, ker je imel zelo podobne brke kot nekdanji podpredsednik vlade BiH Muhamed Čengić. Marsikdo je zato mislil, da je Bošnjak, zaradi česar je prišlo do komičnih situacij, ko je kot vodovodni inštalater popravljal po domovih. Bošnjaki, ki ga od prej niso poznali, so ga zaradi imena imeli za svojega. Pustil jih je, da so verbalno "tolkli" po Srbih, nato pa razkril pravo identiteto. Tragikomedija v balkanskem stilu, se strinjava.
A kot vojak v vojski bosanskih Srbov je bil priča številnih tragedij. Ostrostrelec ga je ranil v glavo in prsi, pol leta je preživel v bolnici.
Sosed Naser Orić
Čengo je zaznamovalo dogajanje na začetku vojne maja 1992, ko je kontroverzni bošnjaški lokalni poveljnik Naser Orić napadal srbske vasi v okolici Srebrenice. Orić je bil leta 2006 na haaškem sodišču obsojen zaradi vojnih zločinov in mučenja ujetnikov, a je bil po pritožbi dve leti pozneje oproščen.
Orić je bil rojen v Potočarih, dve leti je mlajši od Čenge. "Pred vojno smo se srečevali na nogometnih turnirjih, na plesih, v mestu. Njegova sestra je bila poročena z mojim sosedom. Včeraj je bil v Potočarih."
Požgane vasi
Čenga pravi, da je bila njegova in še nekaj vasi požganih, kar je sprožilo upor Srbov. Skupaj z družino in otroki so pobegnili proti Bratuncu, kasneje pa v Srbijo. Sam se je takoj vrnil in se vključil v vojsko. Njegov najstarejši brat je umrl kot vojak, po njegovo truplo so zaradi bojev lahko prišli šele po treh mesecih.
Solza je solza
Čenga priznava, da so se v vojni Bošnjakom dogajale hude stvari. "Marsikaj se je dogajalo, to je treba priznati. Zdaj jočejo matere z obeh strani, solza je solza. A morali bi povedati, da so umirali tudi Srbi. Med vojno je na današnji dan umrlo 67 Srbov, tudi otrok, deklic."
Živeli so kot bratje
Tudi Čenga ima nostalgijo po predvojnih časih. "Lepi časi so bili, živeli smo kot bratje – Romi, Bošnjaki, Srbi, tudi nekaj deset Hrvatov je živelo v Srebrenici. Na muslimanski praznik bajram sem vodil kolo."
Krvi do kolen
Prepričan je, da so vojno zakuhali politiki in pohlep po bogastvu. V Srebrenici so največ težav delali tisti, ki niso bili iz Srebrenice, trdi Čenga. Po 30 letih razmere v mestu opisuje kot napete, sobivanje ni enostavno. Če bi znova prišlo do spopadov, je prepričan, da bi bili še hujši kot v prejšnji vojni. "Krvi bi bilo do kolen."
Brez jutranjega pozdrava
Kljub temu je prepričan, da vojne ne bo. Politikom so sicer konflikti v interesu zaradi javnega mnenja, hkrati pa pod mizo sodelujejo. Poleg tega navadni ljudje zelo dobro vedo, kaj pomeni vojna. "Med vojno po šest mesecev nisem videl svojih otrok. Naj bo mirno, da mirno spiš, da ni streljanja. Nič hudega, če te sosed ne pozdravi za dobro jutro." Vseeno verjame v dobre ljudi, kar nekaj jih je, pravi.
Sto let nogometa v Srebrenici
Še posebej mu daje upanje nogometni klub Guber z neverjetno več kot stoletno tradicijo, v katerem je do vojne igral tudi sam. V najstarejšem nogometnem klubu v BiH igra tudi nekaj Bošnjakov, denar za obnovo igrišča je prispeval bošnjaški podjetnik. "Ko igrajo naši otroci, pionirji, ni zastav. Bratsko vzdušje je."
