SiolNET. Sportal Košarka
1,70

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Vital Eiselt

Pozabljena legenda jugoslovanske košarke iz Ljubljane

1,70

termometer

Vital Eiselt
Foto: Vid Ponikvar

Z Vitalom Eiseltom, nekdanjim dolgoletnim košarkarjem Olimpije, ki je z Jugoslavijo 1961 prišel do njene prve od mnogih medalj na velikih tekmovanjih in potem osvojil še dve, smo brskali po njegovih košarkarskih spominih. Čeprav je s preteklostjo neobremenjen, je iz nje povlekel marsikaj zanimivega.

"Koliko ljudi te pozna, je odvisno od tega, koliko si prisoten v medijih in v kakšnih krogih se pojavljaš," je povedal, ko je govoril o tem, da se ga iz košarkarskih časov spominja le redkokdo, in dodal, da se bolj kot v javnosti s prijatelji iz košarkarskih krogov druži na kavicah.

Morda tudi s kom izmed treh mimoidočih, ki so ga pozdravili, medtem ko smo z njim poldrugo uro brskali po njegovih košarkarskih spominih in na laž postavili trditev, da ga ne pozna več nihče. "Odlično. Prijetno," je bilo lepo slišati iz ust Ljubljančana, ko je enemu izmed njih z nasmeškom na obrazu odgovoril na vprašanje o počutju.

Vital Eiselt, Državna košarkarska reprezentanca. Julij 1965. Foto: Svetozar Busić, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije Tudi sicer ta nekdanji legendarni košarkar, ki je za Jugoslavijo skupaj odigral 58 tekem, daje vtis, da v življenju zelo uživa. Zadnjih 12 let kot upokojenec. "Biti upokojenec je res lepo," je povedal Vital Eiselt, ki rekreaciji skozi vse leto še danes nameni vsaj uro na dan. Na tokratni intervju, ki ni mogel potekati drugje kot ob legendarni košarkarski dvorani Tivoli v Ljubljani, se je z Rudnika, kjer živi, v sončnem vremenu rade volje pripeljal s kolesom.

"Plavam, veslam, kolesarim … Včasih sem veliko smučal, tako na snegu kot na vodi, tudi surfal sem zelo rad," je pojasnil, zakaj tudi pri 79 letih, skladno z imenom, ki sta ga zanj izbrala starša, deluje zelo vitalno, in dal vedeti, da v življenju zelo uživa. Verjetno tudi zaradi tega, ker se s preteklostjo ne obremenjuje. Raje živi za ta trenutek in si sem in tja prižge tudi kakšno cigareto, brez sramu prizna.

O tem, da je bila podobno kot športna zelo uspešna tudi njegova druga in veliko daljša poslovna kariera, bil je namreč finančni direktor uglednih podjetij, kot so Iskra, Slovin, Triglav, Koteks tubus in na koncu član uprave Kompasa, ni govoril.

To, da je bil z Jugoslavijo srebrn na dveh evropskih prvenstvih (1961 in 1965) in bronast na svetovnem prvenstvu leta 1963, ob tem pa tudi član zlatega rodu Olimpije, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja igrala pomembno vlogo v evropski košarki, je v pogovoru, v katerem so mu misli pogosto preskakovale z enega spomina na drugega, moral povedati.

Zaradi tega smo se namreč dobili in pogovor, če se izrazimo v košarkarskem žargonu, zavlekli v peti podaljšek. Nič hudega. Minilo je res hitro. Ko smo po debelih dveh urah snemanja na diktafonu pritisnili stop, se je zdelo, kot da je sodnik žogo v zrak vrgel le kak trenutek pred tem.

Vital Eiselt Foto: Vid Ponikvar

Pozabljena košarkarska legenda jugoslovanske košarke iz Ljubljane. To je bila misel, ki mi je šinila v glavo, ko sem se pripravljal na intervju z vami. Čeprav ste v košarki pustili globok pečat, se zdi, da vas širša javnost ne pozna.
Po koncu košarkarske poti sem se bolj malo pojavljal v teh krogih, čeprav se ljudje iz košarke in tistih časov še kar družimo skupaj. V teh krogih imam veliko prijateljev, s katerimi smo še vedno redno v stikih, medtem ko sem se v javnosti v vseh teh letih pojavljal malo oziroma skorajda nič.

Zaradi tega, ker se me ljudje ne spomnijo, nisem razočaran. Ko sem končal igrati, sem hodil v službo, ukvarjal sem se z otroki in se umaknil iz košarke, čeprav je šport vedno bil. Namesto košarke smučanje na snegu, na vodi. Potem sem v začetku sedemdesetih let odkril surfanje. Krasen šport. Zlasti ob burji, ob pravem jugo vetru je bil užitek. Ko je začelo pihati, mi je srčni utrip kar narasel.

Ljudje seveda pozabijo, kar je normalno. Časi, ko sem jaz igral košarko, so že zdavnaj mimo. Ob tem je treba vedeti, da ko govorimo o športu danes in športu, ko sem košarko igral jaz, govorimo o dveh povsem različnih stvareh. Nam je bil šport zabava, zdaj je to postal velik biznis tako kot vsi preostali. Igralci so uslužbenci, ki iščejo boljši klub, boljše podjetje.

Vsi pa smo začeli na isti način. Zaradi ljubezni do športa oziroma žoge. Žoga je droga, to še danes govorim. Toda potem se stvari, ko je prisotno toliko denarja, seveda obrnejo v drugo smer. Vsak začne gledati nase in na to, kaj bi bilo najbolje zanj. To je normalno. Tudi mi, ki smo košarko igrali pred pol stoletja, bi se obnašali povsem enako, če bi jo igrali zdaj.

Na Košarkarski zvezi Slovenije, pri Olimpiji se še kdaj spomnijo na vas? Vas povabijo na tekmo, kak dogodek?
Niti ne. Nekaj let nazaj sem bil na eni izmed obletnic na eni tekmi Olimpije. Stike imam samo z Olimpijskim komitejem Slovenije, pri katerem me občasno pokličejo, povabijo na kakšno prireditev. Na športnika leta, na primer. Imamo klub olimpijcev, ki vsake toliko časa organizira kak dogodek.

Zelo blizu sem si z Mirom Cerarjem, ki ga poznam že od rane mladosti. Bil je precej bolj resen od mene. Spomnim se nekega jutra, ko sem jaz prihajal z neke zabave, on pa se je odpravljal na trening (smeh, op. p.). Z njim sva že 15 ali več let skupaj v neki družbi, s katero se dobivamo skorajda dnevno. Z nekaterimi nekdanjimi hokejisti in košarkarji. Tone Prosenc, Mitja Stražar, moj soigralec pri Ljubljani, kjer sem v tamkajšnjem železničarskem klubu začel svojo košarkarsko pot.

Vital Eiselt Foto: Vid Ponikvar Jaz sem tam najprej treniral tudi atletiko, s katero sem se ukvarjal še pred košarko. Potem sem končal, zaradi težav s koleni. Tam, na stadionu v Spodnji Šiški, smo se družili številni športniki. Atleti, nogometaši, odbojkarji, košarkarji … Obiskovali smo tekme drug drugega. Bilo je res luštno. Bili smo kot ena velika družina. Še danes se srečujemo.

Ko smo tam igrali, je bilo igrišče iz leša. V Ljubljani so naredili lesene kocke. Če je bil dež, je bila to drsalnica, ob tem smo imeli usnjene žoge, ki so se napile vode. Ko človek takole pomisli, si niti ne more misliti, kako je bilo nekoč.

Z vlaki smo potovali po Jugoslaviji. Bili smo železničarski klub. Dobili smo svoj vagon. Enkrat, ko smo potovali v Beograd, se je zgodilo, da so nas v Zagrebu ponesreči odklopili. Zjutraj smo se zbudili in nismo vedeli, kje smo. To je bilo še pri Ljubljani. Pri Olimpiji smo v Zagreb, Karlovac potovali z avtomobili. V Skopje, Beograd pa z letali. Ko je bil Ivangrad iz Črne gore še v zvezni ligi, smo šli z majhnimi letali.

Bilo je zabavno. Zlasti zato, ker so se nekateri med nami letenja zelo bali. Spomnim se, ko je pilot dal Matiji Dermastji v roke krmilo, da je malce vozil avion. V tistem trenutku se je zbudil Boris Kristančič, ki je spal, in ko je zagledal ta prizor, je seveda skočil v zrak. Imel je kar bogat besedni zaklad in ga v imenu tovarištva in večnega prijateljstva prosil, naj prosim neha voziti. Verjetno si lahko mislite, kako je bilo (smeh, op. p.).

Teh fantov, ki so se bali letenja, je bilo še kar nekaj. V jugoslovanski reprezentanci je bil eden takih Zvonko Petričević. Sicer precej zgovoren možakar, ki pa je uro pred vstopom na letalo povsem utihnil in bil tiho, vse dokler nismo pristali.

Vital Eiselt Foto: Vid Ponikvar

Na košarkarske tekme še hodite?
Ne. V devetdesetih letih sem še hodil. Zaradi žene, ki je rada šla. Ko toliko časa ene sobote ali nedelje nisi v Ljubljani, začneš uživati v prostih dneh, ki jih v času košarkarske kariere nisi imel. Pa tudi sicer se mi zdi, da se na tribunah tako ali tako vsi spremenimo v "strokovnjake". Ko gre tvoji ekipi dobro, si navijač. Ko je obratno, kritiziraš. Takih je na tribunah veliko.

Se vas pa očitno še spominjajo na prostorih nekdanje Jugoslavije. Opazil sem, da ste bili v družbi nekaterih soigralcev iz tistih časov v zadnjih letih gost več raznih obletnic in dogodkov.
Se zgodi, da. Zlasti Beograjčani so tukaj precej aktivni. Ko je bila obletnica evropskega prvenstva v Beogradu, smo se dobili. Povabili so Iva Daneua in mene. Dobili smo se tudi v Vrnjački Baji. Pa potem leta 2018. Bilo je nekaj dogodkov. Ko se srečaš s starimi prijatelji, je vedno lepo. Nekaj jih na žalost ni več med nami, a tisti, ki so, so se v glavnem kar dobro znašli. So srečni in zdravi.

Eden od teh, ki je odšel mnogo prekmalu, je legendarni Radivoj Korač. Eden najboljših košarkarjev s prostora nekdanje Jugoslavije, s katero je osvojil šest medalj na velikih tekmovanjih in bil ob tem vedno njen najboljši strelec, je umrl v prometni nesreči leta 1969 v Sarajevu, star 30 let.
Žučko. Bil je posebnež. Že po zunanji podobi. Rdečelas. Ko sem gledal film o njegovem življenju, sem videl, da so ga pred odhodom v taborišče med drugo svetovno vojno rešili njegova svetla polt in rdeči lasje. Bil je eksploziven, zelo gibčen košarkar. Z največjim egom med vsemi košarkarji, ki sem jih poznal. Bil je tudi zelo inteligenten. Imel je svoj način gibanja. Zelo dobro se je zašel pod košema, tako da ga v Evropi niso znali ustaviti. Le Američani so ga lahko. Edina tekma, na kateri ga je kdo ustavil in jo lahko prikličem v spomin, je tista proti ZDA na svetovnem prvenstvu v Riu de Janeiru.

Skupaj sva bila vseskozi, ko sem igral za Jugoslavijo. Ko se je nesreča zgodila, je bil to za nas vse velik šok. Za celotno Jugoslavijo. Težko je, ko tako izgubiš prijatelja. Vsem nam je bilo zelo hudo. Nesreča se je zgodila, ko je šel iz Sarajeva v Beograd. Jaz tega niti nisem vedel, ampak Josip Gjergja, s katerim sta si bila precej blizu, mi je potem govoril, da Žučko ni bil najboljši šofer. Da je bila nesreča predvsem posledica njegove neizkušenosti.

Vital Eiselt Foto: Vid Ponikvar

Precej višjo starost je k sreči doživel Aleksandar Nikolić, ki je leta 2000 umrl, star 75 let. Oče jugoslovanske košarke, kot mnogi pravijo temu legendarnemu trenerju, ki je Jugoslavijo popeljal do kar šestih medalj na velikih tekmovanjih. Tudi do naslova svetovnih prvakov leta 1978. Kako ste trenerja, s katerim ste prišli do treh medalj na velikih tekmovanjih, doživeli vi?
On je bil profesor na fakulteti za šport v Beogradu in je veliko razmišljal. Potem je to prenesel na košarko in igralce. Prvi na svetu smo imeli gibljive centre, kot so Korač, Nemanja Đurić, Dragan Kovačić … Klasična centra sta bila samo Petričević in Trajko Rajković. Igra je slonela na improvizaciji. To je bila velika prednost jugoslovanske košarke. Čeprav smo trenirali razne sisteme, se ne spomnim, da bi na tekmi kakega uporabili. Kljub temu Aca ni bil jezen na nas. On se je bolj ukvarjal s tem, v kateri minuti bo koga poslal na igrišče. Imel je sijajne recepte. Če ni šlo, je vlekel odlične poteze. Bil je človek, ki je veliko razmišljal o svojih košarkarjih. O košarki. Bil je tudi zelo odločen in načelen človek.

Spomnim se, da so nas pred olimpijskimi igrami v Tokiu Američani povabili, da bi z njimi odigrali prijateljsko tekmo na Havajih. Aca jih je odklonil, saj je ocenil, da so naši konkurenti na igrah, ki so bili pred nami. Starejši si morda lahko bolje predstavljajo, kaj je bilo, če si komu leta 1964 rekel, da greš na Havaje. Mi smo ostali brez njih, ker se je tako odločil on in nas seveda zelo razočaral. Bil je mislec, nikoli tiran, a je imel vseskozi spoštovanje vseh nas. Mogoče je bil malo pretkan. Znal te je pretentati. Nekdo je nekoč rekel, da je jugoslovanski kolektivni šport naslednik hajduštva. Da se moraš znajti v vsaki situaciji. Improvizacija. Tak je bil on.

Kakšen je bil do vas, ki v njegovi ekipi niste imeli pomembnejše vloge, a ste bili vedno zraven?
Ko sem začel igrati za reprezentanco, sem bil benjaminček. Star sem bil 20 let. Mogoče eden redkih ali pa celo edini, ki ga je kadarkoli nadrl. Spomnim se, da sem na evropskem prvenstvu v Beogradu v hotel prišel precej pozno, a še vedno pred mojimi soigralci, ki so bili še zunaj. Takrat sem jih pošteno slišal, pa čeprav so bili vsi preostali precej bolj mačkasti kot jaz. Dobil sem še njihovo "porcijo". Ne, sicer pa je bil zelo korekten in sijajen strokovnjak. To je dokazal tudi v letih za tem. V Italiji so ga klicali "Dottore". V košarki je pustil res globok pečat.

Ivo Daneu je bil z Jugoslavijo srebrn na OI, svetovni prvak leta 1970 in še dvakrat svetovni podprvak, osvojil pa tudi tri naslove evropskega podprvaka in en bron z EP. Z Olimpijo je bil šestkrat jugoslovanski prvak. Leta 1967 je bil izbran tudi za jugoslovanskega športnika leta, FIBA pa ga je leta 1991 imenovala med 50 najboljših košarkarjev v zgodovini. Leta 2012 je izbran tudi v hram slovenskih športnih junakov. Ivo Daneu je bil z Jugoslavijo srebrn na OI, svetovni prvak leta 1970 in še dvakrat svetovni podprvak, osvojil pa tudi tri naslove evropskega podprvaka in en bron z EP. Z Olimpijo je bil šestkrat jugoslovanski prvak. Leta 1967 je bil izbran tudi za jugoslovanskega športnika leta, FIBA pa ga je leta 1991 imenovala med 50 najboljših košarkarjev v zgodovini. Leta 2012 je izbran tudi v hram slovenskih športnih junakov. Foto: Vid Ponikvar

Tako kot Ivo Daneu. Velikan slovenskega športa, legenda jugoslovanske košarke, ki ste ga imeli ob sebi v vseh letih igranja za Olimpijo in Jugoslavijo.
Še danes sva v stikih. Dostikrat se vidimo v nekem lokalu v centru Ljubljane, kjer se zbiramo nekdanji košarkarji. Tam je reden gost. Pod blokom, kjer stanuje, pa je en bife, kjer se zbira družba, ki sem jo omenil prej. Dostikrat pride tudi Ivo. Ravno danes (intervju smo opravili prejšnji torek, op. p.) praznuje 83. let. Moram ga poklicati. On je imel izreden instinkt, bil je tudi izredno borben. Tako v klubu kot v reprezentanci sva bila "cimra", vedno sva se dobro razumela. Anekdot v povezavi z njim je ogromno, a ne vem, ali so vse za v javnost (smeh, op. p.).

Spomnim se, da je bil vedno zelo pedanten. Če je kdo slučajno vzel njegovo brisačo za trening in se obrisal z njo, je bil hudič (smeh, op. p.). Ne, sicer pa ni bilo nobenih konfliktov. Bil je izreden košarkar. Nisem poznal nobenega, ki bi imel tako močan instinkt za igro. Za prostor, za akcije. Gibanje, igra. To je bilo v njem. Tega se ne naučiš. S tem se rodiš. Zanimivo, nekoč mi je rekel, da na igrišču vidi vse in ve, kaj mora narediti, medtem ko je ob igrišču, nekaj časa je bil namreč trener Olimpije, drugače.

Skupaj sta z Jugoslavijo osvojila tri medalje na velikih tekmovanjih. Začelo se je na evropskem prvenstvu v Beogradu. Po tem je Jugoslavija do razpada leta 1992 osvojila neverjetnih 26 medalj na velikih tekmovanjih, bila je tudi olimpijska, trikrat svetovna in kar petkrat evropska prvakinja. Do leta 1961 ni osvojila niti ene. Bili ste del zgodovinske ekipe, v kateri je bilo 12 članov in je orala ledino. Kako je bilo?
Igralo se je v sejemski dvorani v Beogradu, ki še danes stoji. Živeli smo v hotelu Palace. Nič posebnega ni bilo. Tudi po tem, ko smo do medalje prišli, ne. Spomnim se, da mi je taksist, ko sem se vrnil v Ljubljano, razkazoval njene znamenitosti, saj je mislil, da sem turist. Ni bilo neke evforije. Tudi po svetovnem prvenstvu 1963, kjer smo prvič prišli do medalje na svetovnih prvenstvih, ne. To se je razvilo šele pozneje.

V finalu, ki si ga je ogledalo 12 tisoč gledalcev, ste izgubili s 53:60.
Bilo je glasno navijanje, a morda še bolj vroče je bilo, ko smo igrali kje drugje. V Karlovcu, Čačku, Skopju ... Tam so bili gledalci ne samo bučni, ampak tudi agresivni. V finalu nismo imeli možnosti, Sovjeti so bili enostavno boljši.

Spomnim se, da smo se s Sovjetsko zvezo, s katero smo se potem srečali v predtekmovanju in v finalu, igrali že na pripravljalnem turnirju pred začetkom prvenstva. Sovjeti so bili za nas vedno trd oreh. Preostale reprezentance smo zlahka premagovali, njih pa ne.

Njihov center Janis Kruminš je v višino meril 218 centimetrov, na sebi pa nosil prek 140 kilogramov. Zelo neroden igralec, ampak velik kot gora. Naš najvišji košarkar je bil na drugi strani Petričević, ki je imel 210 centimetrov in ga ni mogel ustaviti.

Na tistem prvenstvu ste na parket stopili samo na eni tekmi. Prav proti Sovjetski zvezi, proti kateri ste v predtekmovanju izgubili s 58:75. Bili ste zraven, a za Jugoslavijo prav redno niste igrali. V enem izmed arhivskih biltenov, ki so izšli pred prvenstvom, sem zasledil zabavno izjavo. "Z Dragoslavom Ražnjatovićem bova največji pečat na tem prvenstvu pustila na zaključnem banketu!" ste se pošalili na svoj račun.
(Smeh, op. p.) Ja, takrat sem bil star 20 let, tako da na kaj več nisem mogel računati. Se pa spomnim, da sem se na tisti tekmi v eni od akcij zaletel prav v Kruminša. Ni bilo najbolj prijetno. Res je, da nisem preveč igral, a sem že na to, da sem bil zraven, ponosen. Ko začenjaš igrati kot otrok, imaš vedno ambicije. Ko si pionirček, bi bil rad mladinec, potem upaš, da boš kdaj zaigral med člani. Ko si tam, se sprašuješ, ali boš kdaj prišel v reprezentanco.

Vedno so neke ambicije, želje. Jaz sem jih imel že v atletiki. Bil sem kandidat za evropsko prvenstvo v skoku v višino, dobil sem tudi štipendijo. Trener Franc Pribošek - Šiki je bil prepričan, da lahko postanem prvi Slovenec, ki bo preskočil dva metra, a sem moral potem atletiko zaradi težav s koleni opustiti.

Je imela pa prva ekipa jugoslovanske reprezentance z nami, drugo ekipo, ko smo igrali na treningih, vedno probleme. Ražnjatović, Cvetković, Kovačić, Rajković, jaz … Vedno smo bili blizu. Točko ali dve …

Na tekmi med Olimpijo in Beogradom v Ljubljani, aprila 1964 (številka 12). Na tekmi med Olimpijo in Beogradom v Ljubljani, aprila 1964 (številka 12). Foto: Svetozar Busić, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije Zanimivo, kar tretjino takratne reprezentance so sestavljali Slovenci. Ob vama z Daneuom še Miha Lokar in Marjan Kandus, ki pa pri poznejših uspehih Jugoslavije nista več sodelovala.
Ne samo onadva, zraven je bil še Boris Kristančič, ki je bil Nikolićev pomočnik. Spomnim se, da je Kandus med pripravami hodil v Ljubljano, kjer je ravno končeval fakulteto. Takrat smo bili vsi študentje. V Olimpiji, v Ljubljani, ne vem, ali je bil eden, ki ni študiral. Košarka je bila študentski šport.

S Kandusom, dokler sem še delal, sem bil precej v stikih. Predvsem poslovno, saj je bil zelo uspešen bankir. Tudi jaz sem bil v financah, tako da sva se srečevala.

Z Lokarjem sem se videl redko, že dolgo ne. Vem pa, da je postal navdušen golfist.

Leta 1963 ste z Jugoslavijo nastopili na svetovnem prvenstvu v Braziliji, na katerem ste priložnost za igro dobili na tekmi proti Franciji v drugem delu skupinskega dela tekmovanja in spet osvojili srebro. Medalje na velikih tekmovanjih je Jugoslavija začela osvajati v nizu.
To je bila kombinacija sreče, igralcev in trenerjev. Na Rio hranim najlepše košarkarske spomine. Bilo je res lepo. Drugače, kot je danes. Pred nekaj leti sem Rio spet obiskal in bil precej razočaran. Danes ima 18, 20 milijonov prebivalcev. Veliko je kriminala, povsod so ograje. Takrat je bilo prebivalcev le pet milijonov. Rio ni več to, kar je bil leta 1963. Zelo sem vesel, ker sem ga lahko doživel takrat.

Stanovali smo na Copacabani, čez cesto je bilo morje, hrana je bila odlična … Tudi lepa dekleta, seveda. Pa sama otvoritev prvenstva, samba … Joj, kako smo jo plesali. Po koncu prvenstva sva z Ražnatovićem prišla v nek bar, tudi tam je bila seveda samba. Ko je lastnik lokala, bil je Čeh, izvedel, da sva Jugoslovana, se je iz zvočnikov zaslišala polka. Jaz sem začel plesati tanz polko in Brazilci so me začeli posnemati. Potem smo se menjali. Ena polka, ena samba. In tako do jutra. Sijajno doživetje.

Pa noro občinstvo, ki je Brazilce popeljalo do naslova. Brazilija na olimpijskih igrah v Tokiu leto za tem ni bila niti B od Brazilije. Isti igralci, a niso pokazali niti kanček tistega, kar jim je uspelo leto pred tem, ko jih je poneslo občinstvo. Igrali smo v dvorani Maracanazinho, ki stoji poleg kultnega nogometnega stadiona Maracana. Sprejela je 25, 30 tisoč gledalcev. Nabito polna dvorana in noro glasno občinstvo. Nogomet je bil v Braziliji tudi takrat seveda številka ena, a na tistem prvenstvu se mu je košarka verjetno približala bolj kot kadarkoli prej in potem.

Na tekmi med Lokomotivo in Ljubljano, septembra 1965. Na tekmi med Lokomotivo in Ljubljano, septembra 1965. Foto: Svetozar Busić, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Na tem tekmovanju, na katerem je finalni del potekal v skupinskem delu, ste do srebrne medalje prišli, potem ko ste v zadnjem krogu s 69:67 premagali Sovjetsko zvezo in prišli do prve zmage nad njo.
To je bila tekma, v kateri je Nemanja Đurić - Neca uprizoril pravcato simultanko. Ne vem, pri koliko točkah se je ustavil, a se dobro spomnim, da je bil neustavljiv. Bil je zelo inteligenten košarkar, ki je pri tisti zmagi nad Sovjetsko zvezo odigral morda celo tekmo kariere. Če se prav spomnim, je bil odličen tudi Petrićević, a Neca je bil še boljši. To je bil njegov večer.

Istega leta je Jugoslavija osvojila še bron na evropskem prvenstvu na Češkoslovaškem, na katerem vas zaradi poškodbe ni bilo. Leta 1964, ko je Jugoslavija na olimpijskih igrah v Tokiu, na katerih ste zaigrali na šestih tekmah, razočarala in pristala na sedmem mestu, ste bili spet zraven.
Na vsa prvenstva smo šli lačni žoge, s Tokiom je bilo drugače. Bili smo zasičeni, kar se je na naši igri zelo poznalo. Bili smo utrujeni, preveč smo trenirali. Dejansko ni bilo igralca, ki bi bil razpoložen. Res je, da smo proti ZDA izgubili samo za štiri točke, ampak če bi bila to normalna jugoslovanska reprezentanca, kot je bila prejšnja leta, bi jih premagali. Mučili smo se z Avstralci, ki so bili popolni anonimneži. Tudi z Italijani, ki smo jih pred tem zlahka premagovali. Moštvo je bilo v krizi.

Bral sem tudi zapise vaših dnevnikov, ki ste jih s tistih olimpijskih iger pisali za enega od ljubljanskih časopisov. V njih ne manjka takšnih ali drugačnih anekdot.
Res ne. Bilo je zelo zanimivo. Predvsem ena anekdota se mi je zelo vtisnila v spomin. Na igre je prišel Jaša Bakov, ki je tja pripotoval z vlakom prek Sibirije. Ta nekdanji jugoslovanski atlet bi moral v Tokiu nastopiti na olimpijskih igrah leta 1940, ki so potem odpadle. Želel je do vstopnic za atletska tekmovanja, a je bilo že vse razprodano. Potem je odšel na olimpijski komite, kjer je ravno potekalo neko zasedanje, vstal, začel peti japonsko himno, ki se jo je na dolgi poti do Tokia naučil, in rekel, da ne bo odšel, dokler ne dobi vstopnic. Vodil je pevski zbor v Novem sadu. Bil je posebnež.

Zelo dobro se spominjam tudi olimpijske vasi, ki je bila nekdanja ameriška vojaška baza, in potresov, ki so značilni za Japonsko. Neko noč smo spali v sobi skupaj Daneu, Korač, Giergia in jaz, ko je postelja ponoči začela hoditi. Vse se je treslo. Prižgala se je luč in zaslišali smo Nikolića, ki se je drl: "Fantje, takoj dol!" Giergia, ki je spal, je stekel na stopnišče, ampak nato hitro ugotovil, da je gol. Potem je sonožno skočil v hlačke, česa takega nisem videl nikoli, in pritekel dol. Zgodilo se je res hitro. Medtem smo Korač, Daneu in jaz sloneli na komolcih in se smejali do solz.

Zelo rad sem v Tokiu spremljal plavalna in atletska tekmovanja, ob katerih uživam še zdaj. Dostikrat sem si šel ogledat tudi treninge. Nekateri atletski dogodki s tistih olimpijskih iger so se mi močno vtisnili v spomin. V teku na deset tisoč metrov je bil velik favorit svetovni prvak in svetovni rekorder, Avstralec Ron Clarke, za medaljo se je potegoval tudi Maročan Mohammed Gammdouji (Tunizijec, op. p.), favorit je bil še Belgijec Henri Clerckx, potem pa je vse skupaj z olimpijskim rekordom presenetil Američan Billy Mills, za katerega nisem slišal niti prej in niti pozneje. Sprva je močno zaostajal, dva kroga pred koncem pa se je priključil vodilnim, dobil priložnost in premagal tekače, ki so imeli pol minute boljše osebne rekorde. Ta nastop me je impresioniral.

Vital Eiselt Foto: Vid Ponikvar

Leta 1965 še tretja in tudi zadnja medalja z velikih tekmovanj za vas. Novo srebro na evropskem prvenstvu, na katerem ste sami zaigrali na treh tekmah, in nov poraz proti Sovjetski zvezi v finalu, ki je bila tokrat na domačih tleh boljša s 58:49. Ob poročilih s finalne tekme sem naletel na kar nekaj zapisov o tem, da sta bila urugvajski in španski sodnik precej naklonjena domačinom. Korač in Daneu, ki je bil pozneje tudi izključen, sta imela po desetih minutah igre že vsak po štiri osebne napake.
Da, na tisti tekmi je bilo sojenje res slabo. Verjetno bi izgubili, tudi če bi imeli svoj dan. Sojenje je bilo katastrofalno, zato nič čudnega, da je Ivo, ki je bil zelo temperamenten, izgubil živce. Vse je bilo nastavljeno tako, da je morala zmagati Sovjetska zveza. Na tistem prvenstvu so bile kvalifikacije najprej v Tbilisiju, kjer smo zlahka napredovali in zmagovali. Tako je bilo, če me spomin ne moti, vse do finalne tekme proti Sovjetski zvezi, ko pač ni šlo.

Sovjeti nam res niso ustrezali. Bili so povsem drugačni od nas. Imeli so sisteme. Igrali so zelo premišljeno. Niso poznali improvizacije. Računali smo, da bomo imeli svoj dan, pa nam ni šlo. Fizično so bili močnejši, ampak spet ne toliko, da jih ne bi mogli premagovati, a jih nismo. Proti njim nikoli nismo bili sproščeni. Finalna tekma je bila zelo slaba. Na koncu je bil zelo nizek rezultat.

Slišal sem, da ste v Sovjetski zvezi, v kateri je takrat vladal strog komunistični režim, doživeli kar nekaj zanimivih anekdot. Povejte nam kakšno.
Ko smo pristali v Moskvi, smo se nastanili v nek mednarodni hotel in se komaj dobro razporedili po sobah, ko je kar naenkrat prišel Aca Nikolić in nam zabičal, naj se takoj "narišemo" pri recepciji hotela. Ekspresno nas je zbral in odpeljali smo se na jugoslovansko ambasado v Moskvi, kjer so nam takoj zaukazali, naj pazimo, kaj govorimo. Ko smo prišli, smo namreč malo pokritizirali, kakšne trgovine imajo, kako je slabo … Da z zgradb visijo grde zastave, parole. Nismo pa vedeli, da nam povsod prisluškujejo. Povsod, v vsakem nadstropju hotela, so bile montirane prisluškovalne naprave. Pa tudi drugod.

V Tbilisiju, ki je znan po proizvodnji šampanjca in vinjaka, smo bili povabljeni na neko degustacijo, a nam Aca ni dovolil, da bi jih preizkušali. Z Ražnjatovićem sva se hitro dogovorila in "zaplet" rešila na drugačen način. Ko smo prišli do avtobusa, sva "ugotovila", da sva zgoraj pozabila športni torbi. Šla sva ju iskat nazaj, na hitro zvrnila nekaj kozarcev in prišla nazaj. Ali sva bila potem pijana? Poslušajte, ko si mlad in imaš dobro kondicijo, se da narediti marsikaj (smeh, op. p.).

Na tekmi proti Crveni zvezdi v Ljubljani, oktobra 1964. Na tekmi proti Crveni zvezdi v Ljubljani, oktobra 1964. Foto: Svetozar Busić, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije Košarko ste začeli igrati pri ŽKK Ljubljana, s katerim ste leta 1959 postali celo jugoslovanski pokalni prvaki, in potem leta 1962 prišli k Olimpiji. Njen član ste bili osem sezon, v katerih ni manjkalo uspehov. Vrhunec je bil leto 1966, ko ste postali jugoslovanski prvaki, pomembno vlogo pa ste igrali tudi v Evropi. Z Olimpijo ste redno prihajali daleč v zdajšnji evroligi, takratnem pokalu državnih prvakov in tudi v pokalu pokalnih zmagovalcev.  
Glavni razlog, da sem prišel v Olimpijo, je bil ta, da je šel Daneu takrat v vojsko, tako da je manjkal organizator igre. Takrat so me povabili in sem prišel. Dobro se spomnim moje prve evropske sezone in tekem pokala državnih prvakov proti francoski ekipi Bagnolet, proti kateri smo v drugem krogu v gosteh izgubili za 19 točk, potem pa jo doma dobili za več kot 30 točk in napredovali. Tekma je potekala na razstavišču in bila daljša kot katerakoli, ki sem jo odigral.

Spomnim se, da smo takrat vse do zadnjega čakali na Iva, da bo prišel iz vojske v Beogradu, pa zaradi snega ni mogel priti. Potem se je tekma začela in trajala ne dvakrat 20, ampak verjetno dvakrat 25 minut. Naši so pač malo goljufali, a po nepotrebnem, saj smo Francoze povsem razbili in prehiteli že prej. Sem bil pa po koncu te tekme utrujen bolj, kot sem bil kadarkoli prej in pozneje. Komaj sem stal na nogah. Potem smo v četrtfinalu nesrečno izpadli proti Spartaku iz Brna in izpadli.

V sezoni 1966/67 smo šli dlje. Uvrstili smo se na zaključni turnir v Madridu, kjer smo potem v polfinalu tesno izgubili z Realom (86:88) in v tekmi za bron premagali praško Slavio. Jaz sem imel v tisti sezoni zdravstvene težave, saj sem utrpel hujši pretres možganov, tako da sem igral bolj malo. Kot je takrat rekel takratni predsednik Olimpije, je bil to eden glavnih razlogov, da nismo prišli do finala. Je pa v Madridu odlično igral Borut Bassin. Bil je izreden. Imel je svoj dan.

Ferenc Puškaš je eden najboljših nogometašev vseh časov. Za Madžarsko je na 85 tekmah zabil kar 84 golov in je njen najboljši strelec v zgodovini. Z njo je bil leta 1954 svetovni podprvak in leta 1952 olimpijski prvak. Po skoraj 400 golih, ki jih je zabil za Honved iz Budimpešte, je leta 1958 prišel v Real Madrid in tam v naslednjih osmih letih zanj zabil kar 242 golov. Z Realom je bil trikrat evropski prvak. Po njem je poimenovana tudi nagrada za najlepši gol leta, ki jo FIFA podeljuje od leta 2009. Ferenc Puškaš je eden najboljših nogometašev vseh časov. Za Madžarsko je na 85 tekmah zabil kar 84 golov in je njen najboljši strelec v zgodovini. Z njo je bil leta 1954 svetovni podprvak in leta 1952 olimpijski prvak. Po skoraj 400 golih, ki jih je zabil za Honved iz Budimpešte, je leta 1958 prišel v Real Madrid in tam v naslednjih osmih letih zanj zabil kar 242 golov. Z Realom je bil trikrat evropski prvak. Po njem je poimenovana tudi nagrada za najlepši gol leta, ki jo FIFA podeljuje od leta 2009. Foto: Getty Images

Na uho mi je prišlo, da ste se v Madridu družili s slovitim Ferencom Puškašem, legendarnim Madžarom, ki še danes velja za enega najboljših nogometašev vseh časov. Kako sta se spoznala?
Na večerji ob koncu prvenstva sva sedela skupaj in se malo pogovarjala. Ker sem prihajal iz Jugoslavije, sem mu bil zanimiv. Rekel je, da če bi bila Madžarska tako urejena, kot je bila takrat Jugoslavija, zagotovo ne bi odšel v Španijo. Govoril mi je, kako je prišel z Madžarske v Španijo in kako lepo se ima tam. Da se počuti odlično in ga imajo ljudje zelo radi. Po večerji me je vprašal, ali imam kakšno željo, pa sem mu rekel, da bi rad malo spoznal nočno življenje v Madridu. Odvrnil je, da mi z veseljem ustreže.

Potem sva se vse s taksijem vozila od enega do drugega dogodka, prav fino sem se imel. Najprej sva šla v nek lokal, kjer so prepevali. Pesem, ki sem jo slišal iz ust enega od gostov, ki so se izmenjavali za mikrofonom, mi v ušesih odzvanja še danes. Tako lepo je pel. Nadaljevala sva v restavraciji številka ena v Madridu, kjer so plesali najboljši plesalci flamenka na svetu. Zbrana je bila vsa španska elita, vstopnic ni bilo več, a ker je bil on Puškaš, so se vrata odpirala sama od sebe. Zanimivo pa je, da je vseskozi vztrajal pri tem, da plača. Že s taksistom se je moral prepirati, da je lahko plačal prevoz. Podobno je bilo tudi povsod drugje.

Nekje sredi noči je on odšel, jaz pa sem ponočeval še naprej in v zanimivi madridski noči užival do ranega jutra. Res je bilo lepo in vesel sem, da sem ga spoznal. Bil je prijeten, spoštljiv možakar. Čeprav so ga vsi nosili po rokah, kar sem dodobra dojel v tistih nekaj urah, ki sva jih preživela skupaj, ni bil prav nič vzvišen. Bil je tudi prijazen in verjetno precej inteligenten človek. Ni dajal vtisa, da ima prav samo on. Znal je poslušati.

Leta 1969, ko ste se vrnili s služenja vojaškega roka, ste razmeroma mlad, stari ste bili 28 let, zapustili Olimpijo in končali športno pot. Zakaj?
Po dolgem času sem bil brez poškodb, bil sem v odlični formi, a potem nisem dobil priložnosti za igro, zato sem izgubil voljo in nehal hoditi na treninge. Nisem bil razočaran. Zgodila se je naravna selekcija. Čas je bil za mlajše, ki so bili takrat zelo dobri. Če so predolgo na sceni stari, potem mladi ne dobijo priložnosti. Prav je, da je tako. Potem sem imel še nekaj ponudb, a sem si rekel, da je dovolj.

Vital Eiselt Foto: Vid Ponikvar

Vas ni zamikalo, da bi še kdaj zaigrali?
Poročil sem se in se posvetil drugačnemu življenju, novi poti. Sem pa s športom vedno ostal tesno povezan, tako kot sem še danes. Zelo rad sem smučal. Vsak konec tedna sem bil na smučeh. Čez poletje sem začel surfati in smučati na vodi. Igral sem tudi tenis. Ukvarjal sem se z drugimi športi, tako da mi ni manjkalo prav nič. Košarko sem na kakšnih sindikalnih tekmah igral le še za podjetje in so me pretepali kot mačka. Če sem koga udaril jaz, pa je bilo takoj vse narobe (smeh, op. p.).

V kakšni drugi vlogi se v košarki niste videli?
Še ko sem igral, sem treniral pionirje, mladince … Ko sem bil v Tolminu v vojski, v letih 1968 in 1969, sem tam treniral Tolmin. Prišli smo v slovensko ligo. Potem sem vodil še Postojno, tudi z njo smo prišli v slovensko ligo, v začetku sedemdesetih let pa končal delo tam in trenerske vode zapustil.

Kaj vam je košarka dala?
Ogromno. Finančno skoraj nič, čeprav smo bili tudi takrat zelo zadovoljni. Dobili smo neko žepnino, pa tudi zvezno štipendijo iz Beograda. Povsem dovolj. Toda veliko več sta mi košarka in šport dala za nadaljnje življenje. V športu izgubljaš in zmaguješ. Ko spoznaš, da ni konec sveta, če izgubiš, ampak se iz tega lahko veliko naučiš in to preneseš tudi na življenje, posel, je to velika prednost. Ugotoviš, da poraz ni nobena katastrofa. Ljudje se grozno bojimo neuspeha, a če veš, da je to nekaj normalnega, ti je veliko lažje. To je sestavni del življenja. Ne moreš vedno zmagovati.

Vital Eiselt Foto: Vid Ponikvar

Vaši košarkarski ideali so bili takrat verjetno povsem drugačni od tistih, ki jih v športu, v katerem se pretakajo milijarde evrov, poznamo danes.
Žoga je droga. Mi smo igrali za zabavo. Ko si brez žoge, ne moreš narediti koraka. Ko jo dobiš, steče. Igrali smo vse žive kombinacije košarke. Dva na dva. Tri na tri. Tekmovali, kdo bo zadel več metov zaporedoma iz takšnih in drugačnih položajev, kdo bo skočil višje. Vse dneve smo preživeli na igrišču, naši starši sploh niso imeli pubertetnikov, saj smo vso energijo pustili na igriščih. Z današnjo mladino je seveda drugače, saj so povsem drugačni časi. Mladi imajo danes milijon možnosti, ki jih mi nismo imeli. Če bi jih imeli, bi bilo tudi z nami zagotovo enako.

Šport na najvišji ravni pa je danes tako ali tako postal posel, ki se pač imenuje šport. V njem se pretakajo vrtoglave številke, kar je po eni strani dobro, po drugi pa slabo. Dejstvo je namreč, da mi vidimo samo te, ki jim uspe. Se kdo sprašuje, kaj je z vsemi, ki jim ne? Kako živijo vsi tisti, ki jim načrte prekrižajo poškodbe, pomanjkanje talenta in sreče ali karkoli? Dončići, dragići, mazejeve in podobni so redki. Za njimi stoji še kup drugačnih, mnogo manj srečnih zgodb.

V ZDA imajo športniki z univerzitetnim programom to urejeno precej bolje, kot je pri nas. V Evropi je zgodba drugačna. Mi smo vsi študirali, jaz sem v letih 1965 in 1966, ko sem še igral, celo hodil tudi v službo. Redko zaslediš, da je imel kdo od nas težave z zaposlitvijo, z eksistenco … Zdaj je zgodba precej drugačna. Danes marsikdo stavi na uspeh, potem pa ostane brez vsega, a o teh ne slišimo. Beremo samo o milijonarjih in super uspešnih zgodbah. S te plati smo bili mi na veliko boljšem.

Dva od teh, ki jima je zagotovo uspelo, ste že omenili. Če se pogovarjamo o slovenski košarki, ne moremo mimo njiju. Naj prednost dobi starejši. Goran Dragić?
Izreden borec, zelo dober košarkar, ki gara za ekipo in ji tudi ogromno prinese. To, kar je s Slovenijo naredil na evropskem prvenstvu 2017, je nekaj izjemnega. Sijajen kapetan Slovenije je bil.

Luka Dončić.
Mislim, da … No, ne samo mislim, ampak sem prepričan, da fant košarke ne igra, ampak se igra skupaj z njo. V igri preprosto uživa. Igra se in uživa. To je nekaj, kar mu lahko vsi preostali zavidajo. To njegovo iskrivost. Neverjetno dobro predvideva poteze nasprotnika, bere prostor. Vedno mu gre po glavi to, kaj novega bo naredil. Sijajen košarkarski talent.

Slovenska košarkarja, ki sta leta 2017 Slovenijo popeljala do naslova evropskega prvaka, navdušujeta v ligi NBA. Luka Dončić je bil v prvi sezoni novinec leta, v drugi pa se prebil med glavne zvezdnike lige. Goran Dragić je v najboljši ligi na svetu odigral že 12 sezon, letos pa z Miamijem prišel vse do velikega finala in bil eden njegovih najboljših posameznikov. Slovenska košarkarja, ki sta leta 2017 Slovenijo popeljala do naslova evropskega prvaka, navdušujeta v ligi NBA. Luka Dončić je bil v prvi sezoni novinec leta, v drugi pa se prebil med glavne zvezdnike lige. Goran Dragić je v najboljši ligi na svetu odigral že 12 sezon, letos pa z Miamijem prišel vse do velikega finala in bil eden njegovih najboljših posameznikov. Foto: Vid Ponikvar

Ko sva že pri slovenski košarki. Olimpija? Klub, v katerem ste pustili osem let življenja, je po nizu vaših odmevnih evropskih dosežkov v devetdesetih let prejšnjega stoletja v Evropi še nekajkrat opozoril nase in leta 1997 nastopil celo na zaključnem turnirju evroligaške četverice, potem pa se umaknil daleč od stare slave.
Po mojih izkušnjah s kadrovsko politiko je vse odvisno od tega, kdo stvar vodi in kdo v njej odloča. Tam se po mojem mnenju vse začne in konča. Sposoben kader podjetje, kar športni klubi danes zagotovo so, pelje naprej, medtem ko jo nesposoben vodi v životarjenje. Tako je v podjetjih, v gospodarstvu, v šolah in seveda tudi v športu, ki je del posla. Seveda pa je res, da je v Sloveniji za vse športne klube težko. Slovenija je res majhen gospodarski prostor. Koliko je velikih, močnih slovenskih podjetij, ki bi vlagala v šport? Ne preveč …

Košarko, vsaj prek televizijskih zaslonov, še spremljate?
Ne. Zelo redko. Najraje imam atletiko. Zlasti če so na sporedu največja atletska tekmovanja ali pa diamantna liga. Zelo rad gledam zimske športnike in zelo vesel sem, ker lahko ob tem spremljam številne slovenske uspehe. Všeč mi je tudi plavanje. Zanima me, zakaj je nekdo pri istem gibanju tako hiter, drugi pa ne.

Plavam rad tudi sam, čeprav sem si nekoč rekel, da ne bom nikoli plaval, ker sem neploven. Potem sem plaval zelo veliko. Govoril sem tudi, da nikoli ne bom tekel na smučeh, ker sem bil zaprisežen pristaš alpskega smučanja, pa sem potem tudi to počel. Podobno je bilo s kolesarjenjem. Zdaj največ prav kolesarim. Le za veslanje nikoli nisem rekel, da mi ni všeč. Veslanje sem imel vedno rad.

Vital Eiselt Foto: Vid Ponikvar

Vas zanima vsaj vaša košarkarska preteklost? Si kdaj ogledujete kakšne stare slike, posnetke ali pa medalje in priznanja, ki ste jih osvojili? Vas navdaja nostalgija, ko takole posedate ob dvorani, v kateri ste igrali?
Niti ne, bolj sem navezan na stadion v Šiški, kjer smo preživeli mladost in se imeli res lepo. Tam sem prvič igral zvezno košarkarsko ligo, tam sem treniral tudi atletiko, ki mi je še danes zelo všeč. Velik športni zanesenjak Janez Baloh, ki je živel v soseščini, nas je že kot otroke rinil v šport in vestno beležil dosežke, ki smo jih dosegali v skokih in tekih. Res lepi spomini. Zelo smo se zabavali.

Priznam, da je grdo, ampak za medalje pa sploh ne vem, kje so. Verjetno v kakšnem predalu. Vem, da jih imam. Morda bi bilo bolj primerno, če bi jih hranil bolj vestno, ampak zame so pomembnejši vsi spomini, ki sem jih nabral. Košarka je bila eno poglavje v življenju, potem so prišla druga. Tudi zelo lepa, še lepša.

Življenje je šlo naprej. Moral sem delati, prišla je družina, ki je na koncu tudi najpomembnejša. Najpomembneje je, da v življenju najdeš sožitje. Da se z ljudmi okoli sebe dobro razumeš. Srečen sem, ker imam ženo, ki mi je pisana na kožo. Tudi ona ima rada šport, rada hodi naokoli. Srečno sva poročena že več kot 25 let.

V življenju torej uživate?
Zelo. Pokoj je prekrasno obdobje. Nisem si mislil, da bo tako lepo.

Najpomembnejše medalje košarkarske reprezentance Jugoslavije:

Olimpijske igre:
Zlato: Moskva 1980.
Srebro: Mexico City 1968, Montreal 1976, Seul 1988.
Bron: Los Angeles 1984.

Svetovna prvenstva:
Zlato: 1970 Jugoslavija, 1978 Filipini, 1990 Argentina.
Srebro: 1963 Brazilija, 1967 Urugvaj, 1974 Portoriko.
Bron: 1982 Kolumbija, 1986 Španija.

Evropska prvenstva:
Zlato: 1973 Španija, 1975 Jugoslavija 1977 Belgija, 1989 Jugoslavija, 1991 Italija.
Srebro: 1961 Jugoslavija, 1965 Sovjetska zveza, 1969 Italija, 1971 Zahodna Nemčija, 1981 Češkoslovaška.
Bron: 1963 Poljska, 1979 Italija, 1987 Grčija.

Olimpija v evroligi oziroma nekdanjem pokalu državnih prvakov:

Sezona Uvrstitev
1957/58 osmina finala
1959/60 četrtfinale
1961/62 polfinale
1962/63 četrtfinale
1966/67 tretje mesto
1970/71 osmina finala
1993/94 šestnajstina finala
1994/95 osmina finala
1995/96 šestnajstina finala
1996/97 tretje mesto
1997/98 osmina finala
1998/99 osmina finala
1999/00 četrtfinale
2000/01 četrtfinale
2001/02 drugi krog
2002/03 drugi krog
2003/04 drugi krog
2004/05 prvi krog
2005/06 prvi krog
2006/07 prvi krog
2007/08 prvi krog
2008/09 prvi krog
2009/10 prvi krog
2010/11 drugi krog
2011/12 prvi krog
2012/13 prvi krog

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 12
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin