Bogat del slovenske zgodovine, stlačen v majhno sobo v Ljubljani

Imamo Luko Dončića, Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja, Anžeta Kopitarja, Jana Oblaka. Imeli smo Iva Daneua, Leona Štuklja, Mira Cerarja, Bojana Križaja, Branka Oblaka, Matejo Svet, Primoža Peterko in še številne druge velikane. Posamezniki in ekipe v kolektivnih športih glas o Sloveniji po svetu in skrbijo za bogato zgodovino slovenskega športa. Danes je ta stlačena v manj kot 200 kvadratnih metrov prostora muzeja slovenskega športa, streljaj od glavne tržnice v središču Ljubljane.

"Šport bi si zaslužil veliko več, a dobro, da muzej vsaj imamo, tako da lahko v njem hranimo stvari iz več kot sto let stare zgodovine slovenskega športa," pravi dr. Aleš Šafarič, ki je na podiplomskem študiju zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani z disertacijo Prepletenost politike in telesne kulture na Slovenskem v letih 1891–1914 in 1919–1929 pridobil naziv doktor znanosti s področja zgodovine. Je tudi avtor več prispevkov, ki sodeluje pri postavljanju muzejskih razstav in drugih podobnih dogodkih, ter idejni oče spletnega portala ljubiteljev zgodovine Zgodovinanadlani.si.

"Takrat so potekali kulturni boji med liberalci in klerikalci. Sokoli in Orli so osnova današnjega športa. Vedno me je zanimala prepletenost politike in športa," o svojem doktorskem delu pravi 36-letni ljubitelj zgodovine in športnik po duši, ki je z delom kustosa v muzeju slovenskega športa ubil tri muhe na en mah. Združil je dve ljubezni in poklic. "V muzeju delamo samo trije, tako da moramo početi marsikaj, a to delo opravljamo z ljubeznijo in predvsem s ciljem, da ohranimo zgodovino slovenskega športa, ki je bogata. Prav tako pa je jasno tudi to, da je šport zelo pomemben del družbe," nam je povedal mladi zgodovinar, ki mu je pri srcu predvsem predvojno obdobje slovenskega športa.

Razstavni prostor je velik vsega 60 kvadratnih metrov. V njem je razstavljenih le okoli sto od več kot deset tisoč artiklov. Foto: Vid Ponikvar

Od številnih predmetov, ki jih hranijo v muzeju, je najbolj ponosen na sokolske predmete na čelu z žensko svečano uniformo iz 30 let. Med uro in pol dolgim pogovorom, ki smo ga ob spoštovanju predpisov pred zaprtjem države kljub koronačasom opravili na štiri oči, je visela tik za njim. Ob skoraj sto let stari obleki stojijo še številne druge dragocenosti. Osebni predmeti, priznanja in načrti pionirja slovenskega športa Stanka Bloudka. Dresi smučarskih legend, slovenskih rokometašev, odbojkarjev in nogometašev z največjih tekmovanj, šprinterice izpred 2. svetovne vojne, diplome in medalje iz predvojnega obdobja, pokal ASK Primorja z atletskega dvoboja v Bukarešti iz leta 1934, razglednica s podpisi slovenskih reprezentantov Jugoslavije z olimpijskih iger 1928, miza za namizni tenis s finala svetovnega prvenstva v Tivoliju iz leta 1965 in še in še.

"Predmetov nikoli ni dovolj. Še veliko nam manjka. Upam, da bomo to v prihodnosti vsaj delno popravili, čeprav je res, da smo marsikaj že izgubili. Zgodovina je, tudi v športu, zelo pomembna. Škoda je, da dragoceni predmeti izginjajo. Veliko bolje je, če pristanejo pri nas in z njimi gladimo zapuščino, ki so jo in jo še puščajo številni uspešni posamezniki," je slovenske športnike in športnice pozval odličen sogovornik, ki je, preden smo prižgali diktafon, povedal še nekaj. "Čeprav je za zgodovinarje posploševanje najhujše, bom poskušal biti pri odgovorih čim krajši in jasen," je dejal. Pa preverimo, kako uspešen je bil.

V muzeju upajo na boljše čase. Foto: Vid Ponikvar Prostori muzeja, v katerem se pogovarjava, so precej manjši od bogate športne zgodovine, se strinjava?
Se, seveda se. Trudimo se, da bi bilo nekoč drugače. Tako prejšnji direktor dr. Iztok Durjava, direktorja Zavoda za šport RS Planica in zdajšnji vodja dr. Tomaž Pavlin, si skupaj z ministrstvom prizadevajo, da bi našli organizacijske in prostorske rešitve. Kdaj in kako, ne vem, a se vsi udeleženci v športu strinjamo, da je to nuja.

Zgodovina je namreč pomembnejša, kot si mnogi priznajo, muzeji pa so nujni, da jo ohranimo. Tukaj zbiramo, raziskujemo zgodovino športa in se ji posvečamo. Ljudje vidijo predvsem razstave, ampak to je samo smetana, za katero stoji ogromno trdega dela. Za to pa potrebuješ kader in prostore. Veliko stvari je še, ki jih moramo raziskati. Imamo stvari, ki jih vidite tukaj, in so razstavljene, imamo pa še na tisoče predmetov in dokumentov, ki jih hranimo. Zraven sodijo tudi razstave, ki jih organiziramo zunaj prostorov muzeja.

Se vam zdi, da Slovenci zgodovino svojega športa negujemo premalo?
Nerad sem negativen, ampak dejstvo je, da imamo z zgodovino športa v Sloveniji težave. Ni vključena v noben šolski proces, na filozofski fakulteti ga na oddelku pri zgodovini ni. Edino, kar je, je predmet zgodovina športa, ki ga izvaja dr. Tomaž Pavlin na fakulteti za šport. Če ne proizvajaš programa, potem nimaš česa raziskovati. Podatke dobivamo predvsem od novinarjev, bivših športnikov, ljubiteljev športa, funkcionarjev, kar je super, brez tega bi bilo vsega še manj, ampak strokovnih znanstvenih del je res malo. Imamo Draga Stepišnika, ki je napisal še danes temeljni knjigi o slovenskem športu, a že v daljnih letih 1968 in 1974, od takrat naprej pa se sistematično z vsemi panogami v Sloveniji ukvarja le dr. Pavlin.

Težava je tudi v tem, da zgubljamo stvari. Predvojne generacije športnikov, razen z redkimi izjemami, kot je Marko Račič, na žalost ni več med nami. Tudi od povojnih športnikov je že marsikdo odšel. Težava je, ker njihovi zanamci včasih niti ne vedo, kaj imajo. Dostikrat predmeti, ki bi lahko zelo obogatili našo zbirko, končajo v smeteh. Res je, da smo prostorsko zelo omejeni, a čeprav ni idealno, lahko stvari vsaj hranimo. Ko zadeva pride v muzej, je po zakonu zaščitena. To je glavna razlika med zbiratelji in muzejem. Lahko, da bo kdo za njimi te predmete vrgel stran, ali prodal, v muzeju pa se to ne more zgoditi. Zato je ta funkcija hranjenja tudi tako pomembna.

Ne bi pa rekel, da je to težava samo pri nas. Tudi v svetu je podobno. Družba je šport prepoznala kot velik posel, ne znamo pa izkoristiti njegove zgodovine, ki je osnova vsega. Športa brez zgodovine, prvakov ne bi bilo. Vsi predhodniki in zdajšnji športniki so zgradili to, kar poznamo danes. Ne vidim razloga, zakaj se to ne izkoristi bolj. Šport je stvar, ki pritegne zelo veliko ljudi. Včasih tudi koga, ki sploh ni športni navdušenec, a ga zanima, kakšna je zgodovina športa, s katerim se je začel ukvarjati njegov otrok. Potem je tu še morje fanatikov, takšnih in drugačnih športnih navdušencev.

Pred izbruhom epidemije je naš muzej obiskala skupinica mladih fantov iz Italije, ki so se v Ljubljano verjetno prišli zabavat, popivati in osvajati ljubljanska dekleta. Dvomim, da so obiskali kakšen kulturni muzej, a k nam pa so prišli na obisk. Naši športniki so za državo velika reklama. Vsi poznajo Jana Oblaka, in marsikoga zanima, kakšna je njegova zgodba, zgodovina. Svetovno znanih športnikov pa Slovencem ne manjka in nam jih nikoli ni primanjkovalo.

Kot kustos muzeja nekaterim artiklom pripiše status zakonsko zaščitenega kulturnega spomenika. Foto: Vid Ponikvar

Kako pa sploh je z zbiranjem predmetov, ki pristanejo v muzeju?
Ali se mi obrnemo na darovalce ali pa je obratno. Potem se na podlagi zbiralne politike, ki jo mora imeti vsak muzej, naredi izbor. Vsega ne moreš imeti, saj je zadev preveč. Pustimo ob strani obdobje izpred vojne in 19. stoletje, ti predmeti so tako redki, da pogosto pogledaš čez prste. Od Stanka Bloudka je, denimo, lahko pomembna tudi samo beležka, če drugega ni. Za novejša obdobja pa je predmetov toliko, da mora biti selekcija. Generacijam, ki bodo obdelovale zdajšnje obdobje, bo še veliko težje. Imeli bodo veliko težav.

Ko dobimo predmet, se z darovalcem podpiše pogodba in uredi pravne zadeve. Predmet iz darovalčevih rok postane naš. Ne moreš hraniti nečesa, kar ni tvoje. Zadeve, ki pridejo k nam, so varovane, zanje tudi odgovarjamo. Potem stvari popišemo s standardno metodologijo. Skušamo tudi pridobiti informacije od oseb, ki so predmete podarile. Zadeve fotografiramo, izmerimo tehnične oziroma takšne in drugačne podatke, izbrskamo zgodovino. Na koncu predmet, ne vsi, z inventarizacijo postane muzealija oziroma kulturni spomenik, ki je temu primerno zakonsko tudi zaščiten. To določi kustos, ki mora imeti poleg osnovne izobrazbe opravljen tudi poseben strokovni izpit.

Kakšne so še vaše naloge kustosa?
Slediti moram politiki zbiranja, ki je v muzeju, in na tej podlagi narediti izbor. Kot kustos moraš ločiti, kaj je več in kaj je, v narekovajih rečeno, manj. To je včasih precej zoprna naloga, ampak se je treba odločiti. Če dobiš deset Elanovih smuči in so med njimi tudi tiste, ki jih je nosila Mateja Svet, seveda izbereš njene. Včasih je kak darovalec verjetno razočaran, saj je zanj pomembno vse, ampak da bi hranili vse, je praktično nemogoče. Preveč je športov, zvez … Prostor za hrambo pa je kot v vseh muzejih vedno premajhen.

Treba je preveriti tudi avtentičnost predmetov, ki jih dobiš. S tistimi iz preteklosti je lahko, saj jih je malo. Tale ženska sokolska obleka, ki visi za mano, je samo ena. Nošena je bila tudi po koncu športne poti. Danes nogometaši na eni tekmi nosijo več dresov. V prihodnosti bo ta naloga za vse popisovalce zgodovine in zbiratelje vse težja.

Kustosova glavna naloga pa je, da zbira, raziskuje in potem predstavlja kulturno dediščino. V praksi je dela, sploh glede na našo kadrovsko sestavo, pri nas veliko več. Zgodi se, da danes predavam in vodim otroke po športni zgodovini, jutri sprejemam predmete, pojutrišnjem pa sem že selitveni in še čistilni servis. Znajti se moraš. Treba je biti zelo prilagodljiv in natančen, predvsem pa si beležiti stvari. Ko govoriš z ljudmi, ti povedo tisoč in eno stvar. Vse to je treba kanalizirati in umestiti v zgodovino.

Idealno bi bilo, da bi se v muzeju za šport "vrgli" na vse konce in kraje, vlekli za rokav zveze, klube, športnike in šli sistematično skozi celoten proces, a nas je na žalost premalo, tako da ne gre. Tako se nam dogaja, da hkrati pridobivamo predmete, raziskujemo in organiziramo razstave, kar je najtežje. Na nas se seveda obračajo tudi nacionalne športne zveze, ravno v zadnjem času so velike jubileje praznovali nogomet, atletika, plavanje …

Zgodovina slovenskega športa je stara več kot sto let. Naredimo kot lahko. Do zdaj sem govoril predvsem o predmetih, ampak potem so tu še knjižnica, dokumentacija, papirji, takšni in drugačni zapiski … Tudi fototeka, v kateri je treba vsako fotografijo skenirati, označiti, napisati, kaj se je zgodilo. Za vsak oddelek bi bilo treba imeti najmanj enega človeka, ki bi to vodil. Potem bi na koncu združili vse. To bi bilo idealno.

Preveriva praktičen primer. Če bi vam jaz danes, na primer, prinesel športne copate z evropskega prvenstva 1961 in so last nekdanjega košarkarskega reprezentanta Vitala Eiselta, s katerim sem nedavno opravil intervju, kaj bi se z njimi zgodilo?
Naprej bi, če te copati lastniško niso vaši, potrebovali njegovo dovoljenje. Potem bi spisali dokumentacijo in jih, ko bi prišle na vrsto, vnesli v sistem. Istočasno bi skušali pridobiti zgodbo, ki morda stoji za temi copati. So s kakšne posebne tekme? Si je v njih morda zvil gleženj? Ljudje imamo namreč radi zgodbe. Potem bi šli v muzealski program, fotografirali bi jih in jih predali v konservatorske roke, kjer bi pregledali, ali so poškodovani, imajo morda molje. 

Načeloma se dandanes v predmete skuša posegati čim manj in jih pustiti avtentične, z vsemi napakami in modifikacijami, saj to odraža njihovo preteklost. Na koncu se odloči, ali gre v hranjenje ali pa na razstavo. Ljudje pričakujejo, da bo vse "pristalo" na razstavah, ampak vsi muzeji načeloma razstavljajo le nekaj odstotkov predmetov, ki jih imajo. Veliko predmetov tudi kroži. Nekaj je stalna razstava, drugo pa so občasne razstave, ampak večina predmetov se samo hrani.

Arhiviranih imajo več kot sto tisoč fotografij, 600 škatel dokumentov, več kot deset tisoč drugih artiklov. Foto: Vid Ponikvar

Koliko predmetov hranite v vašem muzeju?
Več kot deset tisoč, od tega jih je razstavljenih samo približno sto. Fotografij je več kot sto tisoč. Dokumentarno gradivo imamo spravljeno v več kot 600 škatlah. Materiala je kar nekaj. Ne ogromno, a niti ne tako malo.

Kateri so najbolj znameniti predmeti, ki jih imate?
To je zelo nehvaležno vprašanje. Če nekoga izpostaviš, potem nekoga nekje drugje izpustiš. Čeprav morda ne bi smel biti, bom subjektiven in bom dejal, da so mi bolj pri srcu starejši predmeti. Seveda je vsaka zlata medalja z največjih tekmovanj pomembna, pa tudi mali kristalni globus Roka Petrovića, čeprav je star komaj 35 let, ampak meni so ti predmeti bližji. Verjetno tudi zato, ker je to tudi moje primarno raziskovalno področje, saj so redki in imajo že zaradi tega dodatno vrednost.

Zabeleženi so tudi trenutki največjih uspehov iz časov slovenske samostojnosti. Evropska in svetovna nogometna, košarkarska, odbojkarska, rokometna prvenstva. Novejše zadeve bodo veljavo pridobile šele čez čas. Kot na primer, če še 50 let ne bomo evropski prvaki v košarki. Kot radi pravimo, se spomenik postavlja mrtvim in ne živim. Mora miniti nekaj časa, da nastane zgodovina.

Moraš pa že zdaj hraniti stvari. Če jih ne boš, potem jih pozneje ne boš imel. Goran Dragić in Luka Dončić imata zdaj milijon takšnih in drugačnih dresov, ampak samo malo je tistih, ki so res pomembni. Samo z enim sta postala evropska prvaka. Samo z enim bosta, upam, prvaka postal tudi v ligi NBA. Veliko veljavo bi imel njun dres iz časov Olimpije. Povedala bi njuno zgodbo še pred obdobjem, ko sta zablestela na svetovni sceni.

Ljubitelji športa vidimo samo pokale in medalje, ampak so morda še pomembnejši predmeti, ki pokažejo športnikovo zgodbo. Ko se je ta še prebijal in ga ni poznal nihče. Stvari niso tako enoznačne, kot se morda zdijo. Milijon je trenutkov in stvari, ki so pomembnejše od tega, kot si predstavljamo. Tudi Tina Maze "ni nastala iz nič". Pred njo je bil kup predhodnic, ki so ji tlakovale pot.

Imamo kar nekaj pomembnih predmetov, ampak bi jih lahko bilo še veliko več. Želim si, da bi bil ta proces bolj tekoč. Da bi bili organizirani prek klubov ali zvez, denimo. Da bi posameznik, ki bi šel v pokoj, podaril nekaj stvari, s katerimi bi opisali njegovo zgodovino. Da bi športniki vedeli, da bomo te predmete hranili in s tem ohranjali tudi njihovo zapuščino. Če ne zdaj, pa čez 20 let. Bolje, da te predmete hranimo mi, kot pa da končajo v kleti.

Morda se vam zdi drugače, ampak spomin na najboljše je zelo kratek, če njihovih vrhuncev nisi doživel. Midva se lahko o Primožu Peterki pogovarjava noč in dan, ampak ko sem dobil skupino otrok, nihče ni vedel, kdo je on. Poznali so Petra Prevca, njega pa ne več. Potem jim je bilo treba razložiti, da so bili pred zdajšnjimi asi drugi, ki so jim uspevale podobne, če ne celo večje stvari. Zato je pomembno, da je sodelovanje obojestransko.

Jasno mi je, da športniki v času svojih karier nimajo časa razmišljati o tem, ampak mogoče ne bi bilo slabo imeti kakšnega dogovora, da se vsaj ob upokojitvi, če ne že prej, pomisli tudi na to. Da bi bilo dobro, če bi si lahko tudi čez 200 let nekdo ogledal njihove pokale in jih občudoval. Za zdajšnje športnike bo sicer še časa in prostora, Mazejeva svojega velikega kristalnega globusa verjetno ne bo vrgla stran še 50 let, borimo pa se predvsem za starejše predmete in spomine, ki izginjajo. Tiste, ki so jih za seboj pustili Petrović, Cerar, Peterka, Svetova in še mnogi pred njimi …

V muzeju so razstavljeni številni zanimivi artikli, tudi jugoslovanska dresa Marka Elsnerja in Petra Vilfana, dres Mateje Svet, dresi različnih slovenskih reprezentanc v kolektivnih športih z največjih tekmovanj ... Foto: Vid Ponikvar

Kaj ob tem sporočate športnikom?
Naj razmišljajo o tem, da se bodo lahko nekoč, ko se bodo upokojili, spominjali svojih mladih dni. Naj mislijo tudi na vse mlade, ki prihajajo za njimi in potrebujejo vzornike. Tako kot so jih imeli oni, ko so bili mladi. Malo bi jim ob tem morda tudi popihal na dušo. Pomislijo naj tudi na to, da s tem državi pustijo svojo dediščino. Naj to, kar so državi s svojimi uspehi dali že zdaj, ostane tudi za pozneje. Da ne pozabimo nanje, kar se hitro zgodi.

Ko preučujem zgodovino predvojnih športnikov, to opažam. Dobiš nekaj predmetov, začneš raziskovati, pa potem skorajda obnemiš ob tem, ko vidiš, kaj vse je ta človek dosegel. Ljudje hitro pozabljamo. Lahko se je spomniti uspehov, ki si jih doživel, ampak pomembni oziroma morda še pomembnejši so tudi tisti, ki jih nisi.

Novinarji delate zgodbe, s katerimi opozarjate na preteklost, a ne morete ustvarjati čudežev. Pišete o tem, kar je raziskano. Zato je naloga muzejev in zgodovinarjev pomembna. Mi moramo raziskovati, kaj se je dogajalo. Če bi bilo idealno, bi naredili življenjepise za vse športnike iz preteklosti. Potem bi vi lahko iz tega delali zgodbe in jih približali ljudem. Da bi videli, da zgodovina slovenskega športa niso samo tisti, ki se vedno pojavljajo. Pred njimi so bili še mnogi drugi.

Zagotovo bi lahko zgodovino športa ljudem približali z objavami v digitalni obliki. Na spletni strani vašega muzeja, ki sem jo obiskal, prav veliko podatkov nisem zasledil.
Našo spletno stran je povozil čas. V prihodnosti si zagotovo želimo, da bi bilo drugače. Če lahko vsaj muzeji potegnejo kaj dobrega iz časa koronakrize, je to dejstvo, da so skoraj vsi dosegljivi tudi na spletu. Izbire ni bilo. Pri nas pa se ni veliko spremenilo, saj na spletu praktično nismo prisotni. Želimo si, da bi bilo drugače, in tudi ciljamo na to, ampak tukaj spet prideva do naše kadrovske podhranjenosti. V veliki meri je ta povezana tudi s prihodnostjo muzeja. Bomo videli, kaj se bo glede tega uredilo.

Naša želja je, da bi dobili primeren prostor in postali samostojna institucija. Mislim, da je šport Sloveniji dal ogromno. Kot tak si zasluži tistih tisoč, dva tisoč kvadratnih metrov prostora, da ljudje pridejo in občudujejo našo športno zgodovino. Da na naše športnike niso ponosni samo takrat, ko osvajajo medalje, ampak da lahko te občutke podoživljajo tudi pozneje. To nujno potrebujemo. Strošek zagotovo ne bi bil tako velik, da si ga ne bi mogli privoščiti. Kot država si ob vseh uspehih slovenskih športnikov ne moremo privoščiti, da ne bi imeli športnega muzeja.

Tudi reklame za vaš muzej ni praktično nobene. Koliko obiskovalcev ga sploh obišče?
Pred pandemijo je bil muzej odprt nekaj ur na dan, za nameček ob terminih, ki so slabo dostopni za širšo populacijo. Zaradi prostorske stiske ne moremo nuditi nekih širših pedagoških delavnic, kot je to v drugih muzejih. Občasno imamo voden ogled. Potem je tukaj še nekaj posamičnih obiskovalcev. Vstopnine ni. Nekaj dnevnih obiskovalcev pa nas obišče.

O natančnih številkah težko govorim, a dejstvo je, da šport ljudi zelo zanima. Prepričan sem, da bi nas v pravih prostorih in ob pravi reklami na leto obiskalo nekaj deset tisoč ljudi. Prišlo bi tudi ogromno turistov. To ni demagogija, ampak resnica. Športniki so naša največja reklama. Kdo od tujcev ve za Ljubljanski grad? Nihče. Dončića pa poznajo vsi. Od Dallasa do Azije. Šport je pomembnejši del družbe, kot si marsikdo prizna.

"Politika bi šport morala dojemati kot državotvoren element." Foto: Vid Ponikvar Zdi se, da naša politika slovenskega športa kot takega, razen ob nastavljanju pod žarometi ob največjih uspehih, ne dojema. Nazadnje je država športnike in športnice močno razjezila ob zadnji odločitvi o začasni ustavitvi športa.
Mislim, da se politiki dobro zavedajo tako moči kot pomembnosti športa. Vedo, da v družbo prinaša veliko dobrega. Ne nazadnje je to tudi ena redkih, če ne celo edina stvar, pri kateri smo Slovenci enotni. Je tudi magnet, ki poveča prepoznavnost države. Mislim pa, da nam manjka, da bi šport prepoznali tudi kot državotvoren element. Tak, kot sta kultura in jezik. Daje nam identiteto. Ko si ponosen na športnike, si ponosen tudi na državo. Ta hkrati v svet pošlje svojo zgodbo. Sporočilo, da se tam dobro in sistematično dela z mladimi. Zdaj vsi zagotovo že vemo, da je šport pomemben. Tega nihče več ne more zanikati.

Od države bi pričakoval malo več sistematičnosti. Postavljanje sistema, prioritet. Pa ne mislim zdaj na centralizacijo iz časov socializma, ampak da bi se na vseh področjih jasno postavili programi, kaj želimo doseči, in katerim bi se sledilo. Tudi glede ohranjanja zgodovine športa, ki je zelo pomembna. Postati mora samoumevno, da ohranjamo zapuščino za naslednje generacije. Da bodo tudi naslednji uspešni športniki vedeli, da so del nečesa. Tudi Bojan Križaj, Miro Cerar in preostali so imeli svoje predhodnike. Morda niso bili vsi prvaki, so bili pa deseti, 15. … Ampak nekdo je moral biti tudi tisti prvi Slovenec, ki je šel na svetovno prvenstvo. Nekdo je bil tisti, ki je določen šport k nam prinesel in ga začel gojiti.

Moralo bi biti več tega zavedanja o preteklosti in ljudeh, ki so bili tukaj pred nami. O tem, da tudi zdajšnji športniki nadaljujejo zgodbe nekaterih drugih, in jih, morda, skušajo spraviti na višjo raven. Da se potem zgodi, da učenec preraste učitelja, kot radi rečemo. Skušaš biti čim boljši od teh, ki so bili tukaj pred tabo. Hitreje, višje, močneje, kot govori olimpijski rek. Ob zavedanju in spoštovanju tega, kar je bilo v preteklosti.

Kaj pa nas je zgodovina naučila iz tega, če se politika preveč vmešava v šport? Portoroški sklepi, ki jih je takratni politični in športno-funkcionarski vrh sprejel leta 1976, so škodovali kar nekaj slovenskim športom, predvsem kolektivnim. V morda največji meri nogometu.
Politiko radi črnimo, a po drugi strani jo vsi potrebujemo. Nekdo državo mora voditi. Je pa res, da se politika ne sme preveč vpletati v vse, ampak mora odgovore na to, kaj je dobro in kaj ni, prepustiti stroki. Država mora ponuditi finančno pomoč in omogočiti, da stvari tečejo. Poskrbeti mora za mir in pogoje. Zagotovo marsikdaj ne ravna pametno, ampak politike se ne sme izključevati. Brez nje nikjer ne gre. Zadeve morajo biti organizirane.

Portoroški sklepi so bili avantura, ki ni uspela. Večina bo rekla, da so slovenskemu športu prinesli več slabega kot dobrega. Predvsem v kolektivnih športih. To ni bil primer dobre prakse, ampak kdor dela, greši. Teh posegov je bilo po vojni še veliko. Pa tudi že pred njo. Včasih so se izkazali za dobre, drugič ne. Verjamem pa, da se odgovorni takrat tega zagotovo niso lotili s slabimi nameni. Ko nastane težava, je treba poskušati najti rešitve. Takrat so poskusili, ampak se ni izšlo najbolje.

Takrat je kratko potegnil predvsem nogomet, ki naj bi bil "južnjaški" šport, medtem ko naj bi bili za Slovence "rezervirani" zimski športi.
Neki stereotipi vedno obstajajo, v vsakem je tudi nekaj resnice, a s tem, da Slovenija ni nogometni narod, se ne strinjam. Nogomet ima pri nas bogato zgodovino. Morda ne takšno, kot jo imajo Hrvati, a vseeno. Nogomet je bil pri nas že pred smučarijo, ki se je potem ekstremno razvila in ga tudi prehitela.

Slovenski nogomet, v primerjavi s preostalimi športi, ni dosegel nobenega velikega uspeha v smislu medalj z največjih tekmovanj. Rokomet, košarka, odbojka so jih. Ampak če bosta istočasno na sporedu tekmi nogometne in katerekoli druge reprezentance z velikih tekmovanj, sem prepričan, da si bo veliko več gledalcev ogledalo nogometno tekmo. Spomnimo se tudi vseh velikih evforij ob največjih uspehih slovenskega nogometa. Zdaj imamo še Aleksandra Čeferina na vrhu evropske nogometne zveze.

"Že po prvi svetovni vojni so države šport začele izkoriščati za mednarodno politiko." Foto: Vid Ponikvar

Ko sva že pri njem, bo mesto v muzeju pripadlo tudi njemu?
Ni ga še, zagotovo pa ga bo. Verjetno lahko v marsičem tudi pomaga. On je ime, ki odpira marsikatera vrata. Nekoč bo velik del športne zgodovine Slovenije. Opravlja tako pomembno funkcijo v svetovnem športu, da ga zagotovo lahko uvrstimo med pomembnejše figure zgodovine našega športa. Bili smo tudi že v stikih. Ko sva se pogovarjala, je bil zelo kooperativen in pripravljen pomagati, a je potem v zadregi ugotovil, da sploh ne ve, kaj naj nam podari. "Morda nalivno pero?" me je vprašal. (smeh, op. p.)

Če se vrneva k politiki. Šport je bil v preteklosti, predvsem nogomet na tukajšnjih prostorih, pogosto "orožje" za ideološke in meddržavne boje. Velikokrat tudi skozi navijaške strukture.
Tako je bilo že od nekdaj. Že po prvi svetovni vojni so začele države šport izkoriščati za mednarodno politiko. Britanija, fašistična Italija, Nemčija, tudi Sovjetska zveza. Ne nazadnje so tudi bojkoti velikih tekmovanj politična odločitev. Zagotovo politika izkorišča tudi šport. Nekateri, ne vsi. Ne bi pa tega preslikal na navijaštvo. Veliko je stvari, ki pa so bolj načelne, v resničnosti pa hitro zvodenijo. Sam športa danes ne bi preveč politiziral, so pa primeri iz zgodovine, če pogledamo predvojna nasprotja med sokoli in orli, ko so politike in nazorske razlike imele precejšnji vpliv.

Kako je z zgodovino športa in letnicami? Kar nekaj je polemik glede letnic začetkov posameznih klubov, zvez in navsezadnje tudi športov samih.
Pri teh vprašanjih je dobro biti zgodovinar in ne navijač. Ljudje imajo radi številke in natančne podatke, zgodovinar pa predstavlja celotno zgodovino. Za nas je pomembno, da se konkretnim odgovorom na ta vprašanja malce izognemo in povemo, da je pomembno vse. Ne samo letnica. Ironično je, da ljudje v zgodovini sovražijo faktografijo, v šolah se pritožujejo nad letnicami, ki jih morajo poznati, ko pridemo do zgodovine športa, pa vsi zahtevajo letnice.

Toda stvar ni tako enostavna. Predvsem med drugo svetovno vojno je prišlo do takega reza, da težko vlečeš niti. Je stvar odločitve. Zgodovinar lahko predstavi, kaj je bilo, navijači pa bodo morali sami izbrati, kaj bodo upoštevali, ampak bodo ob tem morali svojo odločitev tudi utemeljiti. Več je dejavnikov, na podlagi katerih lahko upoštevaš letnico začetka enega kluba.

"Ljudje so to Olimpijo prepoznali kot naslednico. Šport pa se igra predvsem zaradi ljudi." Foto: Vid Ponikvar

Veliko prahu dviguje predvsem zdajšnja nogometna Olimpija, ki je nastala na pogorišču stare, zato ji mnogi očitajo, da ne gre za isti klub.
Več je argumentov, na podlagi katerih lahko določiš nastanek enega kluba, ampak če si upošteval določene parametre, potem je treba pri vseh drugih klubih upoštevati iste. Največkrat ni tako. Nekdo bo rekel, da gleda ime kluba, drugi barvo, tretji stadion, navijače, igralce … Ali pa pravno. Ko pridemo do tega ob vsem tem, kar se v športu danes dogaja, potem bo ob številnih "bypassih" kar nekaj klubov izgubilo svojo zgodovino. Pravno gledano to ni noben naslednik, ampak pri navijačih očitno je.

To je zelo spolzek teren. Obstajajo klubi, ki so zamenjali imena, barve, a še vedno lahko govorimo o tem, da so nasledniki. V Ljubljani je bila v času prve in druge svetovne vojne skoncentrirana večina slovenskega športa. Bila je bila matica slovenskega športa, kakorkoli obrnemo. Bil je denar, tukaj so bili ljudje, ki so to lahko razvijali.

Če imaš samo en klub v enem kraju, potem ni težko določiti poteka njegove zgodovine, težava pa je, ker je bilo v Ljubljani med vojnama več kot deset nogometnih klubov.  Ti so se med sabo združevali. To je bilo začetniško obdobje, ko so se stvari šele začele vzpostavljati.

Mimogrede, ravno septembra letos bomo z razstavo na Krakovskem nasipu v Ljubljani obeležili 110. obletnico SK Ilirije. Pripravljamo razstavo o ljubljanskem nogometu do leta 1945.

Težko se je zediniti, na podlagi česa izbiraš letnico. Na podlagi pravnega dokumenta, imena, barve? Če pogledamo z enega vidika, potem NK Bežigrad in Olimpija nimata prav veliko skupnega. Ime ni enako, stadion ni isti, igralci so se zamenjali, lastniki tudi … Nič ni isto, ima pa navijače. Ljudje so ta klub prepoznali kot naslednika. Šport pa se igra predvsem zaradi ljudi. Če se igra zanje, potem imajo oni tudi pravico določiti, kdo je pravi naslednik. Ne vem, zakaj smo tako obremenjeni s številkami. Nisem zagovornik tega, da bi se rezala zgodovina.

Ko sva že pri Olimpiji. Nekaj njenih gorečih navijačev lepo neguje njeno in s tem tudi slovensko nogometno zgodovino. Javnosti že dlje časa znani OptaŽabar jo pridno bogati s številkami, zdaj so se pojavili še fantje s spletne strani Enotnost.si, ki so podobno dejavni z besedami. Kako pomembni in dobrodošli so za zgodovino takšni posamezniki?
Zelo. Všeč mi je to, kar počnejo. Želim si, da bi bilo takšnih posameznikov še več. To so ljudje, ki so močno navezani na svoj klub in ga "obdelajo" do obisti. Jaz kot zgodovinar, ki se s tem ukvarjam profesionalno, nimam časa, da bi se tako podrobno poglobil v samo eno zadevo. Jaz lahko podam samo neko širino. Oni pa najdejo stvari, ki jih mi ne. Dopolnjujemo se drug z drugim. Morali bi biti bolj povezani. Ne bi smeli biti na nasprotnih bregovih, ampak sodelovati.

Hvala bogu, da imamo takšne ljudi. Še nekaj jih je. Sploh v smučariji. Zbirateljev in drugih zapisovalcev zgodovine. Če bi bil muzej tak, kot si želimo, da bi bil, bi bilo tega še več. Sodelovali bi lahko na veliko višji stopnji. Muzeji gremo v zadnjem času vse bolj v smer vključevanja. Manj ekskluzivnosti in več inkluzivnosti. Želja je, da se v proces zapisovanja zgodovine vključi čim širša množica ljudi. Zgodovinarje, navijače, športnike, funkcionarje … Tako kot je za športne uspehe potrebna množica različnih ljudi in poklicev, tako je to potrebno tudi za njihovo ohranjanje.

"Zdajšnjega procesa se ne da zaustaviti, celotna družba je danes specializirana zelo ozko, sokolskega zdravega duha v zdravem telesu ni več in ga ne bo." Foto: Vid Ponikvar

Končajva pri začetku zgodovine slovenskega športa.
O tem bi lahko govoril na dolgo in široko, ampak bom skušal biti čim krajši. Izraz šport danes uporabljamo za vse, kar pa je varljivo. V preteklosti so, če poenostavim, obstajali telovadba oziroma telesna vzgoja, to so Sokol, Orel in delavske Svobode. Potem je bil šport, ki je prišel za njimi in je zrastel na drugih temeljih. Zdaj vsemu temu rečemo šport, dejansko pa je ta ločen na šport, telovadbo in planinstvo. Vse skupaj je telesna kultura, boljši izraz, ki je bil dolgo v uporabi.

Pravimo, da so začetki našega športa po prvi svetovni vojni. Takrat se je zgodil velik bum. Po drugi svetovni vojni še bolj. Začetki so že pred prvo svetovno vojno, a če gledamo širšo športno, torej telesno kulturo, se je prvo društveno organiziralo sokolstvo leta 1863, kar je zelo lepa letnica. To je bila res ogromna organizacija, ki jo je po prvi svetovni vojni prepoznala tudi država in jo podpirala. Pred vojno so svojo pot začele tudi nekatere športne panoge, kot so kolesarstvo, plavanje in pa seveda tudi planinstvo.

Ne nazadnje se je takrat začel tudi nogomet. Potem se je po prvi svetovni vojni zgodil velik preskok, začela se je samoorganizacija na državni ravni, vzpostavljati so se začeli pododbori panožnih zvez, ki so v našem primeru zajemali celotno Slovenijo brez zasedene Primorske. Če se dotakneva nogometa, je bil ljubljanski nogometni "podsavez" slovenska nogometna zveza. Začele so se vzpostavljati nove panoge. Z njimi pa so se ljudje začeli resno ukvarjati.

Kam gre šport danes?
Govorim kot zgodovinar in opazovalec tega, kaj je bilo prej in potem. Prej je imel šport predvsem precej širši pomen. Takrat si bil lahko telovadec in hkrati zelo uspešen skakalec v vodo, ob tem pa si se tudi šolal. Ko si zaključil športno pot, si šel naprej. Veliko športnikov je bilo, ki so bili intelektualci. Zdajšnje razmere v športu česa takega seveda ne dopuščajo.

Zdajšnji športniki so od mladosti strogi profesionalci in trdo garajo od majhnih nog. Resda imajo na voljo kup maserjev in drugih "pripomočkov", a prepogosto kariere končajo s številnimi zdravstvenimi težavami. Resda država pomaga, kolikor se da, ampak kar nekaj jih je, ki imajo težave s prehodom v normalno življenje. Vsaka stvar ima svoje pluse in minuse.

Zdajšnjega procesa se ne da zaustaviti, celotna družba je danes specializirana zelo ozko, sokolskega zdravega duha v zdravem telesu ni več in ga ne bo. Čeprav so takšna načela v marsičem pozitivna, zdaj morda še bolj kot kadarkoli prej.

Morda se je tudi zaradi tega treba o tem, tudi prek muzeja, pogovarjati, se spominjati nekdanjih vrednot, vrednosti športa in tega, kaj je nekoč pomenila telesna aktivnost. Iz zgodovine lahko povlečemo marsikatere dobre stvari in se iz njih naučimo. Zgodovina nas uči celo življenje.