Mladi učitelj Lovrenc Habe: Plače so problem! Naj si nehajo zatiskati oči. Mlad človek potrebuje denar.

Foto: Gaja Hanuna Lovrenc Habe iz Črnega Vrha nad Idrijo je učitelj razrednega pouka. Študij je zaključil na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, potem pa izkušnje pridobival na več različnih mestih. V času pripravništva je bil zaposlen v Dijaškem domu Tabor v Ljubljani in Dijaškem domu Koper, še prej v času prakse v domači Osnovni šoli Črni Vrh na Idrijo, določeno obdobje tudi na podružnici Osnovne šole Idrija – v Godoviču, ter na Osnovni šoli v Šmarjah pri Kopru, trenutno pa je zaposlen v dijaškem domu dvojezične višje šole za Gospodarske poklice v Šentjakobu v Rožu na Avstrijskem Koroškem. Prav tako je izkušnje pridobival na Zavodu za izobraževanje UMMI Koper, kjer so v obliki videoposnetkov in delavnic s kolegi pedagogi pripravljali nasvete za starše, učence in učitelje, tri leta pa bil tudi asistent na Pedagoški fakulteti v Kopru.

Leta 2019 je na seji akademskega zbora Pedagoške fakultete univerze na Primorskem prejel nagrado za izjemne dosežke na področju obštudijskih dejavnosti, leto kasneje tudi nagrado za študente Univerze na Primorskem. V času študija je bil aktiven član in podpredsednik Študentskega sveta UP PEF in vsa leta študija spremljal študentsko dogajanje na Univerzi ter predvsem za Radio Koper poročal o problematiki mladih. Novembra 2016 je prejel status kulturnika/umetnika na Univerzi na Primorskem, ustanovil je PEF teater in ga dve sezoni s kolegi vodil, bil urednik časopisa Novi PEFeron, še danes pa je aktivni član alumni kluba UP PEF.

Poleg pedagoškega dela je tudi večletni sodelavec Radia Kranj, kjer je urednik Študentske oddaje, občinski svetnik občine Idrija, član Kulturno umetniškega društva Medvedje Brdo in član Kulturno umetniškega društva Sloga Črni Vrh. Za aktivno delovanje v njem je leta 2020 prejel nagrado občine Idrija. Skrbi za spletno stran KS Črni Vrh, enkrat na leto v domačem kraju izda tiskani izvod črnovrških novic, ki jih je poimenoval Habetove novice. Letos je izšla 97. številka.

Odraščal je v družini 12 otrok v Črnem Vrhu nad Idrijo.

Bili ste sodelavec Zavoda za izobraževanje UMMI Koper, kjer ste pripravljali aktivnosti za mlade in nasvete za učitelje ter starše. Kako ste delali in kakšen je bil cilj vaših aktivnosti?

Zavod za izobraževanje UMMI iz Kopra je pred dobrimi trideset leti odprla gospa Marija Mahne, sicer tudi ustanoviteljica Osnovne šole Antona Ukmarja v Kopru. Prvenstveno se je zavod ukvarjal s šolami za nadarjene, učno bolj uspešne učence. Ob tem bi sicer poudaril, da učno uspešni učenci še ne pomeni, da so nadarjeni in to se v družbi premalokrat poudarja. Tudi učno neuspešni so pogosto nadarjeni, a zaradi njihovih šibkih točk spregledani.

"Danes je biti učitelj težko, vendar zaradi zahtevnih staršev in ne učencev. "

Skratka, Marija Mahne je v sklopu tabora pripravljala tabore v slovenski Istri in Brkinih in me pred petimi leti povabila k sodelovanju. Pripravljali smo delavnice za šole, ki so prišle na Debeli rtič  v šolo v naravi in z učenci delali razne filmske, gledališke, umetniške delavnice, v zadnjih letih pa smo se na zavodu posvetili snemanju kratkih dokumentarnih filmov, v katerih smo prikazali, posneli konkretne nasvete za starše in učitelje. Npr. kako otroke spodbujati k ustvarjalnosti, kreativnosti, predvsem pa smo v filmih poudarili, da je prosti čas zelo pomemben, da je nujno, da je otrokom kdaj dolgčas, saj potem postanejo bolj kreativni.

"Žalosti me, ko vidim, da so nekateri zares sposobni, ampak ker niso na pravem mestu in nimajo dovoljšne podpore staršev in učiteljev, se ne morejo na polno izraziti. To je velika škoda tudi za celotno družbo," je povedal učitelj Lovrenc Habe. Foto: Gaja Hanuna

Omenili ste besedo nadarjenost. Gre za precej problematičen izraz, ki na neki način deli učence na boljše in slabše. Ga stroka še uporablja? Slišala sem že, da šole ne prirejajo več taborov za nadarjene, temveč za nadarjene in vedoželjne učence.

Nadarjenosti je več vrst, stroka jih obravnava pet: splošnointelektualno učno področje, ustvarjalno področje, voditeljsko področje, umetniško in psihomotorično. Prevelik poudarek je na prvem – kognitivnem področju. To pomeni, da če ima neki učenec dobre ocene in odličen uspeh, laična javnost misli, da je nadarjen in gre posledično na prej omenjeni tabor. Pretežno tako učence obravnava tudi stroka. Na žalost.

Ampak nekateri učenci so lahko nadarjeni tudi na čustvenem področju, pa na vodstvenem, glasbenem, športnem itd. Veliko je nadarjenosti, ki pa se jih žal premalo upošteva. Stroka dela na tem in učitelji se vedno bolj zavedamo, da obstaja več vrst nadarjenosti. Otroci tako naredijo več testov za različne vrste nadarjenosti (Ravenove progresivne matrice, Torrancova testa ustvarjalnega mišljenja idr.) in gredo potem na vikend tabor. Vseeno bi bilo dobro, da bi ti tabori bili daljši, vsaj tedenski, saj se otrok šele po nekaj dneh zares sprosti in začne kazati ideje, znanja, sposobnosti. Žalosti me, ko vidim, da so nekateri zares sposobni, ampak ker niso na pravem mestu in nimajo dovoljšne podpore staršev in učiteljev, se ne morejo na polno izraziti. To je velika škoda tudi za celotno družbo.

"Dober učitelj je tak, ki ima odprte oči tako med poukom kot po pouku, tak, ki vidi otroka, zna spodbujati njegovo ustvarjalnost in čeprav se morda sliši grdo, tak, ki ne gleda na uro. Skratka učitelj, ob katerem se otrok počuti dobro." 

Na žalost je prav v primeru obravnave nadarjenosti tudi stroka v razkolu, a če se bodo strokovnjaki z vseh treh pedagoških fakultet po Sloveniji povezali in poenotili mnenja, potem se da še veliko dobrega narediti na tem področju in sem prepričan, da se tudi bo.

Novice Šolske počitnice 2025/26: kdaj bodo jesenske, zimske, prvomajske in poletne počitnice

V zavodu ste na primer učiteljem svetovali, kako pripraviti za otroke privlačen naravoslovni, športni dan ipd. Vse večkrat je opaziti, da tovrstne aktivnosti, ki bi sicer morale otrokom predstavljati pravo veselje, saj ne gre za običajen šolski dan, šolarjem ne pomenijo več prav veliko. Pisali smo o primeru, ko se športnega dne, konkretno pohoda, ni udeležila tretjina razreda. Kako to komentirate, kje vidite krivca za to?

To je zelo resna in na žalost tudi vse pogostejša težava, s katero se soočajo v šolah. Jaz v tem primeru ne bi krivil zgolj tehnologije, pač pa celoten sistem. Starši imajo danes službe, ki zahtevajo, da so tam prisotni malodane od jutra do večera. Časa in volje za vzgojo, za kašen lep sprehod oziroma preprosto za skupaj preživeti čas zato pogosto zmanjka in tukaj vidim glavno težavo. Kriv je torej celoten kapitalistični sistem.

"Plače so problem! Plača je velik problem, saj si z začetno učiteljsko plačo zelo težko privoščiš normalno življenje. Poglejte, kakšne so cene stanovanj, kakšni so najemnine in stroški. Ti pa si učitelj začetnik s 1.200 evri. Ko sem jaz začel, je bila ta začetna plača še nižja. Prejel sem 1.044 evrov. Kako naj mlad človek dobi voljo in zagnanost za prihodnost, če nima pokritih osnovnih potreb? Kako!? Na ministrstvu naj si nehajo zatiskati oči. Mlad človek potrebuje denar, drugače ne gre. Res so zdaj s plačno reformo naredili neke korekcije, da naj bi bila do šolskega leta 2027/28 plača višja za 300 evrov. Kdo pa bo upošteval inflacijo? Grozno je."

Kako torej doseči, da se bodo otroci udeležili športnega, naravoslovnega dne ipd.? Ste na zavodu skozi videoposnetke in delavnice učiteljem svetovali, kako pripraviti za učence privlačen športni, naravoslovni dan?

Pa smo spet pri starših. Prepričan sem, da če bi imeli starši dnevno dvajset minut časa za pogovor z otrokom, na štiri oči, denimo v času skupnega sprehoda, ob pomivanju posode ali kakšne druge aktivnosti, bi bilo to hitro bistveno drugače. Dvajset minut brez telefona, brez drugih motečih dejavnikov bi bilo dovolj. Tukaj je začetek.

"Prepričan sem, da če bi imeli starši dnevno dvajset minut časa za pogovor z otrokom na štiri oči, na primer v času skupnega sprehoda, ob pomivanju posode ali kakšne druge aktivnosti, bi bilo to hitro bistveno drugače," pravi mladi učitelj. Foto: Gaja Hanuna Videoposnetke smo pripravili pretežno zato, ker priprava tovrstnih dni nekaterim učiteljem predstavlja velik stres. Naš namen je bil spodbuditi, opogumiti pedagoške delavce, da je, čeprav priprava takšnega dne zahteva ogromno dela, na koncu trud poplačan, saj otroci prav s tovrstnih dni odnesejo najlepše spomine in neprecenljive izkušnje.

Tudi sicer ste ljubitelj kamere, posneli ste več dokumentarnih filmov, med njimi Prosti čas nekoč, Covid na podeželju, konkretno v Črnem Vrhu, od koder prihajate. So tudi ti filmi imeli poučno noto, bili del vaše stroke? S kakšnim namenom ste se jih lotili, od kod ideja za projekte?

Filme snemamo že 14 let skupaj s prijatelji s Srednje medijske in grafične šole ter člani KUD Sloge, snemati smo jih začeli še, ko smo bili otroci. Prav takrat so tukaj v Zadlogu do naše domačije kopali jarek za vodovod. Vanj smo namestili palice in plastične vrečke, s katerimi smo izvajali poke in tako posneli svoj prvi film – vojni film. Posneli smo ga s takratnim telefonom in kakovost je res slaba, ampak v teh 14 letih smo si priborili vse boljšo opremo, izoblikovali koncepte filmov in zadevo vsakič znova izboljšali. Tako smo snemali razne akcije, drame (zelo odmevna je bila Matkova Tina, ki je prikazovala Tolminski punt) in mladinske komedije, zadnja leta pa smo se začeli resno ukvarjati s snemanjem dokumentarcev. Dokumentarec Covid na podeželju je tako eden naših največjih uspehov. V njem smo združili 47 ljudi s črnovrške planote, ki so predstavili svoje življenje v času epidemije covid-19 in povedali, kako so doživljali to obdobje. V filmu so predstavljeni življenje z maskami, razkužili, pa nepregledne čakalne vrste pred trgovino, rdeče in oranžne cone, policijske ure in zapore. Skratka vse, kar smo takrat doživljali. Tako se bomo skozi film za vedno spomnili teh zares nenavadnih časov.

Tako Prosti čas nekoč kot film Covid na podeželju smo premierno predvajali tudi v šolah, v črnovrški osnovni šoli pa je učiteljica z učenci tudi večkrat igrala igre, ki so jih poznali naši dedki in babice in so bile prikazane v filmu Prosti čas nekoč.

Lovrenc Habe je ljubitelj filma, kamere in tudi dramske igre. Skupaj z družbo iz vasi in srednje šole je 14 let snemal različne vrste filmov, je pa tudi član dveh gledaliških skupin. Foto: Gaja Hanuna

Ko ste bili asistent na pedagoški fakulteti v Kopru, ste posneli tudi dokumentarni film Ustvarjalnost v šolah mestne občine Koper, v katerem ste povezali vse osnovne in srednje šole ter dijaški dom v Kopru ter poskušali ugotoviti, ali je v šolah 21. stoletja dovolj prostora za ustvarjalnost učencev ter dijakov in ali ima ustvarjalni učitelj podporo sistema, da mu ta omogoči tak način dela. Kaj ste ugotovili?

Šli smo po vseh srednjih in osnovnih šolah v mestni občini Koper in ugotovili smo, da imajo čisto v vsaki šoli kaj pokazati. V prostočasnih dejavnostih se ukvarjajo z različnimi stvarmi. Najbolj mi je na primer v spominu ostal čebelarski krožek in neizmerno uživanje otrok v njem. V dokumentarcu lahko učitelji, ravnatelji, šole dobijo ideje, kako z otroki aktivno preživeti čas po pouku, torej čas, ki je namenjen za krožke in podaljšano bivanje. Ugotovili smo, da je v šolah doma ustvarjalnost, je pa še vedno veliko možnosti za izboljšavo. Prav skozi kreativnost je tudi svet odraslih, torej v tem primeru učiteljev, lepši.

"Učitelj mora biti avtoriteta, kar pa ne pomeni, da mora učenec imeti do njega strahospoštovanje, da se ga mora bati, da ga mora vikati in tako naprej. Če ima učitelj neko prezenco, potem ni težav."

Pa menite, da je še dovolj ustvarjalnih, inovativnih, aktivnih učiteljev ali prav šolski sistem, slaba plača in prevelik vpliv staršev ubijajo to sicer najpomembnejšo lastnost učiteljev?

Menim, da ima prav vsaka šola nekaj svetlih izjem. Bi pa izpostavil, da je tukaj ključen ravnatelj oziroma ravnateljica. To smo pokazali tudi v prej omenjenem filmu. Če ravnatelj oziroma ravnateljica učiteljem daje možnost za delo, če jim je v navdih, potem lahko vsak učitelj dela za ustvarjalnost, za kreativnost učencev. Bistvo je v ravnatelju/ravnateljici. On/ona je ta, ki da učitelju možnost, prostor, tudi kakšno pohvalo, če je potrebuje. Če je torej ravnatelj učitelja spoštuje in upošteva pri interesnih dejavnostih, potem ne bi smelo biti težav.

Kakšen bi moral biti dober učitelj?

Tak, ki ima odprte oči tako med poukom kot po pouku, tak, ki vidi otroka, zna spodbujati njegovo ustvarjalnost in čeprav se morda sliši grdo, tak, ki ne gleda na uro. Skratka učitelj, ob katerem se otrok počuti dobro.

Dober učitelj je tisti učitelj, ob katerem se otrok počuti dobro, meni Lovrenc Habe. Foto: Gaja Hanuna

Kaj pa strahospoštovanje do učitelja? Se vam zdi, da je tega danes premalo?

Učitelj mora biti avtoriteta, kar pa ne pomeni, da mora učenec imeti do njega strahospoštovanje, da se ga mora bati, da ga mora vikati in tako naprej. Če ima učitelj neko prezenco, potem ni težav. Je pa res, da je danes biti učitelj težko, vendar zaradi zahtevnih staršev in ne učencev.

Vemo, da učiteljev v Sloveniji primanjkuje. Kakšni bi morali biti pogoji, da bi učitelji bili zadovoljni, da bi se jih več odločilo za ta poklic, kakšni bi bili dobri pogoji za vaše delo? Se vam zdi, da je poklic učitelja razvrednoten?

Učiteljev in pedagoških delavcev je dovolj, samo zaposleni niso v šolah, ker so pritiski preveliki. Povedal bom nekaj, kar sem si že dolgo želel nekje povedati, in vem, da me bo to morda nekoč nekje tudi teplo. Pa naj me. Tri leta sem delal na pedagoški fakulteti v Kopru. Imeli smo ogromno simpozijev, ogromno okroglih miz, predavanj in posvetov o tem, kako naj bi bili učitelji danes usposobljeni, kako naj bi napredovali, imeli stalno izobraževanje, vseživljenjsko učenje itn. Na ta predavanja so prišli tudi ugledni gostje in se spraševali, iskali rešitve, zakaj se mladi več ne odločajo za poklic učitelja in jih posledično primanjkuje. Potem so ugotovili najrazličnejše stvari in našli najrazličnejše rešitve, za katere sem prepričan, da jih bralci že vedo. Jaz pa bom zelo konkreten: plače so problem! Plača je velik problem, saj si z začetno učiteljsko plačo zelo težko privoščiš normalno življenje. Poglejte, kakšne so cene stanovanj, kakšni so najemnine in stroški. Ti pa si učitelj začetnik s 1.200 evri. Ko sem jaz začel, je bila ta začetna plača še nižja. Prejel sem 1.044 evrov. Kako naj mlad človek dobi voljo in zagnanost za prihodnost, če nima pokritih osnovnih potreb? Kako!? Na ministrstvu naj si nehajo zatiskati oči. Mlad človek potrebuje denar, drugače ne gre. Res so zdaj s plačno reformo naredili neke korekcije, da naj bi bila do šolskega leta 2027/28 plača višja za 300 evrov. Kdo pa bo upošteval inflacijo? Grozno je.

Kolikšna bi po vašem mnenju morala biti plača učitelja začetnika v Sloveniji?

Začetna plača 1.700 evrov in potem z leti navzgor.

"Kako naj mlad človek dobi voljo in zagnanost za prihodnost, če nima pokritih osnovnih potreb? Kako!?" se sprašuje mladi učitelj. Foto: Gaja Hanuna

Kako ocenjujete trenuten šolski sistem v Sloveniji? Kje vidite prednosti, kje slabosti? 

Mislim, da je slovenski šolski sistem dober. Še vedno gre večina otrok, ki odraščajo v Sloveniji, skozi šolski sistem in so po devetih letih usposobljeni za nadaljnje izobraževanje, pa tudi srednješolsko izobraževanje se mi zdi kakovostno. Pred letom so sicer objavili rezultate mednarodnih primerjav med državami Pisa, kjer Slovenija ni najvišje uvrščena, sploh glede bralne pismenosti, ampak vseeno bi rekel, da imamo v splošnem dober sistem. Tudi če gledamo raziskavo TIMMS, ki ocenjuje šolski kurikulum v matematiki in naravoslovju, se Slovenija solidno umešča.

Epidemija covid-19 je drastično spremenila šolanje in privedla do še večje uvedbe tehnologije v šole. Kako vi vidite te spremembe?

Tehnologija je prisotna povsod. Ne samo v Sloveniji, tudi v Avstriji opažamo, da so nekateri učenci, tokrat mislim na dijake, s katerimi delam v Avstriji, na telefonu tudi 12 ur na dan. To je velik problem, saj ko se z njimi pogovarjaš, ugotoviš, da sploh ne dojamejo, kaj vse bi lahko doživeli v tem času, ko so na telefonu.

Pogovarjam se recimo z dijaki in mi rečejo: Snapchat imamo za to, da se šalimo, prek Instagrama se pogovarjamo resne stvari, mogoče takšne bolj globoke, potem imamo pa še BeReal, tam se pa fotografiramo in te fotografije drug drugemu komentiramo. To pomeni, da se midva zdaj sploh ne bi pogovarjala na štiri oči, ampak bi imela tri različne aplikacije in bi v vsaki od njih odprla tri različne teme. Tako danes poteka pogovor med mladimi.

Starši in pedagoški delavci jim moramo pokazati, da se da živeti tudi brez telefona. Da to lahko dosežeš, pa moraš zelo dobro poznati svoje otroke oziroma učence, da jih ustrezno motiviraš.

"Na starših in pedagoških delavcih je, da učencem pokažemo, da se da živeti tudi brez telefona," je prepričan naš sogovornik. Foto: Gaja Hanuna

Ali podpirate, da se mobilne telefone v šolah uporablja tudi v šolske namene?

V zadnjem triletju osnovne šole da, prej ne. Nedvomno, tehnologija je dobra stvar, če znamo z njo ustrezno rokovati. Telefoni v šolah ja, ampak v zelo omejenem obsegu. To, da učenci nimajo več delovnega zvezka, ker imajo vse na telefonu, je zame zelo skrajno, ampak to se zdaj dogaja. Tudi to, da učitelji učencem popoldne prek spletne učilnice pošljejo kopico predavanj Power point, da učenci niti zvezka ne potrebujejo, je po mojem mnenju preveč postreženo. Pisanje je še vedno pomembno, saj vsi vemo, kaj se dogaja z možgani, ko si zapisujemo – več si zapomnimo, bolj smo pri stvari.

"Nekateri učenci so na telefonu tudi 12 ur na dan."

Telefon pa je tudi super. Če navedem primer. Obravnavamo recimo rdeče krvničke, ki potujejo po žilah in oskrbujejo telo s kisikom. Ko sem jaz hodil v šolo, smo v učbeniku gledali eno črno-belo zdolgočaseno fotografijo in nisem imel pojma, kaj se dogaja s temi krvničkami. Zdaj pa otroci na mobilnem telefonu lahko pogledajo animacijo ali pa jo učitelj pokaže na računalniku. Ampak osnovno pridobivanje znanja, prvi stik z določeno snovjo, pa mora biti prek zvezka in učbenika. Tukaj bi morali potegniti črto, najprej zvezek in kemični svinčnik, potem tehnologija.

Kakšne negativne posledice zaradi pretirane uporabe mobilnih telefonov opažate pri učencih?

Komentiram lahko za naše dijake. Pozornosti je manj, pozornost je na psu. Po osmih, desetih minutah učiteljeve razlage pozornosti ni več. Takrat vzamejo telefon in preverijo, ali je kaj novega v aplikacijah.

Kaj pa pisanje, prej ste omenil, da imajo vse na mobilnih telefonih? Ali učenci še pišejo, si zapisujejo?

Ne pišejo več. Vsi so na telefonih in računalnikih in tam delajo naloge, le redki še vzamejo zvezek in pišejo. Tisti, ki pišejo, pišejo lepo. Imajo urejene zvezke. V glavnem pa se vse rešuje prek spletnih učilnic.

Kdaj je pravi čas za nakup telefona otroku? "Takrat, ko znaš skuhati pet jedi, izvoli telefon." Foto: Gaja Hanuna

Kdaj je po vašem mnenju pravi čas za nakup mobilnega telefona otroku?

Na tem mestu bi citiral pedagoga Marka Juhanta. On je rekel, da je pravi čas za nakup telefona otroku takrat, ko zna skuhati pet različni nedeljskih kosil. Od aperitiva na začetku do sladice in kave na koncu. Pet različnih jedi. Takrat ko to znaš, izvoli telefon.

Uporaba tehnologije, tako doma kot v šoli, je dandanes skorajda neizogibna. Kako vzpostaviti ravnotežje? Koliko tehnologije, če tako rečem, otroku dovoliti za šolske in koliko za nešolske namene?

Tehnologijo je vsekakor treba časovno omejiti. Za to danes obstajajo tudi aplikacije, prek katerih se otroku omeji uporabo tehnologije. Otroci so pametni in tudi vdrejo v aplikacijo FamilyLink, ampak ni vse v dihanju za vrat. Vseskozi jih je treba učiti, da je tehnologija v redu, ampak potrebna je omejitev in, kar je ključno, dober starševski vzgled.

"Saj ne pišejo več. Vsi so na telefonih in računalnikih in tam delajo naloge, le redki še vzamejo zvezek in pišejo."

V slovenskih šolah je zaradi migracij, ki so posledica vojn v svetu, vse bolj prisotna mednarodna pisanost, kar za učitelje in učence predstavlja dodaten izziv. Kako kar se da najbolje tuje učence vključiti v slovenski šolski sistem in slovenske otroke prilagoditi na te spremembe?

Priseljenci nam lahko prinesejo svojo kulturo, znanja, navade, hrano, skratka veliko dobrih stvari. Če priseljenci, ki pridejo k nam, sprejmejo našo kulturo, če se naučijo našega jezika, je to sobivanje lahko zelo dobro tako zanje kot za nas. Imamo ogromno primerov, ko so se priseljenci lepo asimilirali in lepo sobivajo s Slovenci. Težava pa je, da nekateri tega ne sprejmejo, se nočejo prilagoditi, usvojiti jezika, se vključiti v družbo in so s svojimi dejanji tako glasni, da zasenčijo vse druge, ki niso takšni. V priseljencih vidim dobre ljudi in so dobrodošli v slovenskem šolskem sistemu, dokler se učijo jezika in upoštevajo slovenski red.

Zelo velik izziv, s katerim se danes soočajo v šolah, je nasilje, ki je tudi posledica moderne tehnologije z družbenimi omrežji. Spomnimo na primer medvrstniškega nasilja na Ptuju, ko so učenci brutalno pretepli mladoletnika, na Dolenjskem se je nad učenca spravil celo oče drugega učenca, v tujini, spomnimo na Srbijo, pa je učenec s strelskim orožjem ustrelil več učencev ter zaposlenih. Tega je na žalost vedno več. Kako to preprečiti, koliko moči imajo tu učitelj, šolski sistem, šola?

To je zelo težko vprašanje. To šolsko leto smo tudi na avstrijskem Koroškem imeli dve streljanji na šolah, najprej v Beljaku, nato še v Celovcu. Tudi na naši šoli smo obesili črno zastavo in bilo je grozno. Mi smo se o tem z učenci pogovarjali na učnih urah v dijaškem domu, s sodelavci pa smo se pogovarjali, ali imamo tudi mi morda kakšnega učenca, ki je zaprt vase in bi potreboval dodaten pogovor. Na učnih urah smo se pogovarjali, kje dijaki vidijo stiske, tako kot že prej, pa smo jih znova pozvali, da če jih kaj teži, pridejo do nas in se nam zaupajo.

Na srečo smo majhna šola in vedno v ospredje postavljamo pogovor. Jaz imam pisarno takoj za vrati, torej dijake vidim takoj, ko vstopijo v internat. Če vidim učenca, ki ni najboljše volje, ga takoj pokličem k sebi in ga pozovem, da se pogovoriva. Včasih je dovolj nekaj besed, spodbuden trepljaj po rami. Pogovor in pozornost, ki ju namenimo mladostniku, sta zlata vredna. Predvsem pa jih, ko se nam zaupajo, ne smemo obsojati.

"Naučiti bi se morali poslušati, več bi se moralo delati na empatičnosti," pravi mladi učitelj. Foto: Gaja Hanuna

Ampak spet se mi zdi, da tukaj izhajamo iz kapitalizma in individualne družbe, kjer sem pomemben samo jaz, moje misli in še enkrat jaz, za druge me ne briga. To je velik problem. Kako to rešiti? Znova je treba izhajati iz družine, kjer je ključen pogovor. Med Slovenci je tudi precej samomorov in to je zato, ker se ne poslušamo, si ne znamo prisluhniti. Če bi se poslušali, teh stvari ne bi bilo. Če bi starši boljše poznali svoje otroke, če bi se učenci med seboj bolje poznali, se poslušali in več komunicirali, bi zagotovo pomagalo. Naučiti bi se morali poslušati, več bi se moralo delati na empatičnosti.

Sodobni šolski sistem spodbuja, da so otroci že v prvih razredih poleg šolskih aktivnosti vključeni v vrsto najrazličnejših obšolskih dejavnosti – krožki, športne aktivnosti, glasbene šole ipd. Podpirate to, ali se vam zdi, da se na otroke prelaga preveč odgovornosti in nimajo več časa za veselje in prosto igro, za spontanost?

Interesne dejavnosti so super in mislim, da ima vsak otrok lahko dve interesni dejavnosti po tri ure po lastni izbiri. Torej vse skupaj šest ur na teden. To je neka splošna formula, se pa potem seveda pri vsakem posamezniku prilagaja, če vidimo, da bi več ali manj.

Vprašanje, ki si ga starši dostikrat zastavljajo, je, v kateri šport vključiti otroka, kateri inštrument naj igra. Ni pomembno, kateri šport je, pomembno je, da ima učitelja, trenerja, ki mu bo ta šport približal, učenec pa bo ljubezen do tega športa ohranjal. Enako je tudi z igranjem inštrumenta. Dober pedagog, učitelj je tisti, ki bo znal učencu aktivnost približati tako, da jo bo ohranil tudi po koncu osnovnošolskega izobraževanja.

"Interesne dejavnosti so super in mislim, da ima vsak otrok lahko dve interesni dejavnosti po tri ure po lastni izbiri," meni Habe. Foto: Gaja Hanuna

Šola ni le obveznost učencev, temveč tudi staršev. V kolikšni meri naj bo po vašem mnenju starš prisoten pri šolskih obveznostih otroka? V katerem razredu prisotnost starša ni več potrebna oziroma je lahko celo škodljiva, saj se posledično zmanjša otrokova odgovornost? Kako doseči, da bodo otroci pri učenju samostojni?

Vsak otrok je človek zase, individuum. Na splošno pa, na začetku, recimo tudi še v drugem triletju, je prisotnost staršev še potrebna, v zadnjem triletju pa je čas, da se starši postopoma umaknejo, dajo večjo odgovornost otroku in le spremljajo dogajanje, kaj rečejo, spodbudijo. V prvi triadi je potrebnega več sedenja z otrokom, tako mu prisvojimo delovne navade, ob koncu druge triade se počasi odmikamo.

V srednji šoli pa bi dijaki po mojem mnenju morali biti v devetdesetih odstotkih samostojni. Seveda da starš pride na govorilne ure, vskoči, če je nekaj urgentnega, na fakulteti pa se zgodba konča. Žal so moje izkušnje take, da starši z bodočimi študenti pridejo tudi na fakulteto na informativni dan. Na pedagoško fakulteto v Kopru so na informativni dan z bodočimi študenti prišli mame in očetje. Tukaj je naša dekanja dr. Mara Cotič potegnila črto in je v pritličju fakultete starše povabila v posebno predavalnico, kjer so jim predstavili študijski sistem v Sloveniji, bodoči študentje pa so šli v višja nadstropja in si sami ogledali študijske programe. Kljub temu so se nekatere mame potuhnile in šle na skrivaj gor.

"Na pedagoško fakulteto v Kopru so na informativni dan z bodočimi študenti prišli mame in očetje. Mene so v začetku srednje šole poslali v Ljubljano, mi dali malo žepnine in sem se moral znajti."

Skratka, starši, spustite otroke iz gnezda, pustite jim poleteti. Ko je otrok enkrat v srednji šoli, je odgovoren zase. Morda je to težko razumeti in slišati, ampak moje izkušnje so take. Mene so v začetku srednje šole poslali v Ljubljano, mi dali malo žepnine in sem se moral znajti. S tem, ko živiš v dijaškem domu, si krepiš samozavest, si bolj samostojen, veš, da stvari niso zastonj, hkrati pa vidiš, da ti starši zaupajo. Ne mislim, da starši ne smejo v srednjo šolo, ampak samo če je res nujno.

Vse bolj omenjate pritisk, preveliko vmešavanje staršev. Hrvaška je na primer uvedla, da zadnji mesec pred koncem šolskega leta staršem vstop v šolo ni dovoljen, saj bi lahko poskušali vplivati na učitelje in zaključno oceno svojih otrok. Občutite ta pritisk staršev? Na kakšen način, kakšne izkušnje imate?

To je v Sloveniji postalo grozno. In na številnih vratih šol je za učence in starše zapisano: "Od tu naprej zmorem sam." Šola bi morala biti malo bolj avtonomna. To bi bilo bistveno boljše za učitelje in sistem. Ni prav, da smo učitelji neprestano pod pritiskom, kdaj bomo dobili kakšne odvetnike za vrat, a tega je na žalost precej.

Ideja Hrvaške se mi zdi čudovita. Če so začutili to potrebo – ker to je drastičen ukrep –, potem je prav, da so to naredili. Če so starši izgubili kompas, potem naj bo tudi tak ukrep. To je tudi sporočilo sodobni družbi, naj si nastavi ogledalo in pogleda, kako daleč smo prišli.

Po drugi strani pa mora učitelj sam doseči, da je spoštovan in da sam uredi odnose s starši. Če ti enkrat narediš pedagoško fakulteto in si magister profesor razrednega pouka ali nekega drugega predmeta, še ne pomeni, da si dober učitelj. Tukaj je naloga pedagoških delavcev, da ohranjamo avtoriteto, seveda s spoštljivim obnašanjem in spoštljivo komunikacijo. In če to dosežemo, potem drastični ukrepi tudi ne bi bili potrebni.

"To je v Sloveniji postalo grozno. In na številnih vratih šol je za učence in starše zapisano: 'Od tu naprej zmorem sam.' Šola bi morala biti malo bolj avtonomna. To bi bilo bistveno boljše za učitelje in sistem. Ni prav, da smo učitelji neprestano pod pritiskom, kdaj bomo dobili kakšne odvetnike za vrat, a tega je na žalost precej."

Če se sam soočam z zahtevnimi starši, najprej zadevo prespim, nato se posvetujem s sodelavci, potem pa na spoštljiv način pristopim k staršem. In ni še bilo stvari, da je ne bi rešili.

Šola je za starše tudi velik finančni strošek. Starši morajo učencem od tretjega razreda sami financirati vse obvezne delovne zvezke in druge šolske potrebščine, potem so tu še obšolske dejavnosti, pa šolski izleti. Prav v primeru izostanka učencev od šolskega pohoda je bilo pod komentarji večkrat mogoče prebrati, da so tovrstne dejavnosti drage, da je draga oprema (smuči, pohodni čevlji) in da si jih ne morejo vsi privoščiti. Kakšen je vaš pogled na to? Je šola na splošno danes predraga? 

Na srednji medijski grafični šoli v Ljubljani, kamor sem hodil kot dijak, smo imeli to odlično rešeno. Za športni dan je bilo ponujenih več dejavnosti. Nekateri so šli smučat, nekateri so se šli sankat, nekateri pa smo šli samo na pohod, na pot ob žici. Lahko si šel v navadnih čevljih in za to starši niso imeli nobenega dodatnega stroška. Glede športa ni izgovorov, razen če si bolan. To, da učenci ne gredo na pohod in jim celo starši napišejo opravičilo, se mi zdi bizarno. Sploh nimam besed. Zakaj? To je šport, to je gibanje, to je dobro, to je osnova za dobro delovanje človeka. Po gibanju smo boljše volje, imamo več energije, več koncentracije, boljši uspeh.

"Po gibanju smo boljše volje, imamo več energije, več koncentracije, boljši uspeh," pravi učitelj Lovrenc Habe, ki starše, otroke in učitelje poziva, "da gredo zjutraj za deset, petnajst minut na sprehod do šole, saj bo potem svet lepši, boljši". Foto: Gaja Hanuna

Krasen projekt, ki smo ga imeli v Kopru, je peš-bus, ko gredo otroci v šolo peš v spremstvu enega starša ali prostovoljca. In v dvajsetih minutah si imajo otroci ogromno povedati, nadihajo se svežega zraka in pridejo pripravljeni na prvo šolsko uro. Če starš otroka pripelje pred vrata šole, otrok ob vstopu v šolo še zeha in še ni pripravljen na prvo uro. Tako morata učitelj in otrok vložiti več truda v to, da se pouk začne. Pozivam starše, naj avto parkirajo deset minut stran od šole in se skupaj z otrokom sprehodijo do šole.

Zagotovo pa je šolanje za marsikoga danes drago. Vsi vemo, kakšne so danes plače, kakšna je povprečna slovenska plača, kakšen je standard življenja v Sloveniji. Predstavljam si, da imajo nekateri starši prvega septembra res cmok v grlu. Hkrati pa imam upanje, da dobrodelne organizacije bdijo nad tem in pomagajo ljudem, ki si ne morejo privoščiti ali si težko privoščijo osnovne stvari, kot je šolanje.

Kakšen nasvet, sporočilo bi pred začetkom novega šolskega leta dali učencem, učiteljem in staršem?

V novo šolsko leto vstopimo s kakšno boljšo navado, tako učenci in starši kot pedagoški delavci. Zjutraj na primer pojdimo za deset, petnajst minut na sprehod do šole, saj bo potem svet lepši, boljši. Drug z drugim komunicirajmo bolj empatično, poglejmo na sočloveka in se poslušajmo. Če se pojavi konflikt, pa ga rešimo na miren in spoštljiv način.

Z Lovrencem smo se srečali v njegovem domačem Črnem vrhu nad Idrijo. Foto: Gaja Hanuna

Novice Prvi šolski dan naj bo dogodivščina: nasveti psihologinje za sproščen začetek šole

Novice Logaj in Poklukar poudarila nujnost zagotavljanja varnega učnega okolja

Novice Južna Koreja v šolah prepovedala pametne telefone

Trendi Nagradni sklad kviza Nazaj v šolo

Novice Spremembe v šolah: omejitev uporabe telefonov in umik učenca iz razreda

Trendi Uši! Kaj zdaj? Rešitev, ki deluje brez joka.