SiolNET. Sportal Zimski športi
6,95

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (192.) - Marko Grilc

Ko se športna kariera nikoli ne konča #video

6,95

termometer

Marko Grilc
Najuspešnejši slovenski deskar prostega sloga Marko Grilc je že v zgodnji mladosti odkril rdečo nit svojega življenja: deskanje na snegu, ki ga je znal pretvoriti tudi v posel. Foto: Facebook.com/grilo.si

37-letni Ljubljančan Marko Grilc, najuspešnejši slovenski deskar prostega sloga, počne tisto, kar ima najraje, in z ljudmi, ki jih ima najraje. S svojo družino preživlja čas na snežni deski. Če je to hkrati lahko tudi posel, še toliko bolje. A vse bi lahko bilo precej drugače. Poškodba hrbta leta 2016 je konkretno spremenila lestvico njegovih prioritet. 


Marko Grilc v finalu tekme O'Neill Evolution v švicarskem Davosu leta 2010, kjer je bil najbolj prepričljiv. Marko Grilc v finalu tekme O'Neill Evolution v švicarskem Davosu leta 2010, kjer je bil najbolj prepričljiv. Foto: Guliverimage/Getty Images "V življenju ni starostne omejitve za nič, sam določiš, kdaj se boš predal. Jaz nikoli ne bom nehal deskati," je aprila 2017 v intervjuju za Sportal zatrdil Marko Grilc, ki mu je poškodba hrbta novembra 2016 pomagala do korenitega preoblikovanja lestvice življenjskih prioritet.

In res, skoraj štiri leta pozneje ostaja pri svojem. Deskanje, s katerim se je začel ukvarjati pri osmih letih, je še vedno njegovo življenje. Hobi, služba in družina v istem paketu.

Marko Grilc je eden najuspešnejših slovenskih deskarjev vseh časov, zagotovo pa najboljši in najbolj prepoznavni slovenski deskar prostega sloga.

Štirikratni mladinski svetovni prvak, zmagovalec tekme svetovnega pokala v disciplini big air (London 2010), zmagovalec tekmovanja Billabong Air & Style v Innsbrucku leta 2009 in O’Neil Evolution Slopestyle leto pozneje, skupno drugi v seštevku svetovnega pokala v big airu leta 2008, dobitnik kolajne na X games …

A še bolj kot rezultatska bera ga zaposlujejo in razveseljujejo deskarski projekti, znotraj katerih je nekoč bolj raziskoval meje mogočega, danes pa promovira deskanje med mladimi in predstavlja različne blagovne znamke. Lani je za najboljše upravljanje družbenih omrežij na ravni športnika prejel priznanje Sporto.

S partnerko, glasbenico Nino Key, imata dva otroka, petletno Emmo, ki je v začetku lanskega leta zaradi deskarskega posnetka na spletu postala prava senzacija, in devetletnega Maxxa. Oba se na deski počutita kot riba v vodi.


Naša rubrika se imenuje Druga kariera, pa vendar se zdi, kot da vaša prva kariera na nek način še vedno traja. Od vaše zadnje tekme v svetovnem pokalu je sicer minilo že sedem let, ste pa maja lani nastopili na tekmi državnega prvenstva v olimpijski disciplini skoki prostega sloga (big air) na Kaninu in spet postali državni prvak.

Da, tudi sam sem razmišljal o tem, ko ste me povabili na intervju. Mislim, da je vse to ena kariera. Deskanje je moje življenje. Od tekmovanj do načina življenja.

Če sem že zaključil kariero? Mislim, da ne, je pa prišlo do preusmeritve moje kariere. Že vrsto let je tako, da tekmujem, snemam filme, se spet vrnem na tekmovanja …, počnem res veliko stvari.

Glede tekmovanj pa lahko rečem, sem nazadnje res tekmoval marca lani na Kaninu, ko so tam organizirali prvo tekmo po prvem popolnem zaprtju.

Je šlo za spontano odločitev?

S hčerko Emmo sta maja lani na Kaninu oba postala državna prvaka v deskanju prostega sloga. S hčerko Emmo sta maja lani na Kaninu oba postala državna prvaka v deskanju prostega sloga. Foto: osebni arhiv Ja, res je. Ko sem se pogovarjal z Matevžem Pristavcem, trenerjem slovenske reprezentance v deskanju prostega sloga, mi je omenil, da prirejajo tekmovanje, in sem se takoj zagrel za to, da jih pridem podpret, ker vem, kako zahtevno je prirediti tako tekmovanje.

Na državnem prvenstvu je tekmovala vsa moja družina. Deskam res veliko, a ni to tako sistematično, ampak bolj za užitek, za družbena omrežja … Ves čas sem na deski in očitno nekaj trikov še vedno poznam.

Ste eden od pionirjev snemanja športnih filmov v deskanju. Ne samo v slovenskem, pač pa tudi svetovnem merilu, ali se motim? Kdaj ste začeli s temi zgodbami?

Že dolgo nazaj … Pred 20 leti, ko so se filmi o deskanju sploh začeli pojavljati, še pred obdobjem interneta in digitalnih kamer. Prilagajali smo se … Snemali smo se najprej z navadnimi kamerami, potem digitalnimi, pa s telefoni, kamerami Go Pro …

Z leti je bilo deskanje vse bolj prisotno in tudi sam sem moral prilagajati načine, na katere sem predstavljal deskanje  … Kot športnik moraš to s tehnologijo, ki jo imaš na razpolago, zgodbo pripeljati do ljudi, ki jih tematika zanima.

Že na začetku devetdesetih je nastopil v deskarskem filmu z naslovom Words for snow (od 31. minute naprej): 

Zelo dobro ste izkoristili tudi moč družbenih medijev, kjer kot ambasador različnih blagovnih znamk znate produkte precej spretno pripeljati do ciljne skupine.

Že več kot deset let sem zelo usmerjen tudi v družbene medije. Že kmalu sem začutil, da je tukaj prihodnost in da lahko preko teh kanalov predstavimo ne le deskanje, ampak tudi nekaj več, inspiracijo iz vsakdanjega življenja …

To res že dolgo počnem in vesel sem, da je deskanje šport, ki mi to tudi omogoča. Da svojo kariero na tak način peljem naprej …

Očitno ste se znali prilagoditi času in zgodbo prodati na pravi način …

V bistvu že vsa leta počnem isto – deskam, izvajam trike, 'furam celec', le da je danes vse precej hitreje. Pred leti so nas posneli na film, čez tri mesece je zgodba prišla v javnost, zdaj pa je ta proces precej krajši. Lahko traja že samo nekaj minut …

Skratka, počnem isto, le način predstavljanja zgodbe javnosti je povsem drugačen. Je pa dobro to, da sem 'gik' in stalno sledim novostim v tehnologiji.

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Marko Grilc (@grilo)

Kako naporno je tako delo, biti ambasador blagovnih znamk, saj ne gre za delo od 7. do 15. ure? Najbrž gre za celodnevno razmišljanje … za "brainstorminge" in podobno?

Ogromno je prilagajanja, veliko stvari se dogaja zadnjo minuto. Zdaj, ko imam družino, se držim tega, da sem doma, ko otroka prideta iz vrtca ali šole, no, dokler je bilo zaradi epidemije to sploh možno.

Svoj urnik skušam prilagoditi normalnemu urniku življenja svoje družine. Ko sem bil še sam ali sva bila z Nino sama, tega seveda ni bilo.

"Če smo s svojim življenjskim slogom spodbudili le eno družino, da gre na sneg, smo naredili ogromno." "Če smo s svojim življenjskim slogom spodbudili le eno družino, da gre na sneg, smo naredili ogromno." Foto: Facebook.com/grilo.si

Z rojstvom otrok pa so se moje prioritete povsem spremenile. Kar naenkrat mi ni bilo več fino, da bi bil kar najprej odsoten, ampak sem želel biti z njima, in brez nekega posebnega najavljanja sem ju začel jemati s seboj na snemanja.

Povsem spontano sta postala del tega. Uživata, sta zelo aktivna, imata drugačno mladost, veliko časa preživita v naravi …

Pa še možnosti se vam odprejo – promocija blagovnih znamk za otroke, oprema za otroke …

Tudi to je, da je "borderska generacija", ki je bila najbolj številčna, moj letnik, in tudi oni so v tem obdobju dobili svoje otroke in jih zanima, kako je, ko otroka prvič postaviš na sneg, na desko, kako stopnjuješ učenje, kaj vse otroci na deski lahko počnejo …

Ogromno sporočil dobivamo od družin, ki nam pišejo, da so zaradi nas oziroma Maxxa in Emme svoje otroke postavile na desko … to se mi zdi noro. 

Če smo s svojim življenjskim slogom spodbudili le eno družino, da gre na sneg, da živi bolj aktivno, smo naredili ogromno.

Kdaj ste ju postavili na desko?

Oba, preden sta dopolnila dve leti. Ampak to je bilo bolj tako, da smo šli na sneg in smo zraven imeli desko … Bolj je šlo za samo izkušnjo smučišča, snega …

Pri Maxxu je bilo tako, da sem se ob njem tudi sam učil procesa deskanja, medtem ko je bila pri Emmi krivulja učenja precej drugačna.

Klasičnih smuči nista preizkusila?

Maxx ne, Emma pa enkrat, a ji ni bilo všeč. Verjetno zato, ker cela družina deska in ji je to bližje. Radi tudi surfamo, kolesarimo … To nas zbližuje.

Zdi se, kot da otroka nimata nobenega strahu.

Mislim, da imata povsem normalen strah, a sta tako pogosto na deski, da ga niti ne občutita.

Emma je v začetku lanskega leta postala prava spletna senzacija:

Leta 2016 ste pri enem od skokov na treningu na avstrijskem ledeniku Dachstein nesrečno padli in si zlomili hrbet. Zdi se, da je to usodno vplivalo na tok vašega življenja, in ne samo v smislu, da vam je popolnoma spremenilo pogled na življenje …

Novembra 2016 si je med treningom skoka poškodoval hrbet, a jo k sreči odnesel brez trajnejših posledic. Novembra 2016 si je med treningom skoka poškodoval hrbet, a jo k sreči odnesel brez trajnejših posledic. Foto: Instagram Zagotovo. To je bila nadvse pomembna izkušnja v mojem življenju. Vsaka poškodba je sicer zelo pomembna, in to prej pozitivno kot negativno, saj sem se iz vsake naučil več dobrega kot pa izkusil slabega. Ponavljam, na srečo.

Pri zlomu hrbta mislim predvsem na to, da poškodba ni pustila nekih trajnih posledic in da sem temeljito spremenil svoje življenjske prioritete.

Ko se ti zgodi nekaj tako hudega in je na nitki, ali bom še kdaj hodil oziroma bom obsojen na invalidski voziček, mi ni bilo več tako pomembno vprašanje, kot na primer, ali bom še lahko tekmoval. 

Pomembno je bilo le to, da bom lahko delal najbolj osnovne stvari in to s svojo družino.

O deskanju takrat sploh nisem razmišljal, sem pa seveda bil motiviran, da bi s tem nadaljeval. Ugotovil sem, kaj mi je pomembno in kaj ne. Pomembna sta mi bila družinsko življenje in možnost, da bi deskal. Po nesreči sem veliko stvari opustil in čas raje preživljal z družino, iz tega je tudi sledilo, da smo začeli skupaj deskati …

Mislim, da se vsaka huda stvar, ki ti jo uspe rešiti pozitivno, pri športnikih na primer velja to za poškodbe, lahko izkaže kot zelo dobra izkušnja.

Marko Grilc leta 2017 opisuje ozadje nesreče na avstrijskem ledeniku Dachstein nad Schladmingom in svoja prizadevanja za podporo dobrodelnemu teku Wings For Life World Run:

Po svoji prvi hudi poškodbi, izpahu kolka, sem se začel zavedati, da nisem "nezlomljiv", in od takrat sem več pozornosti namenil fizičnim pripravam, bolj resno sem začel jemati šport in posledično so bili tudi rezultati vse boljši.

Če se vrnem na poškodbo hrbta - izkušnja je bila zelo huda, od operacije do rehabilitacije, a so me na srečo tako dobro "pokrpali", da nimam večjih posledic, kar je super.

Imel sem res neverjetno srečo. Tudi operacija, vijaki, celjenje, rehabilitacija … vse se je super izteklo. 

Zdravniku, ki ga je operiral, je pozneje podaril svojo desko:

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Marko Grilc (@grilo)

Menda vam je zdravnik v Schladmingu, kamor so vas pripeljali s helikopterjem, takoj vlil upanje.

Res je. Pripeljali so me v bolnišnico v Schladming, k zdravniku, ki se je s takimi nesrečami srečeval vsakodnevno, in v njegovih očeh to ni bilo nič groznega. Takoj mi je povedal, da bo treba zvrtati luknjo, vstaviti vijake, skratka v njegovih očeh to ni bilo nič posebnega.

In res, po dveh dneh sem že lahko vstal, hitro se je zacelilo, res noro.

Če se vrneva k sponzorjem … Očitno ste jih od nekdaj znali prepričati. Že pri 14 letih ste imeli globalnega sponzorja. Kako ste kot mladi fant iz Ljubljane uspeli navdušiti sponzorja, kot je proizvajalec opreme Burton, s katerim sodelujete že več kot dve desetletji?

Predstavniki podjetja so me opazili na mladinskem svetovnem prvenstvu v Ruki na Finskem, takrat sem tekmoval med mlajšimi mladinci … Sodelovanje s takim sponzorjem je bilo zame izredno pomembno, saj mi je omogočilo, da sem se občasno udeležil tudi kakšne tekme v tujini, kar sicer ne bi bilo mogoče.

V Sloveniji financ za ta šport tako ali tako nismo imeli in tudi trenirati se v Sloveniji ni dalo. Vsaka taka pomoč pa je bila dobrodošla. To so bili moji začetki … Pri 15 sem bil že tretji na mladinskem prvenstvu in pri 16 že dobil dve medalji … Bil sem zelo zagret, veliko sem deskal in uspelo mi je.

Kje ste sploh izvedeli za deskanje prostega sloga? Interneta takrat ni bilo, da bi se trikov učil s pomočjo posnetkov na YouTubu, niti ni bilo ustreznih snežnih parkov.

Pri osmih letih sem na televiziji videl film z naslovom Trashing. To je film o skejtanju, posnet v ZDA, in to je bil moj "prvi pogled" na skejtanje, ki me je povsem navdušil.

Svoj prvi skejt sem dobil iz ZDA. Bratov sošolec se je z družino preselil v ZDA, mi pa smo ga, ne vem, ali po telefonu ali po pošti, prosili, da nam pošlje skejt. To je trajalo približno leto dni ... S tega skejta smo na koncu odstranili kolesca in se z njim - z desko - spuščali po snegu pred blokom v Ljubljani.

In pozneje, ko sem povsem po naključju na televiziji videl, da obstaja deskanje tudi kot šport, sem se navdušil še nad tem. Prvo desko smo kupili prek Salomonovega oglasnika.

Moj začetek je bil klasično alpsko deskanje. Vozil sem v generaciji z Dejanom Koširjem, Rokom Flandrom, Knaflom, Mihom Rantom, svojim bratom, a mi je deskanje prostega sloga vedno bolj ustrezalo. Ko se je ta scena razvila tudi pri nas, sem se bolj usmeril v prosti slog.

Kako so vas v Sloveniji gledali, ko ste sami začeli deskati?

Vedno smo bili neki "outsiderji", in še danes opazim, da nas starejši gledajo nekoliko po strani. Ampak nič ne de, meni je všeč, da smo drugačni, in bi rad, da tako tudi ostane. Ne pritožujem se.

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Marko Grilc (@grilo)

Še vedno spremljate deskarsko sceno prostega sloga?

Spremljam, seveda, vse, kar se dogaja na deskah, spremljam, tudi mlade in njihove trike. Deskanje je v zadnjih letih močno napredovalo in triki, ki jih danes izvajajo, so neverjetni.

Je pa velika razlika med sedanjostjo in preteklostjo - mladi danes začenjajo na popolnih objektih, obstajajo celo zračne blazine, kjer trike treniraš, na snegu pa jih samo dokončaš … in vse gre precej hitreje.

Način pridobivanja znanja danes je povsem drugačen kot v naših časih, ko smo trenirali na pol postavljenih objektih in nismo vedeli, kaj delamo, bili smo brez trenerja, nihče nas ni snemal ... Za en trik smo potrebovali tri leta, danes pa tri dni.

Današnji triki so seveda svetovni, ne vem pa, kako je mogoče, da lahko človeško telo zmore takšne rotacije.

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Marko Grilc (@grilo)

Lahko slovenski deskarji prostega sloga parirajo svetovnim velesilam?

Fantje so dobri in v zadnjem letu so precej napredovali. Je pa dejstvo, da v Sloveniji nimamo ne sistema ne kadra in ne snežnih parkov, da bi tekmovalce "ustvarjali kot po tekočem traku", in dejstvo je, da je tem fantom, ki so zdaj v reprezentanci, težje kot konkurenci.

Bi vas kdaj zanimalo prevzeti tudi kakšno trenersko vlogo?

Da, tudi danes grem občasno z mladimi in reprezentanco na trening in jim svetujem. Je pa težava v tem, da vloga trenerja zahteva ogromno odsotnosti, kar pa mi zaradi družine trenutno ne ustreza.

Preberite še:

Jure Šinkovec Sportal Poškodbe, ki so se zgodile v nepravem času, so mu odprla nova vrata David Primožič Sportal S športom ni obogatel, je pa z njim tlakoval pot do druge kariere #video Danica Guberinič Sportal Ko košarkarska roka prime za pero Peter Dokl Sportal Uspešen mladinec je med člani doživel streznitev: To je bil kar udarec, priznam Tomaž Knafelj Sportal Filmsko življenje gorenjske olimpijske dvoživke Aleš Mejač Sportal V dresu za evropski Maribor, v obleki za finance športnikov

 

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 8
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin