Četrtek, 2. 3. 2023, 15.57
1 leto, 2 meseca
Katja Kobentar, vodja doskočišča na svetovnem nordijskem prvenstvu v Planici
Brez njih ni Planice: Vnukinja legendarnega glasbenika, ki na SP bdi nad doskokom
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,30
1
Katja Kobentar je na svetovnem prvenstvu v nordijskih športih v Planici vodja doskočišča, pri pripravi tekme na letalnici pa že skoraj 20 let sodeluje kot teptačica.
Katja Kobentar, vnukinja legendarnega Franca Koširja, ki je pri Ansamblu bratov Avsenik dolga leta skrbel za nepozabne humoristične vložke in širil dobro voljo, pri organizaciji tekme v smučarskih poletih v Planici že vse od leta 2004 sodeluje kot teptačica, na svetovnem prvenstvu v nordijskih športih, ki v teh dneh poteka v dolini pod Poncami, pa kot prva ženska opravlja vlogo vodje doskočišča.
Kako ste postali del ekipe teptačev v Planici? Gre za družinsko tradicijo?
Niti ne, čeprav je bil tudi oče zadnja leta zelo dejaven v Planici. Med drugim je skrbel za logistiko, bil je tudi v teptaški ekipi, skrbel je za hrano in pijačo za teptače. Sama sem v planiško ekipo prišla prek Iztoka Pergarca - Iča, ki je v Planici že prava legenda. Naneslo je, da smo se leta 2004 z nekimi kolegi iz Afrike dobili v enem od lokalov na Jesenicah, beseda je dala besedo in takrat sem na glas izrazila željo, da bi se enkrat po velikanki spustila z zastavo. Ič, ki je sedel zraven, je to slišal in me povabil v ekipo. Češ, pridi, boš poskusila najprej s teptanjem in če ti bo šlo, boš dobila še priložnost, da se po doskočišču zapelješ z zastavo.
To je verjetno vloga, ki si jo moraš prislužiti?
Da, prej se moraš dokazati. Pokazati moraš, da znaš teptati, da si deloven. Ko so videli, da mi gre, so mi dovolili, da se zapeljem po doskočišču, in ko so videli, da tudi pri smučanju nimam težav, so mi zaupali še vlogo zastavonoše.
Največja čast je verjetno nositi slovensko zastavo. Kdo in kako si lahko pribori takšno vlogo?
Seveda, največja čast je, če se v Planici spustiš s slovensko zastavo. Dolga leta se je z njo spuščal Pergarec, ki je bil najprej vodja teptačev, pa dolga leta vodja skakalnice, potem pa jo je predal svojemu nasledniku Martinu Pavlovčiču, očetu skakalca Bora Pavlovčiča. Martin si je to res zaslužil. Je odličen teptač, obvlada sneg, obvlada skakalnico, ve, kaj je treba narediti, da je skakalnica kar najbolje pripravljena.
Vam je pripadla čas nošenja poljske zastave. Glede na to, kako strastni navijači so Poljaki, je tudi to verjetno nekaj zelo posebnega.
Res je, vesela sem, da vozim poljsko zastavo. Smučarski skoki so na Poljskem šport številka ena, Poljaki pa eni najboljših navijačev. Tukaj v Planici, kadar tekme potekajo na letalnici, so vedno najbolj številčni gosti.
Kako sploh poteka priprava skakalnic? Kdaj začnete z delom?
Glede tega je precej drugače kot na letalnici. Skakalnice so za razliko od letalnice pripravljene vso zimo, saj na njih potekajo treningi. Tudi naše delo je tukaj precej drugačno. Letalnico moramo pripraviti res "od nule", kot rečemo, medtem ko so manjše skakalnice že precej dobro pripravljene.
Je pa res, da so zahteve glede priprave skakalnic za trening in za svetovno prvenstvo precej drugačne, zato smo tokrat tudi pri pripravi manjših skakalnic imeli kar precej dela. Običajno je tako, da svoje delo najprej opravi teptalni stroj, potem pa smo na vrsti mi, teptači.
Dan pred začetkom prvenstva so si prizorišča ogledali delegati Mednarodne smučarske zveze, ki preverijo, ali vse poteka po začrtani poti, potem pa na podlagi njihovih pripomb in zahtev mi naredimo svoje.
Katere dodatne finese so potrebne po njihovem obisku?
Večkrat imamo prenizko leseno ograjo ob skakalnici, to vedno preverijo. Ograja mora po predpisih biti 70 centimetrov nad snegom, mi običajno pustimo več snega, saj nam, če so temperature visoke, sneg pobira in na koncu tako ali tako hitro dosežemo višino 70 centimetrov.
Naše delo se običajno začne ob 7.00, odvisno od termina treninga. Ko je tekma na letalnici, se vse prestavi na še bolj zgodnjo uro. V Planici smo že okoli 4.00, 5.00, še preden se množica zapodi proti Planici.
Čeprav stroji vse bolj nadomeščajo človeka, je zanimivo, da je na koncu za detajle in finese še vedno potrebna človeška roka oz. v tem primeru noga.
Res je, predvsem je to odvisno od vremena in pogojev, torej od snega, od tega, koliko vlage je v zraku, ali sneži ali dežuje ... Če je skakalnica mehka, če imamo odjugo, potem teptalni stroj ne more narediti kaj dosti, saj lahko hitro poškoduje progo in nam delo še oteži.
Decembra 2020, ko smo v času epidemije covid-19 gostili SP v poletih, so bili pogoji idealni. Takrat so nam lahko letalnico s teptalnim strojem uredili skoraj popolno. A takrat je bilo drugače, sneg ni bil predelan, šlo je za sveže zapadel sneg, temperature pa so bile bolj ali manj enake. Snega je bilo na voljo neomejeno, res ni bilo nobenih težav, delo je bilo čisto enostavno.
Zgodba je precej drugačna marca, v času smučarskih poletov, ko so včasih temperature že precej visoke. Takrat sicer s teptalnim strojem lahko opravijo svoje delo, a moramo tudi mi na noge oddelati svoje.
Kaj je naloga teptalnega stroja in kaj teptačev?
Teptalni stroj poskuša poligon čim bolj zgladiti in "pofrezati", naša naloga pa je, da zasujemo luknje, pogladimo, kjer so kupi snega, poskrbimo za to, da je podlaga čim bolj ravna.
Svoje delo opravljate pred tekmo in med tekmo?
Da, delamo kar neprestano. Pred tekmo moramo poštamfati, da so narejene stopničke, da niso raze vzdolžne, ker lahko, če je podlaga zamrznjena, potegnejo smučko in jo lahko skakalcu odbije. Pomembno je, da podlago pripravimo tako, da se tekmovalec zapelje pravokotno na te stopničke.
Tudi med tekmami, med serijama, če je skakalnica na južni strani in postane podlaga premehka, moramo spet prehoditi doskočišče, da se sneg sprime, da ni premehek. Če je led, moramo skakalnico preskakati, tako da led zdrobimo in podlaga na vrhu postane mehka.
Tudi glede števila ljudi, ki pomagajo pri pripravi, je verjetno razlika med skakalnico in letalnico.
Res je. Na 90-metrski skakalnici je lahko dovolj že 14 smučarjev, medtem ko jih za delo na letalnici potrebujemo okoli 40. Razlika je precejšnja.
Kaj je skupna točka teptačev, kaj vas druži?
To, da vsi radi pridemo v Planico in imamo radi delo, ki ga tukaj opravljamo. Smo pa vsi zelo preprosti, med nami ni nekih finih ljudi. Delo, ki ga opravljamo, je fizično, veliko se šalimo, znamo biti sarkastični, vendar vemo, da gre za šalo, in med nami nikoli ni zamer.
Ali za delo v Planici običajno vzamete dopust?
Običajno sem za to jemala dopust, zdaj pa mi delo v Planici omogoča Slovenska vojska, kjer sem zaposlena. Vojska je že vrsto let zelo prisotna pri pripravi skakalnic v Planici.
Se skakalci kdaj zahvalijo za dobro pripravljeno skakalnico?
Da, se zahvalijo. Najbolj se spomnim, ko smo decembra 2020 v Planici organizirali prestavljeno svetovno prvenstvo v poletih in je bilo treba zaradi covida poskrbeti za ogromno detajlov. Takrat sta dva norveška skakalca posnela kratek video, v katerem sta se nam zahvalila za vse, kar smo naredili zanje in za njihov šport. Res lepo. Tudi trenerji povejo, ali je dobro ali ni, običajno vedno pohvalijo, da je super.
Nika Križnar se veseli dobrega skoka na SP v Planici.
Ste presenečeni nad skromnim obiskom svetovnega prvenstva?
Da, precej drugače je kot takrat, ko je tekma na letalnici. Pogrešamo ljudi, kar malo smo razočarani nad obiskom, vsi smo si želeli, da bi bilo to svetovno prvenstvo res nekaj posebnega. Kar zadeva organizacijo, namreč vse poteka odlično, želimo si samo več navijačev.
Preberite še:
1