Nedelja, 4. 1. 2026, 14.30
3 tedne, 3 dni
Strah Avstrijcev pred Slovenci. To je razlog.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,29
Dunajska šola zgodovinopisja se je v zadnjih desetletjih trudila, da bi čim bolj zmanjšala demografski pomen Slovanov v vzhodnoalpskem prostoru in da bi Slovence "vrgla" iz karantanske zgodovine. To početje je verjetno posledica nelagodja onkraj od Karavank zaradi velikega pečata, ki so ga Slovani po svojem prihodu v Srednjo Evropo vtisnili v vzhodnoalpski prostor.
V 80. in 90. letih preteklega stoletja so začeli nekateri zahodni znanstveniki, predvsem jezikoslovci in zgodovinarji, pozneje tudi arheologi, zagovarjati tezo, da ni bilo nikakršne množične slovanske selitve iz njihove slovanske pradomovine onkraj Karpatov v druge dele stare celine, ampak se je zgodilo večinoma le jezikovno poslovanjenje neslovanskih staroselcev. To mnenje zagovarja tudi t. i. dunajska šola zgodovinopisja, v zadnjih letih pa se je iz Avstrije razširila tudi v slovensko zgodovinopisje in izpodrinila starejše teze o množični slovanski selitvi. Toda zadnje genetske raziskave, še zlasti lanska, objavljena v okviru projekta HistoGenes, so pokazale, da so novejše teorije o maloštevilni slovanski selitvi zmotne in da je imelo prav starejše zgodovinopisje, ki je zagovarjalo tezo o množičnem priseljevanju Slovanov.
"Jezik je bil tisti označevalec, ki je dal Slovencem ime in mesto med Slovani, čeprav biološko gledano verjetno le v manjši meri izvirajo iz zgodnjesrednjeveških Slovanov."
Tako je slovenski zgodovinar Peter Štih zapisal v leta 2021 objavljeni knjigi Temelji slovenstva. Podobno je skupaj z avstrijsko zgodovinarko Katharino Winckler zapisal tudi v lani objavljeni knjigi Na obeh straneh Alp: Slovensko-avstrijska zgodovina.
Zmotne teze o maloštevilni slovanski naselitvi
"Na podlagi raziskav v zadnjih desetletjih se zdi, da je bila slavizacija velikega dela Evrope, zlasti tistega na tleh rimskega cesarstva in s tem tudi v Vzhodnih Alpah (sem spadata tudi Karantanija ter zdajšnje in nekdanje slovensko etnično ozemlje, op. p.), povezana s kompleksnim procesom identitetne in kulturne transformacije ljudi, na katere so pri svojih migracijah naletele številčno verjetno ne ravno velike skupine Slovanov."
Katere so raziskave v zadnjih desetletjih, na katere se sklicujeta Štih in Wincklerjeva? Izrecno jih ne omenjata. A najverjetneje jih ni težko opredeliti. Vse se je začelo leta 1983, ko je v ZDA živeči ukrajinski jezikoslovec Omeljan Pricak (tudi Omeljan Pritsak) postavil tezo, da se je slovanski jezik ozemeljsko tako zelo razširil, ker je slovanščina postala jezik sporazumevanja med vojščaki v avarskem imperiju.
Nedokazana teza o jezikovni slavizaciji Avarov
Slovanščina je tako po Pricaku postala t. i. lingua franca – tj. izraz za skupni jezik, ki so ga govorci različnih jezikov uporabljali za medsebojno sporazumevanje.
Na fotografiji vidimo grafa, ki kažeta, kolikšen delež slovanskega genetskega porekla imajo v svojem genetskem naboru današnje populacije vzhodne, srednje in jugovzhodne Evrope. Slovenska populacija ima v svojem genetskem naboru približno od 67 do 69 odstotkov slovanskega genetskega porekla. To dokazuje, da slovanske selitve niso bile samo selitve maloštevilnih vojščakov, ampak obsežne selitve tako moških kot žensk.
Avarski imperij, tudi avarski kaganat, je bila država, ki so jo v drugi polovici šestega stoletja ustanovili Avari, nomadsko ljudstvo iz vzhodnoazijskih step. Od leta 567 do propada na prelomu osmega in devetega stoletja je imel ta imperij središče v Panonski nižini, Avari pa so vladali vsaj delu Slovanov.
Zmotne teze o širjenju slovanskega jezika v avarskem imperiju
Pricakovemu mnenju je leta 1985 pritrdil ameriški jezikoslovec Horace G. Lunt. Američan je menil, da to razloži veliko homogenost slovanščine vse do desetega ali morda celo 11. stoletja, ko se je že razširila na zelo velik prostor.
Slovani, ki so jih Avari najeli kot vojščake za branjenje meje svojega imperija, so širili svoj jezik po vsej vzhodni Evropi, je trdil Lunt.
Zmotne teze ameriške jezikoslovke na podlagi videza sodobnih Slovanov
Še dlje je šla leta 1993 ameriška jezikoslovka Johanna Nichols, ki je v enem od svojih člankov najprej zapisala nekakšno antropološko ugotovitev, da različne sodobne slovanske populacije v svoji fizični antropologiji bolj spominjajo na svoje bližnje neslovanske sosede, kot so si vsi Slovani podobni med seboj.
Na levem grafu vidimo veliko genetsko razliko med železnodobno populacijo na območju današnje Slovenije (kvadrat na levi strani) in med današnjo slovensko populacijo (krožec na desni strani). V zgodnjem srednjem veku se je namreč zaradi prihoda Slovanov zgodila velika demografska sprememba, tj. morda celo več kot 80-odstotna zamenjava prebivalstva. Najverjetneje so Slovani na območje današnje Slovenije prihajali v več valovih.
Ta njena ljubiteljska antropološka ugotovitev na podlagi obraznih potez, barv las in oči jo je utrdila v prepričanju, da, kot je zapisala, "ni razloga za domnevo, da je bila slovanska širitev predvsem demografski dogodek".
Zmotne teze dunajske šole zgodovinopisja
"Zgodilo se je nekaj migracij, vendar je najbolj skopa predpostavka, da je bila slovanska širitev predvsem jezikovna. (...) Slovanska etnična identiteta (...) se je širila bolj ali manj sočasno s slovanskim jezikom," je še zapisala. Georg Holzer, zelo znani avstrijski jezikoslovec, pa je pozneje zapisal, da ni nujno, da se je s prevzemom slovanskega jezika širila tudi slovanska identiteta.
Že prej, v letih 1988 in 1990, je avstrijski zgodovinar Walter Pohl, zelo pomemben predstavnik dunajske šole zgodovinopisja in eden največjih poznavalcev avarske zgodovine, zapisal, da se je slovanski jezik med romaniziranim prebivalstvom na območju nekdanjega rimskega cesarstva širil skupaj s širjenjem slovanskega načina življenja.
Pohlova zmotna teza o slavizaciji staroselskega prebivalstva
Poenostavljeno povedano: Slovani naj bi s svojo tako rekoč brezrazredno družbo, ki ni poznala gosposkih elit, ki bi podrejene kmete ožemale z davki, postali privlačni za staroselske revne sloje nekdanje rimske družbe.
Švedsko-estonski znanstvenik Svante Pääbo (levo) in njegov nemški sodelavec Johannes Krause (desno), ki spadata med najboljše arheogenetike na svetu in sta sodelovala tudi v znanstvenih študijah o slovanskih populacijah, sta verjetno med najzaslužnejšimi za to, da so zmotne teze o maloštevilnih slovanskih selitvah odšle v ropotarnico zgodovinopisja.
V tem slogu Pohlove teze zapišeta tudi Štih in Wincklerjeva: "Čeprav slikajo bizantinski avtorji šestega stoletja precej zaostalo in arhaično družbeno podobo Slovanov, je 'postati' Slovan na neki način vendarle moralo biti privlačno. (...) V času, ko veliko prebivalcev na spodnjem koncu družbene lestvice ni imelo veliko razlogov, da bi branilo svojo rimskost, je predstavljalo svobodno in neobdavčeno obdelovanje zemlje znotraj v veliki meri precej egalitarne, segmentarne in decentralizirane slovanske družbe, ki je bila odprta do tujcev, za marsikoga alternativo, ki je vsaj omogočala ali olajšala preživetje."
Arheogenetska znanost izpodbije zmotne teze
Težava pri tej tezi (tj. da večinsko staroselsko neslovansko prebivalstvo prevzame slovanski jezik in slovanski način življenja ne preveč številnih slovansko govorečih prišlekov) je, da temelji bolj na ugibanju in domnevah kot na trdnih ali vsaj preverljivih znanstvenih dokazih. Gre torej za miselne konstrukte brez dokazov.
Preučevanje starodavnega DNK (to je dedni zapis, najden v okostjih, ki so jih izkopali arheologi) je tezo o večinoma zgolj jezikovnem poslovanjenju velikih delov Evrope ovrglo. Dozdajšnje genetske raziskave so pokazale, da slavizacija velikega dela Evrope ni bilo zgolj širjenje slovanskega jezika, ampak tudi demografsko širjenje Slovanov iz njihove t. i. pradomovine (južna Belorusija, severna, osrednja in vzhodna Ukrajina).
Večinski slovanski delež v genetskem skladu slovenske populacije
Posebej odmevna je bila lani objavljena znanstvena raziskava (njen genetski del so opravili sodelavci Max Planckovega inštituta za evolucijsko antropologijo iz Leipziga, ki ga vodi Svante Pääbo, dobitnik Nobelove nagrade za medicino – to je dobil za svoje pionirsko delo v arheogenetiki) o slovanskih selitvah. Ta raziskava je del projekta HistoGenes, v katerem ima pomembno vlogo tudi zgoraj omenjeni avstrijski zgodovinar Pohl.
Medtem ko so teze o maloštevilnih slovanskih selitvah in zgolj jezikovni slavizaciji velikega dela Evrope nastale v miselnem svetu nekaterih zgodovinarjev in arheologov, zaradi česar so neoprijemljive in strogo gledano znanstveno nepreverljive, so potrditve tez o množični selitvi Slovanov nastale v laboratorijih s sekvenciranjem starodavnega DNK in so tako znanstveno preverljive. Na fotografiji: genetik na Max Planckovem inštitutu za evolucijsko antropologijo v Leipzigu, ki ga vodi Nobelov nagrajenec Svante Pääbo.
Ta raziskava je med drugim ugotovila, da ima današnja slovenska populacija v svojem genetskem naboru od okoli 67 do 69 odstotkov genetskega porekla iz časov slovanskih selitev. V zgodnjem srednjem veku pa se je na območju Severozahodnega Balkana (sem avtorji omenjene študije poleg Hrvaške prištevajo tudi Slovenijo) po prihodu Slovanov zgodila do več kot 80-odstotna zamenjava prebivalstva.
Polom teze o maloštevilnih Slovanih in večinskih staroselcih
Čeprav, zelo presenetljivo, v študiji, v kateri ima zelo pomembno vlogo Avstrija, ni podatkov za območje današnje Avstrije, lahko domnevamo, da je bilo podobno tudi severno od Karavank. Teze o maloštevilnih Slovanih in večinskih romaniziranih staroselcih, ki postanejo Slovani, so torej zmotne, vsaj v vzhodnoalpskem prostoru južno od Karavank, najverjetneje pa tudi severno od Karavank.
Podobno kot že omenjena študija ugotavlja tudi 15. decembra lani objavljena arheogenetsko-arheološka študija z naslovom Spreminjajoča se dinamika genetskega porekla in kulture na porimskem križišču (v izvirniku: The shifting dynamics of ancestry and culture at a post-Roman crossroads), v kateri so sodelovali tudi slovenski arheologi. Nekatere ugotovitve študije so v spodnjih odstavkih.
V času ostrogotskega kraljestva (od petega do šestega stoletja) so na delu današnjega slovenskega ozemlja živeli tudi ljudje, ki so imeli deloma srednjeazijsko genetsko poreklo. Analiza izotopov je pokazala, da so se rodili oz. odrasli na območju, kjer so bili pokopani, torej sami niso bili priseljenci iz Srednje Azije. Med ljudmi, ki so imeli srednjeazijsko poreklo, je bilo prisotno tudi umetno preoblikovanje lobanj, kar je praksa, ki so jo v Evropo prinesli Huni.
Germanski Langobardi na današnjem slovenskem ozemlju niso pustili genetskega odtisa (čeprav naj bi bili menda arheološko zaznavni na območju današnje Slovenije v šestem stoletju, op. p.).
V zgodnjem srednjem veku so prišli na območje današnje Slovenije ljudje severovzhodnoevropskega genetskega porekla (tj. Slovani, op. p.). Njihov prihod študija imenuje demografski preobrat. Ti naseljenci so v smeri od vzhoda proti zahodu današnje Slovenije postopoma nadomestili lokalno prebivalstvo.
Arheogenetiki so odkrili, da so zgodnjesrednjeveški prebivalci Hrušice pri Ljubljani, Camberka na Dolenjskem in Šturij na Primorskem (to so naselja, ki so bila vključena v študijo) genetsko sorodni z zgodnjesrednjeveškimi Slovani z območja današnje Poljske (Gródek) in vzhodne Nemčije (Niederwünsch, Obermöllern, Steuden in Steuden-Melmesdorf), zlasti pa s Slovani, ki so v zgodnjem srednjemu veku živeli v naselju Velim v bližini Zadra v Dalmaciji.
Če je za prebivalce Hrušice, Camberka in Šturij značilen genetski prelom s poznoantičnim prebivalstvom na tem območju, pa je drugačna zgodba na skrajnem zahodu Slovenije v Vipavski dolini, kjer obstaja genetska kontinuiteta med prebivalci krajev Ledine, Gojače in Vrtovin v zgodnjem srednjem veku (iz obdobja od okoli leta 750 do okoli leta 950) in poznoantičnimi prebivalci tega območja. Glede na to, da je število predslovanskih krajevnih imen pogosto zlasti na zahodu Slovenije, ta podatek najverjetneje ni presenečenje. Šturje, ki tudi ležijo v Vipavski dolini, so najverjetneje nastale šele v 11. stoletju, kar morda nakazuje, da je do večjega dotoka Slovanov v Vipavsko dolino prišlo šele v tem obdobju oz. morda tudi kakšno stoletje prej, ne pa že v sedmem ali osmem stoletju.
Zagotovo so ob prihodu Slovanov v vzhodnoalpskem prostoru živeli tudi romansko govoreči staroselci. Nenazadnje so naši slovanski predniki od njih prevzeli imena rek, ki so daljše od 30 kilometrov: Raba, Drava, Sotla, Krka (dolenjska in koroška), Kolpa, Kokra, Soča, Zilja (najverjetneje je edina izjema Mura) ...
Propad številnih antičnih naselij že pred prihodom Slovanov
Od predslovanskega prebivalstva so slovanski naseljenci prevzeli tudi imena mest oz. krajevna imena, kot so (zapisana v današnji slovenski obliki) Ptuj, Celje, Kranj, Logatec, Podjuna, Celovec, Beljak, Trojane, Hrušica (prevod imena Ad Pirum) ... Ta predslovanska krajevna imena so pogosta zlasti na zahodu Slovenije (bližje romanskemu svetu torej), na današnji slovenski obali pa se je romansko prebivalstvo (Trst, Koper, Izola, Piran, Istra ...) tako ali tako ohranilo tudi po prihodu Slovanov.
Teze o maloštevilnih slovanskih selitvah (podobno velja za selitve Anglov in Sasov v Britanijo) so zelo pogoste med arheologi (zelo znan je ameriško-romunski arheolog Florin Curta). Vprašati se je treba, ali je arheologija zaradi svojih metodoloških omejitev sploh ustrezna za preučevanje množičnih selitev. Bo njena vloga pri zaznavanju obsega selitev oz. obsega demografskih sprememb zožena zgolj na dobaviteljico starodavnega DNK arheogenetikom? Starodavni DNK je DNK, ki ga arheogenetiki v svojih laboratorijih pridobijo iz kosti, ki jih izkopljejo arheologi. Fotografija je simbolična.
Po drugi strani pa teh predslovanskih krajevnih imen v Sloveniji ni veliko – menda manj kot pet odstotkov od vseh današnjih krajevnih imen. Ohranilo se tudi npr. ni ime Emone (rimsko mesto na območju današnje Ljubljane), Neviodunuma v Posavju, Nauportusa (Vrhnika) in naselja Praetorium Latobicorum (na območju današnjega Trebnjega na Dolenjskem). Številna antična naselja so torej propadla že pred prihodom Slovanov.
Velik upad predslovanskega prebivalstva v zgornjem Posavju?
Anonimni geograf iz Ravene, ki je morda živel konec sedmega in v začetku osmega stoletja, je v svojem opisu Carneole (najverjetneje današnja Gorenjska) naštel 25 krajev oz. mest (ciuitates), od katerih pa se je ohranilo samo ime Carnium – današnji Kranj. To nakazuje precejšnjo depopulacijo današnjega slovenskega ozemlja v pozni antiki.
Že sveti Hieronim (rojen okoli leta 347, umrl leta 419 ali 420), Ilir, ki je imel korenine najverjetneje v današnjem Kvarnerju in se je v zgodovino zapisal kot prevajalec Svetega pisma v latinščino, je kot ponosen rimski državljan pisal o tem, kako barbari prelivajo rimsko kri med Črnim morjem in Italijo.
Selitve romanskega prebivalstva proti Italiji
V petem in šestem stoletju so se dogajali tudi množični umiki rimskega oz. romaniziranega prebivalstva v Italijo (iz Panonije in vzhodnoalpskega Norika). Potem je v šestem stoletju še zlasti v mestih vzhodnorimskega cesarstva morila tudi t. i. Justinijanova kuga. Vse to je omogočalo, da so Slovani tudi na območju nekdanjega rimskega cesarstva po svojem prihodu predstavljali vsaj polovico prebivalstva (na Balkanu) ali večino (npr. v vzhodnoalpskem prostoru).
Na fotografiji: poskus rekonstrukcije avarskega vojščaka, ki pa ima glede na najnovejše DNK-podatke skoraj premalo vzhodnoazijski videz.
Arheogenetika je zelo zamajala tudi teze zgodovinarjev o veliki vlogi Avarov pri slovanskih selitvah. To vlogo zelo poudarjajo zlasti zgodovinarji iz nemško govorečega prostora. Češka arheogenetičarka Zuzana Hofmanova, ki je s sodelavci preučevala DNK okostij, najdenih na območjih, ki so povezana s srednjeveškimi Moravani oz. Moravskimi Slovani, namreč ni našla prepričljivih dokazov, da so se Slovani na območje poznejše Moravske razširili pod vladavino Avarov in da so bili z njimi v tesnem stiku, še preden so prišli na omenjeno območje.
Vzhodnoazijsko genetsko poreklo so zasledili le pri nekaj vzorcih, in to ne v najzgodnejših. Obenem niso našli nobenega genetskega označevalca, podedovanega po moški ali ženski liniji (mišljena sta mitohondrijski DNK in DNK na Y-kromosomu, op. p.), ki je povezan z vzhodno Azijo. To zelo zamaja, vsaj za območje poznejše Moravske, verodostojnost podatkov iz Fredegarjeve kronike o tem, da so imeli (vzhodnoazijski) Avari otroke s Slovankami. Ti avarsko-slovanski potomci naj bi se potem pod vodstvom frankovskega trgovca Sama uprli Avarom. Genetske raziskave odkrivajo tudi, da se v avarskem imperiju v Podonavju na območju današnje Avstrije vzhodnoazijski Avari niso poročali in imeli otrok z Evropejci, torej je v avarskem imperiju veljalo skoraj nekakšno rasno ločevanje.
Teza o množični slovanski naselitvi vzhodnoalpskega prostora je bila prevladujoča oz. skoraj edina teza v slovenskem znanstvenem zgodovinopisju od njegovega začetka. Še zlasti jo je zelo javno branil Bogo Grafenauer v 80. in 90. letih preteklega stoletja, ko je zavračal teze ljubiteljskih kvazizgodovinarjev, ki so zagovarjali t. i. venetsko teorijo oz. psevdovenetsko teorijo. Zdaj mu daje prav tudi arheogenetika.
Naseljevanje vedno novega ozemlja kot slovanski način življenja?
Seveda je treba vedeti, da tez o maloštevilnih slovanskih naseljencih, o zgolj jezikovni slavizaciji in širjenju slovanščine kot linguae france avarskega imperija v zadnjih desetletjih niso zagovarjali vsi znanstveniki.
Leta 2013 jim je nasprotoval ameriški jezikoslovec Alan Timberlake (ta trdi, da so se Slovani ozemeljsko širili, ker je bila kolonizacija del njihovega načina življenja, in da so bili starodavna etnija, ki je imela skupno kulturo), leta 2020 finski jezikoslovec Jouko Lindstedt in finska arheogenetičarka Elina Salmela (ta je med drugim opozorila na ohlajenja podnebja kot morebitni vzgib za slovanske selitve), istega leta tudi jezikoslovec Henning Andersen.
Nemškoavstrijski poskus zmanjševanja pomena Slovencev
Prve teze, da so tudi po prihodu Slovanov romanski oz. romanizirani keltski staroselci predstavljali večino prebivalstva na območju današnje Avstrije, so sicer starejše kot Pohlove teze o Rimljanih, ki postajajo Slovani. Zagovarjali so jih že pred desetletji avstrijski nemški nacionalisti, da bi čim bolj zmanjšali pomen Slovanov oz. Slovencev v avstrijski zgodovini.
Uporabljeni viri in literatura:
Peter Štih, Luka Vidmar, Jernej Kosi in Aleš Gabrič, v: Temelji slovenstva, Cankarjeva založba, Ljubljana 2021
- Iz knjige je povzet Štihov navedek na začetku članka.
Peter Štih in Katharina Winckler, v: Na obeh straneh Alp: Slovensko-avstrijska zgodovina, Cankarjeva založba, Ljubljana 2025.
- Iz knjige so povzeti vsi skupni navedki Štiha in Wincklerjeve.
Joscha Gretzinger, Walter Pohl, Zuzana Hofmanova, Johannes Krause in drugi (vseh avtorjev je skupaj 42), Ancient DNA connects large-scale migration with the spread of Slavs (sl. Starodavni DNK povezuje množične migracije z razširitvijo Slovanov), september 2025.
Zuzana Hofmanova, Daniel Wegmann in sodelavci (vseh avtorjev je skupaj 14), Ancient genomes provide evidence of demographic shift to Slavic-associated groups in Moravia (sl. Starodavni genomi dokazujejo demografski premik k s Slovani povezanimi skupinami na Moravskem), september 2025.
Deven N. Vyas, Istvan Koncz, Tina Milavec, Tamara Leskovar in sodelavci (vseh avtorjev je 36), The shifting dynamics of ancestry and culture at a post-Roman crossroads (sl. Spreminjajoča se dinamika genetskega porekla in kulture na porimskem križišču), objavljeno na spletu 15. decembra 2025.
Jouko Lindstedt in Elina Salmela, Migrations and language shifts as components of the Slavic spread, (sl. Migracije in prevzemi jezika kot sestavni deli slovanskega širjenja), 2020.
Henning Andersen, On the formation of the Common Slavic koiné (sl. O nastanku skupnega slovanskega koinéja), v: Tomaš Klir, Vit Boček, Nicolas Jansens, uredila Jadranka Gvozdanović, New perspectives on the early Slavs and the rise of Slavic: Contact and migrations (sl. Nove perspektive o zgodnjih Slovanih in vzponu slovanstva: stiki in migracije), Heidelberg 2020.
Johanna Nichols, The linguistic geography of the Slavic expansion. In: American contributions to the eleventh International congress of slavists (sl. Jezikoslovna geografija slovanske ekspanzije. V : Ameriški prispevki k enajstemu mednarodnemu kongresu slavistov), Bratislava, avgust–september 1993.
Georg Holzer, Methodologische überlegungen zur auswertung der slavisch-baltischen und slavisch-finnischen lehnbeziehungen für die slavische siedlungs- und lautgeschichte (sl. Metodološki premisleki za oceno slovansko-baltskih in slovansko-finskih izposojanj besed za slovansko naselitev in slovansko glasovno zgodovino), Helsinki 2006.
Alan Timberlake, Culture and the spread of Slavic (sl. Kultura in širjenja slovanstva), 2013.
