Sreda, 17. 3. 2021, 8.00
3 leta, 9 mesecev
25 let od malega kristalnega globusa Andreje Koblar
Četrt stoletja od kristalne lovorike Slovenke, ki je orala ledino #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,42
Mineva 25 let, odkar je Andreja Koblar, takrat še s priimkom Grašič, prejela mali kristalni globus oziroma pokal za zmago v skupnem seštevku na najdaljši biatlonski razdalji 15 kilometrov.
Danes mineva četrt stoletja, odkar je nekdanja biatlonka Andreja Koblar, takrat še Grašič, prejela mali kristalni globus za zmago v skupnem seštevku biatlonskih preizkušenj na 15 kilometrov. In medtem ko se nekdanja vrhunska športnica, ki z družino že nekaj let živi na Norveškem, nerada sprehaja po zgodovini, njen oče Vinko Grašič to počne z veseljem. Navsezadnje sta z ženo vseskozi zbirala vse, kar je bilo kadarkoli zapisano o njuni hčerki, hranita pa tudi vse njene nagrade. No, večino.
"Da, večina nagrad je ostala doma. Andreja je s seboj na Norveško, kjer se je ustalila z družino, odnesla samo mali kristalni globus oziroma kristalno vazo, ki so jih takrat podeljevali za zmago v skupnem seštevku, in najpomembnejše medalje, vse drugo je ostalo doma v naši družinski hiši," nam je pojasnil Andrejin oče, 81-letni Vinko Grašič, ki smo ga obiskali na družinskem domu Grašičevih v Križah pri Tržiču.
Vinko in Florjana Grašič, oče in mama nekdanje biatlonke Andreje Grašič, poročene Koblar
Rdeča številka, ki jo je Grašičeva nosila kot vodilna v skupnem seštevku biatlonskega svetovnega pokala na 15 km. Fotografija kristalne vaze, ki jo je prejela za nagrado za zmago v skupnem seštevku te discipline, je v desnem kotu spodaj.
V družinski hiši je ostala večina pokalov, maskot in drugih spominov na njeno kariero. Najpomembnejše trofeje so s Koblarjevo romale na Norveško, nekaj pa jih je v Tržiškem muzeju.
Del zgodovine bo razstavljen v Slovenskem smučarskem muzeju v Tržiču
Del nagrad, oblačil in opreme so Grašičevi predali Tržiškemu muzeju oziroma Slovenskemu smučarskemu muzeju, ki je v njegovem pritličju. Kot nam je potrdila direktorica Jana Babšek, bodo muzejsko zbirko dopolnili z vsebinami o Koblarjevi pa tudi o smukaču Andreju Jermanu, telemark smučarju Davidu Primožiču, nekdanjem svetovnem rekorderju v smučarskih skokih Jožetu Šlibarju, pripravljajo pa tudi poseben kotiček, posvečen deskarju Žanu Koširju.
Hranijo vse od Andrejinega 12. leta
"Andreja pravi, da je vse to, kar se je že zgodilo, samo zgodovina, seveda je, se strinjam, je pa naša skupna zgodovina in nanjo smo ponosni," pravi Grašič, ki je zbiranje časopisnih člankov in vseh nagrad, ki jih je prejela njegova hčerka, začel leta 1983, ko je bila Andreja stara 12 let in je serijsko zmagovala na krosih.
Sam je ponosen na shranjeno zgodovino. Pravi, da mu je Bojan Križaj nekoč dejal, da bi bil sam zelo srečen, če bi tudi njegov oče shranil vse, kar so mediji kadarkoli napisali o njem, tako pa imajo o njem več zapiskov novinarji kot on sam. Mimogrede, Križaj je pred leti vse svoje medalje in pokale predal prej omenjenemu muzeju.
Družinska fotografija, ki je spomin na eno od smučarskih tekem, ki se je je udeležila vsa družina.
Šport na prvem mestu
Družina Grašič je že od nekdaj živela za šport. Oče Vinko je v mlajših letih treniral atletiko in smučarski tek. Bil je član jugoslovanske reprezentance v atletiki – tekmoval je v teku na 800 (še zdaj je ponosen na osebni rekord 1:56) in 1.500 metrov – in bil trener jugoslovanske reprezentance v smučarskem teku.
"Pri vrhunskih športnikih je vloga družine zelo pomembna. Doma imaš podporo in servis. Pogosto se je dogajalo, da je Andreja prišla domov z dvema torbama umazanega perila, ki je moralo biti oprano, posušeno in zloženo do ponedeljka, in za vse to je poskrbela njena mama Florjana, v nobenem servisu vam tega ne bi uredili tako na hitro," je prepričan Grašič, ki je bil dolga leta Andrejin trener, kar v odnosu oče-hči ni bilo vedno najbolj preprosto, so se strinjali Andrejini starši.
Od smučarskega teka do biatlona
Tudi Andreja se je tako kot večina biatloncev najprej ukvarjala s smučarskim tekom, a še prej je nase opozarjala na krosih. V biatlonske vode je vstopila z 22 leti. Takrat je bila edina ženska v slovenski reprezentanci.
"V tistem obdobju sem bila na razpotju, ali bi končala kariero in se posvetila študiju na fakulteti za šport ali pa bi se preizkusila v biatlonu. Odločila sem se za biatlon, ni pa bilo preprosto. Med dekleti sem orala biatlonsko ledino. Po eni strani je bilo luštno, bilo pa je tudi grozno. Moj trener je bil namreč Rus, Vladimir Korolkevič," je povedala v enem od intervjujev za Sportal, in potrdila, da je to pomenilo treniranje brez milosti.
Andreja Koblar med intervjujem za Sportal leta 2014
"Treba je bilo stisniti zobe"
"Še posebej pri meni, ker sem bila na začetku edino dekle. Po eni strani sem zaradi trenerja ogromno prejokala, po drugi pa mi je trener ogromno dal, kar danes globoko spoštujem. Šele ko so se nam pridružila še druga dekleta, je videl, da je z dekleti treba delati drugače."
A to, da je bila edina ženska v moški ekipi niti ni bilo slabo. "Po eni strani sem imela tudi srečo, da sem večji del trenirala z moškimi. Trudila sem se, da bi jim sledila, sicer bi morala trenirati sama. Treba je bilo stisniti zobe in zdržati, dokler se je dalo."
Lastnica prve slovenske zmage v biatlonu
Koblarjeva je 18. januarja 1996 poskrbela za prvo slovensko zmago v biatlonu (še vedno edino med dekleti), sledili sta še dve (Nozawa Onsen, 1997, in Östersund, 1998), štirikrat je bila na tekmah svetovnega pokala druga in dvakrat tretja, petkrat je postala svetovna vojaška prvakinja in trikrat nastopila na olimpijskih igrah (Lillehammer 1994, Nagano 1998 in Salt Lake City 2002, leta 2006 je bila v Torinu rezerva).
Izrezek iz japonskega časopisa v nakladi štirih milijonov, ki poroča o zmagi Andreje Grašič na predolimpijski tekmi v Naganu leta 1997. "Zmagala je s številko ena, kar je bila velika senzacija," se spominja Vinko.
Olimpijski medalji je bila najbližje leta 1998 v Naganu, a je zgrešila zadnja dva strela in sanje so se razblinile.
V sezoni 1995/1996, v kateri je osvojila mali kristalni globus oziroma pokal za zmago v skupnem seštevku na 15 km, je postala tudi evropska prvakinja v tej disciplini.
Slovenska odprava se je leta 1994 iz Lillehammerja vrnila s tremi olimpijskimi medaljami. Grašičeva je takrat osvojila 18. in 44. mesto.
Športno kariero je sklenila leta 2007 na tekmi svetovnega pokala na Pokljuki. "To je bilo tudi zadnjič, da je njen fan klub, ki ga je vodil Tržičan Lado Srečnik, odšel navijat na teren," se spominja Grašič.
Slovenski Norvežani
Andreja, ki bo 2. septembra praznovala 50. rojstni dan, zadnjih šest let z družino živi na Norveškem.
Prva leta so prebivali v Lillehammerju, nato pa so se zaradi sinov Tjuša (letos bo postal polnoleten) in Tinusa Lina (14 let) oziroma njunih treningov hokeja preselili v mesto Hamar. Andreja dela v trgovini s športno opremo Swix, njen mož Jernej Koblar, ki je nekaj let treniral norveško reprezentanco v smučarskem krosu, pa je smučarski trener v Oslu. Vsi štirje govorijo norveško.
Zadnjih šest let družina Koblar živi na Norveškem, kjer sinova trenirata hokej.
Kot je pred časom povedala za Sportal, se sama le redko spomni na svojo športno kariero. "V mojih časih biatlon v Sloveniji ni pomenil nič, smo ga pa postavili na visok nivo. Nikoli pa ni bil v ospredju, na žalost."
Na vprašanje, kaj ji je dal šport, je v enem od intervjujev za Sportal dejala, da ogromno. "Pridnost, vztrajnost, delavnost, spoštovanje do drugih. Če primerjam življenje prej in danes, je bilo tisto življenje raj. Imela sem vse, kar sem si želela, vse mi je bilo prineseno na krožniku, moje delo je bilo edino trening, tekme, če so bili rezultati dobri, še toliko bolje. Zdaj je breme večje. Treba je pravilno vzgojiti otroke, kar je blazno težko, vzdrževati hišo, hoditi v službo …"
