SiolNET. Sportal ZOI
7,87

termometer

  • Messenger
  • Messenger
DNEVNIK NEKDANJEGA OLIMPIJCA (16.): Petra Majdič

Svet snema filme o njeni neverjetni zgodbi, ona pa se čudi novim slovenskim junakom

7,87

termometer

Petra Majdič
Foto: Getty Images

Največji zimski športni spektakel zadnjih štirih let je končan. Po koncu olimpijskih iger v Pjongčangu, na katerih sta Sloveniji medalji prinesla biatlonec Jakov Fak in deskar Žan Košir, smo se pogovarjali z nekdanjo slovensko smučarsko tekačico Petro Majdič, ki je leta 2010 osvojila bron in spisala eno najbolj neverjetnih olimpijskih zgodb sploh.

Jakov Fak in Žan Košir sta Sloveniji na pravkar končanih igrah v Južni Koreji prinesla srebro in bron. Obema sta velika podviga uspela po letih, v katerih sta imela nemalo težav z zdravjem, zaradi česar so ju mnogi že odpisali.

Podobna zgodba, kot jo je pred osmimi leti spisala Petra Majdič, a s to razliko, da se je danes 38-letna nekdanja smučarska tekačica na igrah v Vancouvru poškodovala tik pred finalnim nastopom v klasičnem šprintu. Na ogrevanju je padla v jarek, a nato stisnila zobe in osvojila bron. Pozneje se je izkazalo, da je uspeh kariere dosegla s štirimi zlomljenimi rebri.

Zato ne čudi, da je njena zgodba v svetu požela največ zanimanja od vseh slovenskih olimpijskih zgodb, pa čeprav so slovenski športniki in športnice na olimpijskih igrah tudi zmagovali. O njenem neverjetnem nastopu na olimpijskih igrah leta 2010 so pisali knjige in snemali filme. Njena zgodba je tudi edina slovenska v seriji zgodb, o katerih so na zelo priljubljenem olimpijskem kanalu, ki ima na YouTubu krepko čez dva milijona naročnikov, posneli dokumentarni film.

Nekoč velika šampionka, ki se lahko pohvali tudi z medaljami s svetovnih prvenstev in še številnimi drugimi podvigi, je zato nedvomno primeren zadnji gost rubrike, ki ste jo lahko v zadnjih 16 dneh spremljali na naših spletnih straneh. Tudi zato, ker je danes uspešna poslovna ženska in mati dveh otrok poročena z Ivanom Hudačem. Gre za slovaškega trenerja Italijana Daria Cologne, ki je na letošnjih olimpijskih igrah zmagal v smučarskem teku na 15 kilometrov, tako da je bila Majdičeva v dogajanje v zadnjih dobrih dveh tednih tako ali drugače tudi vpeta.

Po vsakem tekmovalnem dnevu na olimpijskih igrah v Pjongčangu smo na Sportalu objavljali dnevnik nekdanjega slovenskega olimpijca, ki je komentiral dogajanje tistega dne.

Danes je mama in uspešna poslovna ženska. Danes je mama in uspešna poslovna ženska. Foto: Vid Ponikvar

Olimpijske igre v Pjongčangu so za nami. Kako ste jih videli?
Glede na to, da sem bila v Pjongčangu leta 2013 zaradi kandidature Planice za nordijsko svetovno prvenstvo, so mi bile pri srcu. Azija ima neko posebno kulturo, ki mi je zelo simpatična, umirjena. Tudi odprtje letošnjih olimpijskih iger mi je bilo všeč, saj ni šlo za ne vem kakšen spektakel, s katerim bi želeli Južni Korejci dokazati, da so najboljši.

Po drugi strani je bilo zoprno, ker so bila številna tekmovanja ob ne najbolj primernih urah za nas, Evropejce. Tek na smučeh je bil zgodaj zjutraj, zato sem ga spremljala. Skakalci na smučeh so nastopali pozno zvečer po južnokorejskem času, tako da sem si prav tako ogledala vse tekme. Tudi z biatlonom je bilo podobno.

Preostala tekmovanja sem si morala, kolikor sem si lahko, ogledati v posnetkih. Če bi bile tekme ob drugih urah, bi bolj občutili ta olimpijski duh, tako pa to ni bilo to. Ni bilo takšne evforije, kot bi bila verjetno sicer.

Toda to je normalno. Športnikom, ki so vso sezono vajeni tekmovanj ob določenih urah, je težko na najpomembnejših tekmah spremeniti ritem. Skakalci so nastopali zelo pozno, kar zanje zagotovo ni bilo lahko.

Ester Ledecka je zmagala v smučarskem superveleslalomu in deskarskem paralelnem veleslalomu. Ester Ledecka je zmagala v smučarskem superveleslalomu in deskarskem paralelnem veleslalomu. Foto: Reuters

Kaj se vam je, če slovenske nastope za začetek pustiva ob strani, najbolj vtisnilo v spomin?
O tem ni niti najmanjšega dvoma, zagotovo Čehinja Ester Ledecka, ki je olimpijska prvakinja postala tako v alpskem smučanju kot tudi v deskanju na snegu. To, kar je uspelo njej, je nekaj neverjetnega. Nekaj, kar se je zdelo nemogoče, a zdaj vidimo, da je. Absolutno je ona največja zgodba teh olimpijskih iger.



Ob njo bi morda postavila še nemške hokejiste, ki so izkoristili to, da v Pjongčangu ni bilo zvezdnikov iz lige NHL in prišli vse do finala. To je nekaj, na kar ni upal pomisliti nihče. To sta dve najbolj neverjetni zgodbi, ki smo ju videli na letošnjih olimpijskih igrah.

Ob podelitvi so jo premagala čustva. Ob podelitvi so jo premagala čustva. Foto: Getty Images Neverjetna je tudi vaša zgodba izpred osmih let. Kako pogosto so vam v teh dneh misli uhajale v Vancouver in leto 2010?
Seveda sem se v dneh pred in med olimpijskimi igrami pogosto spomnila na tiste dogodke.

Če ne drugega, so me spomnili tudi drugi. Na športni televiziji Eurosport so predvajali krajši dokumentarni film o mojem nastopu iz Vancouvra in ga opisali kot dokaz, da je v športu in življenju mogoče prav vse.

Takšne zgodbe ljudje radi gledajo, dajejo jim navdih. To je dokaz, da nikoli ni vnaprej odločeno, kdo bo zmagal, in da ne zmagujejo vedno najmočnejši in najbogatejši.

Spominjanja na dogodke z mojih zadnjih olimpijskih iger, na katerih sem nastopila, je bilo zato v zadnjih dneh veliko več. Sicer pa se na Vancouver ne spomnim prav pogosto. Imam toliko dela z družino in poslovnimi stvarmi, da niti ni časa za kaj takega.

So mi pa zimski meseci zelo všeč, saj je sneg in se spet počutim kot tekačica. Najraje se spominjam kolegialnosti, ki je takrat vladala v slovenski ekipi. Bili smo vsi za enega in eden za vse. Tudi zaradi tega sem takrat osvojila medaljo.

Dokumentarni film o podvigu Petre Majdič na olimpijskem kanalu:

Tako kot je letos do olimpijske medalje, prve v slovenskem dresu, prišel Jakov Fak. Kako ste videli letošnje nastope najboljšega slovenskega biatlonca?
Nad njim sem absolutno navdušena. Osebno ga poznam in vem, za kakšnega športnika gre. Vrnil se je pod okrilje prejšnjega trenerja in šel svojo pot. V najpomembnejših trenutkih se je zbral, čeprav mu okoliščine niso bile naklonjene.

Jakov Fak jo je navdušil. Jakov Fak jo je navdušil. Foto: Reuters Tretja stvar, ki sem jo prej mogoče pozabila omeniti in me bo spominjala na igre v Pjongčangu, je namreč ekstremen mraz. Medtem ko je bil januar v Sloveniji bolj blag, je bilo v Južni Koreji neverjetno mrzlo.

Vemo, kakšne težave z zdravjem je imel, a se je po dveh neuspešnih nastopih vseeno pobral in osvojil srebrno medaljo. To je neverjetno. Sploh po vseh težavah z zdravjem, ki jih je imel v zadnjih letih.

Podobno velja tudi za Žana Koširja, ki je osvojil medaljo v deskanju na snegu.
Da, seveda. Tudi njegov uspeh je absolutno velik in neverjeten. Podobna sta si. Sta velika profesionalca, ki tako od sebe kot tudi od ljudi, ki ju obkrožajo, zahtevata enako.

Žan se je pobral po vseh težavah, ki jih je imel, in osvojil novo medaljo. To je bila njegova zadnja želja, ki jo je vseskozi nosil v sebi. Čeprav se je ob vseh težavah zdelo, da zanj ni več rešitve, mu je uspelo. Tudi sam je govoril, da živi dve življenji. Zdravniki so ga praktično odpisali, a je dokazal, da je mogoče prav vse.

Vsak človek si postavi svoje meje. Onadva, tako Žan kot Jakov, sta si jih postavila zelo visoko, a jih vseeno preskočila.

Žanu Koširju uspeh privošči predvsem zato, ker so ga pred tem že vsi odpisali. Žanu Koširju uspeh privošči predvsem zato, ker so ga pred tem že vsi odpisali. Foto: Sportida

Bi ob dobitnika medalj, ki sta zaradi tega v središču pozornosti, postavili še koga?
Nedvomno me je navdušil tudi alpski smučar Žan Kranjec, ki je sicer dosegel nehvaležno četrto mesto, a poskrbel za fantastičen rezultat. Na tako veliki tekmi in ob tako hudi konkurenci je verjel vase in odločno napadel stopničke. Res izjemno.

Prav ta odločnost in samozavest nekaterih mlajših reprezentantov, ne samo njega, sta me v Pjongčangu tudi najbolj navdušili. Pogosto poslušamo očitke, da na velika tekmovanja odhaja preveč športnikov in športnic, da tja pošiljamo turiste, a naši mladi športniki so letos dokazali, da ni tako.

Borili so se in verjeli vase. To me je navduševalo. Miselnost naših športnikov se v zadnjem obdobju spreminja. To mi je zelo všeč. To je fantastično.

Hokejisti so v Pjongčangu premagali ZDA in Slovake. Hokejisti so v Pjongčangu premagali ZDA in Slovake. Foto: Getty Images Zmagovalno miselnost so prav gotovo pokazali tudi slovenski hokejisti, ki so se domov vrnili z dvema odmevnima skalpoma, ameriškim in slovaškim.
Seveda, tudi njim so uspevali neverjetni rezultati, pa čeprav so bili po četrtfinalu iz Sočija pod pritiskom. Rezultate je lažje dosegati, kot pa jih ponavljati. Kar so pokazali, je izjemno.

Res je, da jim ni uspelo priti med najboljših osem, a so bili zelo blizu. Zmanjkalo jim je le nekaj sreče. Odlično so zastopali slovenske barve.

Kako so vam bili všeč nastopi tam, kjer ste najbolj domači, v smučarskih tekih?
Žal mi je, da se v zadnjem času, ko je konkurenca spet zelo strnjena, dogaja, da do izraza prihaja pripravljenost smuči in materiala, predvsem pri nekaterih velikih tekaških narodih, na primer Skandinavcih. Všeč mi je, da jim Rusi niso dovolili prevlade.

Ko takole z oddaljenosti, smuči ste v kot postavili pred sedmimi leti, spremljate največje športne spektakle, dajete vtis, da v življenju uživate in da ste se po koncu športne poti, ko kar naenkrat ni bilo več tekem in treningov, znašli odlično.
Počutim se dobro, imela sem tudi srečo. Smučarski tek je pač tak šport, da v njem vrhunske rezultate dosežeš nekoliko pozneje kot morda v nekaterih drugih športih. Sama sem vrhunske rezultate začela dosegati, ko sem bila stara 21 let, pri 26 pa postala serijska zmagovalka. Takrat sem bila že izdelana osebnost. Denar, slava in uspehi so takrat name vplivali drugače, kot bi verjetno, če bi se mi vse to zgodilo, ko sem bila stara 16 let.

Že prej sem imela predpriprave na upokojitev. V zadnjih letih sem se psihično pripravljala na dan, ko bo moje športne poti konec. Prav mi je prišlo tudi to, da sem že v času aktivne kariere za marsikaj morala poskrbeti sama. Nisem imela menedžerja, marsikaj sem si morala organizirati sama. Vse to me je izoblikovalo, zato sem, ko sem se pri 31 letih odločila, da je dovolj, samo prestopila v drugo življenje.

Je pa res, da sem bila tudi jaz takrat šele na začetku poslovne poti. Tako kot v športu sem seveda potrebovala čas, da sem se povsem znašla. Vzporednic med športom in poslom je tako ali tako veliko. Tudi po koncu športne poti sem morala postopoma graditi, da sem prišla tja, kjer sem zdaj. Tudi zdaj okoli sebe potrebujem ljudi, ki jim zaupam in verjamem. Tudi zdaj ne smem spati na lovorikah in se moram dokazovati iz dneva v dan.

Všeč mi je, kar delam. Ukvarjam se z zelo različnimi stvarmi. Imam trgovino z opremo za nordijsko hojo in tek na smučeh, organiziram tečaje in dogodke, ukvarjam se tudi z nepremičninami in predavam. Našlo bi se še kaj. Zelo široka paleta takšnih in drugačnih stvari, ob katerih mi prav gotovo ni dolgčas.

Trdo delam, a ob tem uživam. Če igraš pošteno in imaš ob sebi enako misleče ljudi, ni težko. Slej ali prej, pa tudi če traja deset let, ti uspe. Moram potrkati po lesu, da mi gre dobro. S svojim življenjem sem zelo zadovoljna.

Športno pot je končala leta 2011 in se po njej odlično znašla. Športno pot je končala leta 2011 in se po njej odlično znašla. Foto: Vid Ponikvar

V njem po novem verjetno najpomembnejši vlogi igrata vaši hčerki. Kako ste se znašli v materinski vlogi?
Bilo je kar težko, saj je razlika med njima zelo majhna, moj partner pa je tri četrtine leta v tujini. Ni lahko, toliko bolj zato, ker služba zahteva svoj čas. Toda po drugi strani se s takšnimi težavami verjetno ukvarjajo vsi starši.

V prvih letih ni lahko, manj spiš. Tudi tukaj mi pomaga miselnost, ki sem jo prinesla iz športa, saj vem, da je nekje neki cilj.

Ko daš otroka spati in pogledaš njuna obraza, pa so to trenutki, ki tako ali tako odtehtajo vse minuse. To je najlepši prizor. Vsaj tako lep, kot je bila vsaka zmaga. Speč otrok je nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi v življenju.


Vsi dnevniki nekdanjih olimpijcev, ki ste jih lahko prebrali na Sportalu:

Komentarji

2

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • Dolores / 25.02.2018. ob 23:03 +4 0

    marchy23, kaj je to drama quin? Ta quin me moti? A ste mogoče želeli napisati queen, pa je vaša angleščina na podobno nizki ravni, kot je vaš pogled na življenje?

    +4 0
  • marchy23 / 25.02.2018. ob 22:17 +1 - 4

    Drama Quin, že ko je prispela v Vancuvet se je pritoževala nad mehkim snegom, že v naprej je vedela, da nima šans proti Marit Bjergen, ker je pretežka kobila, nato pa je ssmo iskala jamo kamor je lahko padla in skrila svojo nemoč. Še črne tekačice so isti ovinek izpeljale z lahkoto kako bi ga šele dtuga tekačica sveta. Dokler ne vidim rentgenskih posnetkov zlomljenih reber, ji prav nič ne verjamem...

    +1 - 4
delitve: 264
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin