SiolNET. Sportal Drugi športi
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: judoistka Anja Štangar

"Pregovor, da prijatelja spoznaš v nesreči, nedvomno drži" #video

10

termometer

Anja Štangar
Slovenska judoistka Anja Štangar se je v času onkološkega zdravljenja naučila številnih življenjskih lekcij. Že takoj po prejeti diagnozi (Hodgkinov limfom oziroma rak bezgavk) se je odločila, da bolezni ne bo skrivala in to z razlogom. Foto: Ana Kovač

Po povsem nepričakovani diagnozi (Hodgkinov limfom oziroma rak bezgavk), ki jo je doletela lansko pomlad na rutinskem zdravniškem pregledu za zaposlitev v Slovenski vojski, se je judoistki Anji Štangar življenje obrnilo na glavo. Namesto tega, da bi se borila za normo za olimpijske igre v Tokiu, se je borila za življenje. Petindvajsetletna športnica, večkratna državna prvakinja v judu, se je takoj po prejeti diagnozi odločila, da svoje bolezni ne bo skrivala. Kako živi danes in kako je bolezen spremenila njen pogled na življenje in njene prioritete?


Anja Štangar pred, med in po zdravljenju. Foto: Peter Podobnik, Ana Kovač in osebni arhiv. Anja Štangar pred, med in po zdravljenju. Foto: Peter Podobnik, Ana Kovač in osebni arhiv. Če maja lani na rutinskem zdravniškem pregledu za zaposlitev v Slovenski vojski zdravnik ne bi opazil sumljivega dogajanja v njenem telesu, bi Anja Štangar, 25-letna judoistka iz okolice Ljubljane, te dni bržkone preživljala v Lizboni, kjer pravkar poteka evropsko prvenstvo v judu.

Včeraj se je na tatamijih borila tudi njena mlajša sestra Maruša Štangar, ki je v kategoriji do 48 kg osvojila 5. mesto. Prav sestro in mamo je Anjina bolezen najbolj prizadela, globoko pa se je dotaknila tudi njune trenerke Olge Štirba iz Judo kluba Olimpija, ki se je prvič soočila s pripravo trenažnega programa za športnika, ki okreva po raku.

Anja Štangar, ki je konec septembra opravila z zdravljenjem in ima vsa dokazila o tem, da so zdravniki raka odstranili iz njenega telesa, se počasi vrača na tatamije. Marca je že nastopila na državnem prvenstvu in postala državna prvakinja v kategoriji do 57 kg, kar je kategorija višje kot sicer, saj je med zdravljenjem njena teža narasla, za evropsko prvenstvo pa še ni dovolj pripravljena.

V času zdravljenja je na fakulteti za farmacijo opravila vse izpite pred pripravo magistrske naloge, v kateri raziskuje obliko akutne limfoblastne levkemije, v očetovem podjetju in klubu, kjer trenira pa pomaga pri izvajanju hitrih antigenskih testov.

Sestri Štangar se z judom ukvarjata že od otroštva. Krožek juda sta začeli obiskovati na Dunaju, kjer so Štangarjevi nekaj let živeli zaradi maminih službenih obveznosti


Je obstajalo kakšno upanje ali možnost, da bi nastopili na evropskem prvenstvu, ki pravkar poteka v Lizboni?

Ne, o tem sploh nisem razmišljala, nisem še tako daleč s pripravljenostjo.

Ste danes zdravi? Verjetno je to vprašanje, ki vam ga okolica kar naprej zastavlja.

Če me kdo vpraša, ali sem zdrava, si upam reči, da sem, saj imam za to izjavo vsa potrebna potrdila (smeh, op. a.), se pa seveda šele zdaj zavedam, da zdravje ni nekaj samoumevnega. Prej je bilo povsem normalno, da sem zdrava, danes seveda na to gledam drugače. Cenim zdravje in cenim tudi to, da je moje telo spet sposobno skoraj takšnih naporov kot nekoč. Moj pogled na zdravje se je zelo spremenil.

VIDEO: "Res je, bolezen popolnoma spremeni perspektivo."

Je bilo vaše onkološko zdravljenje zato, ker ste vrhunska športnica in ste se vseskozi želeli vrniti v šport, v čem drugačno?

O svojem zdravljenju imam same pohvalne besede. Moja onkologinja Urška Rugelj, ki me je spremljala skozi celoten proces zdravljenja, je najbolj zaslužna za to, da sem bila v izjemno kratkem času diagnosticirana, bila pa je v stiku tudi ginekološko kliniko, da so mi pred kemoterapijo shranili jajčeca, saj zdravljenje lahko vpliva tudi na plodnost.

Zelo hitro je navezala tudi stike z zdravniki, ki se sicer ukvarjajo s športniki, pa tudi s klinično dietetičarko, ki dela na onkološkem inštitutu in zelo dobro pozna specifiko juda, ter s pulmologom Matjažem Turelom (zdravnikom slovenske olimpijske reprezentance, op. a.).

"O svojem zdravljenju imam same pohvalne besede." "O svojem zdravljenju imam same pohvalne besede." Foto: Ana Kovač

Omenili ste, da sodelujete z dietetičarko. Ste morali kakorkoli spremeniti prehrano?

Prehrana je bila zelo pomembna med zdravljenjem in je tudi danes. Med zdravljenjem sem pridobila kar precej kilogramov, kar je značilno za limfom. Do tega pride zaradi določenega zdravila, ki se dodaja kot podporno zdravilo ob kemoterapiji, in povzroča zadrževanje vode v telesu. V vse celice dobiš ogromno vode, zraven tega pa so tu še infuzije. Sama sem denimo v dveh dneh dobila sedem litrov infuzije neposredno v žilo.

Pred boleznijo sem tekmovala v kategoriji do 52 kg, med zdravljenjem pa sem imela težo okoli 62 kg.

Marca letos je nastopila na državnem prvenstvu v Novi Gorici in osvojila naslov državne prvakinje v kategoriji do 57 kilogramov. Marca letos je nastopila na državnem prvenstvu v Novi Gorici in osvojila naslov državne prvakinje v kategoriji do 57 kilogramov. Foto: Grega Valančič/Sportida

To je torej razlog, da ste letos na tekmi državnega prvenstva v Gorici nastopili v višji kategoriji, do 57 kilogramov?

Da, tako je. Trenutno bi bilo preveč tvegano, če bi na hitro shujšala, zato se tega z dietetičarko lotevam zelo postopoma. Moj imunski sistem še vedno ni najboljši, hitro hujšanje pa bi ga še dodatno obremenilo.

Sicer pa se mi nikamor ne mudi, časa imam dovolj. Na srednjem nivoju zdaj nimam tekem, zato sploh ne vem, kdaj bom spet nastopala.

Ste v fazi zdravljenja kdaj razmišljali o koncu kariere? Glede na to, da se zelo intenzivno posvečate študiju, to ne bi bil verjetno tak šok, kot če bi živeli res samo za šport.

V tem času sem spoznala, da v življenju ni pomemben le judo. Prej sem bila tako osredotočena na ta šport, na hitenje z enega treninga na drugega, z ene tekme na drugo, da drugega nisem opazila, potem pa sem sčasoma, ker se zavedam, da ni zagotovil, da se bom lahko vrnila na vrhunski nivo, ugotovila, da življenje brez juda sploh ne bi bilo tako katastrofalno.

"Med zdravljenjem sem ugotovila, da življenje brez juda sploh ne bi bilo tako katastrofalno." "Med zdravljenjem sem ugotovila, da življenje brez juda sploh ne bi bilo tako katastrofalno." Foto: Peter Podobnik/Sportida

V življenju je še toliko drugih stvari. Ugotovila sem tudi, kako zelo pomembno je, da sem poleg juda še redno opravljala študijske obveznosti. Tako da imam sedaj dobro izobrazbo, s katero lahko opravljam delo, ki me veseli.

Me je pa zelo potrlo, ko sem videla, kako se je moje telo med zdravljenjem povsem "sesulo", bilo je kot ruševina.

Zadihana sem bila že pri hoji po stopnicah in tudi nisem zmogla povsem zmernega teka, tudi ne petih sklec. Mi je pa to vlilo dodatno motivacijo, in sicer, kako iz tega "sesutega" telesa spet narediti nekaj spodobnega (smeh, op. a.).

Danes treniram z veseljem, saj se zavedam, da mi je tega v času zdravljenja zares primanjkovalo. V zadnjem mesecu sem nivo treningov precej povečala, kar pomeni, da zmorem vedno več in sem na dobri poti. Tudi na obremenitvenih testih je opazen velik napredek.

Predvidevam, da je bila vaša bolezen tudi za vašo trenerko Olgo Štirbo velika preizkušnja v smislu popolne prilagoditve treninga?

Ja, po vseh virih je iskala informacije o tem, kako sploh trenirati nekoga, ki je preživel tako bolezen, hkrati pa je zelo upoštevala mnenja zdravnikov, kar pomeni, da nismo ničesar počeli na silo. Do olimpijskih iger v Parizu je še kar nekaj časa … (smeh, op. a.).

Sestri Štangar sta si med lansko karanteno, ko so bile športne dvorane zaprte, telovadnico ustvarili kar doma. Sestri Štangar sta si med lansko karanteno, ko so bile športne dvorane zaprte, telovadnico ustvarili kar doma. Foto: Peter Podobnik/Sportida

Kako realna je želja, da bi na letošnjih olimpijskih igrah v Toku kot sparing partnerica spremljali vašo sestro Marušo?

Tako realno, da letalsko vozovnico za Tokio že imam. Sicer še ni črno na belem, da lahko grem, a so moji trenerki na OKS že zagotovili, da bom verjetno lahko odpotovala, se pa seveda lahko tudi zaplete pri organizatorju.

Letimo 12. julija, da se Maruša aklimatizira, in se vračamo 25. julija, dan po tekmi.

Kaže, da bodo to prve olimpijske igre brez družabne plati?

Res je, vsak bo moral voditi evidenco nujnih stikov, ki jo bomo morali posredovati organizatorjem, in se večinoma "držati" samo teh ljudi.

Kako gledate na cepljenje? Bo to po vašem mnenju rešilo situacijo?

Sama sem že cepljena, in sicer s prvim odmerkom cepiva AstraZenece. Cepili so me v tistem času, ko so cepili skupine kroničnih bolnikov, ki veljamo za bolj ogrožene.

Moje mnenje je, da se s cepljenjem najbrž ne bomo povsem znebili virusa, tako kot so se pred leti črnih koz, se pa s cepljenjem da zelo omejiti število okužb in zmanjšati pritisk na zdravstveni sistem.

Virus bo v prihodnje verjetno prisoten samo pandemično, ne pa epidemično, kar pomeni, da se bo pojavljal samo v določenih žepih po različnih delih sveta, ne bo pa zaradi tega ponovno ogrožen ves svet. Lahko, da se bo virus pojavljal tudi sezonsko.

"Cepljenje proti novemu koronavirusu zelo podpiram. Predvsem zato, da lahko gospodarstvo, pa tudi šport in vse preostalo poteka normalno, je treba doseči določeno stopnjo precepljenosti." "Cepljenje proti novemu koronavirusu zelo podpiram. Predvsem zato, da lahko gospodarstvo, pa tudi šport in vse preostalo poteka normalno, je treba doseči določeno stopnjo precepljenosti." Foto: Ana Kovač

Cepivo nas ne ščiti dosmrtno, poleg tega prihajajo nove različice in bo cepivo potrebno prilagajati.

Zagotovo pa cepljenje zelo podpiram. Predvsem zato, da lahko gospodarstvo, pa tudi šport in vse preostalo poteka normalno, je treba doseči določeno stopnjo precepljenosti.

Vaše zdravljenje se je začelo maja lani, ko smo živeli v karanteni. Takrat o novem koronavirusu in njegovih razsežnosti nismo vedeli kaj dosti. Vas je zelo skrbelo, da bi se okužili?

Lani sem ravno v času prvega vala začela diagnostiko in kemoterapije. Takrat je bilo vse novo in o novem koronavirusu sploh nisem razmišljala, saj sem imela toliko drugih skrbi, da me zato tega ni bilo strah.

Mogoče to sicer ni bilo najbolje, saj bi me moralo skrbeti. Zaradi oslabljenega imunskega sistema sodim med rizične bolnike. Kemoterapija povsem uniči človekov imunski sistem.  

Zdi se mi, da pa je namesto mene na moje zdravje še dodatno pazila trenerka, ki je prav zaradi mojega stanja zelo prilagajala Marušin trening in tudi priprave. Nista toliko potovali, kot bi lahko, in sicer z namenom, da me ne bi okužili z virusom. Tudi v klubu so zelo omejili stike.

sestri Štangar Foto: Facebook.com/stangarsisters

Vas je med zdravljenjem presenetilo, koliko podpore in lepih želja ste bili deležni z res vseh koncev sveta?

Ja, neverjetno. Pregovor, da prijatelja spoznaš v nesreči, nedvomno drži. Med mojo boleznijo je ta rek res prišel do izraza.

Ugotovila sem, kako velikemu številu ljudi je mar zame, da jim nekaj pomenim … Poleg prijateljev v Sloveniji me je neverjetno presenetila pozornost celotne skupnosti juda.

Dnevno sem dobivala pakete na dom, šopke rož … Od mojih konkurentk, tujih reprezentanc, svetovne judo zveze, in še bi lahko naštevala. Res me je ganilo in ne vem, kako se jim bom lahko oddolžila.

O svoji bolezni ste že od vsega začetka zelo odkrito govorili. Je v ozadju tega globlji pomen?

Da, takoj ko sem izvedela za diagnozo, sem se odločila, da tega ne bom prikrivala. Prvi razlog je ta, da nisem želela, da se širijo napačne govorice, po drugi strani pa zato, ker se mi zdi, da je rak še vedno povsem po nepotrebnem stigmatizirana bolezen. Rak je različnih oblik, in ene od teh, tudi moja, sodi med zelo dobro ozdravljive oblike, druge so žal neozdravljive, sem pa šele zdaj ugotovila, koliko ljudi ima podobno izkušnjo ali pa njegovi bližnji.

Skoraj vsak, ki sem mu povedala za bolezen, se je na nek način že srečal z rakom. Mislim, da je prav, da se o tem na glas govori. Sama se nikoli nisem spraševala, zakaj je bolezen doletela prav mene in kaj bom zaradi nje zamudila. Ne, poleg tega sem bila vseskozi prepričana, da jo bom premagala.

"Maruši je bilo zaradi moje bolezni še posebej težko. Če se ne bi zgodila korona in bi lani tekme vseeno potekale, tudi olimpijske igre, res ne vem, če bi se lahko osredotočila na vse to. Tega se je dobro zavedala tudi trenerka in ji prilagodila treninge." "Maruši je bilo zaradi moje bolezni še posebej težko. Če se ne bi zgodila korona in bi lani tekme vseeno potekale, tudi olimpijske igre, res ne vem, če bi se lahko osredotočila na vse to. Tega se je dobro zavedala tudi trenerka in ji prilagodila treninge." Foto: Peter Podobnik/Sportida

Koga je vaša bolezen najbolj prizadela?

Najbolj mojo mami in Marušo. Zelo dolgo sta potrebovali, da sta sprejeli situacijo. Maruši je bilo še posebej težko. Če se ne bi zgodila korona in bi lani tekme vseeno potekale, tudi olimpijske igre, res ne vem, če bi se Maruša lahko osredotočila na vse to. Tega se je dobro zavedala tudi trenerka in ji prilagodila tudi treninge.

Ali so se vas dotaknile telesne spremembe v času zdravljenja? Ostali ste brez las, obrvi …

sestri Štangar Foto: Facebook.com/stangarsisters Pri prvem protokolu kemoterapije so se mi lasje samo močno razredčili, niso pa še povsem odpadli, v drugi polovici zdravljenja, ko so mi dali močnejšo kemoterapijo, sem se poslovila tudi od las.

Zdravnica me je na vse te spremembe opozorila in tudi precej natančno napovedala, kdaj se bodo zgodile. Lasje so mi najprej začeli odpadati v šopih, bilo jih je vse polno po hiši, nato pa sem se odločila, da se postrižem na kratko, v drugi fazi pa me je Maruša pobrila "na nulo".

Takrat sem tudi dobila napotnico za lasuljo.

Zares?

Da, lasuljo sem si šla pogledat z Marušo in še z eno prijateljico, a sem se na koncu odločila, da se bolje počutim brez las kot pa z lasuljo.

Nisem se želela skrivati, se sramovati oziroma se na silo zliti z okolico. Večino časa sem nosila kapo, izdelano iz zelo prijetnih materialov, ki sem jo kupila v trgovini z lasuljami, in klobuček.

So pa cene dokaj normalnih lasulj kar visoke, in sicer od 250 evrov naprej …

So to lasulje iz pravih las?

Ne, tiste so precej dražje. Od tisoč evrov naprej …

Ste bili v času zdravljenja večinoma doma?

Da. Pri prvi kemoterapiji ostaneš en dan v bolnišnici na opazovanju. Že prvi dan so mi v roko vstavili venski kateter, gre za približno 30-centimetrsko cevko, ki sega skoraj do srca, po kateri ti dovajajo zdravila. Kateter, s katerim se izognejo vsakodnevnemu zbadanju, sem nosila do konca zdravljenja.

Kakšni so bili stranski učinki?

Ker sem bila fizično zelo dobro pripravljena, sem vse skupaj dokaj dobro prenašala. Niti enkrat nisem bruhala, je pa bilo tako hudo, da sem imela 40 stopinj Celzija vročine in sem morala na urgenco. Moje krvne celice so bile takrat praktično na ničli, zato sem potrebovala celo transfuzijo krvi.

V enem delu zdravljenja je potrebovala transfuzijo krvi. V enem delu zdravljenja je potrebovala transfuzijo krvi. Foto: Facebook.com/stangarsisters

V prvem delu zdravljenja so se stranski učinki kazali v veliki utrujenosti, v drugem pa tudi v veliki občutljivosti sluznice. V ustih sem neprestano imela vnetja, hude bolečine, zato sem morala uživati tudi antibiotike, v trebuh sem si morala dajati injekcije proti strjevanju krvi.

Na koncu je sledilo še obsevanje, kjer ti obsevajo točno določen del telesa, vse druge dele pa zaščitijo s posebno masko, izdelano po meri. V mojem primeru je šlo za predel nad pljuči. Stranski učinki so bili predvsem pekoča bolečina v grlu, sapniku, pljučih …

V tem času ste bili zelo dejavni tudi na študijskem področju na fakulteti za farmacijo.

Opravila sem vseh pet izpitov oziroma vse, kar je bilo potrebno za magistrski študij. Imela sem več časa, kot ga imam običajno, nekako pa sem našla tudi energijo.

Učila sem se s pogostimi premori, zahvaliti pa se moram tudi profesorjem na fakulteti, ki so imeli veliko razumevanja za moje zdravljenje in so mi bili pripravljeni prilagoditi tudi izpitne roke, da ti niso bili ravno v dnevih, ko sem se zaradi zdravljenja najslabše počutila.

Anja Štangar Foto: Ana Kovač

S kakšno temo se ukvarjate v magistrski nalogi?

Z akutno limfoblastno levkemijo. Gre za obliko raka, ki se pojavlja pri otrocih in ima, v nasprotju z obliko, ki sem jo sama prebolela, precej slabšo prognozo ozdravitve. Praktični del raziskave sem opravila v laboratoriju pediatrične klinike.

Zasledila sem, da pomagate pri odvzemu brisov za hitro testiranje. Kako ste prišli do tega?

Da, pomagam v podjetju za razkužila, kjer je zaposlen moj oče, in med zaposlenimi trikrat tedensko opravljajo hitro testiranje. Pri tem sodelujem z medicinsko sestro, ki jemlje brise, jaz pa jih analiziram. Kot inženirka laboratorijske biomedicine sem dovolj usposobljena, da to lahko počnem. S tem se ukvarjam že od novembra lani, testiranje pa opravljam tudi v našem judo klubu.

Kaj je vaša vizija po športni karieri? Kaj bi radi počeli?

Moja kratkoročna vizija je delo mlade raziskovalke na fakulteti, zato ravno pripravljam prijavo, potem pa doktorat. V prihodnosti pa se vidim predvsem v raziskovalnih vodah, medtem ko me v trenerske vode ne vleče preveč. Mislim, da nisem pravi človek za delo z ljudmi, bom pa v judo zagotovo vpeta vse življenje.

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 17
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin