Sobota, 1. 5. 2021, 4.00
2 meseca, 2 tedna
Sobotni intervju – Janez Marič
"Brez talentiranih tekmovalcev se lahko na trepalnice postaviš, pa nikoli ne bo nič"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,01
1
Janez Marič, kandidat za trenerja moške biatlonske reprezentance: Najbolj idealno bi bilo, da bi imel vsak tekmovalec svojega trenerja, ki bi delal samo zanj ter iz njega potegnil 110 odstotkov, in ne samo sto, kar pa je seveda nemogoče.
"Prisegam na trdo delo, pomembno je, da je v ekipi dobra klima in da so pogoji za delo kar najboljši," nam je povedal Janez Marič, nekdanji odlični biatlonec, prvi slovenski zmagovalec na tekmi svetovnega pokala, danes pa kandidat za naslednika Uroša Velepca na mestu glavnega trenerja slovenske moške biatlonske reprezentance. V sobotnem intervjuju smo preverili, kakšna je trenerska filozofija človeka, ki je zadnjih pet let vodil mladinsko vrsto in jo popeljal do nekaj imenitnih uspehov.
Janez Marič je kot aktiven tekmovalec vztrajal dolgo, skoraj do svojega 40. leta, šele po sezoni 2014/15 je začutil, da je napočil čas za slovo. Takrat je sklenil dolgo tekmovalno kariero, ki jo je začel pred tremi desetletji kot smučarski tekač. Med biatlonce je prestopil konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, leta 2003 pa v Östersundu na Švedskem poskrbel za prvo moško slovensko zmago v svetovnem pokalu. In dolgo edino, šele Jakov Fak je leta 2012 poskrbel za novo zmagoslavje in ga nato v naslednjih letih močno oplemenitil.
Marič je bil v začetku Fakov vzornik, danes je 45-letni Bohinjec navijač Hrvatov, česar ni nikoli skrival. Bila sta sotekmovalca, prijatelja, kmalu pa bo Marič bržčas tudi uradno potrjen za Fakovega novega trenerja.
Na mestu mladinske vrste se je že izkazal, pod njegovim vodstvom so zablesteli bodoči nosilci slovenske biatlonske reprezentance, Alex Cisar, Lovro Planko in Anton Vidmar, ki so leta 2019 na mladinskem svetovnem prvenstvu v Oserblieju na Slovaškem osvojili kopico medalj. Takrat zlati Cisar se je že prebil med člane, kjer si počasi utira pot proti eliti, kmalu se mu bodo pridružili tudi preostali mladi upi. Prihodnost slovenskega biatlona ni več tako temna, kot smo se bali še pred nekaj leti, ko je zazevala generacijska luknja, a "čaka nas ogromno dela," opozarja Marič. Malce bolje ga lahko spoznamo skozi sobotni intervju.
Kakšna je vaša trenerska filozofija, kako se ločujete od drugih trenerjev? Kaj je tisto, kar dela Janeza Mariča kot trenerja posebnega?
Ne vem, če sem kaj dosti drugačen, pač prisegam na trdo delo, pomembno je, da je v ekipi dobra klima in da so pogoji za delo kar najboljši. To je bistvo. Pa pravilen program za vsakega tekmovalca. Najbolj idealno bi bilo, da bi imel vsak tekmovalec svojega trenerja, ki bi delal samo zanj ter iz njega potegnil 110 odstotkov, in ne samo sto, kar pa je seveda nemogoče. Trdo delo, dobra klima, dobri pogoji. Pa talentirani tekmovalci, se razume. Ker brez talentiranih tekmovalcev se lahko na trepalnice postaviš, pa nikoli ne bo nič.
Sami veljate za recimo temu mehkejšega, bolj človeškega trenerja, v tekmovalni karieri pa ste imeli opravka tudi z bolj trdimi, tiranskimi trenerji. Ima ta trši pristop morda tudi svoje prednosti?
No, jaz bolj upam, da nisem tiran, o tem bi morali povprašati tekmovalce (smeh, op. p.), ampak ja, moj pristop je netiranski, le ko udarim po mizi, vedo, da ni več heca. Takrat, ko je resnost, mora biti resnost, ko je hec, je hec. Tako tekmovalci kot jaz moramo znati to ločiti.
Kar pa se tako imenovanih tiranskih trenerjev tiče, če pogledam nazaj, je tako, da je bilo včasih precej drugače. Pri nas ni bilo domala nobenega objekta, na katerem bi lahko normalno treniral, zato smo bili že poleti ogromno časa v tujini. Potem že s tega vidika malo gledaš na to, da je trener tiran, saj hoče biti ves čas zraven na pripravah in ti ves čas gleda pod prste. To je en vidik.
Je pa tudi, ne bom zdaj omenjal imen, bil kakšen trener, ki je bil bolj strog. Ampak zdaj, ko gledam nazaj spoznavam, da je bilo tudi to morda za nekaj dobro. Res je, da zdaj gledam na vse skupaj čisto drugače, kot sem takrat. Jaz sem kar nekaj let ogromno treniral in nikamor prišel, nisem uspel doseči tistega svojega potenciala, ampak ko se je zamenjala stroka, ko je prišel drug trener, je imel morda prav zaradi tega mojega garanja boljšo podlago, je samo še izbrusil stvari, jaz pa sem prišel na višjo raven.
Nekdanji odlični tekmovalec je zadnja leta treniral slovenske mladince, z Tonijem Vidmarjem, Alexom Cisarjem in Lovrom Plankom so nabirali tudi odličja na mladinskih svetovnih prvenstvih. Te kolajne so prinesli iz MSP, ki je leta 2019 potekalo v Oserblieju na Slovaškem.
Biatlon je tako kompleksen šport, ljudje pa so si po temperamentu, osebnosti, nenazadnje fizičnih sposobnostih, tako različni, da en splošen sistem, pristop bržčas ne more dober za vse enako. Ne tiranski, ne mehak. Poskušate poiskati primeren pristop za vsakega tekmovalca posebej?
Absolutno! Pri vsakem veš, kako daleč lahko greš. Včasih je treba tudi malo čez in se s kom skregati, pa je malce nezadovoljen, ampak tako pač je. Konec koncev vsi vidijo, da to ni zato, ker bi mu hotel slabo, temveč jaz mislim, da je nekaj v določenem trenutku dobro zanj. Ampak doslej jaz s tem nisem imel nobenih težav, da bi se moral s tekmovalci kregati. Enostavno se mi zdi, kljub temu da pravite, da sem bolj mehak, da avtoriteto imam.
To je čutiti tudi v pogovoru z vašimi varovanci, spoštujejo vas. Je to morda tudi posledica tega, da s tekmovanjem niste nehali prav dolgo nazaj in so vas ti lahko še videli v akciji? Je tudi vaš status, nenazadnje ste bili prvi slovenski zmagovalec v svetovnem pokalu, morda vplival na vzpostavljanje avtoritete?
Mislim, da tudi. Drugače gledajo name, ker sem bil tekmovalec na nekem dovolj visokem nivoju, kot bi na nekoga, ki ne bi nikoli točk osvajal. Mislim, da to tudi malo pripomore. Toda ti moji mladinci, ko so bila moj najboljša leta v biatlonu, sploh še niso vedeli, za kaj gre. V času, ko so že spremljali biatlon, pa jaz nisem bil več tako dober. No, kakšen rezultat mi je še uspel tu in tam, nisem bil pa več na vrhuncu kariere. O tem smo se pogovarjali in so mi povedali, da takrat sploh še niso vedeli za biatlon. Konec koncev, Lovro Planko, Toni Vidmar in Alex Cisar so letnik 2000, 2001, moji najboljši sezoni pa sta bili 2003/04 in 2004/05. Trileten otrok seveda ne ve, ne zaznava tega.
Imate med trenerji kakšne vzornike? Ali ste skozi leta sodelovanja z različnimi trenerji prevzeli kakšne dobre stvari ali opazili kakšne slabe prakse, ki se jih danes, ko ste sami trener, izogibate?
Absolutno. To poudarjam ves čas. Šel sem skozi dovolj sistemov in poskušam iz vsega izluščiti dobro. Tudi iz stvari, ki so se po mojem mnenju delale slabo. Tudi vzornike imam, seveda. Eden najboljših trenerjev je bil zame Tomaš Kos, denimo. Tudi v tujini je spoštovanja vreden trener Wolfgang Pichler (nemški trener, ki je svoj čas delal s švedsko superšampionko Magdaleno Forsberg, op. p.), zdaj že … Sem ga srečal lani v Hochfilznu in se je tako postaral, da ga skoraj nisem prepoznal. Tudi sam je potožil, da je pa zdaj res že star (smeh, op. p.). On je s Švedi naredil zgodbo in mi je vzor.
Kako pa sledite novostim v vašem poklicu, kako dopolnjujete znanje, da ostanete na tekočem?
Eno je tako, da si v stiku s tujimi trenerji, se pogovarjaš, deliš izkušnje, drugo pa so seminarji, oziroma v tem času webinarji. Enega imamo zdaj maja in tam bomo zagotovo spoznali kaj novega. Študirati je treba literaturo s tega področja, nekaj gradiva je dostopnega tudi prek IBU … Te informacije poskušaš nato vkomponirati v delo, veliko pa sva na vezi z doktorjem Miličem (Radoje, op. p.), ki je živa enciklopedija kar se tiče športa. Veliko njegovih nasvetov uporabim.
Danes gre na smuči zgolj še rekreativno. 30 let resnega športa je bilo dovolj, pravi.
V zadnjih letih je tudi biatlon prišel do točke, kjer se prednost išče v najmanjših podrobnostih. Norvežani vsi meditirajo, denimo, stvar je postala zelo kompetitivna. Imamo mi sploh možnosti držati stik s temi velikimi biatlonskimi sistemi?
Zdaj, kakor stvari stojijo, je tako, da je največji primanjkljaj pri servisu. Ko se pogovarjam s serviserji, mi pravijo, da bo, če pride do prepovedi uporabe fluora, razkorak med majhnimi in velikimi ekipami še večji. Zdajle sem prepričan, da se da držati stik, kljub temu da imajo ta veliki šleparje in vsak svoj stroj za izdelovanje struktur, majhna ekipa pa jim lahko sledi, če se poveže s kakšnim zasebnikom, ki dela maže. Če bi se šli to sami, je mogoče, ampak najprej rabiš zelo drago opremo, pa tudi znanje, ki ga nimamo. Rabiš tudi nekaj ljudi, ki se na to spoznajo. Zaenkrat je še mogoče. Res pa je, da so na najvišji ravni, kjer me zdaj pet let ni bilo, stvari močno napredovale.
Kakšna prepoved fluora?
Vse maže za smuči so narejene na bazi fluora, ki je blazno strupen. Že za človeka, ampak ukinili naj bi ga zato, ker je škodljiv tudi za okolje. Mene skrbi bolj za serviserje, ki sicer uporabljajo maske, a se najbrž stoodstotno vendarle ne morejo zaščititi. Zdaj naj bi uporabo fluora ukinili, ampak za zdaj še niso pogruntali niti takšne mašine, ki bi stoodstotno zaznala odsotnost fluora. Te smuči, ki so v uporabi, bodo morale v smeti, fluor se namreč zažre globoko v mažo. Ampak zdaj sva malo zašla, do olimpijskih iger v Pekingu zagotovo ne bo sprememb, potem pa se bomo ukvarjali tudi s tem vprašanjem.
V začetku ste omenili, da bi bilo idealno, če bi imel vsak tekmovalec svojega trenerja, ki bi se ukvarjal le z njim, ampak na nek način se to že malce dogaja s tekmovalci, ki trenirajo po svojih programih. Jakov Fak denimo, ki je lani treniral po programu nekdanjega norveškega smučarskega tekača Ole Vigna Hattestada, pa Klemen Bauer, ki si pripravlja svoje … Kako gledate na to "soliranje"?
Za Jakata se, dokler bo delal rezultate, niti malo ne bojim. On ve, zakaj gre, res pa je, da ima družino, ki malce spremeni stvari, kar sem nenazadnje videl tudi pri sebi. Drugače je, kot pred desetimi leti, ko je bil še sam, ko je bila zdajšnja žena le dekle, on pa je živel za biatlon. Šel je na trening, oddelal in nato počival. Zdaj pa ima družino in ga moraš razumeti, da je rad z njo. To je edino človeško. Ampak ne vidim nobenega problema, on bo naredil vse, tudi pogovarjala sva se in priključil se bo skupnim pripravam, kolikor bo lahko. Ne skrbi me, da ne bi treniral, to tudi ni v njegovi naravi, je pa hotel spremeniti sistem dela, zato se je odločil za Hattestada, saj ni bilo nekega napredka kar nekaj časa. In je delovalo. V minuli sezoni je po treh letih spet malo zaživel. Roko na srce, tri leta ni imel takšnih rezultatov, kot jih je imel v tej zimi. Res pa je tudi, da v času te korone in ukrepov z maskami, je celo zimo ostal zdrav, kar je res dobra okoliščina. Če zboliš, namreč narediš korak nazaj v pripravljenosti in moraš loviti.
Vsi športniki pa so malce podvrženi tem prehladom., Ko ti namreč narediš en težak trening, je tvoje telo pod določenim stresom in zato nekaj časa bolj dovzetno za te patogene. Čez čas, ko se malce spočiješ in dobro naješ, da dobiš nazaj vsa hranila, se spet okrepi, ampak po treningu ali tekmi si pa v nevarnosti in če ravno v tem trenutku naletiš na nekoga, ki zakašlja ali pa primeš za nekaj, kar je prijel kdo s prehladom, hitro lahko stakneš kakšen virus.
Z Jakovom Fakom sta bila nekoč reprezentančna kolega, v kratkem bosta bržčas spet sodelovala v različnih vlogah.
Vi ste preboleli covid-19 in kar nekaj okužb je bilo v naši reprezentanci. Kaj ste opazili? Govorilo se je o kar precejšnji izgubi sposobnosti pri športnikih, ki so preboleli covid-19. O štirih odstotkih slabših sposobnostih pri prebolevnikih. Ste zaznali kaj takega?
Jaz sem covid-19 prebolel januarja, kar se pa posledic tiče, bom pa takole rekel. Za Lovrota lahko povem, da je bil na začetku deset dni v karanteni, potem sva se zmenila, da bo en teden ali kakšen dan več treniral in se reprezentanci priključil na Poljskem, a se ni mogel, ker je bil še zmeraj pozitiven. Nato sva trenirala, opravil je vse preiskave in dobil zeleno luč zdravnice, da lahko spet trenira na polno, zelo smo pazili, ker so strašili s posledicami, zato sva lepo stopnjevala, naredila bazo in stopnjevala treninge. Ko sva na Pokljuki delala hitre treninge, pri teh narediš tri minute maksimalne obremenitve, nato imaš pavzo in to ponavljaš, ni bilo težav, ko pa smo šli na tekmo, na pokal IBU na Slovaško, pa kar naenkrat ni nič zmogel. Na tekmi je interval dolg 30 minut in ga je zabilo. No, to sva potem rešila do mladinskega svetovnega prvenstva, kjer je tekel na visoki ravni.
Torej, mislim, da on ni izgubil niti odstotka moči, le daljši čas je trajalo, da se je vrnil, s tem pa je izgubil tudi nekaj treninga. Letos je treniral malo. Tudi Dovžana (reprezentant Miha, op. p.) poglejte, on je imel po prebolenem covid-19 na Pokljuki tekme kariere. Naredil je korak naprej. Pri sebi sem občutil, ko sem prebolel in sem šel z ženo teči, nisem mogel nikamor. Ampak to je delno že posledica tega, da te za deset dni nekam zaprejo, jaz pa Lenart (nekdanji biatlonec, danes trener Lenart, op. p.) sva bila deset dni v sobi in nisva smela nikamor. Tudi če bi bil čisto zdrav, bi deset dni mirovanja v sobi vplivalo na fizično pripravljenost. Ne vem, o vsem skupaj še vedno ne vemo veliko, pa tudi ni več jasno, čemu verjeti in čemu ne. Poleg vsega je še zmeda.
Nekatere ljudi spravi v bolnišnico, nekateri, kot sva jaz in Lenart, ga prebolijo lažje, res pa je, da jaz še zdaj nimam voha, ničesar ne voham, pa je od tega preteklo že kar nekaj mesecev. Čudna bolezen je, menim, da bo še trajalo, preden bomo izvedeli več, zaenkrat je iz dneva v dan drugače, nam pa preostane le to, da pazimo nase, nosimo maske, uporabljamo razkužila in držimo socialno distanco.
Ste pa v tem letu krize bržčas tudi na tekmovanjih spoznali, kateri ukrepi zaležejo inj kateri ne.
Smo, a je še vedno kup nejasnosti, na Pokljuki smo denimo trenirali sami, pa ni bilo nobenih težav, potem pa pride kakšna druga ekipa, ki ima samo enega okuženega, ki niti ne ve, da je okužen in pride do izbruha. Lahko se še tako paziš, ampak če imaš smolo, ga "fašeš".
No vrniva se k biatlonu ...
… dajva, ja (smeh, op. p.).
Vi ste imeli dolgo tekmovalno kariero, zdaj pa ste nekaj let že trener, pa mi povejte, kakšne spremembe ste v tem času opazili v tem športu? Kako se je spreminjal?
Včasih jih je manj dobro teklo in dobro streljalo. Govorim o svetovnem pokalu. V tem je vse več takšnih, ki dobro in hitro streljajo, poleg tega pa še dobro tečejo. Včasih si, če si solidno tekel, pa ustrelil ničlo, lahko prišel med dobitnike točk, danes to ni več mogoče. Danes moraš biti norec v teku, če lahko tako rečem, in še dober in hiter strelec, da si v stiku z najboljšimi. Včasih je bilo takih deset, danes jih je petdeset.
Trend je torej biti optimalen v vseh pogledih.
Tako, tako. Ne moraš več gledati samo na to, da boš dobro tekel, perfekcionist moraš biti tudi pri streljanju. Kompletno.
"Tukaj ni vprašanje kateri športi, ampak koliko. Jaz pravim, čim več."
Kako pri nas izpolniti to, streljanje je pri nas kar stalen problem?
Če pogledava danes našo ekipo A, fante, tega ne bi rekel. Imajo zelo dobro strelsko statistiko, tako v zadetih tarčah kot v času streljanja, odkar je Ljubo Tomažič prevzel strelski del. Prav veselim se dela z njim in sem fantom tudi že povedal, da se v njegovo delo ne bom vmešaval. On bo opravljal svoje in jaz svoje in mislim, da bo to dobro funkcioniralo. Ampak na nižji ravni, pri mladincih sem bil pa sam za vse. Včasih sem si želel na progo, pa nisem mogel, sem bil ujet na strelišču za "rešpetlinom". Zdaj si bom lahko privoščil, šel na progo, tam kaj posnel in kaj popravljal, na streljanju pa bom delal to, kar mi bo rekel Ljubo. Tukaj je več ljudi, ki se lahko posvetijo tekmovalcem. V mladinski vrsti sem bil domala sam, Jure Ožbolt je še nekaj pomagal, potem pa prevzel punce in sem bil spet sam.
Se morda že pri delu z mlajšimi pozna zaostanek, pri Norvežanih mladina v roke dobi puško takoj, ko je zakonsko mogoče …
Pri nas se dandanes zelo podobno, stvari s streljanjem niso več tako problematične. Ko sem bil jaz še aktiven, so biatlonci prihajali iz tekaških vod. Šole biatlona ni bilo. Ta se je začela s Kordežem (matej, danes vodja tekmovanj na Pokljuki, op. p.), zdaj pa stvar funkcionira, vsi "ta mali" že trenirajo z zračno puško. Je pa res, da ni vsak talentiran za streljanje. Nekateri so manj talentirani za tek, drugi za streljanje. Pri nekaterih se lahko na trepalnice mečeš, pa ga ne boš naučil streljati, saj to nenazadnje vidijo tudi sami. Je pa vedno več fantov, ki znajo res dobro streljati. Cisar je denimo odličen strelec, tudi Planko je bil, razen letos, ko je zaradi pomanjkanja tekmovanja izgubil nekaj občutka in potem streljal na silo, pa Vidmar ni slab in Matic Repnik je odličen strelec. To so 90-odastotni strelci. So pa seveda še rezerve. V zadnjih letih se je sistem dobro vzpostavil.
Tudi vi ste začeli kot smučarski tekač. Kako vas je pravzaprav potegnilo v biatlon?
Jaz sem dobil kot tekač službo v državni upravi v vojski in smo šli na svetovno vojaško prvenstvo v Quebec v Kanado in tam sta me Vodičar in Volodja (Janez, starosta slovenskega biatlona in Vladimir Korolkevič, beloruski trener, prvi resen trener slovenske reprezentance, op. p.) v sobo poklicala in me prepričala, da sem se lotil biatlona. Na zvezi je bilo potem ogromno ene slabe volje, ampak so nekako uredili brez večjih zapletov. Saj razumem, da niso bili zadovoljni s tem, kar se je dogajalo včasih, da so ta boljši tekači ušli v biatlon. Lahko pa vam zagotovim, da tega danes ni več. Že moji ta boljši tekači so na toliko višji ravni, da sploh ni debate. Prej bi oni nam kakšnega speljali, da bi šel v "lauf".
Se ni prav to na nek način zgodilo z Evo Urevc? Tekačica, ki je prestopila v biatlon, pa potem nazaj v teke, kjer danes navdušuje?
V bistvu ne, ona je res prišla v biatlon, a je veliko premlada pristala v članski ekipi, kar definitivno ni v redu. Tudi Urška Poje je primer tega. Eva je potem nihala in odšla v veslanje. Na Bledu je veslala, ampak za veslanje ji je mogoče manjkalo nekaj višine. Potem je začela spet teči in danes z Anamarijo v sprintih kar "harata". Mislim, da se ji je, ko je šla skozi to šolo in toliko različnih športov, na koncu kar dobro izšlo.
Leta 2009 na Pokljuki v družbi Jakova Faka, Klemna Bauerja in Petra Dokla.
Ko sva že pri tem, kateri športi pa lahko dopolnjujejo biatlonsko formo? Kateri so najbolj komplementarni?
Jaz mislim, da bi se morala mularija ukvarjati s čim več športi. Tudi nogometom in gimnastiko za agilnost. Če daš enega mulca pri osmih letih v en šport, to ni v redu, mora razvijati čim več motoričnih sposobnosti. Tako lahko tudi v športu, za katerega se naposled odloči, dosega boljše rezultate. Tukaj ni vprašanje kateri športi, ampak koliko. Jaz pravim, čim več.
Tako tudi ugotovijo, za kateri šport so primerni. Tukaj pomislim na Rogliča, za katerega v kolesarskih krogih pravijo, da se je sprva ukvarjal z zanj napačnim športom, smučarskimi skoki …
Ja, zagotovo, ampak pri Rogliču se sprašujem, kako bi bilo, če ne bi takrat v Planici tako grdo padel. Najbrž ne bi šel v kolesarstvo, najbrž, glede na to, kakšen je, priden in perfekcionist, bi bil tudi v skokih zelo uspešen. Je pa dejstvo, da tako prepoznaven zagotovo ne bi bil, kolesarstvo je drug šport, gleda ga bistveno več ljudi kot skoke in je postal svetovno znan. Ampak on je fenomen, neverjeten je.
Kolesarjenje je del biatlonskega treninga, poleti vas redno videvamo na kolesih.
Ja, je, pač mi moramo opraviti toliko in toliko ur treninga, zato moramo iskati različne oblike že zaradi zdravja, zaradi kolen, denimo. Če bi vse te kilometre pretekli, ne bi bilo zdravo, tako pa jih opravimo nekaj na kolesu, nekaj na rolkah, nekaj s pohodi v hribe. Jaz sem svoj čas treniral tudi kajak, ker pač živim ob jezeru, pa tudi zaradi mojega udejstvovanja na triatlonu jeklenih. Veliko športov uporabljamo, pomembno je, da dela srce.
Vi ste na tem triatlonu jeklenih dosegli kar nekaj dobrih izidov, se ga še udeležujete?
Ne, ne, če bi se ga zdajle udeležil, ne bi imel čisto nobenih možnosti. Če bi hotel iti, bi moral res močno trenirati, za to pa nimam nobene motivacije, iskreno povedano. Po 30 letih športa, zdaj energijo raje vlagam v trenersko delo, kot da bi gledal nase in na svoj trening. Saj grem malo teči, grem na rolke, grem na kolo, tudi s fanti kdaj, ampak samo zato, da ostanem v nekih normalnih gabaritih, da se ne bi preveč zredil. Da živim zdravo, to je pa to.
Se pravi, da ste se tega triatlona jeklenih svoj čas lotevali zelo resno?
Kolo sem znal peljati, teči sem tudi znal, kajaka pa ne. Moral sem naučiti, treniral sem z različnimi ljudmi in napredoval na vse ožje čolne, ki so tudi hitrejši in dejansko sem kar nekaj časa porabil za to.
To je bržčas ta vaša tekmovalna narava, ki je ven udarila tudi na v osnovi rekreativni prireditvi?
Tako je, če jaz ne bi tukaj živel (Bohinj op. p.), se tega ne bi šel. Me je pa Marko Dolenec navdušil za to tekmovanje. Potem sem malo poskusil, pa tukaj sem imel veliko prijateljev, ki so se s tem ukvarjali in smo potem skupaj hodili na jezero. Konec koncev sem se s tem pripravljal tudi na zimo. Eno z drugim sem združil, prijetno s koristnim, če lahko tako rečem. Je bilo pa veliko enih očitkov, češ, kaj dela profesionalec na eni rekreativni prireditvi. Dobro, kaj reči. No, saj je Jošt Zakrajšek tudi profesionalec, pa se vanj nobeden ne zatakne. Zato ker pride z jezera ven gladko prvi, potem pa na kolesu in teku ni tako močan. Pa zato nihče ne jamra. Še kakšen se najde, ampak s temi očitki si nikoli nisem preveč belil glave.
Saj je to mogoče vzeti tudi kot kompliment.
Ne, ne, niti približno,. V tistih krogih se je govorilo marsikaj. Brez veze. To sem imel malo za zraven in to je to.
Čeprav za zraven ste, kot kaže, vseeno precej resno zagrabili.
To pa ja, saj sem moral. Nenazadnje so tam tri precej dolge discipline, tekmovanje na koncu znese prek dveh ur, jaz sem imel čase tam okoli dveh ur in dvajset minut. Dolga tekma. Pa res ni počitka nikjer, ni enega spusta, da bi se lahko spočil. Je resen izziv ta triatlon. Bolano težka tekma. No, kolikor si jo vzameš, seveda. Lahko bi šel po principu, važno sodelovati, in ne zmagati, pa bi šel počasi.
V biatlon sta ga zvabila Janez Vodičar in Vladimir Korolkevič.
Pa se vrniva spet k biatlon. Kaj bi slovenski biatlon nujno potreboval, da ostane vsaj v stiku s svetovnimi velesilami?
Mislim, da je zaenkrat na dobri poti. Imamo svojo šolo biatlona, imamo veliko bazo mladih tekmovalcev in če imaš veliko bazo, pa da vsako leto dobiš vsaj po enega dobrega tekmovalca, je narejenega že veliko. Ogromno! Da ni te luknje, ko imaš enega Jakova Faka, potem pa 15 let nobenega in je treba vse zgraditi na novo. Zdaj se vsako leto kakšen pokaže, je pa danes težko, ker se je razvilo toliko športov, da se talentirana mladina razkropi. Posamezni športi beležijo upad zanimanja. No, zaenkrat mislim, da smo na pravi poti, bazen je velik, če se bo iz tega iz vsakega letnika izluščilo enega ali dva dobra tekmovalca, je to super. Pa seveda delo, da se sledi sodobnim trendom. To je to.
Ta generacijska luknja se je vendarle skrčila, vidimo, da prihajajo mladi aduti, Alex je že med člani, na pragu sta njegova zlata kolega iz mladinske reprezentance Toni Vidmar in Lovro Planko …
Ja, treba pa je poudariti, da je pred temi še veliko dela, so pa iz pravega testa. Imajo medalje z mladinskega svetovnega prvenstva, kar se prej od Bauerja in Dokla ni dogajalo. Vmes je bila še Tamara Barič, ki je potem nehala, drugih takšnih tekmovalcev pa ni bilo. V zadnjih letih je to kar nekakšen trend, skoraj na vsakem prvenstvu kakšen pobere medaljo. Če ti ne treniraš za to, da boš mladinski svetovni prvak, pač pa gledaš naprej in je to samo postaja, od takega lahko nekaj pričakuješ. Če pa nekdo posega po 40. mestih kot mladinec, se seveda še lahko obrne, ampak so možnosti za preboj pri njem manjše, kot pri tistih, ki osvajajo medalje. Če bodo vztrajali.
Če bodo vztrajali, pravite. Videli smo kar nekaj veliko prezgodnjih odhodov iz tega športa, izpad tekmovalcev je v našem biatlonu kar velik. Kako to?
Pri meni so zaključevali takšni, o katerih smo se spomladi spraševali in debatirali, ali jih sploh umestiti v reprezentanco ali ne. Bolj bi se zasekiral, če bi se vdal kakšen res velik talent. To se, odkar sem trener, k sreči še ni zgodilo. Kar vztrajajo. Recimo, da je prihodnost še kar svetla, imamo pa res ogromno za postoriti. Nemogoče je tudi vnaprej obljubljati kakšne medalje, tega ne more nihče. No, morda le Norvežani.
1