Petek, 17. 5. 2024, 19.27
7 mesecev
Atentat na Fica: nič ni tako, kot je videti na prvi pogled
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,19
Slovaška je že nekaj let politično zelo polarizirana, atentat na Roberta Fica pa bo verjetno to polariziranost v slovaški družbi še poglobil.
Atentat na slovaškega premierja Roberta Fica je usmeril pozornost svetovnih medijev na to srednjeevropsko državo. To ni prvič, da je ta država pod žarometom tujih medijev. V 90. letih je bila zaradi takratnega k avtokraciji nagnjenega premierja Vladimirja Mečiarja za Bruselj črna ovca. Na začetku 21. stoletja so jo po prostotržnih reformah krščanskega demokrata Mikulaša Dzurinda slavili kot raj za vlagatelje. Postala je tudi država z največ izdelanimi avtomobili na prebivalca na svetu. Obenem se je z grajami prostotržnih reform leta 2006 na oblast povzpel Robert Fico, nekdanji komunist, ki je v svoji stranki Smer volilno uspešno združil socialno retoriko in nacionalni konservatizem. Leta 2018 je Slovaška bila zgodba za tuje medije zaradi naročenega umora novinarja, ki je pisal o povezavah med italijansko mafijo in Fičevo oblastjo. Ta umor novinarja in njegove zaročenke je spravil številne Slovake na ulice, Fica pa začasno z oblasti.
Slovaška je postala neodvisna država januarja 1993 po žametnem, nekrvavem razpadu Češkoslovaške (razpad te države, ki je nastala po koncu prve svetovne vojne, je bil popolno nasprotje krvavega razpada še ene države, ki je nastala po koncu prve svetovne vojne – Jugoslavije).
Češka in Slovaška sta šli po zlomu komunizma po različnih poteh
Medtem ko je na Češkem v 90. letih vladal prostemu trgu naklonjeni premier Vaclav Klaus (v Hradčanih pa je bil kot predsednik Češke slavni protikomunistični oporečnik Vaclav Havel), je v pokomunistični Slovaški politična številka ena postal nekdanji amaterski boksar in nekdanji komunist Vladimir Mečiar. Pri tem je treba omeniti, da je bil del reformnega krila partije, zaradi česar so ga leta 1969 vrgli iz partije.
Populistični Mečiar je po žametni revoluciji ustanovil stranko Gibanje za demokratično Slovaško (HZDS) in bil slovaški premier večino obdobja med leti 1990 in 1998. Bil je nenaklonjen ekonomskim reformam in včlanitvi v EU, kritiki doma in v tujini so mu očitali tudi uvajanje avtokracije ter neliberalnost in protidemokratičnost.
Slovaška afera 90. let: ugrabitev predsednikovega sina
V očeh Bruslja oziroma Zahoda je bila Mečiarjeva Slovaška črna ovca, zaradi česar edina od višegrajske četverice leta 1999 ni bila povabljena v Nato – v Nato je prišla šele leta 2004, takrat kot Slovenija. Najbolj medijsko odmevna afera v času Mečiarjevega vladanja je bila ugrabitev Michala Kovača mlajšega, sina takratnega slovaškega predsednika države Michala Kovača poleti 1995. Predsednik Michal Kovač je bil Mečiarjev politični tekmec.
Večino 90. let preteklega stoletja je imel oblast na Slovaškem Vladimir Mečiar. Nasprotniki so mu očitali, da je avtokrat.
Michala Kovača mlajšega so, ko se je vozil v avtomobilu, ustavili oboroženi moški, ga vklenili, prisilili, da je spil dve steklenici viskija in ga začeli voziti neznano kam. Ko je hotel skočiti iz avtomobila, so ga pretepli in šokirali s paralizatorjem, je pred leti o ugrabitvi pisal britanski Economist.
Mafijski umor slovaškega policista
Ugrabitelji so omamljenega Kovača mlajšega odvrgli pred policijsko postajo v nekem kraju v sosednji Avstriji. Tu ga je policija aretirala v povezavi z neko nemško finančno preiskavo. Rekli so, da jim je slovaški obveščevalec namignil, kje se nahaja. Avstrijsko sodišče ga je zaradi nezakonitega načina pridržanja kmalu izpustilo. Nikoli ni bil obtožen.
Na Slovaškem je Oskar Fegyveres, nekdanji častnik Slovaške obveščevalne službe (SIS), priznal, da je sodeloval pri ugrabitvi. Trdil je, da je ugrabitev organiziral Ivan Lexa, vodja SIS in Mečiarjeva desna roka. Še preden je pričal na sodišču, je Fegyveres v strahu za svojo varnost pobegnil iz države. Aprila 1996 je nato podstavljena bomba v bratislavskem predmestju ubila Roberta Remiaša, ki je bil v stiku s Fegyveresom. Remiaš je bil pod nadzorom SIS od Fegyveresovega pobega naprej.
"Črna luknja v srcu Evrope"
Slovaška policija ni nikoli odkrila Remiašovih morilcev. Leta 2002 so Lexa obtožili, da je šefu slovaškega podzemlja Miroslavu Sykori plačal dva milijona slovaških kron (takrat okoli 47 tisoč evrov), da je ubil Remiaša, a je bil na sodišču oproščen. Tudi Mečiar (zdaj je star 81 let) je vedno zanikal, da je sodeloval pri ugrabitvi. Je pa v času svojega vladanja sprejel zakon o amnestiji, ki je pokopal primer ugrabitve Kovača mlajšega.
Po volitvah leta 1998 je na čelu slovaške vlade populista Vladimirja Mečiarja zamenjal krščanski demokrat Mikulaš Dzurinda (na fotografiji leta 2006, ko se je v Beli hiši srečal s takratnim ameriškim predsednikom Georgeom Bushem mlajšim). Dzurinda je uvedel prostotržne reforme in znižal davke ter je med drugim zelo zaslužen, da je postala Slovaška pomembna proizvajalka avtomobilov. V času njegovega vladanja je Slovaška postala članica Nata in EU. Tri leta po koncu njegovega vladanja je Slovaška tudi postala del evroobmočja.
Zaradi Mečiarja je ameriška zunanja ministrica v 90. letih Madeleine Albright Slovaško opisala kot črno luknjo v srcu Evrope. Mečiar se je dokončno poslovil z oblasti po porazu na volitvah leta 1998. Po teh volitvah je osem let Slovaški vladal krščanski demokrat Mikulaš Dzurinda. Ta je približal državo EU (vanj se je včlanila leta 2004) in uvedel prostotržne reforme, med drugim enotno 19-odstotno davčno stopnjo (ta model privabljanja tujih naložb z nizkimi davki je pozneje uspešno prevzela Orbanova Madžarska).
Raj za tuje vlagatelje
Dzurinda so v tujini hvalili kot najboljšega protržnega reformatorja na svetu. Ameriški poslovnež Steve Forbes je Slovaško opisal kot raj za vlagatelje. Zaradi tujih naložb ima Slovaška močno avtomobilsko industrijo. 5,5-milijonska Slovaška se zdaj uvršča med države z največjim številom izdelanih avtomobilov na prebivalca na svetu.
Dzurinda se je poslovil z oblasti leta 2006, ko je na volitvah zmagala socialdemokratska stranka Smer pod vodstvom pravnika Roberta Fica. Leta 1964 rojeni Fico je zgodaj vstopil v politiko, že leta 1987, ko se je včlanil v takratno Češkoslovaško komunistično stranko. Takrat je trdil, da je strogi ateist. Po zlomu komunizma se je slovaški del stranke preimenoval v Stranko demokratične levice (SDL). Na listi te stranke je Fico leta 1992 prvič postal slovaški poslanec.
Fico pride na oblast z grajo neoliberalizma
Leta 1994 je postal podpredsednik SDL, a je iz nje zaradi nezadovoljstva s svojim vplivom v stranki izstopil leta 1999 in ustanovil socialdemokratsko stranko Smer. Z grajami Dzurindovih reform (njihova senčna plat je bila med drugim povečanje nezaposlenosti) je leta 2006 zmagal na volitvah in prvič postal premier.
Robert Fico je bil v mladosti komunist, po žametni revoluciji pa član Stranke demokratične levice (nekdanji slovaški del Češkoslovaške komunistične stranke). Leta 1999 je ustanovil stranko Smer in leta 2006 prvič postal slovaški premier.
Smer je zmagala na vseh slovaških parlamentarnih volitvah med letoma 2006 in 2020, Fico pa je bil premier med letoma 2006 in 2010 ter 2012 in 2018.
Zlitje leve in desne ideologije
Recept za uspeh je bila poleg Fičeve osebne karizme spretno zlitje klasičnih socialdemokratskih stališč v ekonomski in socialni politiki z bolj nacionalno konservativnimi stališči glede družbenih vprašanj (na primer pri odnosu do LGBT gibanja in do množičnih migracij).
Kot piše švicarski medij Watson, je približno polovica volilnega telesa Smeri levo usmerjena, druga polovica je nacionalno konservativna. Uspeh stranke temelji na ohranjanju teh dveh različnih volilnih baz. Vprašanje je, ali ji bo to uspevalo tudi brez Fica.
Umor preiskovalnega novinarja
Če je Mečiarjevo vladavino zaznamovala afera z ugrabitvijo Michala Kovača mlajšega, je februarja 2018 Slovaško pretresel umor preiskovalnega novinarja Jana Kuciaka in njegove zaročenke Martine Kušnirove. Smrt Kuciaka, ki je pisal tudi o povezavah med italijansko mafijo in Fičevo oblastjo, je na ulice pognala številne Slovake. Država je padla v politično krizo, ki se je končala marca istega leta z odstopom Fice s premierskega položaja.
Po umoru preiskovalnega novinarja Jana Kuciaka februarja 2018 so izbruhnili množični protesti, na katerih so Ficu med drugim očitali sodelovanje z mafijo. Marca 2018 je Fico zaradi protestov odstopil, a se je po lanskih volitvah znova vrnil na oblast.
Novi premier je postal Fičev tesni sodelavec Peter Pellegrini, Fico pa je ostal predsednik Smeri. Ta na volitvah leta 2020 prvič po letu 2006 ni dobila največ glasov. Po volitvah je prišlo do spora med Ficom in Pellegrinijem, ki je nato ustanovil lastno socialdemokratsko stranko Glas (slovaško Hlas).
Fico zagovarja Putinovo Rusijo
Po izgubi oblasti je politično spretni Fico nabiral glasove z grajami omejitvenih ukrepov v času pandemije covid-19, po izbruhu vojne v Ukrajini pa tudi z nasprotovanjem slovaški podpori Ukrajini. Trdil je tudi, da bi morala Ukrajina za dosego miru Rusiji odstopiti del ukrajinskega ozemlja.
Po zmagi na slovaških parlamentarnih volitvah lani jeseni je Fico še tretjič postal premier. Ni več pošiljal orožja Ukrajini, po drugi strani pa ni odstopil od sankcij proti Rusiji. Ko se je aprila letos sestal z ukrajinskim premierjem Denisom Šmihalom, pa je na prvi pogled presenetljivo obsodil ruski napad na Ukrajino, obljubil podporo Slovaške Ukrajini pri njenem vstopu v EU ter se zavzel za ozemeljsko celovitost in suverenost Ukrajine.
Velik del slovaških volivcev je prorusko usmerjen
Vprašanje je torej, ali je Fico (ta obvlada ruščino) prorusko retoriko uporabljal zgolj zaradi nabiranja glasov (dejstvo je, da so številni slovaški volivci, zlasti na vzhodu države, naklonjeni Rusiji) ali je dejansko Putinov zaveznik.
