Petek, 3. 3. 2023, 14.26
1 leto, 8 mesecev
ljubezen do skokov se prenaša iz generacije v generacijo
Francesco Cecon nadaljuje skakalno družinsko tradicijo
Dolgo tradicijo smučarskih skokov v družini Cecon nadaljuje Francesco. Sin Roberta, ki je navduševal v 90. letih in bil v Planici del posebne bronasto-srebrne zgodbe, bo danes natopil še na drugi individualni tekmi nordijskega svetovnega prvenstva pod Poncami. "Lepo je biti njegov sin, a hkrati to ni vedno najlažje. Sam sem oddaljen od očetovih uspehov, upam pa, da se jim v nadaljevanju kariere vsaj nekoliko približam," je v pogovoru za Sportal dejal 21-letni športnik.
Minevajo tri desetletja od največjih uspehov italijanskih smučarskih skokov, pod katere se je sredi 90. let podpisoval Roberto Cecon. Šest posamičnih zmag svetovnega pokala, skoraj 20 skokov na oder za zmagovalce, drugo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala in dve kolajni s svetovnih prvenstev v poletih je nekaj največjih dosežkov Italijana, ki je marca 2003 v Planici potegnil črto pod bogato kariero na najvišji ravni.
V svetovnem pokalu še čaka na prve točke. Strast do skokov se prenaša že več generacij
Ljubezen do skokov je prenesel na sinove. Zeno in Federico sta že končala skakalni karieri, šele dobro pa jo je začel 21-letni Francesco, ki bo zvečer del še druge posamične tekme nordijskega prvenstva.
"Za mojo družino so skoki tradicija. Ne le brata in oče, pač pa tudi dedek je bil smučarski skakalec. Ta strast do smučarskih skokov se prenaša iz roda v rod. Vesel sem, da nadaljujem tradicijo," nam je po skoku na Bloudkovi velikanki o tem, da so mu bili skoki položeni v zibelko, razlagal mladenič.
Z rezultatskega vidika ni lahko biti sin Roberta
Če je Roberto zablestel že v mladih letih, v svetovnem pokalu je prvič zmagal pri 18 letih, pa se Francesco z odmevnimi rezultati (še) ne more pohvaliti. Za zdaj še čaka na prve točke svetovnega pokala.
"Lepo je biti njegov sin, a hkrati to ni vedno najlažje, sploh če primerjamo rezultate. Sam sem precej oddaljen od njegovih uspehov."
"Občudujem očeta, ki ni bil samo najboljši italijanski skakalec, pač pa tudi eden najboljših na svetu. Lepo je biti njegov sin, a hkrati to ni vedno najlažje, sploh če primerjamo rezultate. Sam sem precej oddaljen od njegovih uspehov. Trudim se, da bi bil vsako sezono boljši, da bi napredoval ... Vesel bi bil, če bi se kdaj v karieri približal očetovim rezultatom, a se zavedam, da to ne bo preprosto."
Bizarno pravilo 191 metrov
Roberto Cecon je na svetovnem prvenstvu v poletih leta 1994 v Planici zaradi togega pravila osvojil bron, čeprav bi po metrih moral osvojiti srebro. Espen Bredesen, ki je uradno končal na drugem mestu, mu je na koncu predal srebrno odličje.
Roberto Cecon se je v Planici večkrat veselil. Marca 1990 je na večji skakalnici zmagal pred Arijem-Pekko Nikkolo in Jensom Weissflogom, štiri leta pozneje pa bil na svetovnem prvenstvu v poletih pod Poncami del posebne zgodbe, ki so jo zakuhali pri Mednarodni smučarski zvezi (FIS). Pri tej niso bili naklonjeni ekstremnim daljavam, tako da metrov prek daljave 191 niso upoštevali. Vsak daljši polet je imel na koncu daljavo 191 metrov. Kot se je v pogovoru za Sportal pred časom spominjal Jelko Gros, je "bil tisti, ki je zagovarjal neumnost, da je 191 metrov maksimalna dolžina, tudi če so skakalci preskočili to znamko, Finec Matti Pulli".
Svetovni prvak je postal Jaroslav Sakala, srebro je osvojil Norvežan Espen Bredesen, bron pa Cecon, ki je v finalu poletel 199 metrov in drugega Bredesena preskočil za debelih 17 metrov. Za Norvežanom je zaostal za 5,1 točke. Če bi mu priznali daljavo 199 metrov, bi stal na drugi stopnički odra za zmagovalce in okoli vratu prejel srebro. Na koncu ga tudi je, saj je Bredesen na novinarski konferenci poskrbel za izjemno potezo in mu predal srebrno odličje.
"Z očetom o tej tekmi nisva veliko govorila, sem si pa večkrat ogledal videe njegovega skoka na YouTubu. Precej noro dogajanje," je o tekmi dejal Robertov sin.
"V Italiji, z izjemo severozahodnega dela države, smučarski skoki nimajo velike veljave, niso priljubljeni, nimajo velike podpore."
Skoki in Italija? "Nimajo velike veljave."
Italijani živijo za nogomet, smučarske skoke pa bi med priljubljenimi športi zahodnih sosedov iskali zaman. "V Italiji, z izjemo severozahodnega dela države, smučarski skoki nimajo velike veljave, niso priljubljeni, nimajo velike podpore. Alpsko smučanje je precej bolj priljubljeno, da o "calciu" (nogomet, op. a.), ki je številka ena, sploh ne govorimo."
Projekt olimpijske igre 2026
Francesco trenira pod vodstvom nekdanjega češkega in italijanskega skakalca Davida Jiroutka in Michaela Lunardija, rade volje pa sprejme tudi očetove nasvete, vezane predvsem na pripravo na tekmo. Upa, da bodo kljub skromni podpori v prihodnjih treh letih rezultate dvignili na višjo raven. Vse je usmerjeno v projekt 2026 in olimpijske igre, ki jih bosta gostila Milano in Cortina D`Ampezzo.
Italijani želijo v prihodnjih treh letih dvigniti skoke na višjo raven, saj bodo leta 2026 gostili olimpijske igre.
"Ni najlažje biti smučarski skakalec v Italiji, vidnejših rezultatov res nimamo, a če pogledam tekočo sezono, sem lahko malo bolj pomirjen. Menim, da smo z Davidom dosegli napredek. Uvrščamo se na tekme, nekateri osvajajo točke (Giovanni Bresadola je na 31. mestu, Alex Insam na 43. v svetovnem pokalu, op. a.). Smo sredi procesa priprav za domače olimpijske igre. Do takrat si želimo dvigniti naše smučarske skoke. Da, čaka nas zahtevna naloga, a upam, da nam uspe."
1