SiolNET. Novice Svet
3,01

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Zlato s severa, ki je potovalo skozi slovensko ozemlje

3,01

termometer

Jantar
Jantar imenujejo tudi baltske solze. Besedo jantar so si slovanski jeziki prek ruščine izposodili od Litovcev, ki jantarju rečejo gintaras. V angleščini se jantarju reče amber – ta beseda ima izvor v arabski besedi anbar, ki je prišla na Zahod v času križarskih vojn. Stari Grki so jantarju rekli elektron in je pozneje dal ime elektriki, saj so statično elektriko najprej opazili ravno pri njem. Foto: Guliverimage

Jantar je okamenela smola izumrlih iglavcev, ki je veljala za zlato s severa in so jo trgovci nekdaj od Baltskega do Jadranskega morja prevažali po tako imenovani jantarjevi poti. Ta je tekla tudi čez današnje slovensko ozemlje.

Jantar najdemo na različnih koncih sveta, a najbolj v izobilju ga je ob Baltskem morju. Na območju Sredozemskega morja so sicer menda najprej največ trgovali z jantarjem, ki so ga pridobivali na Siciliji. Sicilski jantar so tako arheologi našli v starodavnih grških Mikenah, ki ležijo na Peloponezu.

Baltski jantar

Pozneje – tam od 16. stoletja pred našim štetjem – je prevladal bolj dragoceni jantar z Baltskega morja. Tega so našli tudi na prsnem okrasju egiptovskega faraona Tutankamona, ki je živel v 14. stoletju pred našim štetjem.

Lebsko jezero na Poljskem Novice Slovenci in odkritje skrivnostnega ljudstva

Jantar omenja tudi Homer v svojih pesnitvah. Jantar so nasploh uporabljali kot nakit, okrasje, amulet ali kot zdravilni kamen. Goreči jantar so uporabljali tudi kot dišavo.

Valovi jantar prinašajo na obalo

Tam, kjer je zdaj Baltsko morje, so bili nekoč (pred 56 do 34 milijoni leti) obširni iglasti gozdovi. Zato so koščke jantarja, odtrganega z morskega dna, valovi pogosto odvrgli na obalo. Ta jantar so ljudje zbirali ročno. Lahko pa so jantar tudi izkopavali po morskem dnu ali ga iskali s potapljanjem.

Jantar, ki je drag ali poldrag kamen, je fosilizirana smola. Smola iz dreves se namreč na zraku strdi in sčasoma fosilizira, pogosto pa v smolo prilepijo tudi žuželke. Taki koščki jantarja, v katere so "ujete" žuželke, so danes izredno dragoceni in cenjeni. Jantar, ki je drag ali poldrag kamen, je fosilizirana smola. Smola iz dreves se namreč na zraku strdi in sčasoma fosilizira, pogosto pa v smolo prilepijo tudi žuželke. Taki koščki jantarja, v katere so "ujete" žuželke, so danes izredno dragoceni in cenjeni. Foto: Guliverimage

Grški zgodovinar Herodot, ki je živel v petem stoletju pred našim štetjem, omenja bajeslovne Hiperborejce s severa Evrope, ki so dajali daritve bogu Apolonu, zavite v pšenično slamo, Skitom, ti pa so jih potem prenašali naprej drugim ljudstvom, ti pa spet drugim ljudstvom, dokler niso prišla v Grčijo v Delos, mitološki rojstni kraj boga Apolona. Verjetno je bil del teh daritev tudi jantar, čeprav ni izrecno omenjen.

Po sledeh britanskega kositra in baltskega jantarja

Rimski pisec in vojščak Plinij starejši, ki je živel v prvem stoletju, piše o jantarju v svojem delu Naravoslovje (lat. Naturalis historia). V njem navaja zdaj izgubljeno delo grškega geografa in pomorščaka Piteasa oziroma Piteja, ki je živel v najbolj zahodni grški koloniji Masaliji (današnji Marseille).

Wales Novice Skrivnostna invazija migrantov

Pitej je v četrtem stoletju pred našim štetjem odplul na sever Evrope, da bi ugotovil, od kod v Sredozemlje prihajata kositer in jantar (po morju so ga prevažali grški tekmeci, semitsko govoreči Feničani, ki so morda že pluli ob zahodnoevropski atlantski obali). Pitej omenja otok Abalus na severu Evrope, na obale katerega morje nanaša jantar kot nekakšen iztrebek.

Ta jantar Gutoni (morda ljudstvo, ki je istovetno z Goti) uporabljajo za kurjavo in ga tudi prodajajo svojim sosedom Tevtonom, Piteja še povzema Plinij starejši.

Svetlolaska Novice Razkrite skrivnosti o mrtvi svetlolasi najstnici

Jantarjeva obala

Točna lokacija omenjenega otoka ni znana, je pa znano, da so nahajališča jantarja zlasti zahodno od današnjega Kaliningrada (nekdaj, v času nemške Vzhodne Prusije, se je mesto imenovalo Königsberg), na t. i. jantarjevi obali. To območje je še zdaj glavni svetovni vir jantarja.

Na jantarjevi obali so ljudje že v davnini pobirali jantar, ki ga je prineslo na obalo. Na fotografiji vidimo zbiranje jantarja na obali Stegna, ki leži zahodno od Gdanska. Na jantarjevi obali so ljudje že v davnini pobirali jantar, ki ga je prineslo na obalo. Na fotografiji vidimo zbiranje jantarja na obali Stegna, ki leži zahodno od Gdanska. Foto: Guliverimage

Jantarjevo obalo je konec prvega stoletja v svojem etnografskem delu Germanija (Germania oziroma De origine et situ Germanorum v izvirniku) opisal rimski zgodovinar in politik Publij Kornelij Tacit.

Zbiralci jantarja

Tacit omenja ljudstvo Aestov oziroma Estov (ne smemo ga zamenjevati z današnjimi ugrofinsko govorečimi Estonci), ki živijo ob Svebskem morju (tako Baltskemu morju pravi rimski zgodovinar). Za njih zapiše, da so edino ljudstvo, ki zbira jantar – Aesti so mu rekli v svojem jeziku glaesum – v plitvinah in celo na obali.

Otrok Novice Skrivnostni tujec, ki je iz preteklosti prišel med Slovence

Glaesum oziroma glesum je zelo podoben germanski besedi za steklo – glas v sodobni nemščini, zato je vprašanje, ali je glaes(um) izvirno aestovska beseda ali prevzeta od njihovih germansko govorečih sosedov.

Kdo so bili Aesti

Zdaj sicer Nemci jantarju pravijo bernstein, kar pa ne pomeni medvedji kamen, kot bi lahko na hitro sklepali, ampak izvira iz besede bernen oziroma brennen (goreti oziroma žgati v sodobni nemščini – torej goreči kamen). Nemci so nekdaj jantarju pravili tudi augstein.

Dnevni kop jantarja v kraju Jantarni, ki leži blizu Kaliningrada. Dnevni kop jantarja v kraju Jantarni, ki leži blizu Kaliningrada. Foto: Guliverimage

Za Aeste Tacit piše, da so po običajih in noši podobni Germanom oziroma Svebom, a govorijo drugačen jezik, ki je še najbolj podoben jeziku britanskih Keltov. Častijo mater bogov in vraževerno nosijo podobe divjih prašičev, ki naj bi jih varovali. Redko so oboroženi z orožjem iz železja, pogosteje pa z orožjem iz lesa.

Laguna Aestov

So pridni kmetje, bolj pridni od Germanov, jantar, ki ga zbirajo, pa za njih nima velike vrednosti in so začudeni, ko ga trgovci – grobega in nebrušenega – kupijo od njih, še piše Tacit. Aesti oziroma Esti so se verjetno pozneje zlili z novimi prišleki Balti oziroma Prusi in prevzeli njihov jezik.

Johannes Krause Novice Bo ta mož leta 2026 razkril veliko slovensko skrivnost?

V staropruščini in sodobni litovščini se tako območju, kjer se Visla izliva v Baltsko morje, reče Aistinmari in Aistmares, kar naj bi bila skovanka iz besed Aesti in mari (sl. laguna) – torej laguna oziroma zaliv Aestov.

Jantarjeva pot

Jantar je z jantarjeve obale in drugod s severa Evrope po kopenski poti proti jugu potoval po več poteh. Pri tem je del poti potekal po rekah: Visli, Labi, Odri, Dnestru ... Poleg tega so ga, kot že omenjeno, morda s severa Evrope v Sredozemlje na ladjah po morju prevažali Feničani.

Izdelovalka okrasja iz jantarja v Jantarnemu. Izdelovalka okrasja iz jantarja v Jantarnemu. Foto: Guliverimage

Največ jantarja pa je najverjetneje – še zlasti v obdobju Rimskega imperija – na jug Evrope prišlo po zgoraj omenjeni jantarjevi poti. Ta je z jantarjeve obale šla proti jugu skozi današnjo Poljsko, nato skozi Kladsko kotlino na današnjem Češkem ali pa skozi Moravska vrata do Donave.

Jantarjeva pot skozi Emono do Ogleja

Kot piše Plinij starejši, je jantarjeva pot nato prestopila Donavo pri rimski utrdbi Karnunt (lat. Carnuntum). Ta je stala na območju današnjega avstrijskega kraja Petronell-Carnuntum, ki leži vzhodno od Dunaja.

Čreda konj Novice Skrivnostno ljudstvo, ki je z revolucionarnim orožjem spremenilo človeško zgodovino

Nato je jantarjeva pot, po kateri so dovažali jantar v Italijo, šla proti jugu po rimski jantarjevi cesti skozi današnjo Avstrijo in Madžarsko ter nato skozi današnjo Slovenijo (skozi Petoviono oziroma Ptuj, Celeio oziroma Celje in Emono, ki je ležala na območju današnje Ljubljane) in se končala v severovzhodni Italiji, v mestu Oglej (lat. Aquileia). Jantar so potem iz Ogleja prevažali v druge kraje po Italiji.

Germani in venetski trgovci z jantarjem

Jantarjevo cesto od Karnunta do Ogleja sta v prvem stoletju zgradila rimska cesarja Avgust in Tiberij in je bila del rimskega omrežja cest. Kot še piše Plinij starejši v prvem stoletju, so jantar do Panonije večinoma prinašali Germani.

Znano nahajališče jantarja je tudi Dominikanska republika, ki slovi po modrem jantarju (na fotografiji). Po jantarju slovi tudi Burma oziroma Mjanmar. S tamkajšnjim jantarjem so oskrbovali Azijo in zlasti Kitajsko. Znano nahajališče jantarja je tudi Dominikanska republika, ki slovi po modrem jantarju (na fotografiji). Po jantarju slovi tudi Burma oziroma Mjanmar. S tamkajšnjim jantarjem so oskrbovali Azijo in zlasti Kitajsko. Foto: Wikimedia Commons

Od tod so bili v trgovini z jantarjem dejavni sosedi Panoncev – severnojadranski Veneti, ki so jim Grki rekli Enetoi. Tudi Oglej, ki so ga Rimljani ustanovili okoli leta 181 pred našim štetjem, je ležal na območju Venetov. Ti so bili indoevropsko ljudstvo, ki je govorilo jezik italo-keltskega tipa (po eni razlagi so govorili arhaični italski jezik, po drugi keltski jezik, po tretji pa samostojen jezik).

Selitev ljudstev ustavi trgovanje po jantarjevi poti

Po jantarjevi poti so s severa na jug Evrope poleg jantarja prihajali tudi krzno, živalske kože, med in vosek. Na sever, proti Baltiku, pa je potovalo steklo, zlato, kositer in medenina. Jantarjeva pot je tja do 3. in 4. stoletja izgubila svoj pomen kot povezava med Karnuntom in Italijo. V 6. stoletju je hotel ostrogotski kralj Teodorik Veliki znova oživiti trgovino po jantarjevi poti, ki so jo pretrgale selitve ljudstev.

Cosimo Posth Novice Razkrita velika skrivnost, ki muči tudi številne Slovence

Najpozneje v 6. stoletjem so na območje jantarjeve poti na današnjem Poljskem prišli Slovani. Morda je del ali večina slovanskih prednikov današnjih Slovencev prišla na območje današnje Slovenije prav po poti, po kateri je prej tekla jantarjeva cesta oziroma pot.

Jantarjeva soba

Izvirna jantarjeva soba, po kateri so med letoma 1979 in 2003 naredili repliko. Izvirna jantarjeva soba, po kateri so med letoma 1979 in 2003 naredili repliko. Foto: Wikimedia Commons

Z jantarjem je povezana svetovno znana jantarjeva soba, nekdaj znana kot osmo čudo sveta. Graditi so jo začeli leta 1701 za pruskega kralja Friderika Viljema I., ki pa jo je leta 1716 podaril ruskemu carju Petru Velikemu, da bi utrdil prusko-rusko zavezništvo proti Švedski. Jantarjeva soba je bila najprej postavljena v Zimskem dvorcu v Sankt Peterburgu, leta 1755 pa je bila še dodatno razširjena in prestavljena v palačo v Carskem selu. Jantarjeva soba je bila zgrajena iz jantarja raznovrstnih barvnih odtenkov, zlata, draguljev in zrcal. Velika je bila 180 kvadratnih metrov. Leta 1941 so sobo odkrili nemški vojaki in jo poslali v Königsberg. Tukaj se leta 1944 za njo izgubi vsaka sled. Ugiba se, ali je bila morda uničena v letalskem napadu na mesto, namenoma potopljena v Baltskem morju ... Leta 1979 so začeli graditi repliko jantarjeve sobe in jo dokončno postavili leta 2003 v muzeju v Carskem selu v bližini Sankt Peterburga.

Italija Novice Skrivnostni ljudje, ki razvnemajo domišljijo Evropejcev Leinefelde Novice To je skoraj neverjetno naključje Vele Srakane in Male Srakane Novice Kako je slovenski hudič prišel na samotni hrvaški otok

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin