Kam bo Anamarijo Lampič peljala prihodnost? #video

Slovenska tekačica na smučeh Anamarija Lampič je v zadnji, znova nekoliko skrajšani sezoni nanizala celo vrsto vrhunskih rezultatov. Na tekmah svetovnega pokala je šestkrat stala na stopničkah. S svetovnega prvenstva v Oberstdorfu se je vrnila z dvema bronastima medaljama, češnja na torti je bil mali kristalni globus, potem ko je postala najboljša šprinterka letošnje sezone.

Kljub izjemno uspešni sezoni je bila ta za našo vrhunsko športnico zelo turbulentna. Zato je bil še najbolj kriv novi koronavirus, saj so imeli tekmovalci nešteto testiranj. In ta so bila za našo vrhunsko tekačico vse prej kot prijetna. Njeno sezono je zaznamovala tudi tekma v švicarskem Müstairju, ki se je po kvalifikaciji na koncu srečno razpletla. V pogovoru nas je Lampičeva pustila nekoliko v negotovosti. Petindvajsetletna tekačica na smučeh si namreč pušča odprta vrata za prihodnost. Jo bomo morda kdaj spremljali še v kakšnem drugem športu?

Njeni hobiji bodo morali še malo počakati. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Po svetovnem prvenstvu ste dejali, da si boste po koncu sezone vzeli čas za svoje hobije. Med drugim ste omenili tudi turno smučanje. Ste že uspeli iti na turno smuko?

Ta teden imam še veliko obveznosti. Veliko imam intervjujev in fotografiranj ter vsega, kar sodi zraven. Torej ni mi še uspelo. Zdaj moram še malo trenirati, saj me konec tedna čaka državno prvenstvo. Za prihodnji teden je napovedano lepo vreme, tako da računam da v torek ali sredo zagotovo grem nekam.

Ni dvoma, da se na tekaških smučeh počutite zelo domače. Kako se znajdete na alpskih smučeh?

Zadnja leta zelo malo smučam. Mislim, da sem nazadnje smučala na Voglu in tega je, se mi zdi, že štiri ali pet let. Mislim, da smučanja ne moreš pozabiti in da mi gre kar dobro.

Ste kdaj razmišljali, da bi trenirali alpsko smučanje?

Ne, o tem nisem nikoli razmišljala. Spominjam se, da sva, ko je bil pri nas sneg, z bratom za hišo smučala. V gozd sva šla po palice in na ta način smučala progo. Zmeraj sem si želela in še danes si želim, da bi enkrat poskusila med pravimi smučarski količki. Mislim, da ni najbolj prijetno. Imela sem sošolce, ki smučali in so imeli tudi modrice. Ne, mislim, da to ni zame.

"Vem, da imam pri sebi še veliko prostora, ampak mi je povsem vseeno, kaj si mislijo drugi, tudi če mi v prihodnosti nič več ne uspe." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Dve medalji na svetovnem prvenstvu, mali kristalni globus in še bi lahko naštevali … Se morda kaj bojite, da bi vam ob teh uspehih kdaj zmanjkalo motivacije?

Ne, to sploh ne. Res je, bile so medalje, prišel je ta globus … S tem se za prihodnjo sezono sploh ne obremenjujem. Torej, da bi morala doseči iste rezultate ali pa morda še več. Treniram naprej, tako kot meni najbolj ustreza. Vem, da imam pri sebi še veliko prostora, ampak mi je povsem vseeno, kaj si mislijo drugi, tudi če mi v prihodnosti nič več ne uspe. Že s tem, kar imam danes, sem zelo zadovoljna. 

Katera tekma v tej sezoni vam bo ostala najbolj v spominu?

Zagotovo je bila ena izmed tekem na začetku Tour de ski - Müstair. Morda tekma v Falunu, ko sem odstopila, dan za tem pa sem bila na stopničkah. Seveda tudi svetovno prvenstvo v Oberstdorfu, ki je bilo moje najboljše svetovno prvenstvo do zdaj.

Kot prvo ste omenili tekmo Müstairju. Ta je bila res nekaj posebnega, potem ko so vas diskvalificirali in vam potem vrnili tisto drugo mesto. Ste kdaj z Nadine Faehndrich, tekmovalko, s katero sta se na tisti tekmi zapletli, govorili o tem pripetljaju?

Zdi se mi, da sva se nekoliko odtujili in sva se po tistem dogodku samo pozdravili. V Ruki sva se še povsem normalno pogovarjali … Pozneje, natančneje od Ulricehamna, je bilo spet vse normalno. Nekaj časa je moralo miniti, ampak mislim, da bomo do prihodnje sezone že vsi pozabili, kaj se je zgodilo.

Kakšni se vam sicer zdijo odnosi v tekaški karavani svetovnega pokala? V moški konkurenci se zdi kar pestro. Tisti hokejski nalet Aleksandra Boljšunava v francoskega tekmovalca je namreč dvignil kar precej prahu …

Naj dam za primerjavo biatlon. Zdi se mi, da so tam veliko bolj družabni in so prijatelji med seboj. V smučarskem teku, se mi zdi, je vse bolj napeto. Skandinavci nobenega ne spustijo zraven, Rusi so sploh povsem zase … Vsak je v svojem kotičku in se nekako ne uspemo zbližati. Zdi se mi, da smo še najbolj povezani Slovenci, Italijani, Avstrijci … V teku ni takšne povezanosti kot v biatlonu. Tam se zdi, da privoščijo drug drugemu.

Ne boji se novih izzivov. Tudi v kakšnem drugem športu ne. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Verjetno se pri vas ni za bati, da bi šli v biatlon?

(krajši premislek op. p.) Se bom vzdržala … (smeh op. p.) Morda pa enkrat.

Ste kdaj resno razmišljali, da bi šli v biatlon?

Priznala bom, da vedno bolj razmišljam o tem, ampak za zdaj sem še v teku na smučeh. Puščam si odprta vrata. Ni nujno, da bom do 35. leta v teku na smučeh. To nikakor ne. Včasih je treba poskusiti tudi kaj drugega.

V šprintu na vsaki tekmi sodite med ožje favorite za najvišja mesta. Kako ste zadovoljni z rezultati in napredkom v distanci? Vaš najboljši letošnji rezultat v distanci je 11. mesto na deset kilometrov, pravzaprav ste bili dvakrat enajsti.

Zdi se mi, da vsako leto napredujem. Sploh v prosti tehniki. V klasičnem slogu mi je sicer lažje. Če bo šlo tako naprej, bom zelo zadovoljna, ampak ne vem, kakšne so možnosti za zmago v distanci. Logično je, da imam več možnosti v šprintu. V distanci je veliko več priprav, medtem ko se da v šprintu hitreje priti zraven. Ne bom rekla, da je v šprintu lažje, ampak ti Skandinavci … V šprintu smo lahko zraven, na distanci, vsaj jaz, še nisem ugotovila, kaj bi morala spremeniti, da bi bila lahko blizu najboljšim.

Lani sta kariero končali Katja Višnar in Vesna Fabjan, prav tako Alenka Čebašek. Slovenska ekipa se je na ta račun skrčila. Kako ste vi to občutili?

S Stefanom Saraccom (italijanskim trenerjem op. p.) sodelujem že šesto leto. Ne morem reči, da čez poletje koga pogrešam, ker zadnjih nekaj let treniram bolj sama ali pa z Italijani. Včasih se priključim slovenski ekipi, vendar še vedno treniram drugače kot oni. Bolj se pozna skozi sezono, ko sva z Evo (Urevc op. p.) sami. Tukaj mi morda nekaj manjka, ampak drugače se imava z Boštjanom (Boštjan Klavžar op. p.) v redu. Nič mi ne manjka.

Koliko je bila sezona drugačna zaradi koronavirusa? Ste morda šteli, kolikokrat so vas testirali v tej sezoni?

Rečem lahko samo, da prevečkrat. To mi je najbolj neprijeten del tekmovanja. Boli me in na to se res ne morem privaditi. Najhuje mi je bilo letos v Ulricehamnu, kjer sem se zjokala od bolečine. S palčko so šli tako globoko, da sem imeli kri v nosu in ustih … To je šlo malo čez mejo in spraševala sem se, ali so bili ljudje tam za to sploh usposobljeni. Od prizorišča do prizorišča je bilo povsem drugače. Na primer v Falunu smo se testirali sami. Upam, da prihodnje leto ne bo več tega testiranja.

Veliko ji pomeni, da je lahko ob njej Boštjan Klavžar, njen partner in obenem tudi spremljevalec na tekmah. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Pred sezono ste želeli, da vas na tekmah spremlja tudi Boštjan Klavžar. Vaši želji so ustregli, kako je to vplivalo na vas kot tekmovalko?

Moram povedati, da sem se morala kar potruditi, da je bil Boštjan lahko poleg. Na to temo smo imeli kar veliko sestankov. Mislim, da so zdaj končno dojeli, da je to dobro zame in da vem, kaj hočem in kaj je dobro zame. Zdaj se vsi hvalijo z globusom, ampak ne razumem, zakaj smo se morali pred sezono toliko pregovarjati, da je Boštjan lahko zraven. Upam, da se ta zgodba ne bo ponavljala naprej, ker je vsako leto isto.

Bo Boštjan morda v prihodnje pri vas prevzel vlogo glavnega trenerja?

V prihodnosti zagotovo. Za zdaj glavni trener ostaja Stefano Saracco, ki je odgovoren za načrt in moje rezultate. Res se je poznalo, da je bil Boštjan letos vseskozi z menoj in oba me imata vseskozi pod nadzorom. Zdi se mi, da se zelo dobro ujamemo. Ne želim si ničesar spreminjati, želim si samo, da tako ostane.

Je Boštjan v Müstairju, ko so vas diskvalificirali, res odigral zelo pomembno vlogo? Torej, da vas je na koncu tudi pomiril.

Bila sem že pripravljena za podelitev. On je bil prvi zraven, potem ko ostalih članov ekipe še ni bilo. Organizatorji so prišli do mene in mi povedali, da nimajo najboljše novice zame. Bila sem presenečena, saj sem bila prepričana, da sem naredila vse prav. Po tistem sem padla v jok … Po tekmi sva z Boštjanom še nekajkrat pogledala tisti posnetek … Boštjan me je še toliko bolj prepričal, da sem naredila vse prav. Enostavno sem tisto tekmo pozabila. Tako naredim pri vseh slabših tekmah, torej čim prej pozabim vse skupaj. Zmeraj pa od tega nekaj odneseš. Človek se uči vse življenje.

Veliko trenirate tudi z italijansko ekipo in lahko rečemo, da ste med tekačicami že zelo uveljavljeni. Dobivate vabila na trening še v kakšne druge ekipe?

Ne, nihče me še ni povabil na kakšne kampe treningov. Vem, da sem za avgusta dobila povabilo za tekme na Norveškem. Takšna sodelovanja so, da bi me kakšna ekipa povabila na trening, se še ni zgodilo. Kakor sem že prej povedala. Ekipe so zelo zaprte, držijo se zase. Če bi vprašala, bi verjetno rekli, da lahko pridem. Zdi se mi, da se bolj sprašujejo, kako mi vse skupaj uspeva.

Servis in oprema je v vašem športu zelo pomembna. Danes vam verjetno z veseljem dajo najboljši material?

Zelo sem hvaležna Valentini (Valentina Vuerich, serviserka v ekipi op. p.). Ima veliko izkušenj, deset let je že v tem poslu. Res sem vesela, da jo imamo v ekipi in ne morem si predstavljati, da bi odšla. Ona točno ve, kakšne smuči potrebujem in se s tem sploh ne obremenjujem. Enostavno ji toliko zaupam. Vse ima zabeleženo in praktično ne obstaja nobena možnost, da ji kaj zmanjka … Morda sem nam je na koncu malce zalomilo, ko smo imeli malce slabše smuči. Sploh na maratonu (30 kilometrov). Rekla sem si, da je zadnja tekma in da me čaka mali kristalni globus, tako da moram iti do konca.

Vendarle se morava dotakniti olimpijskih iger v Pekingu prihodnje leto. Bodo priprave zaradi tega za prihodnjo sezono kaj bolj posebne?

Pravzaprav komaj čakam, da začnem trenirati. Vseeno si bom vzela nekaj počitka, maja pa že začnem trenirati za prihodnjo sezono. Mislim, da imam dober načrt, ko vsako leto nekaj dodamo, kaj malega spremenimo. Seveda, za prihodnjo sezono so olimpijske igre prvi cilj. Šprint bo v prostem slogu, ampak sem pokazala, da sem dobra v obeh tehnikah. Komaj čakam, da pridem na olimpijske igre. Tam se dogajajo presenečenja in upam, da bo tudi prihodnje leto kakšno presenečenje.

Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Po navadi ste se po sezoni odpravili v tople kraje na dopust. To vam je že lani padlo v vodo. Kakšne načrte imate za letos, prav veliko izbire verjetno ne bo?

Zaradi tega mi je najbolj težko. Sicer veliko potujemo in si včasih že malo naveličan tega, ampak po končani sezoni grem zelo rada na počitnice in na plažo. Lepo je iti v tople kraje, ker vem, da si tam odpočijem. Ne vem, kako bo z dopustom letos. Bo pa zagotovo nekaj več višinskih priprav, glede na to da bodo olimpijske tekme na okrog 1.800 metrih nadmorske višine. Mogoče bom šla za v maju na Gran Canario, tako kot Primož Roglič. Morda mi bo on dal kakšen kontakt (smeh op. p.).