SiolNET. Sportal Zimski športi
4,49

termometer

  • Messenger
  • Messenger
DRUGA KARIERA (191.) – Jure Šinkovec

Poškodbe, ki so se zgodile v nepravem času, so mu odprla nova vrata

4,49

termometer

Jure Šinkovec
Jure Šinkovec je imel v karieri veliko težav s poškodbami. Prav zaradi vseh težav se je poglobil v to področje, ki mu je zelo priraslo k srcu. Foto: Vid Ponikvar

Nekdanji smučarski skakalec Jure Šinkovec, ki se lahko pohvali z bronasto ekipno medaljo s svetovnega prvenstva v poletih, je imel na svoji športni poti ogromno nevšečnosti s poškodbami. Prav te so mu odprle obzorja, da se je po karieri še bolj poglobil v tej smeri in začel delati tudi kot osebni trener. A to ni edina služba, ki jo bo opravljal v letu 2021. Hkrati pa izpostavlja, da še ni zaprl vrat skakalnega sveta, v katerem se je že preizkusil kot trener.

Skakalna zgodba Jureta Šinkovca se je začela ravno tisto leto, ko je bila razglašena neodvisnost Slovenije, in je trajala natanko 25 let. Ključen dejavnik za slovo so bile poškodbe kolena. Križne vezi si je prvič strgal pri imitaciji skoka poleti 2012. Drugič koleno ni zdržalo v začetku 2013. Takrat je lovil nastop na svetovnem prvenstvu v Predazzu.

Rehabilitacija je tokrat trajala 15 mesecev. Zavedal se je, da lovi zadnji vlak, a je imel spet smolo. Na Japonskem je leta 2015 staknil bakterijo. A – kot se je ob koncu kariere pošalil – se je poslovil v velikem slogu. Z izjemno dolgim skokom letos v Južni Koreji v Pjongčangu, pri katerem pa si je na žalost spet natrgal križno vez.

Vaje za sklepe, ki jih Jure Šinkovec prenaša na stranke

"Šinki" se lahko pohvali, da je bil član slovenskega moštva, ki je kot prvo zmagalo v svetovnem pokalu na ekipni tekmi. Mejnik je postavil skupaj z Jurijem TepešemPetrom Prevcem in Robertom Kranjcem na letalnici v Obertsdorfu leta 2012.

David Primožič Sportal S športom ni obogatel, je pa z njim tlakoval pot do druge kariere #video

Medalja v Vikersundu, nato križi in težave

Medalja - znana kot snežinka - na svetovnem prvenstvu je bila vedno njegova želja. Do nje je poletel na svetovnem prvenstvu v poletih v Vikersundu 2012. Medalja - znana kot snežinka - na svetovnem prvenstvu je bila vedno njegova želja. Do nje je poletel na svetovnem prvenstvu v poletih v Vikersundu 2012. Foto: Vid Ponikvar Ta sezona je bila za slovenske skoke uspešna, potem ko je njegov prijatelj Kranjec v Vikersundu najprej osvojil posamično zlato na svetovnem prvenstvu v poletih. Dan pozneje je na svoj račun prišel tudi Šinkovec, ki se je skupaj z Robijem, Jernejem Damjanom in Tepešem veselil ekipnega brona: "Medaljo sem si želel kot otrok, zgodba pa izhaja iz Jernejeve (Jernej Damjan, op. a.). Povabil me je domov, kjer sem videl znano snežinko. Želel sem jo imeti tudi sam. Na koncu mi je uspelo."

V svetovnem pokalu je bil z ekipo tretji še na letalnici v Harrachovu, najvišjo uvrstitev v svetovnem pokalu kot posameznik pa je zabeležil v Saporu, kjer je bil leta 2012 enajsti. Prav po tej sezoni je imel razlog za dodaten optimizem, saj se je v skakalnem svetu zgodila revolucija pri dresih. Prešli so namreč na ožje drese, kar mu je ustrezalo. Na treningu je bil med boljšimi slovenskimi orli, a so mu cilj nato zameglile poškodbe.

"Če ne bi bilo tiste poškodbe, bi se zadeve precej drugače odvijale. Pred poškodbo je bila moja telesna pripravljenost res na vrhuncu in lahko bi jo vzdrževal. Davek športa so tudi poškodbe. Na koncu sem dobil priložnost. A ko ni šlo več, sem se začel spraševati, zakaj je meni tega treba. Skakati v celinskem pokalu in životariti, to ne pelje nikamor. Da si tisoč kilometrov od doma, malce te je že strah, ne ustreza ti biti več na mrazu … Veliko stresa je bilo. Preprosto pri tistih letih zapečatiš in greš naprej," se spominja Šinkovec.

Danica Guberinič Sportal Ko košarkarska roka prime za pero

Zadeve ušle izpod nadzora

Jure Šinkovec Foto: Vid Ponikvar Nato se je razgovoril o poškodbi in tem, kaj se je dogajalo ter v kakšni meri je bil prepuščen samemu sebi. Ker v skokih takrat poškodbe kolen niso bile tako razširjene, je nekako oral ledino pri rehabilitaciji.

"S kolenom ni bilo šale. Moja poškodba ni bila nedolžna. Obsežna, kompleksna je bila. Dejansko nismo vedeli, ali je pot prava ali ne. Sicer je bila, a je bil občutek, kot da smo začetniki rehabilitacije. Kapo dol Mitji Bračiču, ki je ob tem pomagal. Da so strokovnjaki izrazili željo, videli moj žar, da hočem to izpeljati. Nato so zadeve ušle izpod nadzora, tudi s strani Smučarske zveze Slovenije. Skakati sem moral tudi v tekmovanjih tri ravni nižje. V pokalu FIS za dobrobit Slovenije, ekipe, za dobrobit novega člana. Koreja (Pjongčang, op. a.) je bila odločilna postojanka. Najbolj me je zmotilo, ker nisem imel svojega trenerja. Trener je bil od ameriške ekipe. Ni vedel, kaj sem v tistem trenutku sposoben narediti na skakalnici. Tekma žirije je bila napačno delegirana. Od poskusnega skoka smo šli osem zaletnih mest višje. Skrb vzbujajoče je bilo. Malce tudi zaradi poškodbe. Ko je Justin (Rok Justin, op. a.) prišel do mene, me je vprašal, ali bo šlo. Na manjši napravi sem imel preveč hitrosti, skočil kar 114 metrov. Sicer nisem padel, ampak je bila takšna višina in koleno mi je šlo notri. Takoj je bilo jasno, da se ne bo dobro končalo."

Zadnja priložnost se mu je ponudila, da bi bil leta 2016 kot predskakalec letel na Letalnici bratov Gorišek, vendar se nanjo ni podal. Tilen Bartol je takrat skočil izjemnih 252 metrov in padel: "Sam sem bil še v malce boljši formi kot Tilen. Mogoče bi bil zdaj brez nog."

Peter Dokl Sportal Uspešen mladinec je med člani doživel streznitev: To je bil kar udarec, priznam

Sprva kot pomočnik v B-reprezentanci, nato delal v matičnem klubu v Ihanu

Po skakalni karieri se je podal v trenerske vode. Po skakalni karieri se je podal v trenerske vode. Foto: Vid Ponikvar Znanja in izkušenj je v karieri pridobil veliko, zato je bilo v zraku čutiti, da se bo podal v trenerske vode. Njegov klubski trener Simon Podreberšek je bil tisti, ki ga je sprva vpeljal in v njem videl potencial. Na koncu je prišla ponudba za službo pomočnika v B-reprezentanci pri Igorju Medvedu: "Svež sem bil, v karieri sem veliko doživel. Pred mano je bil pomočnik Uroš Balki Vrhovec, ki je dal odpoved. Uroš je bil pobudnik, ne zveza, da bi delal kot pomočnik. Na koncu smo se morali dogovoriti, ker nisem imel še izobrazbe. Na podlagi izkušenj, masaž, ki sem jih opravljal, šivanja dresov, smo videli sorazmerno pot, ki bi lahko delovala. Prvo leto je bilo rekordno po številu zmag in osvojenih točk. Potem so se ideje razlikovale. S fanti smo gledali drugače. Kemija se je porušila. Dejal sem, da grem stran."

Ker je rad delal v skokih, je začel pomagati v matičnem klubu SSK Ihan v nižjih selekcijah. Gene pri vzgoji otrok je imel prirojene, saj je bila že mama varuška: "Izobraževal sem jih, dal vidike, kako je treba delati. Sam sem sicer mnenja, da je treba dati mlajšim čim prej profesionalne vrednote, kar zadeva anatomijo in fiziologijo. Da se otroci potem v puberteti ne poškodujejo. Da niso kronično oslabljeni pri 18 letih. Prav to je bilo pri nas opazno."

Tomaž Knafelj Sportal Filmsko življenje gorenjske olimpijske dvoživke

Osebno trenerstvo

Izkušnje iz skokov je prenesel v novo okolje, v katerem uživa. Izkušnje iz skokov je prenesel v novo okolje, v katerem uživa. Po lanski sezoni je končal trenersko delo, čeprav mu je to v veliko veselje in ostaja njegova strast. A na koncu pretehta finančni vidik, saj so trenerji pri nas preslabo plačani: "S srcem sem vedno opravljal trenersko delo. In na koncu ravno v klubih delamo tekmovalce. Tudi s strani SZS in občin bi lahko kaj naredili, da bi se pri tem pomagalo."

Prav poškodbe pa so bile tiste, ki so ga gnale v smeri izobraževanja na tem področju. Masaže so njegov hobi, sprostitvena dejavnost. Sprva se je poglobil v smeri osebnega trenerstva in naredil licenco AFP – osebno trenerstvo po Evropi. In prav pri učenju je spoznal, zakaj se je med kariero poškodoval.

"Sploh mi ne bi bilo treba dvigovati uteži. Dosti smo obremenjevali iste mišice. Ko je telo preobremenjeno, popusti. Skakalci moramo biti vitki, skočni, gibljivi in stvar bi morali zapeljati v zdravo celoto. V tem sem se našel in začel delati z 'navadnimi smrtniki'. Športnik je včasih malce preveč egocentrično usmerjen in ne pusti zraven, če takoj ne dobi rezultata. Če gledam svojo zgodbo, sem videl, da sem se nepravilno raztegoval, preveč obremenjeval sklepe z določenimi treningi. Dejansko zdaj vidim, zakaj Norvežani, Nemci in te nacije lahko z nekaterimi tekmovalci skačejo na visoki ravni več let. Niso smučarski skoki le skoki. Delaj več. Imaš jogo, pilates, sproščanje, karkoli. Najdi kaj. Razmišljaj, kaj ti pomaga, da boš denimo bolj zložen v počepu. Nato sem se poglobil v sklepe. Ko je sklep gibljiv in močan, lažje kaj narediš."

Delati bo začel v Ikei, trenerstvo mu še diši

A to ni edino delo, ki mu bo prineslo vir dohodka. Delati bo začel v Ikei, ki odpira vrata v Ljubljani. In kot izpostavlja, bo zaslužen denar prav tako investiral v nadaljnje izobraževanje na področju osebnega trenerstva: "V Ikei bom prodajal, ker sem za to izobražen. Službo imam le 100 metrov od doma. Veliko ljudi se je prijavilo in veliko jih je dobilo negativen odgovor. Zelo sem zadovoljen, da imam redno zaposlitev. S tovrstnim delom sem se ukvarjal, govoriti znam, zato mislim, da ne bom imel težav."

Skakalnih vrat, kar zadeva trenerstvo, še ni zaprl. Skakalnih vrat, kar zadeva trenerstvo, še ni zaprl. Foto: Vid Ponikvar A skakalnih vrat še ne zapira. Nedolgo nazaj je bil v pogovorih, da bi bil del italijanske skakalne reprezentance ali pa pomočnik pri kitajski ženski A-ekipi, vendar se je slednje zaradi koronavirusa izjalovilo: "Rekel sem, da ne morem čakati. Dejal sem, da imam dovolj znanja. Najti moram svojo pot, kar mi kar malce diši. Ugotovil sem, da težko delam za nekoga. To sem dobil od športa. Malce sem egocentričen. Hočem imeti besedo."

Če bi mu vrgel kdo rokavico za delo v smučarskih skokih, mu je trenutno najbolj mamljivo delo v ženski A-reprezentanci: "Rad bi delal z dekleti, ker si zaslužijo še več pozornosti. Že zdaj imajo odličnega trenerja, a mislim, da potrebujejo še nekoga, ki bi dal tisto izkušnjo, vizijo. Zaslužijo si več pozornosti, ker so postavljene na stran. Zelo se borijo s pravili FIS. Naredile so lep napredek. Delajo v pravi smeri. Z Emo (Ema Klinec, op. a.) smo že malce delali. Navdušena je bila, potem ko se je vračala po poškodbi. Ni mislila, da lahko dela določene vaje s kolenom, ki je bilo poškodovano. Urša (Urša Bogataj, op. a.) se je tudi malce zanimala. Bomo videli. Fantov ne. Tudi za tujino sem skeptičen. Če bi že šel, bi bil rad glaven v ekipi in jo sestavil. Kot Goran Janus, ki je kot selektor sam postavil stvari."

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 15
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin