Druga kariera
Nedelja, 20. 12. 2020, 14.45
4 leta
DRUGA KARIERA (189.) – DANICA GUBERINIČ
Ko košarkarska roka prime za pero
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,87
2
Danica Guberinič: nekoč in danes
Mnogi nekdanji košarkarji tudi po igralski upokojitvi ostajajo v stiku s košarko. Nekdanja jugoslovanska reprezentantka in tedaj tudi evropska podprvakinja Danica Guberinič, ki je vrsto let igrala za Olimpijo in po združitvi obeh ljubljanskih klubov za Ježico, to počne na edinstven način. Podobe košarkarjev in drugih oseb namreč spretno pretaplja v karikature. "Žal mi je le, da pravega časa za to, kar je danes pravzaprav moji hobi, nisem našla že prej," pravi domžalska karikaturistka.
Ko je pred dnevi luč sveta ugledala dobrodelna akcija Helios Suns, v kateri domžalski košarkarski klub v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Domžale zbira sredstva za pomoč mladim, ki jih je koronsko obdobje najbolj prizadelo, se je ob karikaturah petih košarkarjev pojavil zanimiv podpis. Nana Guberinič. Danes karikaturistka, nekoč podjetnica, v 70. in 80. letih preteklega stoletja pa uspešna košarkarica, ki se med drugim lahko pohvali tudi s tem, da je kot ena redkih Slovenk oblekla dres jugoslovanske reprezentance. Ne le to, z izbrano vrsto nekdanje skupne države je leta 1978 na evropskem prvenstvu v Poznanju osvojila srebrno odličje.
Tadej Ferme in Blaž Mahkovic v očeh Danice Guberinič
"Že v preteklosti sem prišla v stik s klubom. Pred časom so me med drugim prosili za karikaturo Rada Trifunovića, nekdanjega selektorja, ki je prav tako Domžalčan. Kot kaže, so bili zadovoljni. Zato me je direktor kluba Matevž Zupančič povabil k sodelovanju tudi v tej akciji. Z veseljem sem sprejela izziv. Upam, da bo akcija učinkovita," o sodelovanju v domžalskem projektu Izkušenih 5, v katerem bodo vsi, ki donirajo sredstva, prejeli repliko karikature, pripoveduje Guberiničeva. Pod njenim elektronskim peresom so nastali tako Daniel Vujasinović, Tadej Ferme, Blaž Mahkovic, Gezim Morina in Mihailo Sekulović.
Upokojenka s peresom
Zase sicer pravi, da je upokojenka, ki ima več kot dovolj časa za ukvarjanje s tovrstno vejo likovnega ustvarjanja. "Ta želja je v meni tlela že zelo dolgo. A preprosto ni bilo pravega časa. Po upokojitvi sem opravila tečaj pri svetovno znanem karikaturistu Jasonu Seilerju ter domači tečaj risanja in slikanja. Nato me je potegnilo v to smer. Za zabavo. Še danes rišem predvsem za zabavo," pripoveduje 65-letna Domžalčanka, ki se ob vprašanju, ali bi se s tovrstnim hobijem lahko tudi preživljala, nasmehne in doda: "Danes bi se verjetno dalo. Če bi to vedela že pred časom, bi se morda lotila že prej."
Ustvarja ob pogledu na fotografijo. Pravi, da se najraje "zapiči" v izstopajočo lastnost posameznika in jo posebej izpostavi. Ima vsak posameznik takšno točko? "Ima, ima … Je pa res, da obstajajo velike razlike. Sama rada pravim, da "ne maram" zares lepih ljudi. Veste, karikatura pač ne more biti lepa slika s popolno podobo. Vse skupaj mora biti malce hecno. Zato najraje rišem starejše ljudi. Ali pa takšne, pri katerih je vidna malce drugačna oblika glave ali pa malenkost večji nos, morda ušesa. Je pa vse odvisno od tega, kako podrobno se lotim karikature. Za tiste, pri katerih se posvetim vsaki podrobnosti, potrebujem več dni. Preprosta karikatura pa je lahko končana tudi v manj kot eni uri," odgovarja.
Košarkarska zveza Slovenije je ob 70-letnici v letu 2020 podelila več nagrad in priznanj za prispevke k razvoju košarke. Med prejemnicami je bila tudi Danica Nana Guberinič (na fotografiji druga z leve)
Dolga pot do lastne karikature
Ob vprašanju, koliko oseb se je v svoji ilustratorski karieri že lotila, zgolj zavzdihne. Po krajšem premisleku odgovori, da je zanesljivo ustvarila že več kot pet tisoč slik. "Vsak dan kaj ustvarim. Včasih tudi le za svojo dušo," pravi domžalska umetnica, ki je dodobra osvojila tudi računalniške tehnike in programe. Uporablja predvsem Sketchbook, Photoshop in CorelDraw.
"Skico najprej narišem na papir, nato jo prenesem v računalnik, tam pa pozneje na veliki grafični tabli z elektronskim peresom ustvarjam vse do končnega izdelka," pripoveduje Nana, ki svoje stvaritve objavlja na svoji spletni strani in socialnih omrežjih, udeležila pa se je tudi več natečajev in pripravila nekaj razstav.
Med osebami, ki jih je upodobila, je bila tudi že Danica Guberinič. Ob tem prizna, da je sebe najtežje risati. Tudi pravega zadovoljstva ob tem ni. Toda pot do trenutka, ko je ustvarila sebe v drugačni obliki, je bila dolga. Pred novo kariero je namreč vzporedno vodila več karier. Še globoko v košarkarskih časih se je zaposlila v skladišču tovarne Univerzale. Pozneje je zaključila s šolanjem na srednji ekonomski šoli in bila zaposlena pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije. Po koncu igralske kariere se je deloma preživljata kot košarkarska trenerka, kar desetletje in pol pa je vodila lastno podjetje, ki se je ukvarjalo z veleprodajo igrač.
Doma tudi v Tivoliju
Na košarkarske čase ima lepe spomine. Tudi zaradi tega je s prijateljico Natašo Šiško oblikovala spletno stran Dame pod koši, ki je posvečena slovenski košarki v obdobju nekdanje Jugoslavije. Ponosna je, da je del te zgodovine tudi sama. "Če si želel biti v jugoslovanski reprezentanci, si moral biti v samem slovenskem vrhu," pripoveduje nekdanja reprezentantka, ki je svojo kariero leta 1972 začela v KK Domžale. Že naslednje leto se je preselila k ljubljanski Olimpiji ter se z njo pozneje združila tudi z Ježico.
V jugoslovanski reprezentanci (zgornja vrsta, desno)
"Ko smo igrale v dvorani Tivoli, včasih celo kot predtekmo moške Olimpije v prvi zvezni ligi, se je na tribunah lahko zbralo več sto gledalcev. S selitvijo v Savlje pa so se izgubili tudi gledalci. Z izjemo nekaj domačinov nihče ni našel tiste dvorane. Lepši obisk so imele naše naslednice. Sem pa zato ob gostovanjih v Sarajevu ali Beogradu občutila, kako je igrati pred večjim številom navijačev. Tam je imel šport večjo veljavo," pravi Guberiničeva, ki je po igralski upokojitvi leta 1983 zajadrala v trenerske vode. Sprva v ŽKK Mengeš, s katerim je igrala v drugi zvezdni ligi, nato jo je pot vodila še v ŽKK Domžale.
In ženska košarka danes? "Spremljam. Veseli me, da je reprezentančna uspešna. Pogrešam pa večjo konkurenčnost na klubski ravni. Danes med slovenskimi klubi ni prave konkurence. Celjanke močno izstopajo. Tam pa po moškem vzoru kupujejo igralke. Žal imajo premalo zahtevnih tekem," na trenutno stanje gleda nekdanja Ježičanka, ob evropskem srebru še nosilka dveh odličij z balkanskih prvenstev.
2