SiolNET. Sportal Drugi športi
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju – Blaž Tomažin Bolcar

"Anomalije polpreteklega sistema se lahko spremenijo s pravno intervencijo"

10

termometer

Blaž Bolcar, Ilka Štuhec
Strokovnjak za športno pravo in odvetnik Blaž Tomažin Bolcar sodeluje tudi z Ilko Štuhec. Foto: Sportida

Šport niso le rezultati, čustva glavnih akterjev, njihovo trdo delo, odrekanje … Šport je ogromen ustroj, posel, v katerega je vpletenih mnogo deležnikov. Kako velik, smo se lahko prepričali ob nedavni sagi ob poskusu ustanovitve nove superlige 12 priznanih evropskih nogometnih velikanov. Ob vsem se je pojavilo več vprašanj kot odgovorov. V takšnih zgodbah pomembno vlogo odigrajo tudi pravniki. V sobotnem intervjuju smo se s strokovnjakom za športno pravo in odvetnikom Blažem Tomažinom Bolcarjem dotaknili tovrstne tematike, obzorja razširili še pri pravicah športnikov, pogodbah, tudi nekaterih banalnih. Izognili se nismo niti področjem, ki so javnosti skrita, a so del športnikovega popotovanja v svetu profesionalizma.

Aktualna tema v zadnjih dneh je brez kančka dvoma ustanovitev nogometne superlige. Dvanajst velikanov evropskega nogometa se je sprva odločilo, da zažene kolesja nove lige, kar je naletelo na oster odziv v javnosti, ustanovitev lige pa je hitro zašla v slepo ulico. Na katere pravne vidike ustanovitve te lige ste pomislili, ko ste slišali, da bi se lahko zgodil revolucionarni premik v svetu nogometa?
Prva stvar ni bila povezana s pravom, ampak s konceptom evropskega športa in športa na sploh. Evropski šport ne pozna koncepta zaprtih lig po vzoru ameriških profesionalnih lig. V Evropi poznamo piramidni model športa, ki gre od otroških kategorij navzgor. V Evropi v športu poznamo koncept napredovanja in izpadanja ter s tem povezanih čustev in adrenalina. Iz tega izvira tradicija športa v Evropi.

Težko govorimo o tradiciji v ZDA, kjer imajo zagotovljeno mesto, saj je to "kupljeno". Tega pri nas ni. Velik fiasko je, ker so želeli ustanoviti nesramno bogato ligo v obdobju pandemije in s tem še povečati neenakosti med klubi na vrhu in tistimi na sredini/dnu lestvic. Marsikateri športni kolektiv hlasta za zrakom in preživetjem, medtem ko na drugi strani vidimo, da so tem klubom ponudili pristopne bonuse ravno v višini njihovih trenutnih dolgov. Ne želim biti preveč romantičen, češ da šport ni denar. Šport je posel, ampak so to res nesramnimi projekti, nesramne ponudbe, zgodbe, ki denar postavljajo daleč na prvo mesto. Angleži, kjer je tradicija v športu še kako prisotna, so to prvi prepoznali in pritisnili na svoje klube. Preostalo je zdaj zgodovina.  

Aleksander Čeferin Sportal Večje od Aleksandra Čeferina

Uefa Logotip Foto: Reuters Ali ste bili v povezavi s to tematiko kaj v stikih s tujimi strokovnjaki na področju športnega prava in kakšen je bil njihov odziv?
Že od začetka je med kolegi v mednarodno športno-pravni srenji prevladovalo prepričanje, da gre bolj za zvijanje rok. Za politiko izsiljevanja, da se bo teh 12 klubov usedlo za mizo z Uefo in poskušalo doseči drugačno razdelitev denarja, vpliva. To so bili morda prvi, navijaški vidiki, nato pa so sledili tudi pravni.

Zelo redko se zgodi, da je tako malo konkretnih in jasnih odgovorov na dogodke v mednarodno športno-pravni sredini. Zgodila se je poplava vprašanj. Kaj se bo zgodilo, ali je to mogoče, na kakšen način … Prvič se je to zgodilo z novim koronavirusom, ker nihče ni vedel, kako nastali položaj vpliva na pogodbena razmerja, kako se vesti, ali si upravičen do znižanja plač … Vse je bilo novo. In ta superliga je bila druga takšna stvar, v kateri je bilo več vprašanj kot odgovorov.

Poleg vprašanj, poveznih z igralci in njihovim statusom, so se postavljala na primer vprašanja, kaj je s televizijskimi pravicami. Uefa je vendarle prodala pravice v času, ko so vsi ti klubi, ki so nedvomno velik magnet za gledalce, še bili v ligi prvakov. Brez njih imajo televizijske pravice neko drugo ceno. Gre torej za vprašanje odškodninske odgovornosti. Vprašanje je, ali bi bili ob takšni ligi igralci upravičeni pretrgati pogodbo s klubom, ki bo nastopal v tej ligi. Na koncu je tudi vprašanje o zakonitosti lige. Ali je v resnici mogoče ustanoviti ligo skladno s pravili evropskega konkurenčnega prava. Ni tako zelo jasno. Mnenja so bila deljena.

Aleksander Čeferin Sportal Čeferin po nepozabnih 48 urah: Bolje biti naiven kot pa lažnivec

Kako so v takšnih primerih zaščiteni športniki, v tem primeru nogometaši? Slišali smo lahko, da bi jim morda Uefa celo prepovedala nastopati za reprezentanco. A imajo po drugi strani pogodbo s klubom, ki je ne morejo kar tako razdreti.
Prepoved nastopa igralcu za reprezentanco je z navijaškega, laičnega vidika povsem nepojmljiva. A pravni vidik ni tako enoznačen. Kako pomembno je pravo v teh primerih, dokazuje tudi dejstvo, da smo velikokrat v teh dneh od glavnih akterjev slišali "se posvetujemo s pravno ekipo". Nedavna sodba splošnega sodišča Evropske unije v zadevi Mednarodne drsalne zveze je nakazala, da bi mogoče z ustrezno argumentacijo oziroma izpolnitvijo nekaterih pogojev kaj takšnega bilo celo mogoče. A se še ni zgodilo.

"Aleksander Čeferin je odličen strateg in v takšnih trenutkih je to zelo pomembno," je Blaž Tomažin Bolcar dejal o prvem možu Uefe. "Aleksander Čeferin je odličen strateg in v takšnih trenutkih je to zelo pomembno," je Blaž Tomažin Bolcar dejal o prvem možu Uefe. Foto: Guliverimage Nogometaši bi bili nekako potisnjeni v kot?
To so vprašanja, ki se odpirajo, nemogoče je dati enoznačne odgovore. Nepredstavljivo je, da bi nogometaš, ki zagotovo ne odloča o tem, kje bo igral njegov klub, kaznovan, ker bo vodstvo kluba sprejelo odločitev. Potem spet pridemo do tega, ali bi lahko nogometaš ob takšnem primeru razdrl pogodbo oziroma ali bi lahko sprejel odločitev, da na takšni tekmi ne bo igral. 

Kako gledate na vlogo, ki jo je odigral vaš stanovski kolega Aleksander Čeferin?
Aleksander ima že kot odvetnik ogromno izkušenj z zahtevnimi razmerami. Bil je prava oseba. Postavljen je bil v nemogoč položaj, tako po poslovni kakor tudi osebni plati. Kar je naredil Andrea Agnelli, je malce težko predstavljivo. Aleksander je odličen strateg in v takšnih trenutkih je to zelo pomembno. Zdi se mi tudi, da je stavil tudi na neko imaginarno moč, ki jo nogomet pomeni v širšem, družbenem smislu. Znal je povezati tudi preostale deležnike, na primer voditelje držav, da spregovorijo o tem, poleg navijačev. Gre za diplomacijo na najvišji ravni.

Kaj pa je sploh dobra pogodba v športu?
Predvsem tista, ki jasno določa pravice in obveznosti obeh strank, je razumljiva in ne pušča odprtih vprašanj. Veliko športov že ima standardizirane pogodbe, ki so pripravljene na panožni ravni. Športnikom zagotavljajo ustrezne pravice in se v bistvenih delih ne smejo spreminjati. Iz izkušenj bi rekel, da mora biti jasno določeno, kakšne so finančne obveznosti kluba do športnikov – kako je z davki, prispevki … Da se ne pojavljajo napačne interpretacije. Čim bolj jasne morajo biti določene pravice. Ne sme biti ohlapno sklicevanje na pravilnike, ki ne obstajajo oziroma niso bili športnikom nikoli izročeni.

Jasni morajo biti disciplinski in drugi postopki v klubu, kakšne so možnosti pretrganja pogodbe, kaj to prinese s seboj. Ali gre za zajamčeno pogodbo, ki igralcu zagotavlja izplačilo celotne plače ne glede na to, ali se poškoduje oziroma ne tekmuje na želeni ravni. Zelo pomembno je tudi, kakšen status ima športnik v primeru poškodbe.

Na drugi strani je treba vedeti, da je za klube pomembno, da se zavarujejo pred tem, da športniki svojih obveznosti ne bi izpolnjevali. Tako kot ima športnik svoje pravice, jih mora imeti tudi klub. V našem prostoru se pogosto pogovarjamo o pravicah športnika. Zakaj? Ker so te še vedno v povojih in so velikokrat športniki tisti, ki potegnejo kratko.

Anja Štangar kolaž Sportal "Pregovor, da prijatelja spoznaš v nesreči, nedvomno drži" #video

Blaž Tomažin Bolcar Foto: Vid Ponikvar Kakšne banalnosti so vas v pogodbah, ki ste jih verjetno prečesali že veliko, najbolj presenetile?
Žal je teh bilo že kar nekaj. In nekatere takšne, za katere si težko predstavljamo, da so v današnjem času mogoče. Nekateri ženski klubi na primer vključujejo v pogodbe klavzule, da mora igralka v primeru nosečnosti vrniti vso vrednost pogodbe oziroma že izplačanih plačil. To so neverjetne zgodbe. Težko je razumeti, kaj gre nekomu po glavi, ko daje v pogodbo takšna določila. Tudi o tem, kako vidi razvoj športa. Ne nazadnje vloga kluba ni samo tekmovalne narave, ampak je tudi skrb za razvoj športa, v katerem deluje. Športnik mora biti zadovoljen, da je zanj poskrbljeno. Potem lahko naredi korak k pravi profesionalizaciji. Pri nas športne organizacije vse prevečkrat pišejo pogodbe oziroma pravilnike tako, da določajo le, česa športnik ne sme. Gradijo na prepovedih. Do določene mere je razumljivo, vendar je treba graditi ves sistem, ne samo sistem prepovedi, ampak sistem pravic in lastnih obveznosti.

Klubi na primer še vedno zahtevajo plačilo odškodnine po preteku pogodbe, kar je nezakonito. Nekateri tako ponujajo igralcem na mesec 200 ali 300 evrov plačila, odškodninske klavzule pa so po deset tisoč evrov. To je povsem nezakonito in ni v skladu z zakonom o športu, ki zahteva vsaj minimalno bruto plačo na mesečni ravni, da lahko klub zahteva odškodnino.

Eden od slovenskih klubov, ki igra v mednarodnih tekmovanjih, ima že leta določilo, da mu ni treba izplačati plače, če klubski cilji niso doseženi. Med klubskimi cilji pa je zavedena tudi promocija športa v širši regiji. Kaj ima igralec opraviti s promocijo športa? To je naloga kluba. Športne organizacije si poskušajo na takšen način zagotoviti možnost, da ne izplačajo dela dogovorjenih sredstev, ali kako drugače vplivajo na pogodbeno dogovorjene pravice športnika.

Druga organizacija ima na primer za uvrstitev v ekipo določena merila, kar je povsem normalno. To so tekmovalni kriteriji, ocena trenerja in podobno. Ter kriterij dovoljenih finančnih sredstev. Zadnjega lahko vedno uporabijo "po potrebi" in v ekipo ne sprejmejo športnika, ki nekomu ne "ustreza". Vse preveč je tega.

Puzle Sportal Slovenska sestavljanka zaradi Magonija odmeva tudi v tujini

Če si kot športnik laik v pravnem svetu, si lahko namreč hitro napačno razlagaš kakšno alinejo in znajdeš v nemilosti. Ali se slovenski športniki obračajo po pravno pomoč ob podpisu pogodb?
Vedno več. Dejstvo pa je, da se takšne anomalije, ki so zametki, ostanki polpreteklega družbenega sistema, lahko spremenijo samo s pravno intervencijo. Samo od sebe se ne bo spremenilo, še nikoli se ni. Nogomet je daleč najbolj razvit šport v vseh pogledih. Jasno, ker je komercialno najbolj zanimiv in se zato v njem obrača največ denarja. Ampak zakaj? Ker so vseskozi pravila in/ali odločitve Uefe, Fife in klubov pod presojo evropske komisije, nacionalnih sodišč ali mednarodnega športnega razsodišča (CAS). Tolikokrat so bila ustrezno spremenjena, da je sistem v pretežni meri zakonit, teče in ponuja varnost vsem deležnikom. Ni takšne neenakosti kot v preostalih športnih ali v športno-poslovno manj razvitih okoljih kot pri nas.

Če samo pogledamo primer Timija Zajca. Tukaj se ne postavljam na nobeno stran. Zaradi objave na Instagramu, ki sama po sebi ni bila žaljiva. Pustimo to, kdaj je primerno kaj objaviti. Torej govorimo le o primernosti, ne o žaljivosti in s tem ne o kršitvi.

Kaj se je zgodilo … V razvitem okolju imaš hitro pravno varstvo. Pri nas tega ni oziroma vsaj ni učinkovitega pravnega varstva. Zgodba se je zreducirala in posplošila na to, ali je prav, kar je rekel. To ni pomembno. Ni bilo žalitve. Kaj je govoril njegov oče in kaj je v ozadju, prav tako ni pomembno. Ne sankcioniraš odnosa, da izključiš nekoga iz reprezentance. Vidi se, da nam manjka kilometrine v tem pogledu. Upam, da smo se iz tega primera kaj naučili. Treba je vzpostaviti sistem, ki bo zagotavljal ustrezno pravno varstvo. To seveda pomeni, da je lahko tudi športnik sankcioniran, vendar sorazmerno in v postopku, kjer je zagotovljena enakost orožij obeh strank.

"Če samo pogledamo primer Timija Zajca. Tukaj se ne postavljam na nobeno stran. Zaradi objave na Instagramu, ki sama po sebi ni bila žaljiva. Pustimo to, kdaj je primerno kaj objaviti. Torej govorimo le o primernosti, ne o žaljivosti in s tem ne o kršitvi." "Če samo pogledamo primer Timija Zajca. Tukaj se ne postavljam na nobeno stran. Zaradi objave na Instagramu, ki sama po sebi ni bila žaljiva. Pustimo to, kdaj je primerno kaj objaviti. Torej govorimo le o primernosti, ne o žaljivosti in s tem ne o kršitvi." Foto: Aleš Cipot/Sportida Takšni primeri so izključno posledica dejstva, da se šport še vedno dojema kot prostočasno dejavnost. Kot hobi. Govorim na vseh ravneh, tudi vodstvenih. Našemu športu manjka profesionalizma. Koliko športnih organizacij je v preteklem letu poslalo svojega pravnika, človeka za trženje, za odnose z javnostmi na izobraževanje v tujino? Da bi pridobil znanje s svojega področja. Koliko klubov ali zvez ima na teh položajih strokovnjake za posamezno področje? Vprašajmo se …

Potem je zelo težko napredovati. Če bi vodstveni kader v klubih enako vodil svoja podjetja, zagotovo ne bi bila tako uspešna. Obstaja diskrepanca med tem, kako funkcionarji v športu vodijo podjetja, kjer so zaposleni, in kako športno organizacijo. Športne organizacije so v večini gospodarski subjekti, čeprav organizirana v statusno pravni obliki društva. Opravljajo gospodarsko dejavnost na trgu. Imamo nekaj primerov pozitivne prakse v Sloveniji. Če bi rekel na splošno, pa je to težava. Prepričan sem, da bi si naši športniki ob sebi zaslužili profesionalce, če so že sami.

Cene Prevc Sportal Cene Prevc je pridruženi član A reprezentance

Kakšna je razlika v pravicah tekmovalcev v posamičnih športih znotraj določene ekipe in tistih, ki so nastopajo v ekipnih športih? Zadnji lahko namreč ob nestrinjanju ali slabšem vzdušju zamenjajo sredino, drugače je pri posameznem športu v določeni ekipi. V Sloveniji so na primer najbolj poznani tovrstni športi znotraj Smučarske zveze Slovenije. Če se ne odločijo za samostojno pot, je nekako videti, da morajo biti tiho?
To je morda že nehvaležna tema. Stvar ustroja in predvsem tema večne debate, ali imajo lahko športniki v individualnih športih svoje ekipe ali morajo trenirati znotraj kolektiva. Nisem strokovnjak za to. Že pred leti je Jakov Fak govoril o tem in dal zelo dobro razlago. Rekel je, da želi imeti osebnega trenerja, ne da bi ta treniral še kakšnega športnika poleg njega. Ne zato, ker mu čas tega ne bi dopuščal, temveč zato, ker želi, da ves čas razmišlja samo o njem. Ta čas je zanj pomemben, je dejal. Želel je, da je trener osredotočen le nanj. Specializacija v zadnjih letih je v individualnih športih jasna.

Vsak športnik ima svojega trenerja, kondicijskega trenerja, psihologa … V tem ne vidim nič slabega. Mislim, da bi morali pogledati, kako takšen sistem vključiti v trenutni sistem. Jasno, upoštevati bi morali nekatere zakonitosti. Urejen mora biti osnovni sistem, h kateremu lahko dodaš individualne skupine. Če tega sistema nimaš, imaš le individualne skupine.

Zveze se takoj ustrašijo, da potem nimajo nadzora. Da niso več "njihovi". Ne znajo voditi pravega načina inkluzije. Obstaja le: ali si notri ali ne. Namesto da bi naredili tako, da bi bili vključeni s svojo ekipo. Marsikaj bi bilo mogoče spremeniti, vendar mora biti želja. Mislim, da te ni. Bolj je stvar, ali si športnik na podlagi lastnih uspehov in pridobljene politične moči to izbori. Več napora bi morali vložiti v iskanje rešitve.

"Mislim, da se marsikdo ne zaveda, kako veliko delo je Ilka naredila za vse smučarje." "Mislim, da se marsikdo ne zaveda, kako veliko delo je Ilka naredila za vse smučarje." Foto: Guliver Image Sami sodelujete z Ilko Štuhec, ki ob prehodu na lastno pot še ni imela takšne politične moči, kot jo ima zdaj po vseh uspehih, do katerih je prismučala. Verjetno je bilo ogromno preprek, ko je šla na samostojno pot.
Takrat so bili resnično začetki delovanja samostojne ekipe. Pri Ilki je sovpadalo to, da je projekt začenjala, ko je Tina Maze sklenila svojo kariero. Vsi vemo, na kakšen način se je končala zgodba Tine in SZS. Ilka je začela to zgodbo s Tininim nahrbtnikom. Vsi so rekli, da bomo imeli še eno enako zgodbo, kar zadeva odnos z zvezo. To je bila ovira. Ni bilo najbolj preprosto. Je pa res, da se je na SZS od tistih začetkov do zdaj ogromno spremenilo. Govorim za alpski del. Povsem druga zgodba je. Lahko rečem, da je lepo gledati, da se stvari spreminjajo. Ledino je orala Ilka, saj se je z njo na zvezi marsikaj sistemsko spremenilo. Mislim, da se marsikdo ne zaveda, kako veliko delo je Ilka naredila za vse smučarje. Za zagotovitev pravic, ki jih prej ni bilo. Sistemsko se je uredilo.

Mislite na to, da zdaj vidimo več samostojnih ekip v alpski družini, ali kaj drugega?
Predvsem pravice, ki jih imajo na splošno za trženje, nastopanje. Zveza je prepoznala, da je treba stvari urediti drugače, kot so bile urejene.

O mladih športnikih

Blaž Tomažin Bolcar z nadarjeno teniško igralko Elo Milić in njenim očetom Markom Milićem, ki je nekdaj navduševal pod košarkarskimi obroči. Blaž Tomažin Bolcar z nadarjeno teniško igralko Elo Milić in njenim očetom Markom Milićem, ki je nekdaj navduševal pod košarkarskimi obroči. Foto: Osebni arhiv/Blaž Tomažin Bolcar Prej ste omenili, da mora biti v pogodbah zapisano tudi o morebitni poškodbi. Kakšen pritisk pomenijo te za športnika s finančnega vidika? Verjetno so v njihovih pogodbah določeni členi, ob neljubem dogodku pa se zmanjša vložek sponzorja.
Zelo se razlikuje. Redki so položaji, ko sponzorji ne bi izplačevali oziroma se odločajo za zmanjševanje vložka. Vedno poskušamo doseči soglasje s sponzorji že ob sklepanju pogodb, da se bodo v primeru poškodb na novo določile obveznosti. Na primer, da ima več časa za sponzorske obveznosti, ko je poškodovan. Na primer, da je prisoten v Sloveniji. Sicer je večinoma v tujini. Dober primer je sponzorstvo NLB v primeru Ilke. Ta je začela sodelovati z njo ravno v času, ko si je poškodovala koleno. Takrat so jo izkoristili za odlično trženjsko komunikacijo. Ne nazadnje je to naredil Raiffaisen s Hermannom Maierjem. Z njim so podaljšali pogodbo, ko ga je zbil avto.

Zelo pomembno se je zavedati, da šport niso le rezultati. Da je tudi blagovna znamka športnika, zaupanje, ki temelji na njej. Da ni le logotip na televiziji. Za nekatere blagovne znamke pa je bistvena le pojavnost na televiziji, neke vrste oglasni prostor. V takšnih primerih navadno obstajajo lestvice izplačil, ki so sorazmerne udeležbi na tekmovanjih oziroma dogodkih. Sicer pa je vse stvar odnosa. Sponzorstvo je kot poroka. Ne odločiš se za sponzorstvo, da boš uveljavljal kazni. Ampak zato, da boš tudi kaj od tega imel. Normalno komercialno razmerje, razmerje daj-dam. Jasno, če delamo pravilno.

Tadej Pogačar Sportal Pogačar po velikem razočaranju na kolo in naredil več kot 200 kilometrov Primož Roglič & Julian Alaphilippe - valonska puščica 2021 Sportal Po dramatičnem zaključku Roglič izpostavil, da ni pričakoval romantike

Ali vas je kakšna prevara v športu, s katero je bila oškodovana vaša stranka, še posebej presenetila?
Pokušamo se izogniti takšnim položajem. Večkrat se sicer zgodijo zasuki, ki so brez razloga, utemeljitve, to je treba reševati. Niti ne takoj pravno, ampak na osebni ravni s pogovorom, pojasnili in iskanjem soglasja.

Sodeluje tudi s kolesarsko ekipo Team Bahrain Victorious. Sodeluje tudi s kolesarsko ekipo Team Bahrain Victorious. Foto: Team Bahrain Victorious S prevarami se ukvarjajo tudi športniki, da pridejo do boljših rezultatov. Doping je tista najbolj razširjena tema. V svetu kolesarstva zaradi neslavne preteklosti še toliko bolj izstopa. Sami zastopate kolesarko ekipo Bahrain-Victorious. V zadnjem obdobju so šefa ekipe Milana Eržena večkrat povezovali z zloglasno afero Aderlass. Poudarjali ste in še vedno poudarjate, da zoper njega ni voden noben postopek. Kako težko je varovati ime posameznika, ki se pojavlja v povezavah z dopingom v medijih skoraj v vseh kolesarsko razvitih državah?
To je groza, ker se s tem prelahko ravna brez ustreznih sankcij. Moramo vedeti, da je v športu kakršnokoli povezovanje z dopingom nekaj najhujšega. Vedno obstaja senca dvoma. Kot če bi nekoga obtožili za nekaj, česar ni naredil, na sodišču je bil oproščen, ob vsem pa je še vedno senca dvoma. Kaj če je imel le dobrega odvetnika … Preveč preprosto se ravna z dopingom, z očitki, povezanimi z njim, kar je popolnoma nesprejemljivo. V kolesarski ekipi, v kateri sodelujem, je ničelna toleranca do dopinga. Ni  dokumenta, ki ne bi vseboval klavzul in določil, povezanih z dopingom. Tu ni šale.

Kakšne pravne prijeme lahko uporabite v takšnih primerih? Tožbe?
Eno je zahteva po umiku, pravica do popravka. V skrajnem primeru tudi odškodninska tožba ali kazenski pregon. Vendar so to stvari, ki jih ne želiš pogrevati, saj le ustvarjaš nekakšno zgodbo. Pri dopingu je enako kot z blatenjem, a je toliko hujše. Toliko večjo stigmo nosi s seboj. Grozno je, ampak je del igre. Kolesarstvo je takšen šport, da ima ta predznak. Koliko ljudi se sprašuje o Primožu Rogliču in Tadeju Pogačarju, ki sta izvrstna, ali gre za doping. Tega žal ni mogoče preprečiti. To je v kolesarstvu in športu na sploh vedno prisotno.

Primož Roglič Sportal Kakšen zaključni spopad Rogliča in Alaphilippa, Pogačar doživel šok

Primož Roglič in Tadej Pogačar sta najbolj vroča kolesarja. Primož Roglič in Tadej Pogačar sta najbolj vroča kolesarja. Foto: Guliverimage/Getty Images V svetu kolesarstva ima Slovenija s Primožem Rogličem in Tadejem Pogačarjem trenutno najbolj vroča kolesarja na svetu. V svetu košarke je vroča žemljica Luka Dončić, v nogometu Jan Oblak ... V javnost so pricurljale informacije, da ima Pogačar na primer pet milijonov evrov letne plače, Roglič nekoliko manj, za Dončića je javno znano, da ima v tej sezoni na primer še osem milijonov dolarjev (6,6 milijona evrov) plače, nato bo poskočila v nebo. Jan Oblak se giblje okoli številke 10 milijonov evrov, Goran Dragić bo v tej sezoni zaslužil 15 milijonov evrov. Kako pa se v resnici izmeri njihova tržna vrednost?
Pomembno je od športa, v katerem se udejstvuje, ter okolja, kjer igra. Pomemben dejavnik je tudi osebnost športnika, njegov ugled. Kako ga dojema javnost. Lahko imamo vrhunskega športnika, ki pa je odmaknjen od komuniciranja s širšo javnostjo, kar je v današnjih časih razmaha družbenih omrežij še toliko bolj pomembno. S takšnim športnikom je težje razvijati zgodbe. Nekateri športniki tega niti nočejo početi. Vzemimo primer Jana Oblaka, ki je v svetovnem vrhu nogometnih vratarjev. Posveča se nogometu in se nikjer ne izpostavlja. Vseeno bi težko rekel, da je vrednost njegove blagovne znamke nizka. Lahko pa bi rekel, da bi bila lahko bistveno večja, če bi več oziroma drugače komuniciral. Ampak s tem ni nič narobe. On si tega ne želi in tega niti ne potrebuje. Sodelovanje z blagovnimi znamkami mora športnikom tudi ugajati. Če jim takšne aktivnosti ne ustrezajo, jih pač ni smiselno izvajati, ker se izgubi pristnost v komunikaciji.

Jan Oblak spada med najboljše vratarje na svetu, ni pa tip športnika, ki bi rinil v ospredje izven nogometnega igrišča. Jan Oblak spada med najboljše vratarje na svetu, ni pa tip športnika, ki bi rinil v ospredje izven nogometnega igrišča. Foto: Reuters

Potem je tu okolje, ki sem ga že omenil. Dragić ima lahko povsem drugo vrednost pri sodelovanju v ZDA kot v Sloveniji. Moč trga se čuti. Sem lahko pride kot kapetan zlate reprezentance in član Miami Heat in bo dosegel le deset odstotkov vrednosti, ki jo lahko doseže na ameriškem trgu.

Pri Slovencih je v ospredju vprašanje, kakšno tržno vrednost lahko slovenski športnik dosega na tujem trgu. Če gledamo kolesarstvo in Rogliča ter Pogačarja, ki sta zunajserijska … Če bi bila "le" vrhunska kolesarja, bi bile njune pogodbe nižje kot za tuje kolesarje enakega razreda. Ker je v kolesarstvu v ozadju industrija prodaje koles, bodo tuji kolesarji "prodali" več koles kot na primer slovenski, zato bodo imeli višje pogodbe v ekipah in pri sponzorjih.

Enako je bilo pri Ilki Štuhec, ki je imela tako kot Viktoria Rebensburg pogodbo z Milko. A je dobila manj, pa čeprav sta nastopali na istih tekmah in torej dosegali podobne ratinge na TV. Slovenski je manjši kot nemški in čeprav je Ilka večino časa nastopala v tujini (izjema le Zlata lisica), ni mogla doseči pogodbene vrednosti Viktorije Rebensburg.

Luka Dončić Sportal Vroči Luka Dončić v velikem slogu do skalpa LA Lakers

Luka Dončić bi se lahko v bodoče znašel zelo visoko na prestižni Forbsovi lestvici športnikov, ki so v enem letu največ zaslužili. Luka Dončić bi se lahko v bodoče znašel zelo visoko na prestižni Forbsovi lestvici športnikov, ki so v enem letu največ zaslužili. Foto: Reuters Verjetno je Luka Dončić najbolj ovrednoten. Ga lahko kmalu pričakujemo med najbolje plačanimi 20 športniki na svetu na zloglasni Forbesovi lestvici?
Luka izpolnjuje vse kriterije. O njegovem košarkarskem znanju ni nobenega dvoma. Hkrati je košarkarski zabavljač. V zasebnem življenju se ne izpostavlja veliko. Na parketu se zna zabavati. Mlad je. Po športni plati bo kmalu na vrhuncu, kar zadeva pogodbo. Temu bodo verjetno sledile tudi sponzorske oziroma partnerske pogodbe. To je mogoče pričakovati. Kolikor vem, zanj skrbi vrhunska ekipa. Ne vidim razloga, zakaj se ne bi Luka pojavil tako visoko.

Pri vseh teh športnikih je treba pogledati, iz katerih športov prihajajo in iz katerih držav. To, da je Slovenec, bi mu bilo prej breme kot prednost, da bi prišel tako visoko. A je treba dodati, da ima on veliko bazo v Španiji. V Ameriko je prišel iz Španije. Pokoril si je Evropo. Komercialno gledano je v veliki prednosti. V Evropi je bil zelo dobro poznan in je zdaj le še bolj. Ne vidim razloga, zakaj ga ne bi enkrat videli tudi na tej lestvici med najboljšimi 20 na svetu.

Ste tudi ustanovitelj Zavoda za športno pravo Sport Lex. Je to eden od načinov, kako dvigniti raven profesionalizma v športu?
V Sloveniji moramo začeti pri temeljih in zgraditi sistem. Pri Sport Lexu gre na eni strani za ponujanje priložnosti mladim pravnikom, da se preizkusijo v praksi, zato vsako leto organiziramo mednarodno študentsko arbitražno tekmovanje "SLAM", na katerem smo letos imeli ekipe iz kar 10 evropskih držav. Po drugi strani pa skrbimo za ozaveščanje javnosti o športnem poslu. In ta zajema tako pravo kot druga področja – trženje, odnose z javnostmi, naslavljamo skratka izzive na športno-poslovnem področju. Zelo dobro sprejeti so na primer pogovori v okviru zavoda, kjer gostimo domače in tuje strokovnjake ter izmenjujemo mnenja, poudarjamo pomen razvoja športno-poslovnega področja in njegovo profesionalizacijo. Pomembno se mi zdi, da dvigujemo zavest o športnem pravu. Več kot nas bo ljudi, ki se bomo profesionalno ukvarjali s tem področjem prava, bolj bodo stvari tudi pri nas urejene in večja bo možnost za napredek na vseh področjih športa.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 15
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin