Petek, 11. 7. 2025, 4.52
4 ure, 41 minut
30. obletnica genocida v Srebrenici
Preživela je genocid: Očeta mi ne more vrniti nihče, nobena sodba
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,19
Od naših poročevalcev iz Srebrenice
Tu sem, da se ne pozabi in da se to, kar se je zgodilo meni, ne bi zgodilo nikomur," nam je povedala 52-letna Samija, ki je bila v času genocida 22-letna mama sina Adema. Star je bil leto in pol.
"Vse življenje se boriš, gradiš, ustvarjaš dom, potem pa v trenutku ostaneš brez vsega." Za 52-letno Samijo, ki je preživela genocid v Srebrenici, so težki dnevi. Ob 30-letnici strahotnega pokola več kot osem tisoč Bošnjakov se vrača v mesto, ki jo je zaznamovalo za vse življenje. Težki spomini se vračajo skoraj vsak dan. Izgubila je številne sorodnike po moški strani, srečno je preživel njen takrat 15-letni brat. Samija pravi, da bo spravo težko doseči.
Sama na mezarju
Dan pred današnjo 30. obletnico srebreniškega genocida je bilo mezarje, muslimansko pokopališče v spominskem centru v Potočarih pri Srebrenici, skoraj povsem prazno. Pol desetih dopoldan in nepregledna množica enakih nagrobnikov. Med njimi smo srečali Samijo. "Rada pridem, ko ni veliko ljudi. Molim. Tu sem, da se ne pozabi in da se to, kar se je zgodilo meni, ne bi zgodilo nikomur," nam je povedala. V času genocida je bila 22-letna mama sina Adema. Star je bil leto in pol.
Pol desetih dopoldan in nepregledna množica enakih nagrobnikov. Med njimi smo srečali Samijo.
"To je bilo zaščiteno območje, upali smo, da bomo na varnem, da nas bodo zaščitile modre čelade Združenih narodov in prav zato smo prišli sem, ker smo verjeli, da se nam ne bo nič zgodilo. Od tega potem ni bilo nič," pravi Samija.
Ob 30. obletnici genocida se je vrnila na pokopališče, kjer je bilo nekoč polje. Njena družina se je zatekla v bližnjo hišo. Od vseh objektov je bila ta hiša najbližje zdajšnjemu pokopališču.
Družina Samije se je zatekla v hišo, ki je bila od vseh objektov najbližje zdajšnjemu pokopališču.
Vzeli so ji otroke
Razmere v enklavi opisuje kot kaotične. "V nekem trenutku so začeli vpiti, da je prišel prevoz. Nismo vedeli, kam naj bi šli, nihče nam ni ničesar razložil. Ob prihodu avtobusov in tovornjakov so ljudje hodili drug čez drugega." Nato začeli so ločevati otroke oziroma dečke od žensk. "Pred menoj je bilo moja soseda, imela je dva sina, 12 in 14 let. Govorila je, ne odpeljite jih, majhni so, otroci so. Lagali so, da se bodo srečali kasneje."
Samija preživlja težke dni, travme se vračajo skoraj vsak dan.
Izgubila je zavest
S sinom in taščo se je Samija nekako prebila skozi gnečo, uspelo jim je skočiti na tovornjak, ki je bil prepoln ljudi. "Izgubila sem zavest, nato mi je nekdo dal neko tableto, da sem se zavedla. Pozneje smo morali zapustiti tovornjak in dolgo hoditi peš." Uspelo se jim je prebiti do ozemlja pod nadzorom Bošnjakov.
Padli so v zasedo
Njen oče Hasan, ki se je kot tisoči moških in dečkov prebijal skozi gozdove, golgote ni preživel. Umrl je na poti. "Brat mi je povedal, da so padli v zasedo, vsi so se razbežali in takrat sta se ločila." Pozneje so našli očetove kosti, takrat 15-letni brat pa je preživel.
Samijin oče Hasan, ki se je kot tisoči moških in dečkov prebijal skozi gozdove, golgote ni preživel.
Nekaj gramov soli
A trpljenje je trajalo že mesece pred padcem oblegane Srebrenice. "Skoraj ničesar nismo imeli. Ogromno ljudi je bilo, tu in tam so nam poslali kakšen konvoj s hrano, a vsak je dobil le nekaj gramov soli in moko."
Kakšno je bilo življenje pred vojno? Si je Samija kdaj predstavljala, da bi se lahko zgodila takšna tragedija? "Nikoli. Tudi ko se je v Zvorniku že streljalo, smo mi, ki smo takrat živeli v bližnjih Milićih, govorili, da tega pri nas ne bo."
"Delaš na vasi, boriš se za preživetje ... Nikoli si nismo mislili, da bo vojna. Jedli in pili smo skupaj, se družili, delali smo skupaj. Ljudi je sprla politika. Po Srebrenici nikomur več ne verjamem, ne govorim samo o Srbih, nikomur v svetu več ne verjamem. Kako je mogoče, da je v dnevu, dveh, umrlo toliko ljudi in da nihče ni storil ničesar? Žalostno. Ni pošteno," pravi Samija, ki zdaj živi v Sarajevu.
"Nikoli se ne bodo vrnili tisti časi pred vojno. A ne samo pri nas, vse se je zrušilo, svet je postal čuden."
Svet je postal čuden
Je kaj upanja za spravo? "Težko. Ljudje sicer morajo živeti naprej, toda vse je slabo, 30 let je minilo, vse je še vedno razdeljeno. Nikoli se ne bodo vrnili tisti časi pred vojno. A ne samo pri nas, vse se je zrušilo, svet je postal čuden."
Tudi za sina Adema, ki ima zdaj že več kot 30 let, Samija ne vidi prave prihodnosti. Nekako se znajde, pravi. Ima še 27-letno hčerko in 22-letnega sina.
Ljudje so še naprej zli
Kako gleda na obsodbe na haaškem sodišču? "Nič mi ne pomenijo, mojega očeta in njegove ljubezni mi ne more vrniti nihče. Ni tega denarja, nič ne pomaga. Ljudje so še naprej zli, kljub obsodbam. Srebrenica se ni zgodila zelo dolgo nazaj, zdaj imamo Gazo. Vse življenje se boriš, gradiš, ustvarjaš dom, potem pa v trenutku ostaneš brez vsega."
"Vse življenje se boriš, gradiš, ustvarjaš dom, potem pa v trenutku ostaneš brez vsega."
